Odmevi

Revija Bukla: »Bilo je kot dirka na življenje in smrt …«

30 maj 12:00 am

Medij: revija Bukla
Avtorica: Renate Rugelj
Povezava na originalni članek: http://www.bukla.si/?action=clanki&cat_id=1&limit=30&article_id=3584

Maja Megla, dolgoletna novinarka in urednica, je s svojimi prispevki dobri dve desetletji vešče krmarila na področju kulture in sodobne umetnosti, včasih pa je skočila tudi v kake druge teme, vse dokler ni … Dokler je ni napadla kuga sodobnega časa, depresija na telesu, stres in izgorelost, ki so jo potisnili v globoko stisko. Knjiga Stres, kuga sodobnega časa, ki je nastala delno tudi kot rezultat njenega zdravljenja, pa ni zgodba o njej, v resnici se o sebi in svojem »prejšnjem življenju« sploh ni želela pogovarjati, zato sva se osredotočili na nastanek njene knjige, neke vrste poljudnoznanstveni priročnik, ki bi lahko pomagal ljudem, ki so se znašli v podobni stiski. Četudi je v tujini precej običajno, da se raziskovalne novinarke in novinarji poglobijo v neko temo in o njej zberejo vsa mogoča znanstvena dognanja in raziskave ter jih na jasen način obdelajo in razumljivo predstavijo bralcem, je knjiga za naš prostor vseeno unikum, zato smo Majo Megla prosili, da nam jo predstavi v tem intervjuju.

Bukla: Kaj je bil povod za nastanek knjige? 
Megla: Začelo se je z boleznijo, ki je nisem razumela. Njeni simptomi so bili povsem čudaški, recimo bolečine v jakosti zloma, ki so se brez razloga selile po telesu. Ko sem prvič zaslišala, da imam depresijo na telesu, me je povsem pretreslo. Najprej zato, ker v sebi nisem čutila nobene depresije, in dalje zato, ker pozorno skrbim za svoje duševno zdravje: zadnjih dvajset let vsako jutro po jogi meditiram in že vse življenje strastno berem ter se opremljam z vedno novim znanjem. Kako se lahko zgodi nekaj takšnega meni? In kaj za božjo voljo sploh je depresija na telesu? Kako je to mogoče? Začela sem iskati odgovore na spletnih straneh cenjenih ameriških in britanskih klinik ter univerz, poslušati predavanja po spletu, preučevati možgane in nevroznanost, brskati po najnovejših izsledkih znanstvenih raziskav. Bolj kot se je razplamtevala bolezen in močneje kot je pustošila, z večjo upornostjo sem iskala pojasnila, nasvete in rešitve. Bilo je kot dirka na življenje in smrt. Pomoč naše uradne, zahodne, šolske, alopatske medicine namreč devet mesecev ni delovala. Tudi diagnoze so bile raznolike od fibromialgije, izgorelosti, porušene homeostaze zaradi pretresa. Nisem mogla samo ležati in čakati, da me bo pobralo. In četudi me bo, naj me vsaj z zadoščenjem, da sem storila vse, kar je v moji moči, da si pomagam. Tako sem se začela seznanjati s svetom, ki je na robu našega znanja o človeku.

Bukla: Kdaj (in zakaj) ste se odločili, da boste o tem napisali knjigo? 
Megla: Knjiga se je začela pisati po dveh letih bolezni na pobudo in s podporo založnice, ki me je bodrila s svojo neomajno vero in zaupanjem. Takrat sem še vedno iskala izhod iz tunela in to iskanje sem začela popisovati. Naselila sem se v peskovnik, na katerem se je vsak dan odvijala igra vprašanj in odgovorov. Kar sem izbrskala in si razjasnila do večera, je sprožilo nova vprašanja, ki sem jih reševala naslednji dan. Kot ob najljubši filmski nadaljevanki sem komaj čakala na novo epizodo. Bilo je, kot bi smuknila v hlače Sherlocka Holmesa brez pipe. Živela sem knjigo, ki se je pisala skozme. To je bila najbolj čarobna dogodivščina, kar sem jih izkusila v življenju.

Bukla: Kakšna je vaša osebna izkušnja v povezavi s stresom in kakšna se vam na to temo zdi splošna družbena klima pri nas in v svetu?  
Megla: Živimo v družbi, ki je naravnana povsem storilnostno. Treba je proizvesti čim več v čim krajšem času. Zaposleni so zato izpostavljeni čedalje večjim obremenitvam, močnejšemu stresu in naglici. Temu dodajte ustrahovanja pred izgubo službe, boj za uspeh in rivalstvo med kolegi. Ob teh tendencah, ki so razvidne povsod v zahodnem svetu, ima slovenska družba še specifično oviro: majhnost. V nekaterih strokah in poklicih sploh nimamo možnosti izbire, drugih opcij, alternativnih rešitev. Zapustiti ali spremeniti svojo službo lahko pomeni opustiti svoj poklic ali pa vsaj kariero. Zato Slovenci obtičimo v službah in v okoljih, ki so toksični. To pomeni, da se prilagodimo in postanemo strupeni tudi sami ali pa zbolimo. Naj vam ponazorim s podatki, ki so jih zbrali v obsežni in poglob­ljeni raziskavi na SAZU. Po raziskavi iz leta 2010 je 50 % Slovencev menilo, da njihovo delo negativno vpliva na zdravje, 42,9 % pa jih je v zad­njih mesecih trpelo zaradi splošne utrujenosti. Za Slovenijo navajajo, da več kot 50 % zaposlenih kaže simptome zgodnje faze izgorelosti, vsak deseti zaposleni pa doživi skrajno fazo izgorelosti. Mar ni to zaskrbljujoče? Še bolj strašljiv je podatek, koliko v Sloveniji zapravimo za zdravila. V letu 2015 smo za uravnavanje živčevja porabili 67,8 milijona evrov, za duševno zdravje 24,6 milijona evrov in za antidepresive 11,7 milijona evrov. Zdi se, kot bi bili kolektivni tabletomani. In če pogledamo svet, so podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) alarmantni. Po zadnjih ocenah z depresijo živi 300 milijonov ljudi, v desetih letih pa se je njihovo število povečalo za 18 odstotkov.

Bukla: Kaj vas je najbolj presenetilo pri raziskavi te problematike? 
Megla: Povsem me je pretreslo, ko sem prvič videla posnetke možganov iz klinike Mayo, ki je ena najbolj cenjenih ameriških klinik. Možgani v kroničnem stresu in v depresiji so namreč povsem enaki. So kot velemesta, ob redukciji električnega toka potopljena v močvirje teme, nasproti zdravim možganom, ki se svetijo od iskrivosti. Z mano je konec, sem si takrat dejala. Pobita sem bila teden dni. Šokiralo me je tudi, da telo ob stresu izklaplja vse sisteme, ki niso bistveni za trenutno preživetje: imunski sistem, rast, razmnoževanje in prehranjevanje. Stres in imunski sistem sta kot pes in mačka, olje in voda. Če želite zboleti, se spravite v stres. Dalje me je prevzelo, da črevesje prekrivajo enake živčne celice (nevroni) kot možgane, zato nevrogastroenterologija črevesju pravi »drugi možgani«. Število nev­ronov v črevesju je enako kot v glavi mačke! Ti »drugi možgani« v črevesju sicer ne znajo misliti, a so s »prvimi možgani« v glavi interaktivno povezani. Ko se zruši eni, za seboj potegne druge. Teh neverjetnih stvari je toliko, da vam jih lahko naštevam in pripovedujem za debelo knjigo, kot sem jo tudi spisala. (smeh)

Bukla: Glede na prebrane odlomke in uporabljene vire je videti, da ste stres obdelali zelo interdisciplinarno. Kako ste se lotili svojega dela in koliko časa je trajalo?
Megla: Informacije sem preverjala vsaj pri treh različnih virih. Tega so me naučila potovanja po Indiji. Tam je nevljudno, da ne odgovorijo tujcu, ki vpraša za smer, zato odločno kar nekam pokažejo. Ko tega še nisem vedela, sem nekajkrat zašla v težave, zato sem kasneje vedno vprašala tri vire, kar sem imenovala »velika verjetnost, da je res«. Tako sem ravnala tudi v knjigi. Moji viri so bili ameriške in britanske univerze in klinike, predavanja znanstvenikov na konferenci TED, ameriška PMC (PubMed Central) digitalna zbirka podatkov s celotnimi besedili znanstvene literature s področja biomedicine in biosistemskih ved ter številne knjige. Pri iskanju odgovorov sem se oprla tako na našo zahodno, alopatsko medicino kot tudi na holistično (celostno) in integrativno medicino, ki združuje alopatsko in komplementarno medicino, na nevroznanost z nevrogenezo in nevroplastičnostjo, psihologijo, nutricistiko, medicino, biologijo.

Bukla: Komu je po vašem mnenju v prvi meri namenjena vaša knjiga in kakšne odzive pričakujete? 
Megla: Kot sem rekla, nisem iskala samo pojasnil, temveč tudi rešitve in nasvete. V knjigi jih je ogromno od najnovejših izsledkov nevroznanosti o tem, kaj obnavlja naše možgane, do serotoninske diete, ki je nastala na eni od najbolj uglednih univerz sveta, na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT), pomembna pa je tako za hujšanje kot za vse, ki se soočajo z depresijo. Temeljito so obdelani stresorji, tako tisti, ki si jih povzročamo sami, kot ti, ki nam jih družba. Zaradi povezanosti mož­ganov in črevesja je del knjige posvečen črevesnim boleznim in obilju metod za njihovo sanacijo. Zadnji del knjige obsega regeneracijske tehnike za telo in dušo, vključno z meditacijo in izjemnimi znanstvenimi raziskavami o njenih dobrodejnih učinkih. Sama vem, da je knjiga nastajala z maksimalno odgovornostjo, pikolovsko natančnim preverjanjem in z novinarsko pripovedovalsko kilometrino. S polnim zaupanjem jo predajam ljudem in srčno upam, da bo vsaj komu prihranila kak kos nepotrebnega trpljenja, dala novih moči, upanja in poguma, morda celo navdiha ali druga očala za gledanje v svet. Za druge mi ni mar, kajti vedno se bodo našli ljudje, ki morajo drugemu odrezati glavo, da se sami počutijo višji. (smeh)

Napiši komentar