Zakaj čutimo bolečino kot pri zlomu, če zloma ni? Kaj se takrat dogaja v možganih? Kako se spopasti z bolečinskim sindromom? Zakaj se telo sesede v izčrpanost in si ne odpočije več? Čemu srčna aritmija, če je srčna mišica zdrava? Je življenja za tem, ko se zaradi stresa, pretresa ali travme zrušijo kemični procesi v možganih, konec, ker je škoda nepopravljiva? Se je mogoče prenoviti? Je mogoče ponovno zaživeti? Kako se iz porušenega zdravja prebiti nazaj v življenje?
Knjižna uspešnica, ki je bila od izida 21. maja 2018 v dveh mesecih razprodana in ponatisnjena, je v knjižnicah dosegljiva le, če se postavite v čakalno vrsto.
»Knjiga je zelo dobro napisana. Zame, ki sem iz stroke, je celo priročnik, študijsko gradivo. Knjigo prebiram in podčrtavam, kar običajno ne počnem. Avtorica je šla s časom naprej in s svojo izredno natančnostjo izbrala pomembne informacije ter zanesljive vire. Z vsem, kar je napisala, se strinjam. Zelo dobro se je podučila. Bolj bi pričakovala, da bi kaj takšnega napisal kdo od primarnih zdravstvenih delavcev, če bi ga seveda zanimal napredek stroke. Zato velik poklon pisateljici in komplimenti za njeno delo.«
»Knjiga je neke vrste poljudnoznanstveni priročnik, ki bi lahko pomagal ljudem, ki so se znašli v podobni stiski. Četudi je v tujini precej običajno, da se raziskovalne novinarke in novinarji poglobijo v neko temo in o njej zberejo vsa mogoča znanstvena dognanja in raziskave ter jih na jasen način obdelajo in razumljivo predstavijo bralcem, je knjiga za naš prostor vseeno unikum.«
»Stres je danes zelo popularna tema v strokovni in laični javnosti. Vsakdo je danes že 'pod stresom', tesnoben, živčen. Vendar pa si stres vsakdo razlaga po svoje, od najblažjih težav do najhujših, vse to ljudje poimenujejo kot stres. Zato je potrebno širiti znanje o stresu in anksioznih motnjah v populaciji. Sicer je res na voljo že veliko informacij, a niso vse točne in preverjene. Pričujoča knjiga avtorice Maje Megla se podajanja informacij o stresu loteva celovito, obdela celo paleto pomembnih vidikov, od bioloških do psiholoških vzrokov, pojavnih oblik in možnosti zdravljenja. Knjigo toplo priporočam v branje vsem, ki bi želeli dobiti natančne, znanstveno utemeljene informacije o stresu.«
»'Stres' Maje Megla je knjiga, v kateri se uresničuje kognitivistični koncept utelešenega znanja, a na poseben način: znanja različnih disciplin, ki jih avtoričin um kritično povzema, povezuje in esejistično vešče ubeseduje, se oblikujejo v znanje, ki nastaja iz telesne bolečine in ki ga telo prek mišljenja kot avtopoetski sistem uporabi za lek, s katerim premaga svojo lastno obolelost.«
»Sindrom izgorelosti je nedvomno postal simptom našega časa, kjer se brezmejne zahteve kapitalizma lomijo na čereh načetih življenjskih slogov vse večjega števila svetovne populacije. Nekateri se zato ne sprašujejo več, ali bodo izgoreli, ampak kdaj se bo to zgodilo. Zaradi izgorelosti svetovno gospodarstvo izgubi na milijone delovnih dni in zdravstvene zavarovalnice po vsem svetu za okrevanje ljudi izplačajo okoli 700 milijard evrov letno. Tako se vse bolj zdi, da so naše sposobnosti za nezastrt in neposreden pogled na lastno življenje in občutek za nujnost vnašanja sprememb nevarno potisnjeni v ozadje, zato je vsakršna kakovostna vzpodbuda – kot knjiga Maje Megla nedvomno je – dragocen doprinos za bolj kakovostno sodobno življenje.«
" V knjigi je zbrano najsodobnejše znanje, zapisano tako, da ga razume tudi sosedova Micka. In kar je še bolje, v tej knjigi je zbrana tudi vsa pomoč, ki je Majo spravila na noge... Knjiga, ki te navduši in spremeni."
»Mnoga poslovodstva namesto vnašanja razvoja in inovacij vse pogosteje posegajo po primitivnem načinu vodenja podjetij, ki temelji na ustrahovanju in nenehnem stanju ekstremnih razmer. Slednjemu paradoksalno s samopritiski sledimo tudi delavci sami. Takšna stanja vodijo v rapidno povečevanje bolezenskih stanj med delavstvom ter v pospešen upad zadovoljstva in storilnosti. Sindikalisti in delavci nujno potrebujemo kritičen in moderen pristop tako k analizi vzrokov za stres, kakor tudi načinov spopadanja z njim. Majina knjiga je zakladnica takšnih rešitev. Prepričana sem, da bo mnogim ponudila potrebno oporo pri preobrazbi vzorcev, ki nas v stres vodijo in nas zaradi želje pripadati, pa četudi za strašansko ceno, zapeljujejo na napačno pot.«
»Vedela sem, da je strastna popotnica, saj sem brala njene nevarne prigode v Sobotni. Dobra novinarka na področju kulture. Zato sem se začudila, ko sem izvedela, da so jo odpustili. In še bolj, ko jo je močno napadla »kuga današnjega časa«, stres, in ji dobesedno ohromila telo. Del njenega zdravljenja je bilo gotovo tudi to, da je o tem napisala knjigo.«
»Kaj? Spet naj berem o stresu? Spet mi bo nekdo pral možgane s tem, kako naj se ga obvarujem!? Ah, te teorije ... Potem pa začnem brati in berem življenjsko zgodbo in kot se v meni luščijo vprašanja, tako si sledijo odgovori v knjigi. Nisem literarni kritik, a začutim energijo besed, ko so zapisane iz resnice in iskrene namere povedati nekaj pomembnega. Niti za sekundo se nisem dolgočasila, zdrsnila sem v radovednost, kot za šalo. In potem sem se kot za šalo učila o sebi, o možganih, o znanstvenih odkritjih, o črevesju, ki so naši drugi možgani ... in našla iskro volje, da se temu stresu tudi zares zoperstavim! Ker tako grdo pa ne bom delala s sabo ... res ne!«
»Avtorica opisuje, kako je zaradi dolgotrajnega stresa doživela popoln kolaps in izgorelost… O svojem padcu in dvigu je napisala knjigo, pravzaprav enciklopedijo o stresu, ki bo pomagala mnogim, da se še pravočasno stres(z)nijo. Splača se jo prebrati, kajti pred stresom in izgorelostjo ni imun nihče.«
Po izobrazbi sem diplomirana literarna komparativistka, po poklicu pa sem bila petindvajset let novinarka in urednica, prvi sedem let pri tedniku Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje mojega pisanja sta bili pretežno kultura in sodobna umetnost.
»A to so pravzaprav najmanj pomembne koordinate osebne izkaznice. Kdo sem jaz in kaj je moja identiteta? Sem nekaj, kar predstavljam svetu, da sem. Sem nekaj, kar drugi mislijo, da sem. In sem nekaj, kar resnično sem. Svoje pristno jedro sem dvajset let odkrivala v vsakodnevni meditaciji. Ta del mojega življenja je mnogo pomembnejši od vsega, kar sem spisala kot novinarka. Je izkušanje tistega dela sebe, ki se zaveda, da obstaja, ter tiste esence sebe, ki se zaveda, da se zaveda. Tja vodi in od tam izhaja smisel bivanja v trenutni človeški obliki z imenom, ki so mi ga nadeli, in s poklicem, ki sem ga opravljala. In mnogo bolj kot katerakoli šola so me izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer ni nič pomenilo, da sem novinarka Dela, in kjer ni nič veljalo vse moje znanje o sodobni umetnosti, ker zanjo še slišali niso. Tam sem bila zgolj to, kar sem: človek.«