Revija Zarja: »Bila sem ne živa ne mrtva«

Medij: revija Zara
Avtorica: Alenka Sivka
Povezava na originalni članek: http://revijazarja.si/clanek/ljudje/5b02a7e7a3008/bila-sem-ne-ziva-ne-mrtva 

Maja je posebne vrste novinarka. Občudovala sem jo že, ko smo se srečevali v bifeju Delove stavbe. Vedno je bila oblečena drugače, v zanimive pisane obleke, ovita v eksotične šale. Vedela sem, da je strastna popotnica, saj sem brala njene nevarne prigode v Sobotni. Dobra novinarka na področju kulture. Zato sem se začudila, ko sem izvedela, da so jo odpustili. In še bolj, ko jo je močno napadla »kuga današnjega časa«, stres, in ji dobesedno ohromila telo. Del njenega zdravljenja je bilo gotovo tudi to, da je o tem napisala knjigo.

Kaj je sprožilo vašo bolezen? In kako to, da ste se odločili vse to razkriti javnosti?

V knjigi, ki ima 340 strani, sem svoji osebni zgodbi namenila uvodnih pet strani. V preostalem delu pišem o stresorjih – tistih, ki jih povzročamo sami, in takšnih, ki nastajajo zaradi naših odnosov v družbi –, o možganih in njihovi povezanosti s črevesjem ter o serotoninski dieti za hujšanje in proti depresiji, ki je nastala na uglednem Tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT) in je klinično potrjena. Zbrala sem tudi raznovrstne oblike samopomoči: prehrana, diete, zelišča in prehranski dodatki, ter preizkušene tehnike za fizično in psihično regeneracijo (tresenje – TRE, tapkanje – EFT in meditacija). Uvod je res intimen in razgaljajoč del zgodbe. Spregovorila sem zato, ker vem, kako dragoceno je bilo zame srečati osebo, ki me je razumela, ker je sama izkusila pekel bolezni z nerazumljivimi in nelogičnimi simptomi. »Moji« so bili močne srčne aritmije, te so trajale tudi po 14 dni in so me povsem ohromile, čeprav je bila srčna mišica zdrava. Ob njih so me spravljale na rob potrpljenja fizične bolečine, ki so se v jakosti zloma selile po telesu. Tudi ti napadi so pustošili dva tedna, mi naklonili nekaj dni predaha in se preselili na drugo okončino. Fizično seveda ni bilo nič zlomljenega. Tretji simptom je bila smrtna utrujenost, ki je ni mogoče opisati z ničimer, kar poznamo iz našega vsakdanjega življenja. Njena sila je bila tolikšna, da se ni bilo mogoče več spočiti, naspati, delovati, brati, stati na nogah. Spala sem mesec za mesecem. Vse to me je spravljalo v globoko stisko. Saj sploh ne živim več! Mrtva pa tudi nisem. Kaj potem sem?

Ste si poskušali pomagati sami ali ste poiskali pomoč zdravnikov?

Najprej sem se zatekla k naši uradni, šolski, zahodni, alopatski medicini. Diagnosticirali so mi depresijo na telesu, izgorelost, fibromialgijo. Ko sem med boleznijo dobila še odpoved v službi, se je na spisek diagnoz uvrstil pretres, ta je povzročil porušenje homeostaze, to je ravnotežja v možganih. Problem je ta, da uradna, šolska medicina predpisuje zgolj antidepresive. To je njen domet. Mene pa je zanimalo, zakaj se mi je to zgodilo, kaj me je do tega stanja pripeljalo, kje sem delala napake in kaj moram v življenju korenito spremeniti. Začela sem iskati odgovore in brskati po spletu.

Zagrizla sem v izziv, kot bi šlo za življenje in smrt. Verjetno je tudi šlo. Naletela sem na predavanja odličnih ameriških in britanskih nevroznanstvenikov, psihologov, zdravnikov ter odkrila bogato opremljene spletne strani cenjenih ameriških univerz in klinik, na katerih so bolezni in oblike pomoči podrobno pojasnjeni. Začel se mi je odpirati čaroben svet sodobne nevroznanosti in medicine, ki odpira okostenela vrata tudi drugim zdravstvenim sistemom. Recimo klinika Mayo, ki je ena najboljših ameriških klinik – nedavno so v njej operirali Melanio –, ima oddelek za dopolnilno in integrativno zdravljenje. Beseda integrativno pomeni, da združuje komplementarno in šolsko medicino. Tudi sama sem se zatekla h komplementarni medicini, k bioresonanci, zeliščem, razstrupljanju telesa ipd.

Katere stvari pa so se vam nabirale, da je stres izbruhnil tako močno?

Življenje nas vedno opozarja že prej, sprva nežno, nato glasno, nato nas udari in nam spodnese tla. Napake delamo tako pri sebi kot pri drugih. Pri sebi takrat, ko postanejo nekatere vsebine naših življenj v neskladju z nami, ker smo jih prerasli ali pa so odslužile. Morda so se spremenile naše vrednote ali pa prioritete. Če capljamo na mestu, ne rastemo in nismo pretočni. Postanemo rigidni, trdi. To za nas ni dobro. Še slabši za nas so naši lastni strupeni psihološki programi in toksični odnosi z bližnjimi. Lahko sami sebe uničujemo s perfekcionizmom, postavljanjem drugih na prvo mesto, z neprestanim dokazovanjem, iskanjem pozornosti, potrditve, uspeha, pohval itn. Sočasno smo zelo slabo izobraženi, kako ravnati z osebnostno motenimi posamezniki, na katere naletimo vsepovsod, ki nam pijejo energijo, nas izkoriščajo, z nami manipulirajo, se nad nami izživljajo, ki so sebični in brez empatije. Roko na srce, vse to zaznamo mnogo prej, preden nas sesuje. Le moči za spremembe nimamo, ker bi to mnogokrat pomenilo menjavo službe, prijateljev, sloga življenja. Sama sem se že pred lomom umikala iz dotedanje družbe in iskala novo službo. V kulturi, kjer sem delovala kot novinarka, so nove zaposlitve redke. Naletela sem na nekaj primerov, ko je bila oseba za delovno mesto že izbrana in dogovorjena, torej je bil razpis birokratska farsa ali pa ga sploh ni bilo. V obupu iskanja izhoda in novih možnosti sem nameravala oditi s humanitarci v Sierro Leone, kjer je razsajala epidemija ebole. Nihče ni hotel tja, zato jim je urgentno primanjkovalo pomoči. Sredi tega dogajanja je podjetje prevzel nov lastnik. Vzniknilo je upanje, da bo prišlo do sprememb na bolje. Ta pa je začel mesariti in odpuščati, vsakih štirinajst dni enega. Streljal je naključno, kot so ostrostrelci nekdaj po obleganem Sarajevu. Sama sem dobila odpoved, ko sem bila tretji mesec v bolniškem staležu, teden dni pred božičnimi prazniki, z nadpovprečno dobro oceno delovne uspešnosti, po dvajsetih letih dela v podjetju, ki je štirinajst dni zatem končalo leto z milijonom evrov dobička. Krvoločnost, nehumanost in lakomnost družbe mi je bila in mi je še vedno preprosto nedojemljiva. Seveda me je ne samo streslo, temveč pretreslo.

Lahko malo pojasnite fizične bolečine? Pravite, da so vas prsti boleli, kot bi bili zlomljeni, pa niso bili.

Si predstavljate, da se zjutraj zbudite in ugotovite, da ne morete prijeti nobenega težjega predmeta, nobenega lonca, le lonček za kuhanje kave? Bolečina je tako huda, da ne morete uporabljati roke in prstov, si odrezati kruha, narezati zelenjave, skuhati kosila. To stanje je trajalo mesece in mesece, vsakič po dva tedna skupaj. Spominjam se zadnjega napada. Govorila sem si: »Nič hudega, če ne moreš kuhati, boš jedla presno, saj je zdravo. In če ti bo zmanjkalo hrane, se boš postila. Tudi to je odlično za telo. Umazana posoda bo sicer smrdela, a zaradi nje ne boš umrla. Poleg tega je to zelo dobro za vadbo opuščanja perfekcionizma.« Povsem instinktivno sem se zatekla k veščini obračanja v dobro. In to me je napojilo z močjo, da sem potrpežljivo preživela zadnjega od dvotedenskih napadov.

Vam je življenje dalo takšno lekcijo ali kaj?

Lekcije prinesejo izkušnje, mar niso te največje darilo? Življenje ni črno-belo, kakor tudi ne človek. Vsaka situacija, tudi huda, prinese kaj dobrega, spoznanja, znanja, nove veščine, nove poti. Če ne bi bila v tolikšni stiski, ne bi začela brskati po spletnih straneh ameriških klinik in univerz, da bi si pomagala. In če ne bi bilo tega raziskovanja, ne bi bilo moje knjige. In midve se danes ne bi pogovarjali. Hude stvari lahko prinesejo tudi kaj lepega.

Psihičen zlom se je prelevil v fizično bolečino, je to tako preprosto?

Dr. Levine, strokovnjak za travme, ki ga je kot svetovalca najela celo ameriška NASA, pravi, da travma zakrči mišice telesa. V nas se fizično vtisne. Dokler tega ne sprostimo povsem fizično, se travma, četudi je psihična, ne reši. Tudi dr. Berceli, ki je zaradi humanitarnega dela na vojnih območjih razvil povsem enake posttravmatske stresne simptome, kot sem jih imela sama, je razvil metodo tresenja (TRE), s katero fizično sprostimo travmo. To počno tudi živali, ki doživijo stres.

Lahko rečeva, da ste do svojega 50. leta živeli napačno?

Absolutno ne. Nič v življenju ni napačno. So samo nove situacije in nove potrebe. Življenje je ena sama neprestana sprememba. Problem je v nas, ker želimo staro zadržati. Ko zgradimo kariero in družabno omrežje, ju želimo imeti, obdržati. A kar je bilo dobro nekdaj, nas danes morda ne hrani več. Naj kot primer navedem dekleta, ki so sprva vložile svoj čas in energijo v kariero, a nato ugotovile, da želijo živeti, imeti družino, se družiti s prijatelji, potovati. Spremenile so vrednote, prioritete in način življenja. Sama jih poznam kar nekaj.

V knjigi ste napisali, da so vas ob vaši bolezni zelo razočarali tedanji prijatelji. So danes takšni egoistični časi?

Kot novinarka sem nekdaj imela bogat in razvejan družabni krog. Ko sta se zgodili bolezen in odpoved, so ti ljudje mrknili, izginili. Zanje nisem bila več koristna, potrebna in uporabna. Nekaj jih je poklicalo po sedmih mesecih ali letu dni. Drugi nikdar. Obiskal me ni nihče. Četudi sem jih sama doživljala kot svoje najbližje prijatelje, se je izkazalo, da to očitno niso. Resnica je bolela, a je osvobodila iluzije. Nisem edina, ki sem doživela takšno zavrnitev, zapustitev. Dober kolega, ki ima sam tovrstno bridko izkušnjo, me je prvi dan, ko sem dobila odpoved, odločno opozoril: »Maja, zapomni si, od tega trenutka naprej boš sama!« Njegove besede so mesece kasneje ublažile marsikatero bridkost, ker so bili možgani nanjo že pripravljeni.

Tudi ožja družina naj bi vas razočarala.

Terapevti, psihologi in psihiatri govorijo o pomembnosti tega, da ob zlomih stojijo ob strani najbližji in dajejo podporo. A  resnica je ta, da ravno takrat opora pogosto izgine. Vsaj prava. Ostane le povsem formalna in navidezna skrb, recimo dajanje nasvetov po telefonu. Najpogosteje pa niti ta. Čustvena, psihična bolečina je zato podvojena, potrojena. Meni niso izginili samo »prijatelji« in družina. Med odpuščanjem in po njem so umolknili tudi kolegi. Nastala je tišina, oblila me je samota, kot da sem izobčena in kužna. Ostala je peščica.

Celoten pogovor z novinarko Majo Megla si lahko preberete v 21. številki revije Zarja (22.5.2018).

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji