Zakonitosti tropa – preživijo sodelujoči

Robert Sapolsky, profesor na univerzi Stanford, je v Keniji več desetletij raziskoval stres na tropu opic (meril je raven stresnih hormonov v krvi). Izbrali so takšno vrsto tropa, ki ima enako družbeno hierarhijo, kot jo ima sodobni človek. V njem so nekatere opice dominantne, druge pa podrejene.

Dominantne se nad podrejenimi sem in tja izživljajo za svoj užitek in občutek moči. Pridejo mimo druge opice in jo udarijo kar tako, brez razloga. V krvnih analizah je Sapolsky razbiral, da ima dominantni samec raven stresnih hormonov mnogo nižjo, kot jo imajo podložne in podrejene opice. Podložnim opicam se je tudi povišal srčni utrip in zvišal krvni tlak.

Podrejene opice so doživljale nenehen stres in imele povišano raven stresnih hormonov. To so jasno kazale krvne slike, vzorce pa so kontinuirano zbirali več kot eno desetletje. Sapolsky je imel največjo bazo podatkov, ki je sledila stresu pri primatih.

Potem pa se je soočil s katastrofo. Kazalo je, da mu je uničila desetletno delo. Trop opic se je namreč zastrupil s hrano in umiral, smrt pa je med njimi kosila bliskovito kot kuga v srednjem veku. Mislil je, da bo lahko vse svoje dotedanje delo vrgel le še v koš. A glej ga zlomka!

Začel je opažati, kako umirajo najprej in predvsem dominantne opice, ki so bile tako osredotočene le nase, da z ostalimi niso znale deliti in tudi ne sodelovati. Ko so dominantneži pomrli, so v tropu ostale le »normalne« opice.

Socialna dinamika v tropu se je povsem spremenila. Ni bilo več izživljanja ene opice nad drugo, med njimi pa se je vzpostavilo normalno sodelovanje. In ker ni bilo negativnih zgledov, se je ta interakcijska struktura prenesla na naslednji rod in od tam naprej in tako je v tropu tudi ostalo.


Raziskava o stresu razkrila, da je dominantnost in avtoritarnost za preživetje pogubna. Ostanejo tisti, ki znajo sodelovati.


Povsem nehote je raziskava o stresu razkrila, da je dominantnost in avtoritarnost za preživetje pogubna. Ostanejo tisti, ki znajo sodelovati. Ko ni več negativnih zgledov, se ti ne selijo iz roda v rod. Velja to samo za živali? Ne, kot ugotavlja gozdar Peter Wohlleben v svoji nadvse zanimivi knjigi Skrivno življenje dreves.

V njej piše, kako se recimo hrast sporazumeva prek kemičnih snovi: ko neko drevo napadejo škodljivci, začne oddajati vonjave in vsa drevesa na obsežnem področju, ki prestrežejo to sporočilo, se oborožijo proti napadalcem, tako da v sebi v nekaj minutah nakopičijo posebne grenčine, s katerimi jih odženejo.

Kaj torej delajo? Sodelujejo, si pomagajo in se podpirajo. Na ta način imajo večje možnosti za preživetje, rast in razcvet.

Nekatere dobre (in slabe) prakse neavtoritarnega in do človeka spoštljivega načina v poslovanjih slovenskih podjetij in delovanju javnih institucij nam to potrjujejo. Primer je steklarna Hrastnik, ki jo je leta 2010 tik pred stečajem prevzel Andrej Božič in jo uspešno saniral kljub večmilijonski izgubi in demotiviranih 750 zaposlenih. Sanacijo je gradil na ohranitvi delovnih mest In jo nagrajeval z višjimi osnovnimi plačami, sistemom bonusov, napredovanji na delovnem mestu in nagradami za inovativnost. Nastalo je uspešno izvozno usmerjeno podjetje, ki je 2015 ustvarilo več kot 55 milijonov evrov prihodkov.

Povsem na drugi strani spektra je slovenska otroška srčna kirurgija, ki je kot telenovela v žanru grozljivke. Konfliktni odnosi so pripeljali v razpad celote.

Kako bomo delovali in s kakšnimi rezultati? Škarje in platno je v naših rokah.

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji