Medij: spletni medij Zdravo Slovenija
Avtorica: Katarina Vidner Ferkov
Povezava na originalni članek: http://www.zdravo-slovenija.com/new-blog/2018/8/2/maja-megla?rq=maja%20megla
Maja Megla je prepoznavno ime v slovenskem novinarstvu. Njeno uredniško in novinarsko delo je pustilo pečat na področju kulture, kjer je delovala več desetletij in s tem sooblikovala razumevanje umetnosti pri nas. Zadnje delo Maje Megla je knjiga o stresu, ki ga opisuje z medicinskega, sociološkega, antropološkega in tudi izkustvenega vidika. Knjiga Stres, kuga sodobnega časa, že zaseda prva mesta priljubljenosti pri bralcih. Prvi natis knjige je bil razprodan v dveh mesecih, junija pa je bila v splošnih knjižnicah med slovenskimi knjigami z največ rezervacijami.
V nekaj zadnjih letih smo bili v Sloveniji priča tragično preminulim novinarkam, hudim depresijam, ki so jih javno razkrili nekateri kolegi in podobno. Kateri dejavnik pri novinarskem delu ocenjujte kot največji sprožilec stresa: prekarnost, samocenzuro ali nezaželenost intelektualnih vsebin?
Nismo na udaru samo novinarji. Po izidu knjige sem prejela na stotine pisem in pretresljivih zgodb, recimo mlade družine s tremi otroki, v kateri se je zgarani oče sesedel zaradi izgorelosti, čez leto dni pa še mati, ki jo je izčrpalo preživljanje celotne družine. Za regeneracijo po izgorelosti telo potrebuje čas, lahko tudi leto dni. Oba mlada starša sta prekarca, brez rednega delovnega razmerja in živita v negotovosti preživetja. V naši družbi takšna negotovost spodnaša temelje socialne varnosti. In v njej živijo tisoči, predvsem mladi.
Vse to se odraža v podatku, koliko mladih, izobraženih, strokovnih kadrov je odšlo v tujino. In večina bo tam tudi ostala! Slovenijo zapusti 8000 Slovencev na leto! Najpogosteje gre za mlade ljudi, stare od 25 do 34 let, od katerih jih ima kar 40 odstotkov višjo ali visokošolsko izobrazbo. Ti podatki so zaskrbljujoči.
A tudi zaposlenim ni dobro. Pogosto se jim nalagajo čedalje večje obremenitve in čedalje več dela. Ko odide nekdo v pokoj, se njegovo delo razdeli med zaposlene. Ko ukinejo neko delovno mesto, delo spet razporedijo med zaposlene. Delovni pogoji se slabšajo komaj opazno korak po korak in iz meseca v mesec.
Naslednji problem je erozija medčloveških odnosov. Vse več je mobinga, torej trpinčenj in izživljanj. Priča smo razpadu poklicnih standardov, saj pogosto napredujejo poslušni kimavci in ne sposobni ter izkušeni.
Slovenska družba je precej nezdrava. V njej je veliko zlorab in oportunizma. Na lestvici držav s korupcijo in podkupninami zaseda v raziskavah precej visoka mesta. Eno med njimi je leta 2013 naredilo svetovalno podjetje Ernst & Young. V njej je sodelovalo več kot 3.000 članov uprav, nadzornih svetov, direktorjev in njihovih skupin iz 36 držav. Slovenija je pristala na prvem mestu po podkupljivosti, saj so izsledki pokazali, da je podkupovanje običajno za 96 odstotkov slovenskih menedžerjev. Naša družba je v vrednotah povsem iztirila. Vsak normalno čuteč človek bo v takšnem okolju doživljal močan stres, pretrese in travme.
Kot ste sami povedali v knjigi, stanovska solidarnost, vse »kavice in cigareti« in trepljanje po ramah, najpogosteje izginejo čez noč, ko je oseba v stiski. Kaj je po vašem mnenju tisto, kaj izniči osnovo človečnost oseb, s katerimi smo skupaj delali dolga leta?
Ko sem zbolela, ni bilo na obisk nikogar. Preveč so bili zaposleni s karierami. Ko sem na bolniški izgubila službo pa sem čutila, kot bi postala kužna (smeh).
Novico o odpovedi so mi sporočili teden dni pred božičnimi prazniki. Za tem je podjetje končalo leto z milijonom evrov dobička in v naslednjih letih zaposlilo nove ljudi. Ni šlo za denar in preživetje podjetja. Tudi vse to, kar je sestavljalo mojo nekdanjo družabno sredino, je za tem razpadlo. Mojega novinarskega dela niso več potrebovali, zato sem jim izginila iz radarjev.
Zakaj človek sočloveku obrne hrbet? Marsikaj se najde na lestvici te pahljače od skrajne sebičnosti, koristoljubnosti in pomanjkanja elementarnega sočutja vse do (upravičenega) strahu, da je treba preživeti in obstati, ali pa do zgolj štorastega nelagodja, kako se približati človeku in kaj mu reči. Nekateri res niso vedeli, da je resnično hudo.
Vse to pa je imelo tudi dobro stran. V stiski in samoti sem se zagrizla v iskanje odgovorov, zakaj sem zbolela in kako si pomagati, kakšne so rešitve in kje tiči izhod, kako se prenoviti. Iz tega raziskovanja je nastal debel poljudnoznanstveni priročnik o stresu, bolezenskih posledicah in regeneracijskih tehnikah, ki je napisan v razumljivem, jasnem in vsakomur dostopnem jeziku.
Naslov vaše knjige je zelo poveden, saj stres označuje za kugo, torej jezdeca apokalipse, za nekaj usodnega v naši družbi. Kateri podatki kažejo na to, da si stres zasluži zloveščo oznako kuge?
Naj najprej poudarim, da je stres za človeka izjemno darilo narave, mehanizem preživetja v ekstremnih razmerah, ko se soočamo z življenjsko nevarnimi situacijami. V telesu sproži kemične procese (izločanje adrenalina), ki nam podvojijo moči, da se zoperstavimo ali pa zbežimo. Stres je ta, zaradi katerega na cesti povsem instinktivno, brez razmišljanja in analiziranja odskočite, da se v vas ne zaleti recimo tekač ali kolesar.
Problem pa je, da sodobni človek deluje s pomočjo stresnega mehanizma in s podvojenimi močmi na vseh področjih svojega življenja. Takšen dolgotrajni, kroničeni stres lahko recimo izčrpa nadledvični žlezi, ki izločata adrenalin (kar vodi v burnout ali izgorelost), lahko pa privede do depresije. Možgani so v kroničnem stresu namreč povsem enaki tistim v depresiji. To dokazujejo slike možganov, t. i. »PET scan« na kliniki Mayo, eni največjih in najbolj cenjenih ameriških klinik.
Znanstvene raziskave kažejo številne posledice stresa, če naštejem samo nekatere: negativni vpliv na imunski sistem, rast, razmnoževanje in prehranjevanje, možnost srčnega infarkta in razjed na želodcu. Stres uničuje tudi kromosome in pobija možganske celice ter krči možgane. Zaradi stresa se kopiči maščevje okoli trebuha. Ob tem dolgotrajen stres poveča nevarnost depresije.
Že samo dejstvo, da je v kroničnem stresu znanstveno dokazano »izklopljen« naš imunski sistem, je alarmantno in zaskrbljujoče. Kot bi imeli odklenjena in na široko odprta vrata za tatove. Seveda vas bodo obiskali! Zboleli boste tam, kjer imate v svojem telesu najšibkejše člene. Vsak drugje.
V knjigi ste predstavili najnovejša spoznanja s področja medicine glede razumevanja in tudi zdravljenja stresa. Omenjate ameriško kliniko Mayo, ki ima program za dopolnilno in integrativno zdravljenje. Menite, da bi Slovenija pridobila, če bi razvijala centre za celostno zdravljenje? Kako si jih vi predstavljate kot uporabnica?
Kar se tiče medicine, je Slovenija vsaj zame ena od najbolj nazadnjaških držav Evrope. Poglejte na spletne strani homeopatskega društva, kjer piše: »Slovenija je edina država članica Evropske unije, v kateri zdravnik, ki je v skladu z Zakonom o zdravilih edini pooblaščeni predpisovalec zdravil za uporabo v humani medicini, ne sme predpisovati homeopatskih zdravil, ker ne sme zdraviti s homeopatijo.« Za božjo voljo, saj gre za homeopatijo, ki je po vsem zahodnem svetu cenjen in uveljavljen zdravilni sistem.
Junija letos so se z inšpekcijami lotili bioresonančnih terapevtov, ki so zelo učinkoviti pri nekaterih zdravstvenih težavah. Kljub temu, da so dobili licenco za svojo dejavnost v skladu z vsemi zahtevami in protokoli, ki veljajo v naši državi, so jih junija nenadoma začeli obiskovati inšpektorji. Ena od posledic njihovega obiska je bila ta, da so jim prepovedali uporabljati termin »terapija«. Spremeniti morajo vse svoje letake, programe, spletne strani, račune … Vem za nekaj takšnih primerov. Mislim, da je Slovenija še zelo daleč od nečesa razumnega, kaj šele holističnega in celostnega.
Nasprotno pa najbolj ugledne svetovne univerze in klinike raziskujejo dobrobiti meditacije (Univerza v Wisconsinu, Princeton, Harvard, Univerza Kalifornije Berkeley, Johns Hopkins, raziskovalni center v švicarskem Zürichu, idr.), proučujejo zdravljenje z zvokom (na posebnem oddelku, ki ga je za te namene ustanovila ugledna ameriška ustanova Johns Hopkins Medicine) ter prirejajo redne letne konference o zvoku in možganih (Univerza Stanford). Tukaj pri nas bi jih sežgali na grmadi!
Kakšne praktične nasvete bodo bralci lahko našli v vaši knjigi glede stresa? So opisani tudi prvi znaki, da izgorevamo, ki jih pogosto prezremo? Kakšen nasvet bi dali sami sebi pred petimi leti?
Zadnji del knjige je posvečen regeneracijskim tehnikam. Smo zelo raznolika bitja in vsakomur od nas ustrezajo povsem različne metode sprostitve. Zato sem jih zbrala pestro paleto. Tudi razlogi, ki nas pripeljejo v izgorelost, so različni. Najpogostejši so visoka pričakovanja do sebe, perfekcionizem, pretirana vestnost in garanje, postavljanje drugih (namesto sebe) na prvo mesto, uslužnost idr. Če razloga ne najdemo in odstranimo ter nadomestimo z nečim bolj hranilnim, se ne bomo izvili iz krempljev bolezni.
Zakaj pademo in po kakšni vrvi se iz dna poberemo, je povsem osebno, intimno, individualno. Se temu lahko izognemo? Ne verjamem. Moramo skozi lekcije, izkušnje, preizkušnje, tudi napake, ker se iz njih učimo, rastemo, razvijamo, razcvetamo, spoznavamo. Zato …, karkoli bi si z današnjim znanjem rekla pred petimi leti, ne bi razumela (smeh) ali pa bi me spravilo v stisko, ker ne bi vedela, kako naj spremenim sebe in v kaj.
Po nepravični in krivični odpustitvi z delovnega mesta, po soočenju z izgorelostjo ter padanju mask z obrazov ljudi okoli sebe, ste modrejši. Prav gotovo se vam je odprlo novo obzorje, kaj vam sporoča?
Ko se »padle maske«, se je razgalila resnična narava odnosov in vrednot, ki jih poganjajo. Staro življenje je razpadlo kot hiša iz kart. Levitev v novo življenje je bila težka, vendar danes tega novega življenja ne bi dala za en sam dan starega. Resnica je tudi ta, da brez starega življenja do novega sploh ne bi prišla. Bil je izjemen in dragocen del mojega življenjskega potovanja. Objemam oba.
