Perujska zgodba: “Dobri umazani, zli”

Nič kaj idilična ni bila ta podoba. Ni bilo eksotičnega rastlinja, živo pisanih barv in tisočerih zvokov nenavadnih živali, ki bi skrivoma domovale v bujnem rastju pragozdov. Le deroča reka z vrtinci, debla, ki se jim je bilo treba vratolomno izmikati, rogoz in ostanki vejevja, ki so se sem in tja zapletli v propeler in nas ustavili, ter prostrana širjava ne preveč prijaznega močvirja. Širna reka, ki si ji z enega brega komaj videl drugega, in kljub temu le stranski rokav s še več svojimi lastnimi stranskimi rokavi. Bila sem sredi spletnega omrežja vodovja in rogozja. To so trenutki v življenju, v katerih, če se življenju ne prepustimo s popolnim zaupanjem, predanostjo in – kako težko je izgovoriti to besedo – ponižnostjo, pristanemo v čedalje večji, naraščajoči stiski,strahu, tesnobi in malodušju. Volan imajo v rokah drugi ljudje in tudi njihova je odločitev, ali bodo vrtoglavo hitrost zmanjšali ali pa neusmiljeno drveli med debli in poleni. Nič se ne zgodi, čeprav je vsako minuto, vsako sekundo in vsak trenutek vsa statistično verjetnost na strani možnosti, da se lahko raztreščimo skupaj s krhko plastično lupino gliserja. Zakaj se v življenju to ne zgodi takrat, ko bi se po vsej verjetnosti moralo, in zakaj se nam nekaj hudega zgodi takrat, ko ni nobenega razloga, da bi se to zgodilo?

To je bilo vprašanje, ki mi je premetavalo dušo do njenih meja. Dve uri vožnje sta bili dolgi kot celo življenje. Ni naključje, da preživiš, temveč je »vse življenje na-ključ«, bi rekel moj prijatelj. Neprestano sem ga imela v mislih. Ni slučaj, kdaj se razsujemo. In ni slučaj, kdaj odidemo iz tega sveta. To so trenutki, ko se človek lahko pogovarja samo še z Bogom. In v dveh urah tega stampeda sem to tudi počela. Iz sebe sem potegnila in vkup napraskala toliko zaupanja, sprejemanja in predanosti, kolikor ga nisem mogla sestaviti vse svoje življenje. In vse to je bila le predvaja. Ogrevanje. Tisti »bum, bum bum« me je zdramil iz zamaknjenosti in sem se v nekem nagonskem avtomatizmu ozrla nazaj. Verjetno je nekemu čolnu za nami bogsigavedi kaj odpovedalo ali počilo, prevozna sredstva so v teh deželah itak takšna, da se ustavijo samo takrat, ko jih raznese. Do takrat pa so v službi ljudi. Tisto, kar sem zagledala, niso bili revni Indijanci iz šipipskega plemena, ki se po reki počasi premikajo v dolgih, plitkih lesenih čolnih, kakršne sem si v otroštvu zamišljala pri mostiščarjih. Ni jim ga prepolovilo ali prečetverilo. Tudi ribiči niso bili, ki so sem in tja po reki namakali trnke in lovili ribe. Tudi tista počasna mala državna plovila ne, ki zaradi izjemno nekakovostne nafte za sabo puščajo oblake črnega dima. Nič od tega, temveč je na gliserju stalo nekaj komadov mladih žrebcev, postavnih, mišičastih manekenov, seksi latino loverjev, cepljenih z divjimi geni domorodcev. Pravzaprav se mi je v oko zataknil samo eden, za več njih tudi ni bilo časa, s skodranimi lasmi do ramen, zagorelo poltjo in majico brez rokavov, ki je razgaljala postavno mišičevje. Dedci z naslovnic Men’s Healtha. Edini problem je bil, da so imeli okoli ust zavezane rute, v rokah pa mitraljeze in pištole, s katerimi so v obilju kosili okoli nas.

Neverjetno je, kaj se zgodi v teh trenutkih, v stresnih trenutkih na meji med življenjem in smrtjo, ko je mogoče ostati na eni strani meje ali pa zdrkniti čez njo na drugo. Za vedno. Neki mir se naseli v človeka, popoln mir, ki ga pogosto opisujejo ljudje, ki so preživeli hudo prometno nesrečo. Nebeški mir. In nobenih čustev. Kot da bi zdrknil iz lastnega telesa. Bil tam in ne bil tam. Doživljaš, vendar ne čutiš. In vse je dobro. Oglasijo se druga čutila, ki jih v vsakdanjem, rutinskem, varnem in nadzorovanem življenju ne slišimo pogosto, tisti šesti čut, intuitivni čut, ki popolnoma jasno razgrne sliko vsega, kar se bo zgodilo. Zato si miren. Popolnoma miren. Veš! Zgodil se bo rop. Oborožen rop. Pokradli bodo vse. In ostalo ne bo nič. Ubili nas ne bodo, ker nimajo tega krvavega namena. Za njih to ni nikakršna investicija. Fantje so mladi, revni, v deželi hude korupcije in divjega kriminala, krivic in grabežljivosti. Predsednik Fujimori, ki je do lanskega leta preživel dva mandata, je v prvem počistil s terorizmom, ki je iz dežele do sredine devetdesetih let pregnal ves turizem, mnogo Peruancev pa pognal v tujino, v drugem mandatu pa opustošil državno blagajno in v nekaj letih ustvaril eno najbolj skorumpiranih dežel ter pobegnil na Japonsko, kjer je popolnoma varen. Kako? Je japonski državljan. In matična dežela ga noče izročiti. Po svojih lastnih zakonih ga tudi ne more. In Peruanci so seveda besni. Živijo v razsuti ekonomiji in ekstremnih socialnih razlikah. Služkinja za 100 dolarjev na mesec čisti, lika, kuha, pere od sedmih zjutraj do desetih zvečer, brez prestanka, šest dni v tednu, stran od družine, noč in dan v hiši svojega delodajalca, kompjuterski friki pa dobijo 2000 dolarjev na delovnem mestu, na katerem pri nas ne bi mogli seči dlje kot do cifre 700. Država je kot ekonom lonec, ki bo vsak čas eksplodiral. In potomci španskih konkvistadorjev domorodcem še vedno ne dovolijo vstopa v mnoge klube in hotele. Rasna diskriminacija pač. Nekaj vsakdanjega. Razsuli so jim vse, kar se je uničiti dalo, njihova svetišča in kulturo, na ista mesta pa postavili svoja, ogromne cerkve s krvavimi Kristusi. Bolj krvavih nisem videla nikjer. Sadomazohistično krvavih. V vsaki cerkvi. Povsod po deželi. Kri jim polzi po celotnem, golem telesu, skrivenčenem od bolečine, obupa in žalosti, obilje krvi po glavi, rokah, oprsju in nogah. To je Kristus trpljenja in mučenja. Nič v cerkvah ne ponazarja Kristusa ljubezni. In takšna je tudi dežela. Zato česa drugega tudi upodobiti ne more. Obožuje moč in uniforme, militantnost in vojake, ki v vseh večjih mestih vsako nedeljo ob desetih dopoldne primarširajo na osrednji trg, povsod enako imenovan, Plaza de Armas, Trg orožja, s pleh godbo, mažoretkami in nekaj lokalnimi veljaki pred njimi, ki slavnostno dvignejo državno zastavo na visok, med oblake segajoči drog, rečejo nekaj besed, vojaki pa bum, bum, ustrelijo. Obred je končan, mala vojaška parada tudi, pleh godba zaigra in vsi korakajoči zopet odidejo. Večjo izgubo časa si je težko zamisliti.

V takšnem okolju zato mnogi vzamejo pravico v svoje roke. In jo uveljavljajo na svoj način. Fante sem razumela, čeprav nad njihovo odločitvijo nisem bila nič kaj navdušena. Moja duša je bila mirna. Pripovedovala mi je dalje. Naključni metek te ne bo zadel, ker še ni prišel čas. Na nas ženske se ne bodo spravili, ker nimajo časa. Tudi odpeljali nas ne bodo, ker takšnega krvavega davka ne potrebujejo. Potrebujejo denar in zanimive predmete za prodajo. Ostala boš brez vsega, brez dokumentov, denarja, mreže proti komarjem, zaščite pred njimi, zdravil in krem, knjig, filmov, cunj, čevljev, spalne vreče, nahrbtnika, brez povratne avionske karte za Limo. Brez svoje dragocene beležke. Ne boš imela več noža, razkužil za vodo, baterije, vodiča, na katerega bi se obrnila po nasvet. Vse, kar ti daje občutek varnosti, bo izginilo. Nad življenjem ne boš imela nobene kontrole več. Ostala boš sredi džungle, dve uri vožnje z avionom iz Lime. V deželi, kjer skoraj nihče ne govori angleško in ti sama ne razumeš špansko. V deželi, v kateri bi imel vsak tvoj znanec, sodelavec ali prijatelj, če bi tam živel, v stanovanju pitbula ali pa meter visoko električno ograjo okoli hiše okrašeno z bodečo žico in rešetke na oknih. Zaradi varnosti. Ropi so nekaj, kar ljudi tam spremlja vsak dan. Ženske ne hodijo z dragim nakitom, tudi torbice jim ne opletajo okoli telesa, med vožnjo se vsi zaklenejo v avtomobile, posebno kadar se ustavijo pred rdečim semaforjem, prevozi z avtobusi na določenih medmestnih vožnjah so močno odsvetovani, in seveda, so četrti, katerim se ne približate. Zato sem se premikala skrajno nadzorovano. Vendar ni bilo dovolj. Zgodilo se je na reki, po kateri se odvija redni rečni promet, ki jo nadzoruje policija. In ura je bila ena popoldne.

Vrgla sem se na dno barkače, pokrila glavo s kapo in bila kot mrtva. Nisem jih hotela videti. Zdelo se mi je, da imam tako več možnosti za preživetje. Seveda sem nehote, na samem začetku, ko sem se obrnila v ropot za svojim hrbtom, uzrla njihova telesa, to seksi lupino, v kateri so vzgojili uničevalno vsebino, vendar nisem videla njihove duše, njihovih oči in obrazov. In tako sem želela, da tudi ostane. Nato se je bliskovito dogajalo. Hrup, prerivanje ljudi, premetavanje stvari, dretje, daleč in neresnično, kot oddaljen eho, tudi takrat, ko je nekdo vpil nad mojo glavo meni nerazumljive besede in butal z nabito pištolo v moj hrbet. Srce mi je sicer razbijalo, vse oprsje ga je bilo polno, glava, grlo in vrat, vendar ni bilo nikakršnega strahu in še vedno me je prežemala tišina nebeškega miru. Kako čudna kombinacija. Srce je reagiralo na agresijo, ne na nevarnost, ker ni nevarnosti, je rekel notranji glas. OK. Sprejemljiva razlaga. Ja, ljudje lahko posežejo v tvoje telo in materialne dobrine, ne morejo pa nadzorovati tvoje duše.

Zaslišala sem hrup motorja, bliskovito so ga pognali in se začeli oddaljevati, na naši ladji pa panika in jok. Odprem oči. Na čolnu ni več Matea, šamana, našega gostitelja, torej so ga odpeljali. Otroka oba v solzah, ženski in Avstrijec Antonio popolnoma bledi v obraz kot nemi kipi zrejo predse, trije moški pa v paniki skačejo iz enega dela čolna na drugega. Še vedno nič ne razumem, njihovi dialogi so kot histerična popevka, vendar še kako razumem situacijo. Cev za dovod bencina v motor so nam prebrisano izpulili, zato se ga ne da več pognati. Močan rečni tok nas nezadržno odnaša med zgoščeno rogozje tiste prostrane kilometrske močvare. Če nas odnese noter, ne bo dobro. Nihče nas ne bo več videl. In nihče več našel. Skočim k moškim. Oprimemo se za prvo steblo. Se izpuli. Za drugo. Se izpuli. Tretje. Ne gre. Rogoz je puhel. Odnaša nas. Vsaka sekunda je dragocena. Pof, zagrabi Peruanec za prst debelo vejo, kot grinta tanko drevesce, ki se je po božji volji odločilo rasti ravno tam med rogozjem, kjer ga mi potrebujemo. Zadrži nas. Kot v cenenem filmu s strašansko slabim scenarijem nekega diletanta. Drugi Peruanec, Pachin, oče petnajsletnega mulca, ki z zariplim obrazom in hripavim glasom vpije na pomoč, se vrže k motorju in loti fiksiranja cevi v dolgih in mučnih minutah, ki so sledile. Veja nas drži. Še vedno. Sredi reke nas ljudje na čolnih sicer vidijo, vendar si nihče ne upa približati. Očitno smo na nevarnem terenu. Motor vžge, vendar nihče med nami ne zna z njim ravnati. Še večja panika! Kje je vzvratna? Drvimo proti rogozju, ki se začne zapletati v propeler. Moška v paniki kričita eden na drugega. Motor ugasne. Kako ga dvigniti iz vode? Veja nas ne drži več. Odnaša nas vse globlje med še več rogozja, kjer je še teže pognati motor, ne da bi se rogozje zapletlo v propeler. Uspemo ga izvleči, očistiti, hitro nazaj z njim, pognati. Kje so prestave? Namesto naprej nas vrže nazaj. Aha. Zakapiramo sistem. In se izmotamo. Cukajoče se odguncamo do sredine reke, kjer do nas bliskovito pridrvita dva gliserja. In ko se že hočem ponovno vreči na dno čolna, ugotovim, da sta prišla na pomoč. Eden med njimi prevzame krmilo in v nekaj minutah smo nazaj v mestu. »Papa, papa,« plašno hlipa mala deklica. Mateo. Odpeljali so ga, ker jim ni hotel dati denarja. In to dejstvo je zelo, zelo slabo. Roparjem se tam nihče ne upira.

Začelo se je moje mučno pasivno obdobje. Nemi film na policiji. Ure in ure in ure opazovanja, ko sem poskušala razumeti, kaj se dogaja, čeprav nisem razumela skoraj ene same besede jezika, ki so ga med sabo uporabljali. Počutila sem se bolj odrezano od sveta, kot bi bila, če bi se osamila v samostansko celico. Izločeno. Popolnoma odvisno od nekaj ljudi okoli mene. Preživetveno odvisno. Če izginejo, je konec z mano. Rastla je stiska. Kaj zdaj? Nič ne morem razložiti, nič izvedeti, se nič pogovoriti! Nič ne morem sama urediti!!! Kakšen dar je komunikacija! Zakaj se ne moremo sporazumevati telepatsko? Smo to kdaj znali? Se lahko naučimo? Kako je nemim ljudem? Oni živijo v takšnem svetu iz dneva v dan! Kakšno bogastvo imamo, da se lahko pogovarjamo, smrk, smrk, kako hvaležna sem za to, … so čustva skozi mene bezljala brez repa in glave. Nebeški mir je popustil in edinega človeka, ki je bil moj stik s svetom, prevajalca, Avstrijca Antonia, sem se oprijela kot klop. Prvo uro po prihodu na policijo. On se je iz šoka prebudil, jaz sem v stisko padala.

Antonio je bil edini, ki ga niso popolnoma okradli. Pustili so mu nahrbtnik, vendar pobrali denar in dokumente. Morda zato, ker se jim je zganilo usmiljenje. Nobenega drugega razloga ni bilo za njihovo velikodušje. Antonio je namreč drugačen. Rodil se je z zakrnelo desno roko, ki se mu je razvila samo do velikosti komolca, tanka in suha z drobcenimi prstki. Večjega kontrasta z manekeni, ki so nas napadli, si ni bilo mogoče zamisliti. Ne po zunanjosti, ne po notranjosti. Njegova dušica je blaga, angelsko blaga. V sebi nima nobene agresije, nobene ostrine, samo mir, toplino in prijaznost. Govori počasi, z brezmejno potrpežljivostjo in morda jih je zbegalo prav to. Ne vem. Vsekakor je Antonio med nami postal najbogatejši. Ne samo zaradi nahrbtnika. Del denarja si je modro zabasal v gojzarje, kreditne kartice pa shranil v hiši šamana Matea v Pucallpi, kjer je že nekaj tednov živel skupaj z njegovo družino, z njimi delil revščino, vročino in komarje, skromno hrano in vodo, ki se je v sodu na dvorišču v vsakem popoldanskem nalivu zbirala za umivanje, pranje in kuhanje, ter leseno barako, ki je z dva metra visokimi stenami pregrajena v nekaj majhnih sobic, v katerih spi od petnajst do dvajset ljudi. Nikoli jih nisem mogla z zanesljivostjo prešteti.

Ko sem ga prvič srečala na letališču, kjer me je pričakal z Mateom in njegovo ženo, sem na njegovo straašaansko počaaasnost, če iskreno priznam, reagirala z nepotrpežjivostjo. Z živčnostjo, bi se lahko reklo, posebno zaradi prevajanja, ko je en sam moj stavek prevedel šamanu tako, da ga je razširil v deset novih, in šamanovih deset stavkov meni predal z enim samim. Kaj je sedaj to, se je razburjal moj učinkovitnostno naravnani evropski sistem? Kakšne nezanesljive informacije! Kaj se za božjo voljo dodaja! In zakaj mi vsega ne prevede? Kako bom iz tega karkoli tehtnega napisala? V meni se je razvijala sitnoba in motiti me je začel celo njegov močni vonj, ki je jasno razkrival, da prepoteno telo in obleka vode že dolgo nista videla. Seveda sem ostala vljudna in kolikor je bilo mogoče prijazna, čeprav sem dobro vedela, da še kako močno čuti mojo nadzorovano nestrpnost. Zanimala me je dobra zgodba, vsa moja pozornost je bila usmerjena nanjo, na šamana, na njegovo pleme Šipipov, delo, ki ga opravlja, izročilo in učenja, ki se prenašajo iz roda v rod, metode in sredstva, s katerimi zdravi. Moj sistem je hotel red, načrt, kredibilnost, jasnost, cilj, smer, rezultat. Kar me je obkrožalo, ni nudilo nič od tega. Vzgojena v evropskem sistemu sem se znašla v nekem drugem, ki ga nisem poznala. V drugačnih navadah, drugačnih medsebojnih odnosih, drugačnih vrednotah. Šaman Mateo mi je mnogokrat rekel, da ima Antonio veliko srce. In Antonio mi je mnogokrat rekel, da ima Mateo veliko srce. Nisem prav natanko vedela, o čem govorita. Šele mnogo kasneje sem izvedela, da se že zgodaj zjutraj odpravita po mestu in v vasi, k revnim in bolnim, ter se vrneta pozno zvečer. Mateo jih zdravi, Antonio pa bodri in vedri. Brez plačila. Mateo živi od tujcev, od bogatih in dobro situiranih gostov, ki so za njegova znanja in usluge pripravljeni dobro plačati. In nobeden od njiju ne bo niti z namigom pokazal na svojo dobroto in humanost, kakor se imamo v Evropi navado hvaliti v vsakem mediju.

Takrat, prvi dan, sem njihov svet občutila še kot kaos, zmešnjavo, bluz in nered. Oni verjetno mojega kot tečnega, nestrpnega, ozkosrčnega in egoističnega, osredotočenega samo na tisto, kar hoče dobiti, doživeti, imeti in odnesti. In tega je rop raznesel na prafaktorje. V gojzarjih brez nogavic, na štiridesetih soparnih stopinjah, osmrajena od potu, v hlačah in majici popacanih od umazanije na dnu čolna, kamor sem se med ropom vrgla, z očali na vrvici okoli vratu, s fotoaparatom v eni roki in enim litrom vode v drugi, kar je bilo edino, kar mi je od imetja ostalo, ker se je, ne da bi vedela, vse nahajalo pod mojim telesom, sem se brez denarja, brez znanja jezika znašla v divji, skorumpirani deželi, polni kriminala nekje daleč stran od civilizacije. Prilepila sem se na taistega Antonia, ki me je dva dni spravljal v nervozo, vendar sem ga videla drugače. Smrad njegovega telesa je bil enak mojemu. Njegova počasnost in umirjenost sta mi kot balzam mirila napetost duše. In vesela sem bila, da je obstajal sploh nekdo, ki mi je uspel prevesti en sam stavek, četudi ga je strnil iz desetih. In bilo me je sram v dno duše. Moj učinkovitnostno naravnani evropski sistem je odpovedal. Tam kjer se je odvijalo preživetje, kjer je bilo preživetje bližnjega odvisno od tvoje lastne srčnosti, tam se je izkazal za popolnoma in neusmiljeno praznega in puhlega. Neuporabnega. Omejenega.

»Antonio, kaj se dogaja,« sem ga vsake toliko obupano spraševala. Uradniki na policiji so vstopali iz sobe v sobo, se eden čez drugega dogovarjali, kaj storiti in kako za arhiv urediti vso potrebno papirno galanterijo, eni tipkali in drugi popisovali ogromno težko knjigo, ki je zgledala kot kakšen manuskript. Sem in tja so se vmes prikazali oboroženi policaji, avtoritarno povprašali, kaj se je zgodilo in kako, resno prisluhnili, kot da bodo naslednjo minuto oni tisti, ki bodo uredili svet, ter izginili in se nikoli več vrnili. Vsak med njimi je imel tisto dolgo popoldne svojih pet minut slave in vsak se je obnašal kot šef policije. In ker resnično nismo imeli niti najmanjše predstave, kdo to je, smo vsakemu z vso potrebno mero resnosti morali razložiti isto zgodbo. Ne midva z Antoniom. Midva sva bila kot pohištveni inventar. Sem in tja so naju prestavljali kot dva stola. Pogovarjali so se samo s Peruancema in občutek, da jim je prav malo mar, kaj bo z nama, je rastel. Na vsako najino vprašanje sva dobila odgovor, naj počakava. In tako ure in ure. Odvil se je velik kos popoldneva. Tisti zoprni občutek nemira pa je rastel.

»Banjo?« sem vprašala, kar je bila ena redkih besed, ki sem jih znala. Iskala sem seveda stranišče. In ker je imelo osebje strašansko umazano, da me vanj niso hoteli spustiti, so povprašali šefa, ki je velikodušno dovolil, da uporabim njegovo. Gledal je televizijo in me pozdravil tako vzvišeno, kot da bi mu morala biti hvaležna do konca življenja, ker lahko uporabim njegov sekret. Vrat pod snežno belo, zlikano, malce odprto srajco – seveda do prvih dlak na oprsju – z manšetnimi gumbi speto, mu je krasila debela zlata ketna, prste na rokah pa par velikih, težkih kosov lepo oblikovanega zlata. Sedel je tako, kot bi imel na dvorišču celo vojsko komandosov, pred seboj eno najboljših letin koke in v Ameriki milijone dolarjev od prodaje, nobenega sovražnika in jasno začrtane meje svojega imperija. Latino verzija mafijskega botra. Mafijske botre sicer poznam samo iz holivudskih filmov in ta, ki sem ga gledala pred seboj, je bil le ena skorumpirana podkupljiva srednja riba. To je bilo jasno v trenutku celo meni. Tisto, kar me je bolj pretreslo, je bil fluid, ki ga je oddajal. Ti ljudje so kot z drugega planeta. Vse na njih je drugače. Oči, pogled, izraz obraza. Kot bi bili brez duše. Vsako sekundo ti dajo vedeti, da si v trenutku lahko tudi mrtev. Ja. Ta mačo me je bolj pretresel kot cel rop skupaj. Med ropom sem točno vedela, kaj se dogaja in kaj bo sledilo. Tu na policiji nisem vedela, kaj se dogaja, in še manj, kaj bo sledilo. Kdo dela za koga? Se postopek tako salamensko vleče, ker hočejo podkupnino? Koliko dni bodo zavlačevali, dva, tri, ves teden? Kako naj dobim denar iz Evrope? Western Union v džungli uraduje? Na policiji sem se začela počutiti šele dejansko, zares ogroženo. In filing je bil nepopisno morbiden.

Pridem iz sekreta in začnem pritiskati na Antonia, ki je še vedno sanjaril v svoji posttravmatski zamaknjenosti, naj me prosim prevaja. V svetu agresije, moči, avtoritarnega vojaškega diktatorskega okolja se ni prav nič znašel. Zato je utihnil. Moja edina vez s svetom… Meni pa je postalo jasno le, da ne smem čakati niti minute več. Prebudil se je moj evropejski učinkovitnostno naravnani komandant. In zablestel. Začel je urejati, imel je cilj in nič drugega ga ni zanimalo. Uf, kako sem mu verjetno šla tokrat jaz na živce. Gnala sem ga od enega policaja do drugega, naj prevaja, postavljala eno in isto vprašanje, se vmes po babje razburila, bila kot britev ostra in odločna ter zopet nežno in krhko prijazna. V mačo deželi, kjer je baba predvsem okras, je takšne igre laže igrati. In moja vest je bila kristalno mirna, ker nisem manipulirala v njihovo škodo. Pol ure se obrne in dobim prva navodila: na banko po formular in nato na drugo policijo po certifico, papir, kdo sem, od kod in koliko let imam. Namesto potnega lista in letalske vozovnice. Nekaj minut do zaprtja banke. Kje je banka? Zvemo, letimo, Antonio posodi denar, s papirjem na drugo policijo, prijavimo rop dokumentov. Dobili naj bi jih naslednji dan. Če bo seveda mogoče, pravi uradnik. Saj to je samo papirček, par besed in nekaj štempljev? Mar zopet eden, ki mu moram nekaj primakniti, kajti tam, če si v stiski, si najbolj ranljiv, in takrat je čas za izsiljevanje, za pritiske, za podkupnine. Takrat se najbolje služi. Ok, se vdam. Jutri. Kdaj odprete? Ob 8.00. Antonio, gremo dalje. Ženem ga na internet. Email v Slovenijo. Nato na telefon. Sporočilo v Limo. Sistem je pognan. Nato se umirim. Antonio tudi. Kupi mi vodo. Počasnih korakov se vračava nazaj na policijo.

»Veš,« mi nežno reče, »če ti kaj ne prevedem, ni zato, ker ti ne bi hotel ali se mi ne bi dalo, temveč zato, ker ne razumem. Jaz govorim portugalsko, špansko sem se naučil tukaj, skozi pogovor, v nekaj mesecih.« Aha, torej je minule dni začutil vso mojo nestrpnost.

»In oprosti, Antonio, če sem te tako gnala zadnjih nekaj ur. Potrebno je bilo to storiti, če ne bi še vedno čakala na postaji, da nama policaji uredijo nekaj, kar jim je malo mar.«

»Meni se ne mudi za dokumente, ker bom še nekaj časa tukaj ostal. Ti pa si brez vsega, zato je dobro, da jih jutri dobiš. Dal ti bom denar za pot in avionsko karto. Ne skrbi. Jutri boš v Limi.«

»Hvala. Iskrena, srčna hvala. In naslov, da ti ga vrnem.«

»Dal ti ga bom, ne posodil.« Pred menoj se je razprostrla tako čista duša, da me je osupnilo. Kajti ne gre za to, s kakšno lahkoto da nekdo denar. Bogati ga da zlahka, morda se mu sploh ne pozna. Gre za način in namen, s katerim se ga daje. Antonio je dajal iskreno in popolnoma. Brez računa. V denarju, v srcu ali dejanjih. Vse, kar je tisto popoldne delal, je bilo za moje dobro. Ko sva prišla nazaj na policijo, je bil že večer. Pachin in njegov sin sta bila zakopana med debele fascikle fotografij in med njimi iskala morebitne osumljence. Špansko-peruanski par je že odšel. V sobi pa je izčrpan sedel Mateo. Živ!!!

(se nadaljuje… ko se nadaljuje)