Aboridžini so resda daleč v Avstraliji, vendar ima rasizem mnogo obrazov in pogosto potrka tudi na domače duri. Ni le stvar oddaljene preteklosti, temveč ga vsega lepljivega nosimo s seboj v vse čase in na vsa področja naših življenj. Zato so še toliko pomembnejši katerikoli koraki, ki so usmerjeni k preseganju preteklosti za nove temelje prihodnosti.
13. februarja 2008 ponoči je iz parlamenta v Canberri celo CNN neposredno prenašal zgodovinsko opravičilo predsednika avstralske vlade Kevina Rudda zaradi večletne rasne diskriminacije aboridžinov, avtohtonih prebivalcev avstralske celine, in za t. i. ukradeno generacijo (Stolen Generation). Med letoma 1910 in 1970 je namreč avstralska rasistična politika aboridžinskim družinam nasilno odvzela 100.000 otrok ter jih dala v internate ali belskim družinam, da bi jih prisilno asimilirala v družbo, vero in kulturo belega človeka. Trpljenja pa niso povzročili samo tem otrokom, temveč tudi vsem članom njihovih družin in drugim, ki so vse življenje trepetali v strahu, kdaj bodo ugrabili tudi njihove otroke.
Pogovor z avstralskimi antropologom Petrom Phippsom je nastal ob njegovem obisku v Ljubljani februarja 2008, le nekaj dni po tem dogodku februarja 2008. Phipps predava na Univerzi Melbourne v Avstraliji in je soustanovitelj Inštituta za globalizem (Globalism Institute). Raziskuje kulturne politike postkolonializma v ZDA in v Avstraliji, odnose avtohtonih ljudstev in priseljencev v Avstraliji ter festivale avtohtonih ljudstev na azijsko-pacifiškem območju. Koordinira številne lokalne in mednarodne konference, tudi Garma festival pripadnikov severnoavstralskega aboridžinskega avtohtonega ljudstva.
• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •
OBJAVLJENO: Mag, 20. februar 2008
Kaj menite o uradnem opravičilu predsednika avstralske vlade aboridžinom prejšnjo sredo za večletno rasno diskriminacijo in za nasilni odvzem 100.000 otrok ter njihovo asimilacijo v belsko skupnost?
Osebno sem bil zelo ganjen. Zlahka je biti ciničen do simbolike in geste, ki jo ima to opravičilo, a kaže, da se je nekaj v avstralski politiki premaknilo. Leta 1997 je bilo narejeno uradno poročilo o t. i. »izgubljeni generaciji« z naslovom »Bringing them home«, ki je bilo rezultat sodne preiskave in temeljite raziskave. Končalo se je s 54 priporočili, večina njih pa ni bila nikoli izvršena. Prvo med njimi je opravičilo aboridžinom, ki ga leta 1997 takratna ideološko ekstremno konzervativna vlada ni izvedla. Pritisk v družbi se je stopnjeval do leta 2000, ko se je v vseh večjih avstralskih mestih zgodil t. i. »pohod čez mostove« kot simbol želje po spravi med aboridžini in priseljenci. To so bile nekajmesečne ulične demonstracije v organizaciji avstralskega »Gibanja za spravo«. Dva milijona ljudi je hodilo čez mostove, beli in črni, deset odstotkov celotne avstralske populacije. A takratna konzervativna vlada še vedno ni hotela reagirati, kar je ljudi zelo razočaralo, posebno žrtve politike ugrabljanja otrok, za katere je bila to še ena javna žalitev in zanikanje zgodovinske rasistične politike.
Kaj je avstralsko Gibanje za spravo?
Ustanovljeno je bilo v času socialno-demokratske laburistične vlade kot komisija, ki naj bi pripravila vse temeljne točke sprave v obliki formalne listine, ki bi jo potrdil parlament do leta 2000. Ko je prišlo leto 2000, jo je konzervativna vlada, ki ni marala obstoja tega telesa, razpustila, ne da bi komisija dokončala svoje delo. Dokumenta za spravo niso sestavili. Leta 2000 so zato aboridžini in njihovi podporniki ustanovili zasebno institucijo civilne družbe »Gibanje za spravo« z dvema voditeljema, enim iz belske in drugim iz aboridžinske skupnosti.
“Dejstvo je, da je bil ugrabljen vsak četrti otrok. A to ni samo travma 100.000 ugrabljenih otrok, temveč tudi njihovih družin in vse aboridžinske skupnosti, ki je živela v strahu, da jim bodo vzeli otroke. Ljudje so jih skrivali, mazali s črno, da bi bili videti bolj aboridžinski in ne toliko mešani.”
Leta 1997 je bilo narejeno poročilo o rasni diskriminaciji aboridžinov v času konzervativne vlade, ki je problem ignorirala. Kako je sploh lahko nastalo?
V Avstraliji imamo v pravnem sistemu obliko sodne preiskave, imenovano Kraljeva komisija. Kraljeva je zato, ker je Avstralija uradno monarhija. Ta komisija ima veliko preiskovalno moč. Ustanovil jo je parlament in imenoval sodnika, ta ima obsežna pooblastila za preiskave problematičnih vprašanj v družbi, ki jih konča s poročilom in priporočili. Tako je bila narejeno tudi poročilo o »izgubljeni generaciji« z imenom »Bringing them home«. Glavno priporočilo je bilo, da se ugrabljenim otrokom pomaga vzpostaviti ponoven stik s svojimi družinami, ki so jim bili odvzeti. Ustanovljena je bila tudi organizacija civilne družbe, ki naj bi zbrala potreben denar, da bi se to izvedlo, a ga ni bilo dovolj.
Kaj so bila preostala ključna priporočila?
Poleg opravičila še denarna odškodnina in večja pomoč vseh organizacij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami.
So po letu 1997 vse aktivnosti Gibanja za spravo in protesti potekali v času nekdanjega, konzervativnega predsednika avstralske vlade Johna Howarda, ki se aboridžinom ni hotel opravičiti?
Kraljeva preiskovalna komisija je bila ustanovljena pred njegovo izvolitvijo leta 1996. Večina aktivnosti se je začela, še preden je prišel na oblast, zato jih ni mogel zaustaviti, a je naredil vse, da je ignoriral njihove ugotovitve. Raziskava kraljeve komisije je bila premik v avstralski politiki, ker sta dvajset let pred tem obe največji avstralski politični stranki podpirali enako politiko do aboridžinov, po izvolitvi Johna Howarda leta 1997 pa so ti postali kot žoga v nogometni tekmi med obema političnima silama, s katero sta si obe strani nabirali politične točke na njihovih težavah. Pri opravičilu sedanjega predsednika vlade Kevina Rudda me je zato toliko bolj ganila njegova namera za ustanovitev nadstrankarskega telesa, to naj bi pospešeno reševalo problem nastanitve aboridžinov, ki je pereč in vzrok za mnoge druge težave, posebno zdravstvene. Že samo njegova namera, da vključi tudi konzervativno stran v te diskusije in aktivnosti, je za mene opogumljajoči znak njegove želje, da aboridžinske problematike ne uporablja več kot sredstvo političnih bojev, temveč jo vpne v socialno politiko, ki temelji na človekovih pravicah. Čeprav se konzervativci upirajo, so prisiljeni sprejeti odgovornost.
O t. i. izgubljeni generaciji in ugrabljanju aboridžinskih otrok zahodnjaki žal ne vemo veliko. Še največ je k temu pripomogel film Rabbit-Proof Fence iz leta 2002 (režiral ga je Phillip Noyce, glasbo je napisal Peter Gabriel), ki je prišel tudi na evropska platna. Nam lahko pojasnite, kaj se je pravzaprav dogajalo in zakaj?
Nekateri pravijo, da se je začelo prav na začetku prihoda belcev konec 18. stoletja, ki so iz različnih razlogov ugrabljali domorodne prebivalce. Predvsem so jih uporabljali za prevajalce in kulturne posrednike za boljše razumevanje domorodne kulture. A to so počeli zelo nasilno. Klasičen primer je bil aboridžin Bennelong v času, ko je bil Sidney kot prvotna naselbina še kazenska kolonija. Bennelonga so ugrabili in držali v hišnem priporu, a se je izkazal za priročnega prevajalca in mediatorja med kulturama. Tovrstna praksa se je nadaljevala do 20. stoletja, ko je našla svoje temelje v darwinistični teoriji evolucije in v znanstvenem rasizmu. Znanstveniki so verjeli, da bodo aboridžini evolucijsko neizogibno izumrli, a so namerno prezrli številne poboje, pregone z njihove zemlje, številne bolezni, ki so jih prinesli Evropejci.
Zaradi vseh teh razlogov se je populacija aboridžinov bliskovito zmanjšala, ideja rase pa je pripeljala do prepričanja, da jih je bolje integrirati v avstralsko družbo. Vso prvotno plemensko aboridžinsko skupnost so nameravali na silo uničiti, preživele pa integrirati v avstralski delavski razred kot služabnike in delavce. To je postala vladna politika. Aboridžine so stisnili v rezervate, ki so jih nadzirali cerkev in misionarji. V njih so imeli ti t. i. zaščitniki (kako ironično!) skorajda kot v koncentracijskih taboriščih popoln nadzor nad njihovimi življenji, gibanjem, zaposlitvijo, porokami. Otroci so se prisilno šolali in niso smeli niti v šoli niti v rezervatu govoriti svojega maternega jezika. Posebno na jugovzhodu so aboridžinski jeziki izginili kakor tudi njihova kultura in izjemno ekološko znanje. V rezervatih so vse otroke mešanih staršev odvzeli in jih izročili krušnim ali v internate, da bi jih integrirali v sodobno družbo belskega človeka in s tem prekinili prenos tradicije med generacijami. Starši in stari starši svojih otrok in vnukov tako ne bi mogli učiti plemenskih običajev, kulture, življenja, religije, jezika. Mislili so, da jim delajo uslugo.
“Vso prvotno plemensko aboridžinsko skupnost so nameravali na silo uničiti, preživele pa integrirati v avstralski delavski razred kot služabnike in delavce. To je postala vladna politika. Aboridžine so stisnili v rezervate, ki so jih nadzirali cerkev in misionarji. Otroci so se prisilno šolali in niso smeli niti v šoli niti v rezervatu govoriti svojega maternega jezika.”
Proces je potekal z izjemno krutostjo, veliko pa je tudi zanikanja odgovornosti. Institucije, ki so otroke vzele, so bile vladne ali cerkvene. V številnih primerih, kot navaja poročilo Kraljeve komisije iz leta 1997, so bili otroci čustveno, telesno in spolno zlorabljeni. Kot rezultat travme zaradi zlorab in poleg tega še oddvojenosti od svojih družin in skupnosti je med njimi visok odstotek alkoholizma, samomorov, nasilja, disfunkcionalnih družin. Poročilo je polno grozljivih pričevanj ljudi o tem, kakšen učinek je imelo to na njihova življenja. Doslej je bil sodno obravnavan samo en primer tovrstnega nasilja, in sicer leta 2003 z zahtevo po denarni odškodnini za trpljenje. Aboridžin, ki je tožil državo, je imel prepričljive dokumente, s katerimi je lahko dokazal, kako se je njegovo življenje porušilo zaradi zlorab, ki jih je pretrpel, ko je bil ukraden svoji družini, in kako sta druga dva otroka iz družine uspešno in srečno odrasla.
Za mnoge primere je težko dobiti dokaze o nasilju in zlorabah. Sodni procesi so travmatični, dragi, zahtevajo veliko časa in so težko dokazljivi, zato advokati »ugrabljene generacije« predlagajo alternativno skupinsko kompenzacijo, ki jo priporoča tudi poročilo Kraljeve komisije. Sedanja vlada skupne kompenzacije noče izplačati, kar je za nekatere aboridžine razočaranje, a – kot je izjavil vodja Gibanja za spravo in aboridžinski politični voditelj Mick Dodson – je uradno opravičilo prvi korak predvsem k čustveni katarzi ukradene generacije, zato je to dan, ki ga je treba proslaviti. A naslednji je korak je izplačilo odškodnine.
Številke o ugrabljenih otrocih so različne, najpogosteje se pojavlja 100.000. Je prava?
Dejstvo je, da je bil ugrabljen vsak četrti otrok. A to ni samo travma 100.000 ugrabljenih otrok, temveč tudi njihovih družin in vse aboridžinske skupnosti, ki je živela v strahu, da jim bodo vzeli otroke. Ljudje so jih skrivali, mazali s črno, da bi bili videti bolj aboridžinski in ne toliko mešani. Imeli so podzemna skrivališča. Zamislite si, da živite v neprestanem strahu, da vam otroke odvzameta družba in kultura, ki nima do vas nikakršnega spoštovanja in hoče vaše ljudi iztrebiti.
So ugrabljali samo otroke iz mešanih zakonov?
Večinoma. V filmu o izgubljeni generaciji Rabbit-Proof Fence igra britanski igralec Kenneth Branagh zgodovinsko figuro Mr. Nevila, ki so ga aboridžini prekrstili v Mr. Devila (hudiča). Bil je uradni zaščitnik aboridžinov v vzhodni Avstraliji in je imel popoln nadzor nad njihovimi življenji. V filmu gospem iz meščanskega srednjega sloja kaže posnetke, kako telesne značilnosti aboridžinov sčasoma lahko izginejo, če se jih integrira z belimi ljudmi. Aboridžinsko vrsto so hoteli v nekaj generacijah iztrebiti tako vidno (fizično) kot tudi kulturno. Ta znanstveni rasizem je popolnoma enak, kot ga je v Evropi poznal nacizem, le način uveljavljanja je bil različen.
“V internatih so fante izobraževali v poljedelske delavce in deklice za služkinje. Ko so jih za te namene zaposlili, bi morali prejemati mesečno plačo, a je veliko dokazil, da tega denarja nikoli niso videli. Izgubil se je zaradi korupcije v vladnih ustanovah.”
So bili stiki med otroki in družinami popolnoma prekinjeni?
V mnogih primerih je vlada, kjerkoli je lahko, preprečevala stike, a znani so primeri, ko so otroci ali matere prepešačili na stotine kilometrov, da bi se spet našli. Če so otroci poizvedovali po starših, so jim lagali, da so umrli. V internatih so fante izobraževali v poljedelske delavce in deklice za služkinje. Ko so jih za te namene zaposlili, bi morali prejemati mesečno plačo, a je veliko dokazil, da tega denarja nikoli niso videli. Izgubil se je zaradi korupcije v vladnih ustanovah. Ekstremna revščina aboridžinske družbe danes je posledica vsega tega, saj otrok niso mogli izobraziti in tudi bogastva si niso mogli pridobiti. Prisiljeni so bili v revščino in marginalizacijo.
Govorite o cerkvi, ki je prevzemala prevzgojo aboridžinskih otrok. Katero cerkev imate v mislih, katoliško?
Šlo je za celo paleto cerkva od katoliške, protestantske, luteranske, prezbiterijanske do anglikanske. Vsi so bili vpleteni. Mnoge so se za svojo soudeležbo pri zlorabah po objavi poročila leta 1998 uradno opravičile. Za katoliško cerkev je to posebno občutljiva tema, ker ima veliko težav zaradi spolnih zlorab v sirotišnicah in internatih. Ne vem, kako je s tem v Evropi, a v Ameriki in Avstraliji je velik problem. Poleg tega je bilo ena od oblik kolonializacije prisilno pokristjanjevanje aboridžinov. Čeprav so danes mnogi med njimi iskreni kristjani, sam menim, da je nasilno versko spreobračanje ljudi moralno nesprejemljivo.
Menda je število aboridžinov, ki je v 20. stoletju padlo na 200.000, zdaj spet naraslo na 500.000, kolikor naj bi jih bilo med belsko invazijo Avstralije. Je to res? Kako se je lahko populacija nenadoma tako močno povečala?
To je res. Danes jih je 2,5 odstotka celotne populacije in večina njih je mlajših od petdeset let. Aboridžinske matere imajo res več otrok kot druge, a ključni vzroki so drugi. Mnogo let je bilo škodljivo biti aboridžin, ker niso imeli pravice do službe, lastnega denarja, izbire partnerja ipd., zato so se pretvarjali, da niso aboridžini, temveč Indijci ali Šrilančani, ali – če niso bili zelo temni – belci z avstralskimi koreninami.
Pogosto se širijo informacije, da je veliko spolnih zlorab otrok v aboridžinskih skupnostih na severu Avstralije kakor tudi alkoholizma in nasilja. Je to res ali jih poskuša del belske populacije očrniti?
Statistično je to res in aboridžini na to že dolgo opozarjajo. Nasilje nad otroki in seksualne zlorabe so v avstralski skupnosti zelo razširjeni, ne samo v aboridžinski, tudi v belski. Šele zadnjih deset let je ta problem postal bolj javen in se o njem govori. A osredotočili so se na aboridžine zaradi politične propagande. Narejena je bila raziskava o zlorabi otrok v teh skupnostih, ki je bila objavljena lani z naslovom »The little children are sacred«. Ima 94 priporočil, kaj storiti, a ni nihče nič ukrepal. Glavno priporočilo je, da se aboridžinom vrne njihovo moč. Psihološko in zgodovinsko vemo, da se zloraba zgodi, ko ljudem odvzamemo moč. Ljudje potrebujejo več možnosti, da v svojih skupnostih prevzamejo odgovornost za svoje življenje. A konzervativna vlada je poročilo izkoristila, problem razglasila za izrednega, čeprav je bil pereč že vrsto let, ter nad aboridžine poslala vojsko, kot bi šlo za protiteroristično operacijo. S tem si je izključno nabirala politične točke. Avtorji raziskave so bili nad politično zlorabo poročila ogorčeni in celo sami vojaki so govorili, da gre za zdravstvene in socialne probleme, ki jih je treba reševati, ne pa za mirovne operacije, za katere so oni usposobljeni. Pravi problemi so v vrzeli med avstralsko skupnostjo in domorodnimi prebivalci, ki imajo slabo zdravstveno oskrbo, visoko umrljivost in povprečno starost 59 let ter živijo v slabih nastanitvenih razmerah, saj jih v povprečju dvajset živi v treh sobah z enimi sanitarijami.
Kako se povprečni Avstralci odzivajo na opravičilo vlade?
Večina Avstralcev podpira gibanje za spravo, a so tudi takšni, ki jih ne zanimajo pravice nobene od manjšin, tudi aboridžinske ne, poleg tega pa je še vedno veliko rasizma.
