Antropologinja Henrietta Moore: “Socialne razlike so najbolj destruktivna sila v družbi”

Vaši profesorski kolegi na londonski univerzi LSE (London School of Economics) pravijo, da je prozac kot antidepresiv najbolj prodajana tableta v Britaniji, razširjena tako močno, da bi britanska družba, če bi prozac nenadoma umaknili s trga, preprosto propadla. Vemo, da je že dalj časa najbolj želen farmacevtski izdelek tudi v Ameriki. Ljudje so pravzaprav legalno zasvojeni. Kaj to pove o zahodni družbi? Kako bi stanje pojasnili kot antropologinja?

Živimo v družbi, kjer ljudje mislijo, da se morajo s problemi soočiti tako, da spremenijo sami sebe. Če imaš težave v življenju, je to zato, ker ga nisi zmožen popraviti. Ne mislimo več o tem, kakšne težave so v družbi, v posameznih državah in različnih skupnostih, kakšni problemi nastajajo zaradi velikih socialnih razlik in načina, kako je razdeljen denar in razporejeno bogastvo, kakšne so posledice zaradi pomanjkanja izobrazbe in delovnih mest. Ljudje imajo zaradi vsega tega hude probleme, a obravnava se jih, kot bi to bile njihove osebne težave, povezane z njihovim odnosom do sveta, in ne kot težave v družbi, ki nastajajo precej zaradi socialnega konteksta. V Britaniji smo imeli zelo dolgo dobro socialno varstvo, leta 1980 pa se je začelo s prihodom Margaret Thatcher pravice krčiti. Nismo se več ukvarjali s problemi okoli nas, recimo z nezaposlenostjo mladih, temveč smo raje več ljudi strpali v zapore in zmanjšali socialne pravice, ki bi ljudem pomagale, da se postavijo nazaj na noge. Rezultat tega je, da imate v družbi, v kateri je ogromno socialnih razlik, zelo velik pritisk na njenem dnu, na katerem ljudje izkušajo različne oblike težav. Te sicer država poskuša omiliti z vlaganjem denarja v šole in nova delovna mesta, a nič od tega ne deluje. Naši poizkusi, da bi sestavili družbo, ki bi delovala, se kažejo kot precejšnja polomija. Kakšen odnos do socialne pomoči se je posebno v zadnjih tridesetih letih utrdil v Britaniji, lahko ponazorim z raziskavo, ki je bila narejena pred petimi leti, v njej pa so spraševali ljudi, kakšna stališča imajo o socialnih podporah. Večina je menila, da bi moral prejemati denar od države tisti, ki je star ali ni zmožen dela, ne pa nezaposlen in mati samohranilka, ker sta sama izbrala, da sta v tej situaciji. Mati samohranilka je torej sama izbrala, da ima otroka, kar jo je onemogočilo za delo, ker pa je bila izbira njena, ni upravičena do podpore. Tako smo dobili skupino ljudi, za katero menimo, da si zaslužijo pomoč, ker ne morejo nositi odgovornosti za svoje stanje, recimo za starost, in skupino tistih, za katere ocenjujemo, da si pomoči ne zaslužijo, ker so sami izbrali svoj način življenja in v njem pač niso uspešni. Isto skupino ljudi so spraševali o diskriminaciji žensk in menili, da niso diskriminirane, ker je tudi to stvar izbora. Če ste diskriminirani, ste sami izbrali, da je tako. Vi sami naj bi se morali odločiti, kakšno življenje boste živeli, tam nekje v družbi pa so možnosti za vsakogar, ženske jih morajo samo zgrabiti. V teh pojasnilih lahko vidimo, da se pri razlagi razlogov daje prednost osebnim neuspehom, ne problemom družbe. Za anketirance ni bil razlog v strukturiranosti družbe ali socialni problematiki, temveč so ga videli izključno kot osebni problem posameznikov.

Kako in zakaj se je oblikovalo razmišljanje, ki popolnoma izključuje vpliv in delovanje družbenih mehanizmov na usode ljudi in polaga vso odgovornost na pleča posameznika?

Po mojem mnenju nastaja zato, ker je od druge svetovne vojne dalje izjemen poudarek na znanju, uspehu in prizadevanju posameznika. Ta se zato vseskozi izboljšuje, popravlja, izpopolnjuje in išče ustrezne knjige za samopomoč, v katerih bi lahko izvedel, kako živeti boljše življenje. Vse to gre vzporedno z neoliberalizmom na trgu in v politiki, v vseh primerih pa za isto stvar: prevzeti odgovornost za vaše stanje na trgu ali za to, kakšna oseba ste. Mislim, da smo izgubili smer politično, ker ne vemo več, kako naj se teh problemov lotimo. Lahko ponazorim na primeru. V Britaniji se močno povečuje zanimanje za nevroznanost in poškodbe možganov. Veliko raziskav sugerira oziroma napeljuje, da bodo imeli otroci žensk, ki med nosečnostjo jemljejo drogo ali izdatno pijejo alkohol, težave z obnašanjem. To naj bi bilo razvidno že v možganih zarodka. Zaradi tovrstnih razlag se ljudje sprašujejo, kaj sploh lahko storijo v vedênju in obnašanju, če so njihovi možgani že poškodovani zaradi obnašanja njihovih mater. V preteklosti smo s socialno politiko poskušali vzpodbuditi, da bi ljudje spremenili svoje obnašanje, s tem da smo ponudili več možnosti za izobrazbo, za delo. Vse to je postalo brez pomena, če so možgani teh ljudi že poškodovani. Že na tem primeru vidite, kako se ukvarjamo z notranjimi problemi posameznika, namesto s socialnim stanjem v družbi.

Rekli ste, da smo kot družba politično izgubili kompas. Vendar politike, ki naj bi skrbela za blaginjo v družbi in varnost posameznikov, ni brez vrednot, na katerih je zasnovana, recimo enakosti spolov, pravice manjšin, socialne enakosti ipd. Mar ne gre pravzaprav za izgubo drugega kompasa, za krizo vrednot v zahodni družbi?

Za Evropo se, vsaj v primerjavi z Afriko in Azijo, pogosto navaja kolaps družine, vendar ni tako. Večina ljudi ima še vedno močne vezi v družinah in to velja za vse družbene razrede. Seveda najdemo disfunkcionalne družine v vseh razredih, a problem je drugje, v problematičnem prenosu vrednot med generacijami zaradi tolikšnega poudarjanja pomembnosti individuuma in individualnosti. Če v Londonu mlade vprašate, kaj bi radi postali, ko odrastejo, rečejo, da bi radi bili slavni. In če nadaljujete z vprašanji, kot je, s čim bi radi zasloveli, dobite odgovor, da želijo biti samo slavni. S čimerkoli torej. Poklic sploh ni več pomemben, tudi ne konkretno razumevanje mladih, kaj naj bi sploh imeli radi, kaj naj bi z veseljem počeli in s čim v družbi služili. Če začnete življenje s tem načrtom, je verjetnost, da boste razočarani, ogromna, ker zelo malo ljudi resnično zaslovi. Možnosti za nezadovoljstvo so velike, tako do samega sebe kot tudi do družbe, v kateri živite. Ko ste nekdaj hoteli postati socialna delavka ali medicinska sestra, je bila jasna pot, kako do tega, v katere šole je potrebno in v katere službe. A če želite biti le slavni, je ta vizija zelo abstraktna, popolnoma brez smeri, kaj bi počeli in kako živeli, dezorinetirana.

“V Britaniji se močno povečuje zanimanje za nevroznanost in poškodbe možganov. Veliko raziskav sugerira oziroma napeljuje, da bodo imeli otroci žensk, ki med nosečnostjo jemljejo drogo ali izdatno pijejo alkohol, težave z obnašanjem.”

Sočasno pa v Britaniji nastaja še en problem – izjemna inflacija kvalificiranih in izšolanih kadrov. V zadnjem stoletju je bilo nekako tako: če ste hoteli imeti službo, ste pustili šolo, ko ste imeli 14 let, in odšli delat v neko podjetje, kjer ste se naučili veščine svojega dela in potem v njem počasi napredovali. Morda ste tam ostali vse življenje. Potem smo se odločili, da morajo otroci ostati v šolah do svojega 16. leta in še kasneje, to je bilo v času Tonyja Blaira, da naj polovica njih odide na univerze. Te številke celo v Britaniji, čeprav imamo 125 univerz (!), ne moremo doseči. Če se sedaj želite zaposliti in imate 16 let, vam nihče ne bo dal službe, morda le v kakšnem supermarketu, kjer boste zlagali robo na police. Tudi pri osemnajstih ne boste dobili zaposlitve, ker so zaželeni ljudje z diplomo. Dogaja se torej nekakšna inflacija poklicev. Če se danes želite zaposliti na banki, morate imeti diplomo. Pred leti ni bilo nikomur mar za to.

A šolski sistem se je sesedel po pripovedovanju vaših kolegov tudi drugje: študentje predavanja profesorjev komentirajo na univerzitetnih spletnih straneh kot anonimneži, medtem ko mora profesor nanje odgovarjati s svojim imenom in priimkom. Učitelja lahko kritizira in smeši tako rekoč vsak anonimnež. Učitelj in učenec v pravicah nista samo izenačena, temveč se zdi, kot da je študent bolj zavarovan od učitelja. Takšen sistem vzgoje je izgubil zdrave parametre. Kaj se dogaja?

Ja, res se je zgodila velika sprememba v odnosu do avtoritet v celotni Evropi. Učitelji težko ohranjajo avtoriteto, in če jim uspe, pogosto pridejo starši teh otrok in se pritožijo, kdo je profesor, ki si drzne disciplinirati njihovega otroka. Velik problem je spodkopanost zaupanja v avtoritarne figure. V Britaniji imamo recimo izjemno nezaupanje do političnih avtoritet. Imeli smo zanimiv incident med parlamentarnimi volitvami, ki se ga morda spomnite. Gordon Brown je šel po pogovoru z nekom iz publike nazaj v avto, pozabil izklopiti mikrofon in komentiral, da mu tale pogovor res ni bil prijeten, ker je bil preveč rasističen. Komentar je posnel novinar in ga posredoval osebi, ki je bila predmet kritike. Okoli tega se je dvignilo veliko prahu in Brown se je odločil, da se na televiziji opraviči. Večina nas je menila, da je bil to zelo, zelo slab korak. Seveda je neprijetno, da so ga posneli, ko je na skrivaj negodoval, a pričakovali bi, da bi rekel, da stoji za svojimi načeli in je nekdo, ki ne verjame v rasizem. Imamo krizo avtoritet in eden od razlogov je, da se v situaciji, ko imate težave s tem, kdo bi bili, ko odrastete, kaj bi počeli in kakšne so vaše vrednote, poveča tekmovalnost med generacijami, krepijo pa jo še socialne neenakosti. Če ste rojeni v družini, v kateri sta starša zaposlena, in vi končate šolo, pridobite ustrezne kvalifikacije ter se zaposlite, imate lahko različna stališča in poglede kot starši, a ne boste jih krivili za to, kar se z vami dogaja. Če pa ste rojeni v družini, kjer starša nista zaposlena in se zato vi ne morete izšolati, pridobiti ustrezne izobrazbe in se zaposliti, medtem ko drugi okoli vas vse to imajo, se trenja med generacijami poglobijo. Število nezaposlenih v Afriki raste, prav tako v Južni Ameriki in Aziji, čeprav se tam, recimo na Kitajskem in v Indiji, povečuje število srednjega razreda. Mladi vedo, kaj je hiphop, kako so ti glasbeniki oblečeni in kaj so športni copati Nike, a nikoli si česa takšnega ne bodo mogli privoščiti. Socialne razlike so najbolj destruktivna sila v družbi. Britanija je druga najbolj neenakopravna družba v razvitem svetu, takoj za Ameriko (!). Razlike med bogatimi in revnimi, med dnom in elito, zadnjih petdeset let eksponentno rastejo. Ko vlada reče, da bo bolj obdavčila bogate, v Britaniji pa živi 65 milijonov prebivalcev, se izkaže, da jih zgolj 200.000 zasluži več kot 100.000 funtov (približno 120.000 evrov) na leto. To je šokantno. Bogatih je malo. V kabinetu so skorajda vsi politiki milijonarji. Peščica ljudi ima torej glavnino denarja. Kot Brazilija, ki ima majhno elito superbogatih …

“Britanija je druga najbolj neenakopravna družba v razvitem svetu, takoj za Ameriko (!). Razlike med bogatimi in revnimi, med dnom in elito, zadnjih petdeset let eksponentno rastejo. Ko vlada reče, da bo bolj obdavčila bogate, v Britaniji pa živi 65 milijonov prebivalcev, se izkaže, da jih zgolj 200.000 zasluži več kot 100.000 funtov (približno 120.000 evrov) na leto. To je šokantno. Bogatih je malo. V kabinetu so skorajda vsi politiki milijonarji. Peščica ljudi ima torej glavnino denarja.”

… in revne favele z milijoni, ki živijo brez vode in elektrike. São Paulo je kot obroč, obkrožen s favelami, zato iz mesta potujejo z letalom, na izlete pa ne hodijo, ker je nevarno. Hkrati ima največ zasebnih helikopterjev na svetu, na strehah pa helioporte kot mi garaže. Na nebu brenči kot v vietnamskih filmih …

In prerez v populaciji pokaže, da je to odstotek vseh Brazilcev, ki imajo denar. A ključno je, da je v takšnih razmerah nemogoče oziroma skrajno težko ohranjati avtoriteto med generacijami. Če imate ljudi na ulicah, kjer beračijo, ker nimajo hrane, vode in elektrike, namesto v šolah, boste imeli nad temi otroci zelo malo avtoritete.

Nezadovoljstva je gotovo veliko zaradi socialnih neenakosti, nepravično razporejenih dobrin in bogastva, neenakih možnosti, revščine ipd. A na drugi strani je presenetljiv porast nezadovoljstva tudi med bogatimi. Zanimiv je podatek iz psihoterapevtske prakse britanske psihoanalitičarke Susie Orbach o porastu pacientk v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih, ki so mlade, dobro situirane, izobražene, z želeno službo in primernim fantom ter prijatelji, vendar pridejo po pomoč, ker se počutijo popolnoma prazne. Vse jemljejo antidepresive. Kako bi pojasnili te primere?

Tako v Evropi kot v Ameriki in Britaniji je bila narejena raziskava o sreči, ki jo je britanski ekonomist Richard Layard leta 2005 predstavil v knjigi Happiness: Lessons from a New Science. Pokazala je, da veliko denarja, veliko možnosti v življenju ali veliko dosežkov ljudi ne naredi srečne. Lahko sicer dosežete določeno raven udobja, a več kot toliko vas denar ne bo osrečil. To vemo že od nekdaj. A o dveh stvareh bi se bilo treba zamisliti. Če je tako, bi si morali prizadevati za družbo, kjer je razporeditev blaginje bolj enakovredna, kajti tudi ti, ki so bogati, niso srečni. Ta dekleta, ki jih navajate v primeru psihoterapevtke Orbach, pa so osebe, ki jim je bilo rečeno, da bodo srečne, če dobijo pravo izobrazbo, gredo na pravo šolo, dobijo pravo delo in najdejo pravo osebo, ker je uspeh enak sreči. Zato vse to tudi počnejo, a ko to dosežejo, so prazne. To se zgodi zato, ker je projekt življenja v celoti usmerjen v zunanje, notranjost pa je prazna, brez lastnih virov moči in zadovoljstva, ki bi vam pomagali razumeti, kdo ste in kaj hočete. Ta dekleta si vseskozi prizadevajo nekaj doseči, živijo v prihodnosti, namesto v sedanjosti. Živijo v pogojniku: srečna bom, če …

“Tako v Evropi kot v Ameriki in Britaniji je bila narejena raziskava o sreči, ki jo je britanski ekonomist Richard Layard leta 2005 predstavil v knjigi Happiness: Lessons from a New Science. Pokazala je, da veliko denarja, veliko možnosti v življenju ali veliko dosežkov ljudi ne naredi srečne.”

Socialno pravične družbe ne moremo ustvariti, ne da bi temeljito spremenili naš vrednostni sistem. Imamo nezaposlene, ki trpijo v svoji nekoristnosti in neaktivnosti, sočasno pa zaposlene, ki so vpreženi v delo glavnino dneva, tudi po dvanajst ur, čeprav naj bi po ocenah ekonomistov zadostoval štiriurni delavnik, pod pogojem, da bi bili zaposleni vsi delazmožni na planetu in blaginja pravično porazdeljena.

V Britaniji imamo enega najdaljših delavnikov po urah, a to nima nič opraviti s produktivnostjo. Ko veliko delate in nimate časa za ljudi okoli vas, je mnogo težje ohraniti kakovostna prijateljska, partnerska, družinska razmerja. V Britaniji raste število samskih gospodinjstev. Veliko ljudi živi samih. To je novo. Deloma je povezano s finančnim in izobrazbenim uspehom, ker se mladi lahko hitro odselijo od doma. A to pomeni, da delo vzame veliko večji del vaših življenj. Nekoč ste v isti tovarni ostali vse življenje in v njej napredovali. Danes boste vsakih nekaj let zamenjali službo, kar pomeni, da je tekmovalnost na delovnem mestu mnogo večja. Zato sta tudi večja tesnoba in strah. Ljudje delajo preveč, se iztrošijo, si nakopljejo zdravstvene težave in na koncu res ostanejo brez dela. Živijo v nenehnem strahu pred neuspehom. Deloma pa so razlogi za tolikšen porast samskih gospodinjstev povezani z ogromno socialno transformacijo. Recimo na Kitajskem je politika enega otroka, ki so večinoma fantje, ker so dekleta nezaželena, pripeljala do situacije, da so ti fantje sedaj stari okoli dvajset let, z majhnim izborom deklet, s katerimi bi se lahko poročili, brez bratov in sester, s katerimi bi lahko karkoli delili, in s starši, ki jim vse dajo. Po statistiki je med njimi izjemno veliko samomorov. Kako se bodo ti ljudje soočali z življenjem ali vodili državo? Takšna neravnotežja imate tudi drugje po svetu in prizadenejo moške bolj kot ženske, ker je poroka za moškega pravzaprav mnogo bolj odločilna kot za žensko. Če ste v preteklosti hoteli biti mati, ste se morali poročiti. Če se je to zgodilo zunaj zakona, je bila katastrofa, izobčenje. Tudi preživeti niste mogli. Ves dohodek je prihajal od moža, zato ste ga morali imeti. To se je spremenilo iz več razlogov. Recimo v Afriki so se po osamosvojitvi v šestdesetih zgodile velike spremembe. Moški so delali v rudnikih, a potem so prišle nove industrije, elektronika, tekstil, ki so zaposlovale ženske, ker so bile cenejše. V urbanih predelih se je kmalu začelo dogajati, da je bil moški brezposeln, medtem ko je ženska imela zaposlitev. Morala mu je dajati denar in še plačevati za otroke. Mož je postal strošek in ne podpora, zlasti če je zvečer odšel na pijačo, se vrnil in jo pretepel. Zato so ženske pogosto rekle, hvala, ne potrebujem tega, lahko imam otroka sama. In kdo bo zanje skrbel? Tudi to je bilo preprosto. Njihovi bratje, ki so bili prav tako nezaposleni. Sestra je tako bratu plačevala majhne vsote denarja za varstvo njenih otrok. Tudi na Kitajskem ni problem biti ženska, se preživeti in imeti otroke. To se dogaja povsod po svetu, kriza zakona, ki je povezana z ekonomijo in tudi z vrednotami.

Če se vrnem na krizo vrednot, o kateri vas sprašujem, jo bom najlažje ponazorila na primeru. V Sloveniji je bila v prejšnjem sistemu, tako družbenem kot šolskem, v šolskem razredu pomoč sošolcem, ki so bili spraševani in so zaradi neznanja prišli v stisko, imperativ. Zaradi sebičnosti in netovarištva se je vrstnike izobčilo. Danes se šolski zapiski plačujejo. Zgodila se je sprememba temeljnih vrednot, negativna transformacija iz pomoči v egoizem. Ti otroci niso sami po sebi slabi, le preživeti in vzpostaviti se morajo v tako naravnanem šolskem in tudi družbenem sistemu.

“»Jaz« ni nekaj, kar se vzpostavlja samo po sebi, temveč vedno v relacijah z drugimi. Na to ljudje pozabljajo. Vem, da sem »jaz«, ker vem, da nisem »ti«. »Jaz« je vedno relacijski, socialen. Problem nastane, ko »jaza« ne razumemo več relacijsko, temveč kot nekaj, čemur pravimo »jaz«, in nekaj, čemur pravimo »družba«. In porast uporabe antidepresivov nakazuje, da »jaz« razumemo kot »jaz« samo po sebi, brez povezave z drugimi.”

Tudi pri nas, a opazimo lahko trend, ki se pojavlja v Britaniji in se je celo okrepil zaradi izgube zaupanja v naše politike. Ljudje so vzeli stvari v svoje roke in poskušajo sami rešiti probleme. V Londonu imamo nekaj lokalnih oblasti, kjer prebivalci soodločajo, kako razporediti denar za šolanje, ceste ipd. S tem so občani postali veliko bolj aktivni. Tudi drugod v Britaniji je veliko tovrstnih primerov. Ljudje se čedalje bolj angažirajo pri projektih, ki so namenjeni za blagor skupnosti, v kateri živijo, in niso profitno naravnani. Večina njih je prostovoljcev. Svoj čas torej namenjajo za socialne aktivnosti, ki naj bi izboljšale skupnost in življenje v njej. Ljudje, ki hodijo v cerkve, mošeje ali sinagoge, namenjajo veliko socialne pomoči v svojo lokalno skupnost. A tudi zunaj teh okolij je v Britaniji opazna sprememba v potrebi, da se nekaj prispeva v lokalno skupnost. Tam, kjer ni verskega sistema, ljudje iščejo nove načine organiziranja in pomoči v skupnostih. Nedavno so za državljane, ki želijo prostovoljno sodelovati, ustanovili organizacijo The Big Society, vodi pa jo mladi Nat Wei (sicer svetovalec britanske vlade, op. p.), ki hoče v naslednjih letih pridobiti 6000 mladih, da bi v različnih skupnostih po Britaniji prostovoljno delali. To se sicer sliši odlično, vendar imam o tej ideji tudi nekaj pomislekov. Zakaj hočemo, da bi mladi delali brezplačno, in govorimo o podpori v skupnostih? Prvič: ker vlada ne zagotavlja teh služb in tudi ne plačila zanje. In drugič: ker nimamo zaposlitve za mlade ljudi, zato država navdušeno sprejema njihovo prostovoljno delo.

Trideset let ste svoje raziskovalno delo posvetili skupnosti Marakwet na severu Kenije. Seveda tega obdobja ni mogoče zgostiti v eno vprašanje in kratek odgovor, a vseeno – kaj se je v tem času tam spremenilo?

To je poljedelska skupnost, domorodni rezervat iz kolonialnih časov, v katerem je bilo gibanje nadzorovano, prav tako pa vanj niste mogli vstopati in izstopati brez dovoljenj. V njem Evropejci niso mogli živeti in tudi svojih farm tam niso imeli. Ko sem leta 1980 začela raziskave, so ljudje živeli od svoje zemlje, ženske so bile oblečene v kozje kože in ni bilo srednjih šol. Danes sicer srednje šole so, a še vedno niso povsod preskrbljeni s tekočo vodo, utrjenimi cestami in elektriko. Kar se je spremenilo, je prihod mobilnih telefonov. Danes lahko iz Londona pokličem v dolino, takrat pa sem morala klic v London iz Nairobija, kar je bilo daleč, naročiti in nanj počakati, da je bil vzpostavljen, kar je pomenilo od tri do šest ur čakanja. Vpliv telekomunikacij na tem odročnem predelu je izjemen. Ljudje so sedaj povezani s svetom, lahko gledajo internet na svojih mobilnikih, poslujejo z bankami, delajo slike in jih pošiljajo po svetu. Tudi tisti v dolini, ki niso bili nikoli nikjer, imajo zelo jasno sliko, kako svet vidi Afriko kot neuspešen prostor. Ko so imeli med letoma 1992 in 2002 Marakweti hude boje s sosednjim plemenom, so predele, kjer je bilo največ ubitih, poimenovali Kosovo, Bagdad in podobno. Informacije so dobili po radiu, internetu. Lahko nimate vode in elektrike, a dobro veste, kaj se po svetu dogaja. In tudi razumete, kakšna je globalna slika, ker ste na njenem dnu.

Pravite, da Afričani razumejo dno, v katerem so. Kaj pa mi, zahodnjaki, mar razumemo našo družbo in njene destruktivne tendence? Mar vemo, kje in kako bi lahko mobilizirali konstruktivnejše?

Živimo v družbi, ki vzpodbuja visoko raven individualizma in osebnih dosežkov v ideji, da delate ne sebi. »Jaz« ni nekaj, kar imate, temveč je nekaj, za kar si morate prizadevati. Postane življenjski projekt. A kaj se zgodi, ko gre nekaj s to ideologijo narobe? Prva napaka je ta, da »jaz« ni nekaj, kar se vzpostavlja samo po sebi, temveč vedno v relacijah z drugimi. Na to ljudje pozabljajo. Vem, da sem »jaz«, ker vem, da nisem »ti«. »Jaz« je vedno relacijski, socialen. Problem nastane, ko »jaza« ne razumemo več relacijsko, temveč kot nekaj, čemur pravimo »jaz«, in nekaj, čemur pravimo »družba«. In porast uporabe antidepresivov nakazuje, da »jaz« razumemo kot »jaz« samo po sebi, brez povezave z drugimi. Te mlade ženske, ki prihajajo k Susie, pravzaprav ne vedo, kdo so, z drugimi in s svetom pa sploh niso povezane. Ko gredo k zdravniku, jim ne bo rekel, naj se priključijo kakšni gledališki skupini ali se lotijo prostovoljnega dela, temveč jim bo dal antidepresive. Ta sprememba v pojmovanju »jaza« je nekaj novega v Evropi. Doslej je bil, tako kot v Afriki, razumljen iz relacij z drugimi, a mislim, da ga bo naslednja generacija spremenila. Ta generacija, ki v Evropi šele odrašča, se močno zanima za okoljevarstvo, podnebne spremembe, odgovornost do planeta in drugih ljudi, navajeni so živeti v multikulturni in zelo raznoliki družbi. Iz tega njihovega iskrenega zanimanja bo zrasla nova politika, ki bo prevzela odgovornost za reševanje problemov. Ko bomo stare gospe in bodo oni vodili države, bo vse mnogo boljše (smeh). ¾