Medij: mesečnik Misteriji
Besedilo: Tatjana Svete
.
VPRAŠANJE: Pred stresom ste se doživljali kot psihično in telesno zelo vzdržljivo. Na fakulteti ste v devetih mesecih opravili za dve leti izpitov, napisali diplomo, jo zagovarjali, opravili diplomske izpite, zaključili študij z desetko, najvišjo oceno, in za diplomo prejeli študentsko Prešernovo nagrado. Torej ste bili navajeni takega tempa, tudi kasneje v življenju. Zakaj vas je vseeno polomilo? Ste bili morebiti vseskozi v stresu, pa tega niste zaznali? Je bila izguba službe le povod?
ODGOVOR: Pojdiva po vrsti. Najprej naj poudarim to, da stres ni nekaj, kar moramo zadušiti in izvreči iz našega načina bivanja. Stres je predragoceno orodje, s katerim se je človek že od pradavnine opremil z dodatnimi zalogami energije, ki so mu pomagale, da se je učinkovito soočil z zvermi ali ekstremnimi napori. Stres sproži v telesu cel niz kemijskih reakcij, ki nam podvojijo moči, da zbežimo, kar nas nesejo noge, ali pa se spopademo z mnogo močnejšim nasprotnikom. Ta stresni odziv se imenuje »boj ali beg«. Poznana je še tretja oblika »zmrzni«, ki nastane takrat, ko ne moremo niti pobegniti niti se zoperstaviti. Otrpnemo in bolečino manj močno občutimo ali pa je sploh ne. Kot da nismo v telesu. Slednja oblika je značilna za žrtve različnih zlorab. Stres je torej odličen mehanizem, ki nam pomaga preživeti. Problem nastane, ker sodobni človek neprestano pritiska na plin v svojem telesnem vozilu, da bi si zagotovil dodatne zaloge energije. To zdravju povzroči katastrofalne posledice. A zakaj to počnemo?
Vsak od nas zaradi različnih razlogov. Nekateri imajo problem z lastnimi mejami. Kot da jih ne bi imeli. Kot da bi bili super junaki in bi zmogli vse. Drugi so perfekcionisti in izgorevajo v delu. Nič ni dovolj dobro, ker bi bilo vse mogoče z nekaj ur več dela narediti še bolje. Tretji se prekomerno izčrpavajo za svojo kariero, za priznanje. Četrti so prišli v primež tolikšnih problemov in stisk naenkrat, da jih ne morejo več sproti presnavljati in razreševati, zato se zrušijo. Vsak od nas ima različni amalgam sil, ki mu lahko spodnesejo tla. Sama sem bila tretji mesec na bolniški, ko sem teden dni pred božičnimi prazniki prejela odpoved, podjetje pa je končalo leto z milijonom evrov dobička. Bila sem v paketu z nekaj deset novinarji, ki so jih v pol leta odslovili. Ni šlo za preživetje podjetja, ker so nemudoma zaposlili nove, svoje ljudi. Ta brutalna krvoločnost družbe mi je bila preprosto grozljiva in nedojemljiva. Kako naj se v bolezni postavim nazaj na noge? Kje naj začnem? S sanacijo zdravja ali iskanjem zaposlitve? Kdo me bo bolno sploh želel? V tej stiski sem ostala bolj ali manj sama. Ob strani mi je stala le peščica.
VPRAŠANJE: »Slovenija je tako majhna, da zapustiti svojo službo pogosto pomeni opustiti svoj poklic, saj v nekaterih strokah sploh nimamo možnosti izbire, drugih opcij,« ste zapisali v knjigi. V resnici smo vsi le duhovna bitja, ki raziskujemo življenje. Se potemtakem ni smiselno povsem enačiti, identificirati s poklicem, ki ga opravljamo?
ODGOVOR: Naš poklic nismo »mi«. Novinarstvo ni nekaj, kar bi določalo vsebino, srž, jedro mojega bitja. Novinarstvo je bila veščina, v kateri sem v desetletjih pridobila nekaj znanja in spretnosti. Bilo je moja služba. In kaj je služba? Služenje, a ne denarja, temveč služenje bližnjemu. V službe odhajamo vsak dan opravljati veščine, v katerih smo se izurili, a vedno ZA nekoga. Pek peče kruh za druge, zdravnik jih zdravi, policaj skrbi za njihovo varnost. Za to naše služenje drugemu vsak mesec prejmemo denar. Če nekdo neprestano menjava veščine, se v nobeni ne more izbrusiti, izmojstriti. Družba se dolgoročno na ta način sesuje. Gre torej za povsem praktične stvari. Za kakovost življenja neke družbe je dobro imeti usposobljene kadre na različnih področjih, mar ne? Zato je dobro biti čim boljši pek, mizar, zdravnik ali učitelj. Problem majhnosti Slovenije pa je ta, da svojih služb v strokovnih poklicih ne moremo menjavati, ker nimamo na voljo dovolj alternativnih institucij. Univerzitetni klinični center je en sam, Filozofska fakulteta tudi. Ljudje obstanejo v istih kolektivih, četudi se med seboj ne razumejo in ne sodelujejo dobro. Druga posledica je beg možganov. Alarmantno je, koliko mladih strokovnih kadrov vsako leto odide v tujino.
In kaj je služba? Služenje, a ne denarja, temveč služenje bližnjemu. V službe odhajamo vsak dan opravljati veščine, v katerih smo se izurili, a vedno ZA nekoga. Pek peče kruh za druge, zdravnik jih zdravi, policaj skrbi za njihovo varnost.
VPRAŠANJE: Veliko ljudi po peripetijah življenja spozna, da je lastno telo najdragocenejše bogastvo, kajti brez telesa ne moremo nič na tem svetu. In da se zelo splača vlagati v zdravje svojega telesa in duše. Bi se s tem strinjali?
ODGOVOR: Smo zlitja psihofizičnega in duhovnega. Nobena dimenzija našega bitja ni manj ali bolj pomembna. Nega je potrebna vsem.
VPRAŠANJE: »Živimo v času, ko naša življenja obvladuje adrenalin, močna droga in še močnejše poživilo. Če nas okoliščine ne poženejo v vrtinec stesa, se vanj zaganjamo sami.« Zakaj smo zaradi priznanja zunanjih avtoritet (družbe) pripravljeni zatajiti sami sebe?
ODGOVOR: Vsak od nas si želi biti cenjen, ljubljen, sprejet. Kdor tega ni prejel kot otrok, ima primanjkljaj še toliko večji. Zelo mu je pomembna pohvala, nagrade, dobre ocene, zunanja priznanja, kariera, nazivi, položaj v družbeni hierarhiji, šefovska mesta. Potreba po priznanju je tolikšna, da raje zamolčimo svoje nestrinjanje, se ne izpostavimo, ne konfrontiramo, da le ne bi bili zavrnjeni, izobčeni. Drugi vir, ko zatajimo sami sebe, je strah. Če povem, kar mislim, bom lahko odpuščen, neželen, izključen iz družbe.
VPRAŠANJE: Zaradi družbenega in delovnega okolja v Sloveniji je veliko ljudi v kroničnem stresu. A verjetno ni vse v sistemu, ki tiho podpira izkoriščanje. Je problem tudi nizka zavest delodajalcev?
ODGOVOR: V Sloveniji pogosto trčite na zelo avtoritarne in izkoriščevalske sisteme v podjetjih, ki jima vladajo temu ustrezno naravnani menedžerji. Ti terjajo pokorščino. Njihova značilnost je nadzor. Ljudje se v takih podjetjih ne morejo počutiti dobro. Kreativnost je zadušena, ker za svoj razcvet potrebuje svobodo. Medčloveški odnosi so hladni. Si predstavljate, da bi se nadzorovani ljudje lahko sproščeno smejali? Takšnih podjetij je v Sloveniji verjetno večina. A obstajajo tudi svetle izjeme, recimo steklarna Hrastnik. Podjetje je skorajda propadlo, a ga je prevzel socialno osveščeno naravnani menedžer, nobenega zaposlenega odpustil in jo v nekaj letih pripeljal do evropsko uspešnega izvoznega podjetja.
VPRAŠANJE: »Svet se tudi brez nas vrti nemoteno naprej. Nihče ni tako pomemben, kot bi si želel, da bi bil. In nikoli ne bo.« Kako boleče je bilo za vas to spoznanje?
ODGOVOR: Prav nič. Zelo se zabavam z njim. Ste kdaj pomislili in globoko doživeli, koliko ljudi je stopila na tla, na katerem vi stojite ali sedite ta trenutek? Kaj so ti ljudje mislili, čutili, doživljali, ustvarjali? Na tisoče jih je bilo od jamskega človeka in koliščarjev prek Rimljanov do danes.
Mi sami mislimo, kako smo pomembni, ker smo glavni junak lastnega filma. A svet se vrti povsem enako dalje tudi brez nas. Tisto, kar imenujemo »jaz«, je le psihofizična entiteta, skozi katero ‘zavest’ izkuša svet in sebe. Živimo, kot bi bili tukaj večno, kar je utvara in slepilo. Resnica je, da nam je čas odmerjen in bomo kmalu odšli. Kdaj, ne vemo. To je morda eden redkih metafizičnih drobcev, kjer se strinjamo tako verni kot neverni, religiozni in ateisti.
Mi sami mislimo, kako smo pomembni, ker smo glavni junak lastnega filma. A svet se vrti povsem enako dalje tudi brez nas. Tisto, kar imenujemo »jaz«, je le psihofizična entiteta, skozi katero ‘zavest’ izkuša svet in sebe. Živimo, kot bi bili tukaj večno, kar je utvara in slepilo. Resnica je, da nam je čas odmerjen in bomo kmalu odšli. Kdaj, ne vemo. To je morda eden redkih metafizičnih drobcev, kjer se strinjamo tako verni kot neverni, religiozni in ateisti.
VPRAŠANJE: »Največji in najbolj rušilni del stresnega orkana pride iz okolj, od drugih, iz našega tropa.« Kako bi to pojasnili?
ODGOVOR: Najbolj vas prizadenejo najbližji, kajne? Tiste rane sežejo najglobje, zavrtajo in izdolbejo. Eden od bolj rušilnih stresnih sunkov nastane takrat, ko v življenjsko ogrožajočih razmerah ostanete brez pomoči in podpore, ko se razkrije vsa puhlost odnosov, ki vas obkrožajo. Zbolite, ostanete brez službe, živite sami, a kljub temu bližnji poniknejo. Ne zdi se jim preveriti, kako ste, ali ste še živi, če bi karkoli potrebovali, izreči vsaj vzpodbudno besedo. Vsa psihološka literatura govori, kako je v času pretresa ključna čustvena podpora. A resnica je ta, da se šele takrat pokaže narava odnosov. Hude bolezni, kot je npr. rak, družine združijo ali pa povsem razsujejo. Enako se zgodi s prijateljstvi. Ostanejo tista, ki so resnična in vredna.
VPRAŠANJE: (ST)RES. Bi lahko rekli, da je stres tudi neka vrsta streznitve, ki pokaže, da nekaj, kar mislimo o sebi, ni res oziroma da stres pokaže na resnico, to kar je – (st)res? Šele, ko nas nekaj strese, vidimo razliko med namišljeno »resnico« in nepotvorjeno resnico?
ODGOVOR: Zanimivo ste se z besedo poigrali in igrivo usmerili k resnici. Kot sem opozorila že na začetku, stres ni nekaj povsem negativnega. V zdravih dozah nam je potreben za preživetje. Je naš zaveznik. Stres postane problem, ko je neprestan, izdaten, prekomeren. A tudi na tej ravni je dolgo časa lahko še obvladljiv. Iztiri takrat, ko doseže amplitudo rušilnega potresa. Takrat se zamaje dobesedno naše življenje, z njim pa tudi naše vrednote, cilji, življenjski stil, prioritete. Ko je odvzeto zdravje, kaj ostane? Ko se sesuje krog prijateljev, kaj je vredno? Ko izgubite službo, kaj vas resnično izpolnjuje in hrani? Iz te centrifuge se izkopljete precej spremenjeni.
VPRAŠANJE: Kako močan je kronični stres priča tudi to, da vam proti kolapsu in izgorelosti ni pomagala niti večletna vsakodnevna meditacija niti vsakodnevno posvečanje jogi. Verjetno pa se brez tega ne bi rešili?
ODGOVOR: Brez vsakodnevne joge in meditacije bi se zrušila že davno prej. Zadnje leto ali dve sem preživela konec tedna v počitku in duhovnih praksah, se do nedelje revitalizirala, vrnila v službo in bila že v torek energetsko izsušena. Brez joge in meditacije ne bi imela dovolj moči, da bi preživela, kar je sledilo. Recimo mesece in mesece bolečinskega sindroma v jakosti zloma, ki se je brez logike in razloga selil po telesu. Najraje se je nastanil v prstih in zapestju rok ter tam gostoval po štirinajst dni. Nisem si mogla odrezati niti kruha. Živela sem ob surovi hrani, kolikor sem jo imela. Seveda so me razmere spravljale v stisko in ni jim bilo videti konca. Če ne bi bilo izkušenj, ki sem jih doživela v duhovnem svetu meditacij, groze in nemoči, ki sem jo izkušala, ne bi zdržala. Obstaja pa še tretji razlog. Če me ne bi zrušilo, bi zaradi lepote duhovnega sveta in moči, ki mi jo je dajala, lahko razvila napuh in vzvišenost. Temu v duhovni literaturi pravijo »duhovni ego«. Ta bi me odpeljal daleč stran od bistva duhovnosti. Tegobe, ki sem jih doživela, »zrušenje osebe«, so bile nujen, neobhoden korektiv na tej poti.
VPRAŠANJE: Ozdravitev od kroničnega stresa je mogoča. Kje in kako začeti?
ODGOVOR: Menim, da je potrebna sprememba in intervencija na vseh ravneh, tako na telesni in psihični kot tudi na duhovni. Telo se mora spočiti, izlužiti stres, pretres, travme. Sama sem uporabila tehnike tresenja, ki jih opisujem tudi v knjigi. Telo moramo nato počasi in nežno krepiti s hojo, plavanjem, jogo, s sproščujočimi telesnimi vadbami. Ker nam kronični stres ošibi imunski sistem, se lahko razvije kup bolezni in razrastejo paraziti in druge škodljive bakterije. Zato je telo potrebno razstrupiti, ga očistiti z antiparazitskimi programi ter mu dodati vse potrebne vitamine in minerale. Opozarjam, da je Slovenija področje z visoko stopnjo okuženosti z borelijo, borelioza kot bolezen pa se kaže v enakih znakih kot depresija, izgorelost ali fibromialgija. Testi niso zanesljivi, zato je morebitno okužbo dobro preveriti tudi pri drugih virih (npr. z bioresonanco).
Poleg telesa moramo poskrbeti za psiho in raziskati, kaj nas sili v prekomeren stres. Lahko je to neprestano dokazovanje, da smo dovolj dobri, ker smo kot otroci dobili premalo ali nič priznanja. Ta bolečina nas lahko peha daleč čez naše zmožnosti, nam postavlja nedosegljive cilje ali pa nas kljub fizični utrujenosti sili dalje k delovanju. Razlogov je obilje. Lahko je eden od njih naše pomanjkanje mej tako do sebe kot tudi do drugih. Delujemo po principu »no limits«, »brezmejnosti«. Ne spočijemo se, ko se bi morali, drugim pa smo vedno na uslugo in do njih podporni. Kakorkoli, razloge moramo raziskati in ni jih dovolj le spoznati, pomembno je v življenje vnesti spremembe, spremeniti naš psihološki program, naš softver, kot mu pravim v knjigi, to pa terja čas. Če smo se do včeraj prekomerno gnali, ne bomo mogli od danes dalje živeti nenadoma ležerno in sproščeno. Novemu se moramo privaditi, ga ukoreniniti, mu dati prostor.
Dalje so duhovne ravni. Naj pomembnost tega ponazorim na primeru iz knjige, ki jo ravno berem, Življenje in kako ga preživeti, slavnega igralca in komika Johna Cleesa (Riba po imenu Vanda, Monty Pynton) ter enega od pionirjev skupinske in družinske terapije Robina Skynnerja, Napisana je v dialogu. John vpraša: »Je lahko nekdo izjemno duševno zdrav, ne da bi imel občutek, da obstaja še nekaj večjega in pomembnejšega, kot je on sam?«. Robin odgovarja: »Mislim, da je to skoraj po definiciji nemogoče.« S tem se povsem strinjam. Naj vas povedem v izkušnjo. Svojega telesa se zavedate, kajne. In če se telesu karkoli zgodi, ste vi še vedno vi. Zavedate se tudi svojih čustev in misli. Ta hip ste jezni in čez nekaj trenutkov veseli. Obojega se zavedate. Niste niti svoja jeza niti veselje, ki prideta in odideta. Zavedate se vsega dogajanja v vas in okoli vas. A kaj se zaveda, da se zaveda? No, v teh sferah se začne srž duhovnosti.
Svojega telesa se zavedate, kajne. In če se telesu karkoli zgodi, ste vi še vedno vi. Zavedate se tudi svojih čustev in misli. Ta hip ste jezni in čez nekaj trenutkov veseli. Obojega se zavedate. Niste niti svoja jeza niti veselje, ki prideta in odideta. Zavedate se vsega dogajanja v vas in okoli vas. A kaj se zaveda, da se zaveda? No, v teh sferah se začne srž duhovnosti.
VPRAŠANJE: Za ozdravitev in regeneracijo po izgorelosti je potrebnih tri do sedem let. Kako dolgo je trajalo vaše okrevanje? Od česa je odvisno okrevanje?
ODGOVOR: Eden od ključnih parametrov stresa so t. i. stresorji, to so vsi mehanizmi, situacije, viri, okoliščine, ki nam povzročajo prekomeren stres. Lahko je to izguba službe, bolezen, razpad družine, razsutje družabnega omrežja, mobing (izživljanje) v službi, toksični (strupeni) odnosi, ki se jim ne moremo izogniti. Gre za ključne življenjske vsebine, ki jih ne moremo spremeniti le z odločitvijo, temveč zahtevajo čas. Mi lahko pozorno skrbimo za telo in psiho, hodimo na sprehode, masaže, delamo razstrupljevalne programe in se lotimo psihoterapije, a bo vse skupaj le kaplja v morje, če bomo sočasno izpostavljeni strupu, viru naših težav. Odstraniti je potrebno stresorje, vire tegob, strupe v naših življenjih. Ko nato prispete v normalne razmere, boste za regeneracijo po pretresu potrebovali eno do tri leta (po oceni nevrologije), za izgorelost in fibromialgijo pa tri do sedem.
VPRAŠANJE: Čeprav vam je stres prizadejal veliko telesnih in duševnih bolečin, pa je protislovje, da brez teh preizkušenj tudi te knjige, s katero si lahko pomaga veliko ljudi, ne bi bilo? Bržkone vas to osrečuje in duhovno izpolnjuje?
ODGOVOR: Res je. Ko sem raziskovala znanstvene vire, raziskave, izsledke, ugotovitve, teorije in hipoteze, sem pogosto naletela na posameznike, ki so se lotili raziskav, ker so si hoteli pojasniti težavo, ki jih je pestila, najti pot iz nje, rešitev. Sama sem dobesedno živela knjigo, ki se je pisala skozme. Niti enega samega delčka ni v njej, ki ga ne bi tudi izkusila. O težavah sem spregovorila odprto in iskreno. Verjamem, da to ‘resničnost’ ljudje tudi občutijo. Prejela sem na desetine ganljivih, toplih, vzpodbudnih in podpornih pisem. S podobnimi tegobami se namreč sooča na stotine ljudi. Ti so mi dali novo energijo. Kot družba moramo urgentno spremeniti sistem psihoterapevtske pomoči. Njeno tržišče je divje, povsem nenadzorovano in drago kot žafran. Brez tovrstne pomoči pa posameznik težko najde moč za spremembe in se loti odstranitve stresorjev. In brez odstranitve stresorjev ni ozdravitve. Ljudje se zato leta povsem nepotrebno mučijo v težavah. Posledica je premajhna storilnost in bolniški staleži. Je že kdo izdelal izračun, koliko nas to stane in koliko bi privarčevali z javno dostopno in brezplačno psihoterapijo? Če v Ameriki nimate psihoterapevta velja, da ne morete biti psihično zdravi, ker nič ne vložite v svoje psihično zdravje.
Država nudi razvejan sistem za zdravje telesa, ne nudi pa ničesar za zdravje psihe. To je že prav smešno in narobe svet. Vsaj jaz nisem zgolj svoje telo (smeh), ste morda vi?
