Dr. John E. Sarno in bolečinski sindrom

Dr. John E. Sarno je desetletja raziskoval vzroke za hude bolečine, ki jih uradna medicina ne zna pojasniti. Kot zdravnik zahodne, konvencionalne medicine je naredil pionirske korake v prestopanju praga medicinske doktrine v bolj holistično, celostno obravnavanje človeka in njegovih težav. Ne boste verjeli, a na njegovo knjigo Ozdravimo bolečine hrbta me je pred leti napotil zdravnik specialist uradne medicine. Zgodilo se je, kot sta mi zatrjevala oba, Sarno v knjigi in slovenski zdravnik v ordinaciji. Bolečina je izginila v trenutku, ko sem sprejela odločitev za drastično življenjsko spremembo. Z njo sem odstranila vir, ki me je žrl, zastrupljal in uničeval. Zacvetela sem trakorekoč še isti dan.

Sarno je umrl lanskega junija star 93 let.
Sarno je umrl lanskega junija star 93 let.

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

OBJAVLJENO: Nedelo, 7. 6. 2015

 

John E. Sarno je o problematiki neznosnih bolečin napisal štiri knjige. Bil je profesor za rehabilitacijsko medicino na newyorški univerzi School of Medicine in zdravnik na Inštitutu za rehabilitacijsko medicino Howard A. Rusk v newyorškem University Medical Centru. V slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Ozdravimo bolečine hrbta, ki ima v podnaslovu sicer navedeno osvetlitev povezave med umom in telesom, ker pa je um marsikaj, saj iz njega izvirajo naši vrednostni sistemi in temeljne vrednote, iz njih pa naš način delovanja, ima knjiga v mnogočem opravka tudi z našim čustvenim svetom.

Dr. John E. Sarno se je v svoji zdravniški praksi sprva posvetil predvsem bolečinam v hrbtenici, vendar je pozneje ugotavljal, da se lahko “fantomske” bolečine pojavijo še marsikje drugje. Obravnaval je številne paciente, ki so trpeli hude bolečine v telesu, vzrok zanje pa je bil drugje, v čustvenih voz­lih, ki so lahko nastali zaradi službe, družine, partnerskih odnosov. Že dejstvo, da lahko čustvene napetosti ustvarijo neznosne telesne bolečine, je bilo za uradno medicino tuje in nesprejemljivo. Še toliko bolj pa njegove izkušnje, da v trenutku, ko razvozlamo in odstranimo pravi vzrok, bolečina čudežno izgine, kot da je nikoli ne bi bilo.

Ker se trditve slišijo kot znanstvena fantastika, jih bom ponazorila iz lastne izkušnje. Bilo je pred leti, ko so me v posteljo prikovale neznosne bolečine v vratu. Dobila sem zdravila, čez teden dni se mi je zdravje povrnilo, začela sem delati in čez tri dni obležala z enakimi simptomi. Zaskrbljena osebna zdravnica me je poslala k specialistu, otorinolaringologu, a čakalna vrsta je bila tolikšna, da sem dobila termin čez dva meseca. Po nekaj dneh ležanja in jemanja protibolečinskih tablet sem se postavila na noge, odšla v službo in čez nekaj dni že tretjič obležala. Bilo je med prvomajskimi počitnicami. Obupano, neprespano in izčrpano me je osebna zdravnica poslana na urgenco. Pogledali so mi v grlo, ugotovili, da ni nič, in me poslali domov.

Iz ambulante sem odšla kot ranjena zver, odločena, da pridem stvari do dna.  Morda je vir vnetja kje drugje v glavi, sem menila, in zaprosila za ortopan in slikanje celotnega zobovja. Izkazalo se je, da je tudi to zdravo. V stiski sem se vrnila v otorinolaringološko ordinacijo. Pred zaprepadeno medicinsko sestro sem na pult odločno tresnila z denarnico in jo rotila, da plačam kolikor želijo, če mi specialist pogleda v grlo takoj. »Mesec dni bolniške zaradi bolečin povzroča stroške podjetju, odsotnost obremenuje sodelavce, mene samo pa povsem hromi,« sem ji povsem razburjena pojasnjevala. »Za nameček je daljše jemanje protibolečinskih tablet izjemno nevarno za povzročitev odvisnosti.«

»Nisem vedela, da je tako hudo«, mi je rekla prijazno in me naročila čez dva dni. Skrbno sem se pripravila na srečanje z zdravnikom, mu na list papirja popisala vse svoje morebitne grehe, ki bi bili lahko sprožilci bolečin, on pa me je samo poslušal, opazoval in se smehljal.

Čez meje doktrine

»Nič vam ni, gospa,« mi je rekel dobrodušno. »To vam kar takoj povem. Imate problem, ki ga pometate pod preprogo.« Osupnila sem. Ni se mi zdelo, da bi imela kakšen problem. »Seveda vas bom pregledal in predpisal vsa potrebna zdravila, ki jih moram, a že zdaj vam lahko zatrdim, da vam ni nič. Povsem zdravi ste.« Po predpisih me je pregledal, predpisal zdravila in dodal, da gotovo ne bodo potrebna. Začel mi je pripovedovati o dr. John E. Sarnu in njegovem delu s pacienti, ki so imeli neznosne bolečine v hrbtenici, vendar uradna medicina z vsemi svojimi preiskavami ni mogla ugotoviti vzroka, čeprav so bili od bolečin ohromljeni. S kolegi psihologi in psihiatri je začel raz­iskovati povezanost telesa ter človekovih mentalnih in čustvenih stanj. Ugotavljali so, da se neznosne bolečine lahko pojavljajo tudi drugod v telesu.  Spodbudil me je, da preberem knjigo dr. Sarna in sledim njegovim navodilom.

V slovenskem prevodu imamo knjigo Ozdravimo bolečine telesa - Zdravilo za um in telo, ki je izšla pri založbi Iskanja.
V slovenskem prevodu imamo knjigo Ozdravimo bolečine telesa – Zdravilo za um in telo, ki je izšla pri založbi Iskanja.

Iz ordinacije sem zdrvela po knjigo in z njo domov. Na dušek sem jo prebrala, vzela v roke dnevnik in začela z amatersko psihoanalizo. Kaj za božjo voljo me muči? Kaj sem potlačila? Sarno trdi, da je pogosto razlog za bolečino v situaciji, iz katere ne moremo izstopiti, sočasno pa nas uničuje, maliči, trpinči. Že po nekaj minutah poštenega in iskrenega pisanja se je pokazalo žarišče težave. Bila sem v situaciji, ko sem – v skladu s svojo lastno etiko –  ščitila druge ljudi, vendar na račun sebe. Podpora drugim je bila v mojo škodo. Če se iz situacije umaknem, bo škodovalo drugim. Če ostanem, bo škodovalo meni. Trk med lastnimi etičnimi normativi je ustvarjal rušilen, neznosen notranji pritisk. Karkoli storim, bo imelo za nekoga negativne posledice. To dejstvo me je povsem hromilo. Po nekajurni notranji borbi sem sprejela odločitev, da se umaknem. Že nasled­nji dan sem ukrepala. Kakor sta napovedala Sarno in slovenski otorinolaringolog, so bolečine še isti dan čudežno izpuhtele.

Če ne bi bilo specialista, ki me je ne glede na uradno doktrino ocenil, da lahko z mano prestopi njen prag, za kar sem mu brezmejno hvaležna, in če ne bi bilo dr. Sarna, ki je s svojimi poklicnimi referencami in raziskavami vlival zaupanje, bi se morda valjala v bolečinah še naslednje mesece. Dr. Sarno namreč piše, da so pri večini prizadetih, ki so imeli bolečine v hrbtu, čustvene napetosti vodile v fizikalne procese, katerih posledice je poimenoval tenzijsko mišični sindrom – TMS. TMS tako označuje različne oblike bolečin v vratu, ramenih, zgornjem in spod­njem delu hrbta, pogosto tudi v nogah in rokah. Kakor pravi, je »ob dolgoletnem ukvarjanju s TMS spoznal, da ima človeško bitje veliko zmogljivost za samozdravljenje; toda ta moč mora biti prepoznana in neomejevana«.

Rušilne napetosti

Po njegovih opažanjih je TMS najpogostejši razlog za odsotnost z dela v Ameriki in za okužbami dihal drugi najpogostejši razlog za obisk zdravnika. V svojih raziskavah pa se je soočil z dvema zakoreninjenima prepričanjema: da so bolečine posledica nepravilne zgradbe hrbtenice ali pa kemijsko in mehansko izzvanih pomanjkljivosti mišic ter da čustva ne povzročajo fizioloških sprememb. Izkušnja s TMS zanika obe prepričanji. Prvič se je srečal z resnostjo tega problema leta 1965, ko se je kot direktor ambulantne službe pridružil osebju Inštituta za rehabilitacijsko medicino Howard A. Rusk na Univerzitetnem kliničnem centru v New Yorku. Zdravljenje konvencionalne medicine je vključevalo injekcije, globinsko gretje z ultrazvokom, masažo in telesne vaje. A izkušnja s temi pacienti je bila frustrirajoča, ker nikoli niso mogli predvideti izida zdravljenja. Ko so opazovali naprej, so prišli do sklepa, da je bolezensko stanje mišic izzvala napetost. Od tod izhaja oznaka TMS – tenzijsko miozitični sindrom. In čeprav je vzrok TMS napetost, se po tradiciji klinične medicine postavlja diagnoza na telesni, ne psihološki ravni. »Vsi zdravniki bi morali prakticirati ‘holistično medicino’ v smislu prepoznavanja interakcije med umom in telesom,« pravi. »Izpuščanje čustvene dimenzije iz preučevanja zdravja in bolezni je nezadostna medicina in nezadostna znanost.«

Sindrom bolečine pa ni izražanje skritih čustev, temveč preprečitev, da bi se jih zavedali. TMS se pojavlja, da bi odvrnil pozornost trpečega od tega, kar se mu dogaja na čustveni ravni. Njegov namen je usmeriti pozornost na telo, ne na um.” John E. Sarno

Raziskav se je lotil, ko je uvidel, da je večina bolečin v mišicah, živcih, tetivah in ligamentih posledica napetosti. »Napetost se nanaša na potlačena čustva, ki jih nismo sposobni sprejeti.« Ugotovil je, da je večina teh pacientov pretirano vest­nih ali odgovornih, kompulzivnih in perfekcionistov. Vsi nezavedno potlačijo občutke jeze in anksioz­nosti, ki nastanejo kot posledica pritiskov vsakodnevnega življenja. »Sindrom bolečine pa ni izražanje skritih čustev, temveč preprečitev, da bi se jih zavedali. TMS se pojavlja, da bi odvrnil pozornost trpečega od tega, kar se mu dogaja na čustveni ravni. Njegov namen je usmeriti pozornost na telo, ne na um.« In celo: »Menim, da naš um lahko uporablja tako rekoč vsak organ ali sistem v telesu kot obrambo pred potlačenimi čustvi.«

Potlačena čustva, kot sta zaskrbljenost in jeza, poženejo proces, v katerem avtonomni živčni sistem povzroči zmanjšanje pretoka krvi v določene mišice, živce, tetive ali ligamente in zato nastanejo bolečina in druge motnje v teh tkivih. Kakor da je »treba odvrniti človekovo pozornost od zelo neugodnih, pogosto bolečih čustev. Zdi se, kot da se je um odločil, da je fizična bolečina boljša od čustvene.« In dodaja: »Če zdravite paciente s kemikalijami, je zdravljenje slabo, ker se ukvarjate s simptomi, posledico, ne vzrokom.« Pravi, da razumska in čustvena stanja lahko spreminjajo na boljše ali slabše vsak telesni organ ali sistem in vplivajo nanj. »Zdi se, da je psiha sestavljena iz mnogoterih, včasih nasprotno delujočih sil, ki predvsem delujejo pod pragom zavesti. Te komponente, ki se nahajajo v nezavednem, pa lahko močno vplivajo na naše življenje.«

Zatorej, četudi se bomo izogibali soočenju s čustvenimi bolečinami, ker so preveč boleče ali pa nas je strah drastičnih sprememb v življenju, četudi bomo ostajali v škodljivih odnosih in situacijah ter postajali čedalje bolj nemočni in ohromljeni, drveli torej v smer, ki za nas ni hranilna in nas duši, bo stvarstvo poskrbelo za intervencijo in nas prebudilo in streslo. Če ne drugače, z neznosnimi bolečinami (seveda pa niso vse čustvene bolečine psihičnega izvora!), ki nam ne bodo dale živeti in spati. Če jih bomo hoteli pozdraviti, bomo morali na pot do korenin problema. Če plevela ne bomo izpulili, se bodo bolečine vračale, čedalje hujše in čedalje bolj moteče. Živeti s plašnicami čez oči ali prevezami, pomaga le kratek čas. Želim vam, da izberete učinkovito motiko in pogumno izkopljete plevel.

 

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji