Sri Sri Ravi Šankar: “Prenove ne potrebujejo samo religije in politika, temveč tudi poslovni svet”

Indijskega duhovnega učitelja Sri Sri Ravi Šankarja sem srečala pred več kot desetimi leti prvič v Zagrebu. Njegov glas je tako droban in nežen, da bi ga med rastlinami lahko uvrstili le med regratove lučke. Deluje krhko, kot najtanjši porcelan, a kljub temu je eden vplivnih in cenjenih duhovnih učiteljev sveta ter steber mednarodnih pobud k miru. Ko sem popotovala po Indiji sicer nikoli nisem zavila v njegov ašram v Bangaloreju, a kljub temu ga globoko spoštujem. Ponudba za intervju je prišla nepričakovano od urednika. Seveda sem jo takoj zagrabila in zdrvela med množico, ki se je v dvorani ljubljanskega hotela Austria Trend  gnetla okoli njega.

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

OBJAVLJENO: Sobotna priloga, 30. 3. 2013

 

Slovenijo je prvič obiskal pred sedemnajstimi leti, takrat precej tiho, bolj glasno pa smo o njem slišali leta 2006, ko je v južnoindijskem večmilijonskem mestu Bangalore ob srebrnem jubileju svoje fundacije Art of Living (Umetnost življenja) organiziral praznovanje miru. Slavje gigantskih gabaritov, na katerem je med drugim sočasno nastopilo 3800 glasbenikov indijske klasične glasbe, je na tamkajšnjem starem letališču Jakkur spremljalo dva milijona in pol ljudi iz 145 držav, častni prvi govornik shoda pa je bil takratni predsednik Slovenije Janez Drnovšek.

Tokrat ga je sprejel poslanec evropskega parlamenta Lojze Peterle. In srečala se nista prvič. »Doživel sem osebno izkušnjo, kako zlahka je biti v stiku z njim, če ti je malce za mir in za drugačen svet,« je pojasnil. »Njegovo sporočilo je isto, ne glede na to, pred katero publiko nastopi: obrnimo se k tistim vrednotam in temeljem duhovnosti, ki nam pomagajo k miru in sožitju.«

Sri Sri Ravi Šankar je v Slovenijo prispel na prvi pomladni dan, se na Bledu udeležil svetovnega foruma o podjetništvu in etiki ter v Ljubljani spregovoril pred nabito polno dvorano. Kdo je ta poslanec miru, ki mu njegovi pravijo  gurudži?

 

Na srebrnem jubileju Sri Sri Ravi Shankarjeve fundacije The Art of Living v Bangaloreju v Indiji 17. februarja 2006 se je zbralo več kot tri milijone ljudi v meditaciji za globalni mir in harmonijo. Dogodka se je udeležil tudi takratni slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek.
Na srebrnem jubileju Sri Sri Ravi Shankarjeve fundacije The Art of Living v Bangaloreju v Indiji 17. februarja 2006 se je zbralo več kot tri milijone ljudi v meditaciji za globalni mir in harmonijo. Dogodka se je udeležil tudi takratni slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek.

 

 

Srečanje predsednika dr. Janeza Drnovška s Sri Sri Ravi Shankarjem. Foto: Primož Lavre.
Srečanje predsednika dr. Janeza Drnovška s Sri Sri Ravi Shankarjem. Foto: Primož Lavre.

 

Govor predsednika Janeza Drnovška ob 25. letnici Sri Sri Ravi Shankarjeve fundacije The Art of Living v Bangaloreju v Indiji 17. februarja 2006. Foto: Primoz Lavre.
Govor predsednika Janeza Drnovška ob 25. letnici fundacije Art of Living. Foto: Primoz Lavre.

 

Družba brez stresa in nasilja

Rodil se je na jugu Indije leta 1956, pri štirih letih je recitiral dele Bhagavad Gite, starodavnega spisa v sanskrtu, ki se ga do takrat ni učil, pogosto pa so ga našli zatopljenega v meditacijo. Njegov prvi učitelj je bil Sudhakar Čaturvedi (rojen leta 1897), indijski vedski učenjak (Vede so eden najstarejših zapisov človeštva in temelj indijske duhovnosti), predan slednik Mahatme Gandhija, ki je bil v času bojev za indijsko neodvisnost aretiran enaintridesetkrat. Pri 117 letih je še vedno vitalen, o njem pa indijski časopisi pišejo kot o najstarejšem še živečem Indijcu.

Šankar je leta 1973, ko je bil star sedemnajst let, diplomiral iz fizike in vedske književnosti, zatem pa predaval o Vedah na povabilo drugega učitelja, Maharišija Maheša Jogija, tistega, ki je po svetu razširil transcendentalno meditacijo (TM) in leta 1967 pri sebi v Indiji (medijsko odmevno) poučeval Beatle. Rado se tudi navaja, da je Šankarja Forbes uvrstil med sedem najvplivnejših osebnosti Indije.

Njegovo delovanju je v celoti posvečeno enemu cilju: družbi brez stresa in nasilja. V ta namen je leta 1981 ustanovil fundacijo Art of Living (Umetnost življenja), ki se je razširila v 151 držav sveta (pred petnajstimi leti tudi k nam), leta 1997 pa tej dodal še Mednarodno združenje za človekove vrednote. Leta 1982 je kot temelj antistresnega programa začel učiti tehniko dihanja (sudaršan krija), ki temelji na naravnem ritmu in uravnoveša telo, ob njej pa vzpodbujal še jogo in meditacijo. Fundacija ima številne programe prostovoljstva, humanitarne projekte (pomoč Kosovu, Iraku, Afganistanu, Pakistanu), ekološke pobude in vizijo trajnostnega razvoja (vzpostavili so semensko banko, ki zbira domače sorte semen namesto gensko modificiranih, in leta 2003 ustanovili kmetijski inštitut za svetovanje). Močno se zavzema za medversko sodelovanje, ker »imajo vsa svetovna verstva in duhovne tradicije iste cilje in vrednote«, ter si prizadeva za ponovno obuditev pozitivnih človeških vrednot.

Gurudži na leto obišče vsaj štirideset držav, njegove učence pa najdemo po vsem planetu. Njegove javne nastope odlikujeta (zadržana) vedrina in vsakomur razumljiv jezik. A vtis je, da gre še za nekaj drugega. Za dar, da poslušalca popelje ne le v nova znanja in veščino uporabe različnih tehnik, temveč predvsem v neposredno izkušnjo tistega, kar uči. Poglejte, s kako preprostim prijemom je to storil na predavanju v Ljubljani!

Neposrednost in domačnost

»Začeli smo precej formalno, si nato izrekli dobrodošlico in se dokaj sprostili,« je nagovoril zbrane. »A želim, da si vzamete dvajset sekund časa in pozdravite osebo ob sebi, za sabo in pred sabo.« Malce nas je presenetil, a smo to storili, si segli v roke, se predstavili, morda celo pogledali v oči. »Vidim, da ste to storili,« je rekel. »Toda ali ste tudi zares srečali osebo zraven sebe ali ste si segli v roke le iz formalnosti?« V zadregi smo se zasmejali, saj nas je zalotil, kako vljudni, a prazni smo bili drug z drugim.

»V vsakodnevnih dejavnostih to nenehno počnemo,« je nadaljeval. »Izmenjujemo si besede, ki so popolnoma umetne in ne pridejo iz srca. Ko izstopite iz letala, vam zaželijo prijetno bivanje, vendar tega ne mislijo iskreno. Če pa vam lep dan zaželi nekdo, ki vam je resnično drag, ima to popolnoma drug pomen. Zakaj? Vsak okoli sebe širi vibracije. Če je v stresu, postanejo negativne. Če je srečen in sproščen, so pozitivne. Veliko več energije dajemo iz sebe tako kot z besedami. A niti doma niti v šoli se ne učimo, kako okoli sebe ustvariti pozitivno energijo. Ne vemo, kako živeti lahkotno, prijazno, ljubeče. Vsi imamo v sebi to ljubezen, a je ne znamo pretvoriti v naše energetsko polje. Starodavne tehnike so za to zelo uporabne.«

Ljudje, ki so prišli na predavanje, so se popolnoma sprostili. To se vedno zgodi ob živem učitelju in duhovnem mojstru, naj bo kristjan, musliman, budist ali vedski učitelj, ki to, kar uči, tudi živi. Gurudži uči o miru. V posamezniku in v družbi. Ta mir se izraža v njegovi vedrini, smehu in humorju, tudi ko spregovori o neprijetnih temah. Recimo, ko so ga iz publike vprašali, kako premagati negativnosti, kot je ljubosumje, je za trenutek postal in nato igrivo odgovoril: »Tako, da se zavedate, da boste umrli tako vi kot tudi oni. Preden pa oni umrejo, jim pustite, da delajo, kar hočejo. Naj imajo spolne odnose s komerkoli in naj gredo kamorkoli. Na koncu bomo šli vsi pod zemljo. Zakaj bi torej bili ljubosumni?«

Dvorana se je krohotala od smeha. Ja, zakaj! Imeli smo pripravljen seznam zakajev in nekaj nam jih je uspelo z gurudžijem osvetlili v kratkem času, ki ga je imel namenjenega za počitek med prihodom iz Zagreba in javnim predavanjem v Ljubljani.

 

Vsakodnevna joga v ašramu v Bangaloreju.
Vsakodnevna joga v ašramu v Bangaloreju.

 

Osrednji tempelj v ašramu v Bangaloreju.
Osrednji tempelj v ašramu v Bangaloreju.

 

Predstavljajo vas kot duhovnega učitelja, humanista in mirovnika. Nam lahko najprej pojasnite vaše videnje duhovnosti? Kaj je duhovnost?

Duhovnost je tisto, kar dviguje človeškega duha. Prinaša radost, mir, harmonijo in povezanost z univerzumom. Je esenca človeškega bitja. Duhovnost daje notranjo moč. Pridobite jo, ko zmorete biti sočutni in k bogu usmerjeni v vseh svojih vsakodnevnih aktivnostih.

In kaj je bog?

Bog je ljubezen. Ljubezni pa ni mogoče definirati.

Tudi religije govorijo o bogu. Kakšna je razlika med duhovnostjo in religijo?

Religija izhaja iz okolja, v katerem ste rojeni. Je način, kako živite, se poročite, pokopljete. Duhovnost pa je tisto, kar neposredno izkusite v sebi. Je esenca vseh religij. Tisto, kar je dobrega v vseh religijah in lahko iz njih izpostavite. Duhovnost ljudi združuje, medtem ko jih religije razdružujejo.

In kaj je esenca vseh religij? Kaj je tisto, kar je istega v vseh njih?

Ljubezen. Ljubezen do sočloveka in sočutje. Nesebično služenje bližnjemu. Enost človeštva in pripadnost drug drugemu. Notranji mir.

Verjamem v univerzalne človeške vrednote. Človeštvo je zame ena sama družina, ki ji vsi pripadamo. Zato moramo skrbeti drug za drugega. In potem je na svetu še ena supersila: ljubezen.

 

Politiki bi morali na prvo mesto postaviti svojo deželo, nato svojo stranko in potem šele sebe. Na žalost je danes obratno. Politiki na prvo mesto postavljajo sebe, nato svojo stranko in nazadnje svojo državo. To je zaradi sle po moči, ki je danes tako žalostna.

 

V nekem javnem govoru leta 1999 ste dejali, da potrebujemo prenovo religij in tudi politike. Lahko poveste kaj več o tem?

Politika bi morala biti bolj duhovna, religija pa postati bolj sekularna. Pogosto govorim o tem, da bi morali politiko »poduhoviti«. Politiki bi se morali nesebično boriti za dobro ljudi in ne za svoje osebne koristi. Biti bi morali kot Mahatma Gandhi ali Martin Luther King. Oba sta bila duhovna, a tudi politika, ki sta se zavzela za pravice ljudi. Politiki bi morali imeti čut za služenje bližnjemu in za žrtvovanje svojih sebičnih interesov v dobro družbe.

Religije pa bi morale postati bolj sekularne. To pomeni, da ne bi smele skrbeti le za svoje pripadnike, temveč delovati v dobro vsega človeštva. Morali bi moliti za dobro vseh ljudi na svetu in ne kristjan le za kristjane, musliman za muslimane in hindujec za Indijce.

Potrebni sta strpnost in toleranca. Dodal pa bi, da prenove ne potrebujejo samo religije in politika, temveč tudi poslovni svet. Poslovneži bi morali poskrbeti za socialne pravice ljudi in močno zajeziti svoj pohlep.

Kakšno bi bilo vaše sporočilo politikom?

Ne iščite hitrih, kratkoročnih rešitev. Z njimi lahko deželi in ljudem povzročite dolgotrajne težave. Imeti morate dolgoročne vizije. Biti bi morali osredotočeni v trajnostni razvoj in trajnostno rast dežele. Politika bi se morala očistiti korupcije in neetičnih ravnanj ter z ljudmi iskreno deliti dobrine.

Tudi v politiki so lahko takšni, ki imajo velik čut odgovornosti in zato tudi odprto srce. Ne skrbijo le za svojo družino, temveč za celoten narod. Politiki bi morali na prvo mesto postaviti svojo deželo, nato svojo stranko in šele potem sebe. Na žalost je danes obratno. Politiki na prvo mesto postavljajo sebe, nato svojo stranko in nazadnje svojo državo. To je zaradi sle po moči, ki je danes tako žalostna.

Dandanes se bogastvo države meri po BDP, bruto družbenem proizvodu. Menim, da bi morali uvesti BDS, bruto družbeno srečnost. BDS bi moral postati ključen. V Evropi je kar 35 odstotkov ljudi depresivnih, predvsem zaradi družbenoekonomske situacije.

Religije bi morale postati bolj sekularne. To pomeni, da ne bi smele skrbeti le za svoje pripadnike, temveč delovati v dobro vsega človeštva. Morali bi moliti za dobro vseh ljudi na svetu in ne kristjan le za kristjane, musliman za muslimane in hindujec za Indijce.

Vaša vizija Slovenije je mikavna: postati organska oaza Evrope.

Slovenija ima potencial, da v Evropi postane druga Švica. Ni pomembno, ali je dežela velika ali majhna, vsaka lahko zraste glede na potencial, ki ga ima. To so pokazale majhne države, kot je Singapur. Slišal sem o krizi, v kateri ste, a iz nje boste lahko izšli, če bo vsak prevzel svoj del odgovornosti. Če bi vsak od vas namenil eno uro na dan kot prostovoljec za boljšo družbo, bi to bilo sedem ur na teden. V enem letu bi ogromno dosegli! Na Hrvaškem smo že vzpostavili program takšnega prostovoljstva. Vi imate čudovito deželo in zelo bi si želel, da bi postala v celoti ekološka z zgolj organsko pridelano hrano. To je mogoče, ker ste majhni in imate vse potrebne vire. Apeliral bi na kmete, naj ne uničujejo zemlje s kemijo in pesticidi. So načini, da se lahko pridela hrana tudi drugače, brez pesticidov. Zemljo moramo zaščititi pred škodljivimi kemikalijami. Če bi to storili, bi bilo zdravje ljudi mnogo boljše.

A če pustimo verske voditelje, politiko in razvojne vizije. Katere naravnanosti najmočneje zastrupljajo naše družbe? Katere so ključne ovire za mir in sožitje?

Ljudje imajo veliko predsodkov, verskih, rasnih, tudi političnih. Druga ovira so fanatizmi vseh vrst. Takšni ljudje ničesar novega nočejo niti videti niti spoznati. Kritizirajo druge, četudi o njih nič ne vedo. Ti naravnanosti ustvarjata največjo oviro za napredek družbe. Vesel sem, da ju je internet precej oslabil. Danes ima vsakdo, kjerkoli na svetu je, dostop do vseh mogočih informacij. Mladi so bolj informirani, kot so bile predhodne generacije. Prav zaradi interneta so se lahko osvobodili mnogih predsodkov.

Pojdimo k posamezniku. Kaj je ključno zanj?

Vsako človeško bitje želi biti srečno. To je v njegovi naravi. Želi biti ljubljeno in ljubiti. V življenju pa pridejo tudi vznemirjenja, zavračanja in z njimi mnoga negativna čustva, recimo jeza, strah, tesnoba, žalost. Ključno je priti nazaj k izvornim potrebam, ki so veselje in radost, ljubezen in sočutje.

V vašem delovanju si močno prizadevate za mir in nenasilje. Nasilje najpogosteje razumemo kot uporabo fizične sile, pravzaprav pa ga izkušamo vsak dan tudi v besedah …

… zaradi stresa. Ljudje so preobremenjeni. Morajo se naučiti, kako se očistiti, osvoboditi stresa. A tega jih nikjer ne učijo, niti v šolah niti doma.

“Danes pripadajo ta [starodavna] znanja [Indije] vsem, zato vsakdo lahko doseže srečo v življenju in se nauči nekaj o svojem umu ali dihanju, saj, kot sem že povedal, je dihanje vez med telesom in umom. To je uporabno bolj kot mobilni telefon.”

Dihalne tehnike oziroma t. i. pranajame so ključne metode vašega antistresnega programa. Zakaj ravno dihanje?

Dihanje je vez med umom in telesom. Vsak ritem v dihanju povzroči neki ritem v umu. Z dihanjem telo postane močnejše ali šibkejše. S pranajamami lahko torej svoj um umirite, sočasno pa okrepite telo, da je bolj zdravo.

Kaj bi svetovali tistim, ki jim ni do tega, da bi vsak dan nekaj minut posvetili dihalnim tehnikam?

Dihanje je ključno. Brez njega ne morete živeti. Če bi nekdo rekel, joj, tako sem žejen, vendar se mi ne ljubi piti, kaj bi mu odgovorili? Ej, ne gre tako. Spiti moraš nekaj tekočine. Prav tako so dihanje in dihalne tehnike ključni, da se ljudje osvobodijo stresa.

Eden vaših prvih učiteljev je star častitljivih 117 let. Od njega ste prejeli prva učenja iz starodavnih Ved. Nam lahko poveste nekaj malega o tem?

Ljudje imamo veliko darov, talentov, ki jih lahko uporabimo v življenju. Kot imamo deset prstov, s katerimi se naučimo igrati inštrumente, klavir ali kitaro, imamo tudi sedem nivojev bivanja, sedem plasti človekove eksistence. Prvi nivo je telo. O njem nekaj malega vemo. Drugi je dihanje. Dih je najbolj pomemben vidik našega življenja. Ko pridemo na planet, najprej globoko vdihnemo, šele nato zajočemo. Zadnja stvar na svetu, ki jo bomo naredili, bo izdih. In takrat bodo jokali drugi. (smeh) Dihanje nam prinaša veliko stvari, ki se jih ne zavedamo: lahko se energetiziramo, povečamo kreativnost, sprostimo, umirimo.

Tretji nivo je um. Če nekomu prisluhnete deset minut, vmes vaša pozornost trikrat odtava. To je narava uma, s katerim opazujemo, zaznavamo, vidimo. Intelekt je četrti nivo. Ta recimo sedaj pritrjuje ali zanika, kar govorim. Peti nivo je spomin. Ta ima neprijetno naravnanost, da se zateka v negativno. Po desetih letih prijateljstva in enemu mesecu prepiranja, kaj vam bo ostalo? Šesti nivo je ego, to je umetni zid, ki ga zgradimo okoli sebe in ločuje med nami in preostalimi. Nad vsemi temi nivoji pa je nekaj čudovitega, večnega, to je duh. To je tisto, kar prinaša nasmeh na naše obraze.

Vsa ta starodavna znanja Indije so bila nekdaj skrbno varovana. Do njih ni imel vsakdo dostopa, temveč zgolj izbrani, recimo kraljeve družine, plemstvo. Danes ta znanja pripadajo vsem, zato vsakdo lahko doseže srečo v življenju in se nauči nekaj o svojem umu ali dihanju, saj, kot sem že povedal, je dihanje vez med telesom in umom. To je uporabno bolj kot mobilni telefon.

Ljudi pretresajo različna negativna čustva. Katera je najboljša metoda zoper negativnosti?

Zgodi se, da se nam v življenju pojavijo negativnosti, zato je dobro, da imamo nekaj, s čimer se očistimo, recimo z meditacijo, ki je temu namenjena. Meditacija je način sprostitve brez napora in sočasno v zavestnem stanju. Če meditirate, se izboljša vaš imunski sistem, um se umiri, intelekt izostri in spomin izboljša. Počutite se dobro, imate več energije in tudi občutek notranjega zadovoljstva. Če vsak dan deset minut meditirate, bo postal vaš celoten odnos do življenja mnogo bolj pozitiven. Z meditacijo lahko izkusite, kako vsa ta energija, ki ji pravimo bog, deluje skozi nas.

Kaj bi svetovali ljudem v času krize?

Bodite v stiku s tistim delom v sebi, kjer ste v miru in ljubezni tudi do drugih. V takšnih časih mora človek še bolj negovati notranjo moč in mir, da ne zapade v brezup. A v krizi ni samo vaša država, temveč ves svet, zato kakršni koli že bodo izzivi tega časa, bomo z njimi soočeni skupaj.


Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji