Gambija, nasmejana obala Afrike: “Vidim ti v očeh. Vrnila se boš!”

Bilo je, kot pogosto dotlej, vse na hitro. Želela sem v črno Afriko, na obalo, k morju in pod sonce, na toplo, v drugo kulturo, našla ugoden let za Gambijo, nekdanjo britansko kolonijo, po kateri naj bi bilo potovanje dokaj varno, in deseti dan od nakupa vozovnice sedla na letalo ter odšla v neznano. Doma je bila siva, meglena, hladna, zasnežena zima.

 

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •

NEOBJAVLJENO: napisano februarja 2014

 

Odpravila sem se precej naivno. Nisem vedela, da se podajam v destinacijo seks turizma. Vedela sem, da seks turizem obstaja, saj sem ga srečala daleč stran na drugi strani planeta, na Tajskem, kjer se mi je pred desetimi leti obračal želodec na idiličnih obmorskih letoviščih. Stari, debeli, zavaljeni, zahodni moški pokvarjenci so počitnikovali s kupljenimi, pogosto mladoletnimi Tajkami, spolnimi sužnjami, ki so gledale v svet s povsem praznimi očmi. V njih ni bilo življenja. Nobene iskre ali nasmeha. Na turističnem otoku so bili tovrstni pari v večini.  Drugi turisti, posamezniki ali zahodni pari smo bili v tolikšni manjšini, da smo bili skoraj neopazni.

Niti sanjalo se mi ni, da se tokrat odpravljam nekam, kjer se dogaja podobni seksualni turizem kot na Tajskem, le vloge so zamenjane in ženske glavne protagonistke zgodb. V črno Afriko rade zahajajo starejše, dobro situirane Evropejke in se zabavajo z mladimi žrebci. O tem je bilo posnetih že nekaj filmov, recimo večkrat nagrajeni Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe) avstrijskega režiserja Ulricha Seidla iz leta 2012 , ki smo ga videli tudi v slovenskih kinematografih in je prvi del trilogije s skupnim naslovom Paradiž, ki obravnava provokativno razmerje med Evropo in Afriko. Ulrichova jedka zgodba ni filmsko pretirana, dramatsko preobložena ter zgolj provokativno začinjena. Povsem realni del afriškega turizma je, v katerem se ostarele ženske zapletejo v seksualna razmerja, polna obljub, molzenja denarja in na koncu neizbežnih razočaranj.

Nekatere priletne gospe v Afriki zaživijo. Z mladci se družijo na večerjah in izletih, ki jih seveda plačujejo, uživajo v njihovem spremstvu in “brezplačnem” seksu. Črni žrebci jim pihajo na dušo, izjavljajo ljubezen in predanost, vendar je edino, kar si res želijo, sanjska in obljubljena Evropa. Mnoge pridejo na počitnice in ne na seksualne dogodivščine, a padejo na limance. Ženske srednjih let so bolj ranljive, pogosto željne ljubezni, pozornosti in dobrikanj, na partnerskem trgu pa se ne morejo več kosati z mlajšo konkurenco, zato so pogosto osamljene in razočarane. Hrepenijo po romantiki in ljubezni, so seksualno neizživete in čustveno podhranjene ter zato najbolj voljne popustiti pred izlivi ljubezni lokalnih mladeničev, njihovimi laskanji in pozornostjo ter se zavrtinčiti v strastne erotične romance z izklesanimi telesi. A cilj žigolov ima povsem drugo smer: priti v Evropo in si pomagati z denarjem ter omrežjem dobro situiranih partneric. Povsod v Afriki so aktivni tovrstni moški plenilci. V Gambiji jim pravijo bumsterji.

Za seks turizem v Gambiji sem izvedela tri dni pred odhodom. Nisem se mu imela časa posvetiti. Preletela sem nekaj spletnih strani, kjer je pojav deloval kot množičen in invaziven. „Ne bo hudega,“ sem se tolažila. “Grem daleč stran od masovnega turizma in gambijskih glavnih mest na severu. Namenjena sem na jug, kjer je komaj kakšen turističen objekt, tujci pa so redki.” A sem se zmotila. Tam sem šele spoznala, da sem kot samska, dobro situirana Evropejka pri petdesetih letih postala pravzaprav idealna tarča snubcev, vstopna viza za Evropo.

Že na prvem sprehodu po kilometrskih samotnih peščenih plažah, ki jih spremljajo nasadi visokih palm, se je ne vem od kod vzelo na ducate mladcev. Vsakih nekaj minut je pristopil nekdo, me spraševal po imenu, se hotel družiti in pogovarjati. Nekateri so spoštljivo odšli, ko sem jih prosila, drugi ne. Postajalo je utrudljivo, moteče, utesnjeno. kot bi se mi vzelo svobodo gibanja in sproščenost uživanja trenutka.  Ne rečem, da niso bili privlačni. Mladi, z izklesanimi, mišičastimi telesi, ki jih skrbno negujejo, telovadijo, tečejo, dvigujejo uteži, nasmejani in ljubeznivi. A želela sem si prostosti gibanja, zvedavega raziskovanja, namesto tega pa sem pristala v barviti, čarobni, očarljivi afriški ječi. V takšnih pogojih ne bom zdržala niti en sam dan! Kaj naj storim? Kako naj se potepam po deželi v miru, brez nepotrebnih in neželenih priveskov?

Pomoč je prišla iz mojega novega doma v letovišču Nemasu, kar v lokalnem jeziku enega od gambijskih plemen Mandinka pomeni blagoslovljen dom. V njem je za kakšnih deset gostov, ki smo bili ob morju nastanjeni v okroglih afriških bungalovih s slamnatimi strehami, skrbelo dvanajst mož in žena. Kuhar Koita, menedžer Seedy, natakarja Lamin in Job, dva vrtnarja in tri čistilke, en dnevni čuvar in dva nočna, starejši mož in mladi Lamin. V Gambiji je večina moških Laminov. Pravzaprav prav vsak prvorojeni sin dobi to ime. Lamin je delal ponoči in bil prost podnevi. Ker je služboval v letovišču, je bil obziren in spoštljiv, saj ne bi zaradi neumnosti izgubil službe, sočasno pa se me je držal kot klop. Povsod mi je bil za petami. In kaj kmalu sem ugotovila, da ima njegova prisotnost čudežen učinek. Ob njegovi mogočni postavi so me drugi moški na sprehodih pustili povsem pri miru. Zato sem sprejela njegovo družbo.

Seveda je tudi on osvajal in se dobrikal. Tudi njemu je bila sanjski cilj Evropa. A spoštoval je, da želim le prijatelja. Hodila sva na dolge sprehode po peščenih plažah, s kolesi raziskovala vasi, v katere ne stopi noga zahodnjaka, se podala do mejne reke s Senegalom, skočila na lokalni minibus gele-gele in odšla na potep v Birkamo, v eno od mest v notranjosti. Igrala sva gambijske igre s kartami, pekla ponoči kolače v krušni peči ter dneve preživela v dolgih pogovorih v trku dveh kultur, religij in družb.

Teden dni po rojstvu otroku dodelijo ime ob pogostitvi in plesih, ki trajajo cel dan. Po vaseh so takšna slavja skoraj vsak dan. Ženske so slovesno oblečene in čudovito naličene, sedijo skupaj ali pa divje plešejo na ritme bobnov. Tudi bobnajo same.

 Varuh

„Mary,“ me je nagovoril. Tam so me vsi klicali Mary. Očitno jim je bilo tako lažje. „Moški in ženska ne moreta eden brez drugega. To ni naravno. Če jemljeta ‘medicine’, imata lahko seks za zabavo.“ Njegova preprosta odprtost je bila celo ljubka. „Lamin, ne jemljem ‘medicine’ in ne grem se seksa za zabavo.“ ‘Medicine’ je njihova kontracepcija, rjav zvarek, ki ga spije ženska po spolnem odnosu. Njihova oblika zaščite pač. Nisem mu zamerila in tudi žalilo me ni. Bilo je naravno kot kruh za zajtrk.

V petnajstih dneh potepanja po Gambiji nikjer v javnosti, v kafičih in kavarnicah nisem uzrla enega samega afriškega dekleta. Fantje posedajo osamljeni in sami, iz dneva v dan v svoji moški družbi, zakajeni z “Bobom Marleyem”, kot pravijo še enemu zdravilu, marihuani, polni energije in potentnosti. Brez službe in brez perspektive. Ko v njihov svet vdrejo na pol gole zahodnjakinje v kopalkah, nasmejane in ljubeznive, se jim tla spodnesejo.

„Pa se ti ne zaščitiš s kondomom, če imaš seks za zabavo,“ sem ga spraševala. Aidsa je tam ogromno. Ocenjujejo, da je okuženega 1,4 odstotke prebivalstva, kar pri gambijski populaciji, ki šteje 1,8 milijona (Gambija je po velikosti podobna Sloveniji) ljudi znaša okoli 25.000 ljudi. Magistralne ceste in mesta so tam kot v kakšni predvolilni kampanji gosto polepljene z ogromnimi plakati, ki opozarjajo na nevarnost aidsa in na nujnost ustrezne zaščite. A svet se tam vrti po starem.

„Če se ne zaščitiš s kondomom lahko stakneš hude bolezni,“ mu pojasnim.

„Tisti, ki je bolan, se mu to vidi,“ mi prepričano odgovori.

„Ne Lamin, lahko imaš smrtno bolezen dolgo časa, a se to vidi šele kasneje. Aids je takšna zahrbtna bolezen.“

Utihnil je, razmišljal. „Jaz sem vendar musliman,“ je planil, izbočil prsi in se z obema rokama udaril po njih. „Tega ni v koranu.“

„Ok,“ postanem. „Če si bolan, ali greš k zdravniku ali pogledaš v koran.“

„Grem k zdravniku,“ odgovori.

„No vidiš. In zdravniki pravijo, da se je pred temi boleznimi treba zaščititi s kondomi.“

Nastala je tišina.

Družine

Lamin je rojen v revni poljedelski družini, ki mu je lahko zagotovila le štiri leta šolanja. Od takrat dalje dela. Karkoli. Mnogo otrok ne dokonča šol, ker starši zanje nimajo denarja. V deželi, kjer je nezaposlenost 80 odstotna, je neizobraženost ogromna. Kazalci pa kažejo v še slabšo smer. Trenutno je osemdeset odstotkov populacije mlajše od 14 let. Zaradi revščine bo izšolano še manj otrok. Njihova prihodnost je popolnoma brezupna.

Lamin je poročen in ločen. V Gambiji prvemu sinu izbere ženo mati in ti dogovorni zakoni so zelo nesrečni. Sam izbrati ženo in po lastnem okusu je najpogostejša želja, ki jo boste slišali od gambijskih fantov. „A zakaj si to storil,“ me je čudilo. “Zakaj si se poročil z nekom, s katerim si ne želiš biti.” Mojemu čudenju se je on še bolj čudil: “Mary, nikoli in nikdar ne smeš ničesar storiti proti volji staršev. Oni so te rodili. Zaradi njih si na tem svetu.“

Družina je tam največja vrednota. Je skupnost, v kateri bodo vse storili eden za drugega. Ko ti rečejo, da si del njihove družine, je to največje, ultimativno, brezpogojno priznanje njihove ljubezni in sprejetosti. Šteje več kot prijateljstvo.

Ko sem postajala del njihovih družin, je bil zanje pomemben že vsak moj nasmeh. Postavili so ga za svojo prioriteto in naredili vse, da mi v dveh tednih ni nikoli izginil iz obraza. Gambiji pravijo nasmejana obala Afrike. Ko si tam, vidiš, da to ni turistični slogan. Nasmeh in vedrina sta tem ljudem prilepljena na njihove temne, ljubeznive obraze in vsajena v tople oči.

Imajo pa družine za zahodnjake nenavadne parametre. „Ko se vrneš domov, mi pošlji fotografijo moje mame,“ me prosi Lamin. „Katere moje mame,“ se čudim. Po izčrpnem razjasnjevanju ugotovim, da misli mojo mamo, ki je nekako postala njegova mama.

„Koliko mam pa imaš,“ ga vprašam. „Je od vsakega prijatelja mama tudi tvoja mama?“

Sedaj se začudi on: „Seveda!“

„In zanje skrbiš kot za svojo mamo?“

Čudi se še bolj, kakšne neumnosti sprašujem. „Mary seveda, kot za svojo mamo.“

Na meji med Gambijo in Senegalom. Izdolbena tanka debla so edino prevozno sredstvo na meji. Magistralne ceste in mostovi so daleč stran.

Temne strani polmeseca

Gambija mi je tako vzniknila v podobi dežele z veliko mamami… A tudi veliko ženami. Spoznala sem jih na žuru, kamor sva odšla z varuhom Laminom na praznovanje rojstva otroka. Naš kuhar Koita je dobil hčerko. Teden dni po rojstvu otroku dodelijo ime ob pogostitvi in plesih, ki trajajo cel dan. Po vaseh so takšna slavja skoraj vsak dan. Ženske so slovesno oblečene in čudovito naličene, sedijo skupaj ali pa divje plešejo na ritme bobnov. Tudi bobnajo same. V škaf natočijo vodo in vanj položijo okroglo leseno zadevo, kalabas ji pravijo, po kateri udrihajo, da globoko doni.

Koita je imel bolj razkošno slavje. Ženske so bile v hiši, na vrtu v hladni  senci pod drevesno krošnjo pa so sedeli moški z didžejem, ki je vrtel njihov priljubljeni karibski reggae. Bili so zakajeni od “Boba Marleya“, njihove skrivne kode za marihuano. Kuhar Koita mi je predstavil svoje brate in celotno družino. Bila sem častna gostja, to sem takoj občutila, in edina ženska, ki mi je bilo dovoljeno sedeti z moškimi pod drevesom, kar je povsem podžgalo mojega pravičniškega duha.  Zakaj so ženske krivično izključene? In h Koiti sem že prišla pretresena zaradi zgodb, ki sem jih tisti dan slišala o obrezovanju žensk. Pohabijo jih na dva načina, saj ločijo veliko in malo obrezovanje. Osemdeset odstotkov gambijskih žensk ima odstranjen vsaj klitoris.  To je mala obrezanost. Večina ima odrezane tudi sramne ustnice, kar je velika obrezanost. Med gostiteljicami so bile verjetno prav vse ženske pohabljene in ko mi je Lamin k temu dodal še, da ima eden od Kotinih bratov dve ženi, se nisem mogla več ustaviti.

„Zakaj ima dve ženi,“sem kljubovalno vprašala.

„Mary, koran to dovoljuje.“

„Vem, dovoljuje štiri, a zakaj bi sploh imel dve,“ sem vrtala vanj.

„Nekateri moški imajo vročo kri,“ potrpežljivo pojasni Lamin.

„Imajo jo tudi nekatere ženske,“ izzivam dalje. „Zakaj ne bi mogle imeti štirih mož.“

„Mary,“ mu zastane sapa. Prime se za srce, kot da ga bo kap, sope in vzdihuje. “To ne gre. Kdo od njih bi prevzel odgovornost za otroka.“ Imel je zadovoljen, olajšan glas, da me je z odločilnim argumentov utišal.

„Vsi bi imeli odgovornost do otroka, saj bi bili družina,“ pojasnim.

„Mary, to ne gre,“ šokirano zmajuje z glavo, zavija z očmi in teatralno vzdihuje.

„Dobro. In kaj če se ženska poroči z enim črnim, enim belim, enim Indijancem in enim Japoncem. Potem bi bilo jasno, čigav je otrok in čigava odgovornost.“

Začel se je smejati. „To ne gre, Mary. Moški bi se pobili. Bili bi ljubosumni eden na drugega kot hudič.“

„Saj so tudi ženske ljubosumne ena na drugo, če si morajo moža deliti. Večina si ne želi deliti ljubljene osebe še z nekom.“

Seveda sem ga dražila. Lamin pač živi v muslimanskem svetu. V deželi z osemdesetodstotno brezposelnostjo, ko lahko družine izšolajo le enega, najstarejšega otroka. Vsi ostali so prepuščeni islamskim učiteljem v mošejah. Vsaj tam je znanje namesto v osnovni šoli nabiral Lamin. Ta učitelj mu je oblikoval vrednote in pogled na svet, ki je bil trden kot kamen in jasen kot nebo brez oblaka. Njegov kronski argument je običajno bil, da “tako piše v koranu”. To je avtoriteta, ki se ji v njegovem svetu ne oporeka. Nasprotnika z njo utišajo. Če hočejo, da njihova obvelja, to pripišejo koranu.

Ne vem, kaj v koranu podpira množično pohabljanje žensk spolnih organov. Ženske v tisti hiši so bile praznih izrazov na obrazih in brez nasmeha, brez veselja in brez topline. Pohabljenim in obrezanim življenje z moškim gotovo ne more biti v veselje. Pogoste posledice, ki jih spremljajo vse življenje, so hude bolečine in kronična vnetja, ob tem pa imajo še težke porode. Poligamija in obrezovanje je v Gambiji vsakdanje. Njihove srhljive zgodbe mi je do anatomskih podrobnosti razkril gambijski zdravnik. Predno pa sva prišla do najinega prvega sproščenega popoldanskega pomenkovanja ob limonadi, sva preživela precej dramatično srečanje. Poklicali so ga, ko sem se resno, življenjsko nevarno zastrupila.

Zdravnik Sulejman

Po gambijsko ali evropsko?

Začelo se je pozno zvečer, bruhanje, ki ni prenehalo niti za trenutek. Nobeno od zdravil, ki sem jih imela s seboj, ni pomagalo. Sredi noči sem se odvlekla v restavracijo, kjer so mi na pomoč priskočili še budni turisti. Mlad Šved je takoj poklical mamo, zdravnico, a tudi njeni napotki in zdravila niso prinesli nobenega učinka. Z vsakim delčkom noči me je bilo manj. Nočni stražar Lamin je neprestano preverjal, če sem še med živimi in me prosil, če me lahko odpelje v bolnico. Zmrazilo me je, da bi pristala v gambijskih bolnicah. Absolutno ne, sem se trmasto borila naprej. Zjutraj mi je s svojimi zdravili poskušal pomagati še angleški par in ko sem uvidela, da v svojem telesu že nekaj ur ne morem zadržati niti požirka vode več, sem ocenila, da je zadeva resna. „Nujno pokličite zdravnika,“ sem z zadnjimi močmi prosila menedžerja Seedija, ki je prišel zgodaj zjutraj z vsem osebjem zaskrbljeno preverjati moje stanje.

Čez dobro uro je skozi vrata stopil dobrodušen črn obraz. Zdravnik Sulejman. Že njegov glas me je pomiril. Bila sem v zanesljivih rokah.

„Tvoje zdravstveno stanje je resno,“ mi je rekel zaskrbljeno, ko me je pregledal.

„Vem,“ sem odgovorila napol tukaj in napol iz onostranstva. Spokojno je sedel debelo uro ob moji postelji, medtem ko mi je v žile tekla infuzija z zdravili, mi dal sirup in nato še mineralni napitek. Čez nekaj ur sem lahko stala na nogah. Pravijo, da so njihovi antibiotiki v Evropi prepovedani. Pri nas jih dajejo samo konjem.

Tako sva se seznanila s Sulejmanom. Dotaknil se me je že način, na katerega sva poravnala stroške njegovega obiska. „Naj računam po gambijsko ali evropsko,“ me je vprašal. Po gambijsko je pomenilo, da mu dam, kolikor želim. Hotela sem po evropsko in mu dala dvakratni znesek od tistega, ki ga je naračunal. In ko je čez nekaj dni prišel na obisk, srečen zaradi moje čudežne, bliskovite ozdravitve, sva sedla k limonadi. Njegove zgodbe o Gambiji so bile presunljive. Poslušala sem ga tiho, pretresena, verjetno z na stežaj odprtimi usti. Uvrstila sem jih med temne strani dežele.

Vhod na vrt v letovišču Nemasu.

Temne strani dežele

V Gambiji je veliko poligamije. Če mož umre in ima tri žene, gresta prvi dve z otroci k starejšemu bratu in tretja z otroci k mlajšemu. Moškim ni mogoče prehraniti in izobraziti tako množičnih družin, zato ostane velik del otrok neizšolanih. Tudi bolezni je v poligamnih družinah težje zdraviti, ker se mora sočasno zdraviti moža in vse njegove žene. Če ena od njih ne sodeluje, kar se pogosto zgodi, se infekcije vrnejo.

Drugi problem je obrezovanje žensk, ki ga naredijo, ko so stare od tri do pet let. Osemdeset odstotkov jih je obrezanih in ta Sulejmanov podatek je skladen s številkami, ki jih ima objavljene svetovna zdravstvena organizacija (WHO). “Obrezujejo jih, da si ne bi poželele drugih moških”, pravi. Vlada je sprejela odredbo, po kateri je obrezovanje žensk prepovedano, vendar mora storilca na sodišču nekdo tožiti in mu krivdo dokazati. Lahko toži tudi otrok, četudi čez dvajset let, a kdo bo tožil lastno družino? Kar mi je dejal že  varuh Lamin, mi je potrdil tudi zdravnik. Nihče ne bo šel proti volji svojih staršev.

Kljub temu imajo že zelo mladi spolne odnose in ker se ne zaščitijo, je veliko mladoletnih z otroci, ki jih ne morejo prehraniti. Tudi bolezni se širijo, predvsem aids. Nihče otrok ne poduči o zaščiti, pravi Sulejman, ne samo to, da kondom ščiti pred zanositvijo in boleznimi, temveč tudi, kako ga pravilno uporabiti in po uporabi zavreči. Otroke izobražuje tako, da organizira nogometno tekmo in jim po koncu podari majice, pred začetkom tekme pa jim pove, da bi jim rad samo nekaj kratkega razložil. In tako jih izobražuje o spolnosti in zaščiti.

Kondome je sicer mogoče kupiti v trgovinah ali jih dobiti brezplačno na klinikah, a ljudem je nerodno, da bi kdorkoli vedel, da nameravajo imeti spolne odnose. Zato ponje ne prihajajo. Sam je v hodnik svoje klinike postavil stekleno skledo s kondomi, ki je vsak večer prazna. Mladi prihajajo z izgovorom, da želijo srečati njega, medtem pa na hodniku v žep zabašejo nekaj kondomov.

Prvo okužbo s HIV so odkrili leta 1986 v glavnem mestu Banjul pri otroku. Tudi sam je bil v skupini zdravnikov, ki so ga zdravili, in se za tem specializiral za aids v Gani in Južni Afriki, služboval v Mozambiku, Suazeju in Ugandi, kjer je okuženih 60 do 65 odstotkov prebivalstva.

Največja težava je malarija, ki razsaja predvsem v deževnem obdobju med majem in oktobrom. Tudi sam ima eno na leto, vendar pravi, da ljudje razvijejo delno odpornost in jih vnovična okužba ne pokosi popolnoma. Tudi v suhi sezoni je malarija prisotna na severu, v mestih Banjul in Serukunde, kjer se zaradi postane vode in odprte kanalizacije redijo komarji.

Vprašam ga tudi o zelo seksualno naravnanih mladih moških, saj ženska ne more pohajkovati po plaži, ne da bi vsakih nekaj metrov dobila novega spremljevalca. To je zato, pravi Sulejman, ker sanjajo, kako bodo z žensko prišli na zahod, ki je zanje kot raj. A kako bodo živeli ti fantje in kaj bodo delali? Evropa ima dovolj lastnih, izobraženih ljudi.

Preboj iz bede

Govoril mi je, tako kot Lamin, o razširjenosti dogovorjenih porok, zaradi česar je veliko nesrečnih in nezadovoljnih družin. Sam je bil rojen v revni družini in oče je imel samo eno ženo. Je edini sin z dvema sestrama. Denarja za izobrazbo je bilo samo zanj. Dokončal je osnovno šolo in ker niso imeli denarja za srednjo, je odšel na poklicno. Čez leto je sekal drevesa, prodajal les, zbiral denar za šolnino, naredil sprejemne izpite in prešel na srednjo šolo. Bil je odličen nogometaš, zato ga je k sebi vzela ena od boljših srednjih šol in mu v zameno odpisala plačilo šolnine. Rešil ga je nogomet. Dokončal je fakulteto, se specializiral za aids ter odprl dobrodelno kliniko. Imenoval jo je Kundembo, kar tradicionalno pomeni prostor, kamor hodijo ljudje moliti ali na duhovna zdravljenja. Njegova klinika je res kot kakšen indijski ašram, spokojna, kontemplativna, izpolnjena z mirom in varnostjo.

Prebivalcem za zdravniški pregled in zdravila zaračuna deset dulasijev, kar je manj kot pol litra vode ali dva evra. Vaščani pogosto nimajo niti za hrano in če jih pregledajo v državnih bolnicah, dobijo recepte in nimajo s čim plačati zdravil. Njegove čakalnice so polne. Z denarjem ga oskrbujejo številni posamezniki in humanitarne organizacije. Vlada kdaj pomaga z antimalariki, ki pa jih ni niti za celo državo dovolj. Močno podporo ima pri prostovoljcih iz dresdenske humanitarne organizacije (Dresden Banjul Organisation). Ko sem ga v bolnici obiskala, je bila v laboratoriju mlada nemška humanitarka Silke Goldschmidt, ki živi v vasi, sama plačuje hrano in bivanje. Dresdenski humanitarci zbirajo sredstva z različnimi prireditvami ter nato nakupijo za tovornjak ali dva zdravil, jih pripeljejo iz Dresdna v Gambijo, tovornjak prodajo in sredstva namenijo bolnicam, šolam in ženskim skupinam, ki se samooskrbujejo z lastnimi vrtovi. Sulejman je v kliniki vsak dan in nikoli ne počiva. K njemu prihajajo bolniki iz celotne regije in v deževni sezoni oskrbi tudi 200 malaričnih pacientov na dan.

Pravi, da so njegova ciljna skupina otroci in mladina. Njih lahko izobrazi, za odrasle je prepozno. Ob kliniki ima prostorno učilnico, v kateri uči otroke o spolnosti in zaščiti, ima skupino učiteljev, nato skupino s starši, stike z verskimi vodji in vladnimi možmi. Včlanjen je v številne vaške aktivnosti, še sam ne ve, v katere vse, da ima lahko neposreden stik z ljudmi, da ga spoznajo in mu lahko zaupajo. Njegov mobilni telefon neprestano zvoni. Dostopen je za vsakogar.  „Nočem biti nekdo na piedestalu, ki je sicer spoštovan, a nedostopen. Na ta način ne moreš do ljudi.“

Ko sva sedela v vrtu njegovega sanatorija v senci drevesa, uzrem ločen objekt, sobo za ženske. „In kaj je to,“ ga vprašam. „Ženske poročijo zelo mlade, stare od 15 do 17 let. Dogovorno seveda,“ pojasni. „Zanosijo in ker niso dovolj razvite, se jim pri porodu pretrga mehur in urinirajo skozi maternico. Nekatere tega nočejo povedati. Tistim, ki mi zaupajo, priskrbim operacijo v glavnem mestu Banjul, kjer ostanejo štirinajst dni in potem pridejo za dva meseca k meni, da se popolnoma pozdravijo. Če se vrnejo domov prej, imajo spolne odnose, zanosijo in problem ostane, ker se ne pozdravijo.“

Njegov mobilni telefon je med mojim obiskom v bolnici neprestano zvonil. Ljudje so ga čakali. Bolj kot jaz za klepet, so ga potrebovali drugi. Segla sva si v roko in se poslovila.

Svetla stran dežele

Vrnila sem se domov, v Nemasu. Pretresena sem se vrgla v valove in se hladila v morju. Koliko dobrega lahko za ljudi stori v enem tednu en sam človek brez funkcij in sredstev. In kako malo uspejo dobrega za druge sestaviti v celem svojem življenju tisti z bogastvom in na položajih.

Tam sta bila še dva Sulejmanu podobna. Greg in Hillary, Američana, ki sta vzela v najem letovišče Nemasu za petnajst let in iz zanemarjene, razpadajoče in propadajoče lokacije vzpostavila ekološki center, ki ima pitno vodo, prečiščeno skozi posebne plasti alg in mineralov, in se s sončnimi kolektorji oskrbuje z lastno elektriko. Njuno letovišče je napol humanitaren projekt. Ne proizvaja dobička, a živi dvanajst ljudi. V deželi, v kateri je osemdeset odstotkov ljudi nezaposlenih, je vsako delovno mesto dragoceno. „Dvanajst ljudi ni veliko, nekaj pa je,“ mi je nek večer dejal Greg, medtem ko sva varila nove koktajle. Najin hit tistega večera je bila vodka z ingverjem. Danska skupina je končala veselo okajena v glasnem petju.

„A kako, da sta se v oddaljeni Gambiji lotila takšnega podviga,“ sem ob drugi priliki vprašala ženo Hillary. „Ugotovila sva, da imava materialno vse, kar potrebujeva. In prišel je čas, da nekaj od tega vrneva nazaj v skupnost,“ je preprosto pojasnila.

Občudovala sem njuno izjemno potrpežljivost. Ni lahko spreminjati navad, ki jih domačini živijo že stoletja. Da se recimo ne naredi in zažge deset kupov pograbljenega suhega vejevja po zemljišču, ker park deluje kot pogorišče, temveč se naredi enega samega. Da se sobe čisti vsak dan. Da se drevesa ne presaja tako, da se jih izpuli, ker zaradi šoka in s poškodovanimi koreninami ne morejo pognati znova. Da niso vsa vina enaka, temveč so buteljčna bolj kakovostna. Da se ob pivu prinese kozarec, ker ženske ne pijejo iz steklenic. Cel kup popravkov in pojasnil je bilo na sporedu vsak dan. A kljub temu nihče od njih ni bil nikoli slabe volje. Vedno z nasmejanimi, dobrodušnimi črnimi obrazi, ki so za nas goste skrbeli kot za zaklade.

In verjemite, to res niso turistični slogani. Vsi gostje smo se čudili ljubeznivosti in prijaznosti domačinov, stari in mladi, iz Anglije, Nemčije, Švedske, Nizozemske. Radodarni in skrbni niso bili samo zaradi nas, gostov. Takšni so v Gambiji vsepovsod. Na nekem sprehodu sem želela v odročni vasi kupiti vodo, a sem imela samo velike bankovce, pa mi jo je fant kar podaril. Nekje drugje, ko sem kupovala sadje, sem omenila ženski, kako všeč so mi njeni rumeni nohti na črni koži in mi je nemudoma podarila svoj lak. Nerodno mi je bilo do dna duše. „Sedaj moraš darilo vzeti,“ me je okaral varuh Lamin. „Ne smeš reči, da ti je nekaj všeč. To zanje pomeni, da hočeš stvar imeti in ti jo bodo takoj podarili,“ mi je kasneje pojasnila gostiteljica Hillary. „Reci, da ti je lepo.“ Od takrat dalje sem uporabljala samo še to besedo. Lepo.

Tudi prepira med njimi nisem videla. Ene same težke besede. Bila sem priča situaciji, ko bi, če bi bila na Laminovem mestu, njegovemu sodelavcu zavila vrat. Vidno razburjen mu je mirno nekaj pojasnil v dveh stavkih. Drugi mu je skrušenih oči nekaj odgovoril. Potem sta se potrepljala po rami, si segla v roko in se zasmejala. Ali enkrat na sprehodu, ko sem se resno razjezila na Lamina, me je mirno in ljubeznivo prekinil. „Mary, ko se smejiš, tvoj obraz sije kot diamant. Ko se jeziš, tvoj obraz ni lep. Poleg tega to ni dobro za zdravje in lahko škoduje tvojemu srcu.“ Imel je prav. Jeza je v trenutku izpuhtela. Pogovorila sva se in smejala dalje.

Rokovanje z levo

Odhod je bil težak. Čustvene drame so se začele že nekaj dni prej. „Ne odhajaj Mary. Ostani. Ti si del naše družine,“ so me nagovarjali zaposleni v letovišču z otožnimi očmi od čistilk do menedžerja. „Pogrešali te bomo. Vrni se čim prej.“ Njihova toplina me je stopila v brezobličen vosek. Srce se mi je paralo ob tolikšni ljubeči sprejetosti, nedolžnosti, srčnosti in otroški čistosti. Kaj bi dala, da bi lahko drobiž te topline odnesla s sabo domov!

Zajtrk zadnjega dne se ni in ni končal. “Moram pakirat”, sem se poskušala izmuzniti obema natakarjema. „Mary ne“, je skočil prvi in me zagrabil za roko ter zadržal, drugi pa si  je zakril ušesa in glasno cepetal kot otrok: „Tega ne bom poslušal. Tega ne bom poslušal.“

Varuha Lamina zadnji dan ni bilo na spregled. „Ko boš odšla, me bo zlomilo,“ mi je govoril že nekaj  dni prej. „Nočem, da me kdorkoli vidi.“

Poslovili smo se s stiskom leve roke. Z vsemi. Verjamejo, da to pomeni, da se boš kmalu vrnil.

Za ogrado letališča me je prežela globoka, nepopisna žalost. Prtljaga je bila oddana, čakala sem na vkrcanje na letalo. Zazvonil je mobilni telefon. Linija je bila neznosna, šumi in poki, a vmes se je slišal glas varuha Lamina. Kričal je, da bi ga morali slišati na drugo stran planeta: „Mary, tu sem. Čakam te. Pridi kadarkoli.“

Letališča so kot dve strani kovanca. Polna solz. Veselja nad snidenji in žalosti nad razhodi. Ker takšno je življenje. Radostim sledijo bolečine izgube.

Šele takrat sem razumela, kaj mi je hotela povedati dan pred odhodom humanitarka, starejša Danka, ki se v Gambijo vrača že dvaindvajset let. „Once you go black, you never come back,“ mi je dejala pred odhodom. Ko se vas dotakne Afrika, v njej pustite del svojega srca in se nikoli več ne vrnete v Evropo celi in enaki kot prej.

Zrla mi je v oči s svojim dobrodušnim, zrelim, modrim starim obrazom in dejala: „Vidim ti v očeh. Vrnila se boš.“

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji