• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •
OBJAVLJENO: revija Mag, 23. 1. 2008
Zakaj ste si za temo svoje knjige med vsemi človekovimi neprijetnimi stanji izbrali ravno tesnobo?
Zanimalo me je, zakaj v sodobni družbi toliko govorimo, da živimo v novem, tretjem obdobju tesnobe, hkrati pa sem se v svojem okolju srečevala s situacijami, ko so ljudje doživljali tesnobo ne samo kot telesni občutek zagate, temveč celo kot panične napade. Osredotočila sem se na dve problematiki tesnobe: družbeno, o kateri pišejo časopisi zadnja desetletja, in psihoanalitično, pri kateri je tesnoba ključna za razumevanje, kdo posameznik sploh je. Že filozofske študije od Kierkegaarda dalje so govorile, da je tesnoba osrednja točka za subjektovo dojemanje samega sebe. Sartre je poudaril, da je sama možnost svobode, ki jo ima posameznik, eden od ključnih vzrokov občutka tesnobe, in to ponazoril s primerom, ko stojimo pred prepadom, a nas ni groza tega, da bomo padli, temveč svobode, da sami sebe vržemo v prepad. V psihoanalitičnem okviru me je zanimalo tudi, kje je meja med tesnobo kot človeškim občutjem in tisto, ki postaja izrazito boleča in hromeča. To vprašanje si je postavil že Freud, namreč, kaj je normalna tesnoba in kje postane patološka.
Omenili ste tretjo dobo tesnobe. Kdaj sta bili prva in druga?
Ko sem se lotila zgodovinske analize, sem ugotovila, da se je po prvi svetovni vojni govorilo, da živimo v dobi tesnobe, prav tako kratek čas po drugi vojni. Sklepala sem, da govorjenje o tesnobi pride vedno retroaktivno za tem, ko so se grozljive stvari v družbi že zgodile, recimo po boleči izkušnji vojne ali po gospodarski krizi, ki je s tem povezana. Tudi Freud o tesnobi pravi, da se navadno zgodi po travmatičnem dogodku, občutki tesnobe pa naj bi posameznika poskušali zaščititi pred tem, da bi se travmatična izkušnja ponovila. Za ponazoritev v svojem delu dvakrat uporabi primer nesreče z vlakom, v kateri udeleženci zelo različno reagirajo na dogodek: nekateri netravmatično, drugi pa dobijo nočne more, napade tesnobe in panike. Za Freuda in druge psihoanalitike tesnoba ni nujno nekaj negativnega, temveč je zaščitni plašč pred travmatičnim dogodkom, a hkrati povezana s tem, da pokaže na neko resnico ali zagato posameznika. Recimo, če smo v ljubezenskem razmerju in imamo občutek tesnobe, zaradi katerega ne moremo spati v isti postelji s partnerjem, nam ta občutek lahko nakazuje pot, kje je zagata v razmerju ali v našem psihičnem ustroju. Znak tesnobe lahko kaže na globlji problem, ki je dovolj ključen, da ga ne smemo prezreti. Zato gredo vsi poskusi sodobne farmakologije, ki poskušajo utišati tesnobo, v precej napačno smer. Začetek psihoanalize je mogoč šele, ko posameznik svojo tesnobo občuti, vzdrži in se z njo sooči.
— Vprašanja v vseh dobah so bila podobna: kakšen je smisel mojega življenja in kako ga čim bolj približati idealu, ki ga ustvarja ideologija, kako se najbolj približati idealu samouresničenega, srečnega posameznika. Tesnoba se kot družbeni fenomen pojavi kot močan občutek krivde posameznika, da je njegovo realno življenje zelo daleč od tistega, ki ga kot želenega in vrednega ustvarja ideologija. —
Je tesnoba fizično, čustveno, umsko stanje ali vse troje?
Vse troje. Vsekakor je nekaj telesnega, kar fizično močno občutimo. Tudi na umski ravni jo lahko do neke mere racionalno dojemamo. Je pa zelo povezana z nezavednimi mehanizmi, ki vdirajo v našo racionalno predstavo o sebi in našem mestu v družbi ali v odnosih z drugimi ljudmi in jo podirajo.
V knjigi pravite, da »s tesnobo poimenujemo človekov notranji nemir in zagate glede družbenih pričakovanj.« Za kakšen notranji nemir in zagate glede družbenih pričakovanj gre?
Vse tri dobe tesnobe, po prvi in drugi svetovni vojni ter ta danes, so na poseben način povezane s tem, kako posameznik sebe dojema kot družbeno bitje. Na vseh družbenih prelomih, kjer se pojavi govor o tesnobi, je prišlo do preizpraševanja o posameznikovi družbeni vlogi, kar je zelo povezano z razvojem kapitalizma. V vseh obdobjih tesnobe se je začel posameznik čutiti krivega in neustreznega zaradi ideologije, ki je slikala človeka kot nekaj, kar mora biti uspešno in samouresničeno. Vprašanja v vseh teh dobah so bila podobna: kakšen je smisel mojega življenja in kako ga čim bolj približati idealu, ki ga ustvarja ideologija, kako se najbolj približati idealu samouresničenega, srečnega posameznika. Tesnoba se kot družbeni fenomen pojavi kot močan občutek krivde posameznika, da je njegovo realno življenje zelo daleč od tistega, ki ga kot želenega in vrednega ustvarja ideologija.
— Živimo v družbi, ki krepi občutke negotovosti. Posameznik mora biti ves čas na preži, da ne izgubi položaja, denarja, vsega, kar je ključno za njegov občutek varnosti. To pomaga kapitalizmu pri gonji za dobičkom. Sodobni kapitalizem izkorišča tesnobo v svoje dobro in za svoje delovanje. —
Tesnoba je v svojem temelju povezana s strahom vseh vrst: pred izgubo službe, finančne blaginje, položaja, naravnimi nesrečami, terorizmom in vojno, virusi. Kako vi povezujete tesnobo in strah?
Ko sem bila v Ameriki po 11. septembru, sem ugotovila, da ameriška politika, ideologija in mediji zelo spodbujajo občutke tesnobe. Ves čas smo poslušali govore o nevarnosti vseh vrst, virusov, terorizma, zastrupljanja hrane. Vsake tri tedne se je zgodil kakšen medijski napad in kasneje sem brala psihološko študijo, ki je ugotavljala, da je ljudi groza navadno do tri tedne. Ko zvejo, da obstaja neka nevarnost, jih prvi teden grabi panika, drugi teden se privadijo na grozo, tretji teden pa se normalizirajo in z njo živijo. Po 11. septembru je v Ameriki v medije vsake tri tedne prišla nova zgodba o nevarnostih, kot so nove bolezni, zastrupljena hrana v šoli idr. Vse te nevarnosti so preigravale strah, kaj neprijetnega se lahko zgodi z našimi telesi. Na drugi strani pa je tesnoba danes zelo povezana s tem, kako sebe vidimo v nekem širšem družbenem okviru zaradi mogoče izgube družbenega statusa, službe ipd. Mislim, da kapitalizem izrablja prav to posameznikovo bolečo točko. Živimo v družbi, ki krepi občutke negotovosti. Posameznik mora biti ves čas na preži, da ne izgubi položaja, denarja, vsega, kar je ključno za njegov občutek varnosti. To pomaga kapitalizmu pri gonji za dobičkom. Sodobni kapitalizem izkorišča tesnobo v svoje dobro in za svoje delovanje.
Bi lahko rekli, da je ravno zastraševanje ljudi, sprožanje občutkov negotovosti in s tem tesnobe v interesu kapitala, ker lahko na trgu ponudi nove rešitve, sredstva ali prijeme, ki naj bi pomagali k boljšemu intimnemu in javnemu življenju?
Imamo celo vrsto študij, ki proučujejo, kaj se dogaja na področju novih oblik negotovosti, in hkrati celo vrsto industrij, ki ponujajo rešitve. Kot sem že omenila, sodobna farmakologija izdeluje kopico tablet zoper tesnobo. V Ameriki zelo hitro spreminjajo, katero vrsto tesnobe naj bi katere od njih odpravljale. Najprej so slavno zdravilo paxil uporabljali za nekaj, kar so poimenovali družbena tesnoba: če si tesnoben, ker se v službi bojiš izpostavljati na sestankih, vzemi tableto, in ti bo lažje. Potem so isto zdravilo po 11. septembru začeli prodajati za tako imenovani splošen občutek tesnobe: vsi smo lahko v tesnobi, ker živimo v nevarnih časih, vzemi paxil, pa ti bo lažje. Zadnja uporaba paxila pa je bila zoper nesrečno družinsko življenje: če je vaš partner tesnoben, ga prepričajte, da vzame paxil, in vam bo lažje. Vse to poraja močne občutke krivde in hkrati utvaro o hitri pomoči, za tem pa stoji donosna industrija. Zavedati se moramo, da je sodobna farmakologija eden najuspešnejših poslov predvsem pri zdravilih proti depresiji, kot je prozac. V desetih letih, kar ga prodajajo, so imeli tisočodstotne dobičke. V interesu farmakologije je, da izumlja vedno nove simptome, ki jih lajša z vedno novimi zdravili, ali pa postavi stare v novo embalažo in jim nadene nova imena ter z njimi povečuje svoj finančni uspeh.
— Zavedati se moramo, da je sodobna farmakologija eden najuspešnejših poslov predvsem pri zdravilih proti depresiji, kot je prozac. V desetih letih, kar ga prodajajo, so imeli tisočodstotne dobičke. V interesu farmakologije je, da izumlja vedno nove simptome, ki jih lajša z vedno novimi zdravili, ali pa postavi stare v novo embalažo in jim nadene nova imena ter z njimi povečuje svoj finančni uspeh. —
V knjigi govorite tudi o tesnobi, ki jo povzroča izbira. Zakaj je izbira postala tolikšen pritisk? Mar naj ne bi bila ravno ključna točka posameznikove moči?
Izbira je v psihoanalitičnem smislu zelo pomembna: posameznik je do neke mere svoboden in zmožen sprememb. A te spremembe se ne dogajajo na racionalni ravni, temveč bolj na nezavedni. Naše izbire so redko preprosto racionalne. Danes prevladuje ideologija, ki izhaja iz ekonomske teorije, ki je racionalno izbiro razširila na vsa druga področja. S tem nastaja vrsta zagat: posameznik potrebuje možnost svobodne izbire in občutek, da ima nadzor nad svojim življenjem, kar je ključno za delovanje, hkrati pa prihaja do ohromitve, ko je ta izbira vsepovsod. Psihološke študije so pokazale, da smo sicer zadovoljni, da lahko izbiramo, a če imamo možnost izbrani objekt vrniti ali zamenjati, bomo veliko manj zadovoljni, kot če te možnosti ne bi imeli. Posameznik lahko zato kar naprej menjuje. Vemo, da ljudje zamenjujejo enega telefonskega operaterja z drugim zaradi občutka, da so nekaj izgubili s tem, ko so izbrali. Izbira postane travmatična zato, ker vsaka izbira nujno vsebuje izgubo. Ko izberem »a«, se moram odpovedati »b-ju«. Zagata z izgubo je tisto, kjer posameznik doživlja izjemno bolečino. Izbira je travmatična zaradi tesnobe pred izgubo, ki je povezana z vsako izbiro. Tudi v medsebojnih razmerjih so psihološke študije pokazale, da možnost nenehne menjave partnerjev pripelje do zagat večnega nezadovoljstva, kaj boljšega bi lahko našli, če bi še malo izbirali ali menjavali, kar vodi do hude čustvene razrvanosti.
— Če danes gledamo točke identifikacije, to niso več avtoritete, voditelji, temveč zlomljeni zvezdniki, ki jih mediji prikazujejo kot tiste, ki naj bi jim bila sodobna mladina čim bolj podobna. —
V knjigi humorno ugotavljate, da se ne spominjate, da bi naši starši govorili, da morajo delati na sebi. Dotaknete se fenomena nove dobe, tega neprestanega popravljanja samega sebe, tako naše zunanjosti kot tudi notranjega življenja, čustev, odzivov, razmerij. Pravite, da je »delanje na sebi postalo najvišji imperativ za nekoga, ki upa, da ne bo izključen iz družbenih omrežij in da bo še naprej uspeval na trgu dela in porok«. Zakaj se je to zgodilo?
Najprej moramo poudariti besedo delo. V sodobni družbi kar naprej delamo: delamo čedalje več v službi, delamo na naših čustvenih odnosih, delamo na tem, da smo čim boljši starši, in hkrati naj bi delali še na sebi. To delo na sebi je še ena tlaka, ki jo ideologija sodobnega kapitalizma predpisuje posamezniku. Zavedati se moramo, da ideologija poznega kapitalizma potrebuje posebnega posameznika za svojo perpetuacijo. To je posameznik, ki je toliko zadolžen, da se bo v zasebnem življenju nenehno ukvarjal s svojo finančno situacijo. Zadolženost je ključna, kajti edino zadolžen posameznik je ustrezen suženj sodobne družbe, ker je dovolj tesnoben, da se ukvarja s svojo zagato in manj z nekim družbenim, političnim bojem, ki naj bi poskušal to družbo spremeniti. Takšen sodoben posameznik mora biti tudi relativno neumen, zato vidimo v razpravah o šolstvu skorajda korak nazaj v usmerjeno izobraževanje: opažamo poenostavljanje znanja, ki naj bi se ga posamezniku dajalo, čeprav ima na drugi strani na internetu dostop do informacij. Gre torej za posameznika, ki je zadolžen, relativno neumen in poleg tega negotov v lastnem življenju z neprestanim občutkom, da mora še malo delati na sebi, potem pa bo. Kaj bo? Neki ideal življenja, ki ga slikajo mediji kot ideal travmatiziranih zvezdnikov. Če danes gledamo točke identifikacije, to niso več avtoritete, voditelji, temveč zlomljeni zvezdniki, ki jih mediji prikazujejo kot tiste, ki naj bi jim bila sodobna mladina čim bolj podobna. To delo na sebi spodbuja občutek krivde, negotovosti in neustreznosti. V Ameriki je opazen trend hiperprodukcije nasvetov, kako urejati življenje, kar so pravzaprav mehanizmi za vzbujanje močnih občutkov krivde: kako počistiti hišo, kako preoblikovati telo, organizirati svoj prosti čas ipd. Čim bolj slediš tem nasvetom, tem bolj neustreznega se počutiš, da bi jih udejanjil, močnejši je občutek krivde, nezmožnosti, nesposobnosti.
— Zadolženost je ključna, kajti edino zadolžen posameznik je ustrezen suženj sodobne družbe, ker je dovolj tesnoben, da se ukvarja s svojo zagato in manj z nekim družbenim, političnim bojem, ki naj bi poskušal to družbo spremeniti. Takšen sodoben posameznik mora biti tudi relativno neumen, zato vidimo v razpravah o šolstvu skorajda korak nazaj v usmerjeno izobraževanje: opažamo poenostavljanje znanja, ki naj bi se ga posamezniku dajalo, čeprav ima na drugi strani na internetu dostop do informacij. —
Mar je zato obsedenost s telesom in videzom, ki je postala imperativ v sodobni družbi, pripeljala tudi do tolikšnega porasta motenj prehranjevanja, bulimije in anoreksije? Zakaj tolikšna obsedenost s telesom?
Tako kot se v sodobni družbi posameznik ne sme postarati oziroma mora kar naprej delati na tem, da je videti vitalen in produktiven, mora skrbeti tudi za to, da je njegovo telo čim bolj konformno propagiranim idealom lepote. Zavedati se moramo, da je shujševalna industrija izjemno donosna. Občutek krivde, ki ga ljudje nenehno imajo, da morajo še kaj narediti na svojem videzu, je precej nujen za perpetuacijo te industrije. Prehitro pa bi bilo sklepati, da sta na primer anoreksija in bulimija izključno vezani na medijsko propagando vitkosti. Psihoanaliza motnje hranjenja vselej gleda kot simptom, ki izraža neko zelo individualno notranjo zagato posameznika.
Zdi se, da gre tudi za pritisk odgovornosti ne samo do tega, kako bomo zgradili svoj notranji svet, temveč tudi do tega, kako se bomo umestili v družbo. Kot bi si nadeli odgovornost za vse, tudi za zunanje okoliščine, čeprav teh ne moremo uravnavati. Je morda ključen naš vrednostni sistem, kaj postavljamo na prva mesta kot tisto, kar nam prinaša izpolnitev, srečo, zadovoljstvo?
V psihoanalizi je posameznik dojet kot radikalno odgovoren. Tudi če nanj pritiska vrsta zunanjih vplivov in je v poziciji žrtve, je na njem odgovornost, ker lahko najde tudi užitek v tem, da je v poziciji žrtve, in zato na nezavedni ravni ustvarja situacijo, v kateri ostaja žrtev. Odgovornost za svoj simptom, svojo nevrozo, celo psihozo je ključna v psihoanalizi, čeprav ne gre za racionalno odgovornost, ker posameznik ni razumljen kot biološka masa, na katero vplivajo zunanji družbeni ali družinski mehanizmi, temveč kot subjekt, ki na svoj lastni način oblikuje svoj simptom, svojo nevrozo. Problem odgovornosti na družbeni ravni pa je drugačen in se zadnja leta kompleksno spreminja. Odgovornost, ki jo ustvarja sodobna ideologija, je vezana na posameznikovo pasivizacijo. Ker je tako zelo radikalno odgovoren za vse, kar se dogaja z njegovim življenjem, izgubi možnost družbene kritike. Danes je posameznik, ki je reven, odgovoren za to, da je reven, ker se ni dovolj potrudil, ni se zadosti šolal, ni bil dovolj domiseln ipd., da bi naredil iz svojega življenja nekaj finančno uspešnega. Pozablja se na marksistično družbeno kritiko razrednih razlik in se posameznika razume kot individuuma, ki ima svobodo in moč, da iz svojega življenja naredi tako rekoč karkoli. V tem tiči nevarnost, da je družbena kritika čedalje manj mogoča, kar spet pomaga prevladujoči ideologiji. Če je vse na človeku, da naredi iz svojega življenja, kar si želi, potem se ne more pritoževati nad družbo. In če je nima možnosti spreminjati, se lahko obrne samo še vase in do neskončnosti spreminja samega sebe. Sprememba razrednih razlik ali politični boj sta s tem pravzaprav onemogočena. Še posebno v Angliji je opazna razlika, kako se danes dojema delavski razred. Nekoč je bila identifikacija pozitivna, danes pa je povezana z občutki krivde in nesposobnosti ob tem, da je čedalje več ljudi dejansko potisnjenih v vlogo sužnjelastniškega proletariata.
V svoji knjigi ne ponujate receptov, kot jih običajno knjige za samopomoč, a vseeno, kako bi se po vašem mnenju tvorno spopadli s tesnobo?
Ideja na koncu knjige je ta, da naj bi tesnobo sprejeli in je ne poskušali utišati, izničiti. Upreti se moramo hitrim načinom, kako se je rešiti, in jo sprejeti kot ključno, zelo resnično človeško stanje. Tesnoba ni drugega kot znak, ob katerem je dobro, da obstanemo in stanje vzdržimo. Treba jo je spoštovati kot nekaj, kar vodi k neki posameznikovi resnici.
