Bilo je pred desetimi leti, ko sem se ob dnevu mrtvih potikala po Mehiki … »Dan mrtvih je pri nas slavljenje življenja,« je Zapotek (indijansko pleme v Oaxaci, op. p.) Hektor pojasnjeval med srkanjem mezcala, ki sva si ga delila iz majhnega lončenega kozarca, kot je tam navada, ter zavita v topla oblačila čepela na enem od kamnov ob robu pokopališča. »Je le druga stran našega življenja, ki je zamejeno z rojstvom in smrtjo. Z dnevom mrtvih se za nas začenja novo življenjsko obdobje, nov ciklus, novo leto.« ….
• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •
OBJAVLJENO: Sobotna priloga, 17.11.2007
Besedilo in fotografije: Maja Megla
Bila je gosto temna, hladna in vetrovna noč. Blizu polnoči. Z vseh strani so se prepletali zvoki. Iz majhnega ročnega kasetofona je hreščal razpraskan glas Kurta Cobaina in surova, depresivna temačnost Nirvane, iz drugega je svojo jezo v razsekanih ritmih stresal Eminem, a med njiju so se vsiljevale poskočno vesela godba mehiških mariachev in otožne žalostinke ubranega kitarskega kvarteta. Ljudje so sedeli na stolih in ležalnikih, pokriti z odejami, nekateri so pripravljali tople jedi na priložnostnih kuhalnikih ali iz številnih vrečk jemali doma narejeno, s posebno ljubeznijo in skrbnostjo izbrano hrano.
Bili smo na pokopališču, enem od številnih v Oaxaci, šesto tisoč glav velikem starem kolonialnem mestu z letnico nastanka 1529, enem od najlepših in najbolj ohranjenih v Mehiki, ki leži 450 kilometrov južno od prestolnice Ciudad de Mexico, na območju s pretežno zapoteškimi in miksteškimi indijanskimi potomci. Bil je prvi dan tridnevnega praznovanja spomina na mrtve, množične, bučne in živopisne karnevalske fieste v osrednji in južni Mehiki, a tudi prva noč, v kateri nas, še živeče, obiščejo pokojni, duše iz onstranstva. Indijanci verjamejo, da imajo umrli dovoljenje božanskega, da lahko enkrat na leto pridejo k svojcem na zemljo. Prvo noč se pojavijo le tiste duše, ki so umrle nasilne smrti, samomorilci, umorjenci in abortirani fetusi. Druga noč je namenjena otrokom in tretja vsem, ki so umrli naravne smrti in so dokončali svoj življenjski ciklus.
Tridnevno čaščenje dneva mrtvih, dias de todos santos, sicer sovpada s katoliškim praznikom dneva vseh svetih in vernih duš (1. november), a je po notranji vsebini in zunanjem obredju drugačen od praznika, kot ga poznamo v katoliških deželah. Izhaja iz poganskega, predkolumbijskega kulturnega in duhovnega izročila tamkajšnega indijanskega življa, ki ga – sicer močna – konkvistadorska zavojevalska katoliška sila ni mogla zadušiti, zato ga je vgradila v svoje obredje.
Svojci jih pričakajo na grobovih, kjer so shranjeni ostanki njihovih zemeljskih teles, ob kriptah, ki jih bogato okrasijo z barvitim cvetjem, predvsem z oranžnimi cvetovi ognjiča, ki ga v Mehiki imenujejo roža mrtvih, a tudi z lilijami, ki z opojnim vonjem dražijo daleč skozi zrak. Betonske pokrove osvetlijo z obiljem sveč in daritvami tistega, kar je imela pokojna oseba najraje: z njeno najljubšo glasbo (Nirvana in Eminem sta bila izbor pokojne duše, ki je umrla nasilno, od svoje ali tuje roke), najljubšimi jedmi, knjigami, pijačo, a tudi z miniaturnimi figurami, ki ponazarjajo njena ljubljena opravila, recimo ples, ljubezen, druženje z družino, hobije. Ne manjkajo niti ostra, močno aromatična kadila, saj naj bi po verovanju Indijancev duše zaznavale realnost živih samo prek vonja in zvokov, zato je tolikšna skrb posvečena glasbi, ki jo vrtijo ali igrajo na grobovih, in vonju hrane, cigaretnega dima, kadil, dišečega cvetja ter alkoholnih hlapov rezkega mezcala, alkoholne pijače iz agave, ki v Oaxaci slovi kot najboljša. Prvi dan se na grobovih zberejo celotne družine in tam preživijo noč do jutra. Dan mrtvih jim ne pomeni samo spomina na umrle, temveč tudi resnično druženje z njimi, zato se z dušami pogovarjajo, z njimi jedo in pijejo, se smejijo in zabavajo. A kakor pravijo antropologi, dan mrtvih tam pomeni še več od tega; ne samo spomin in druženje s pokojniki, temveč resnično srečanje dveh svetov, sveta živih in sveta umrlih, celo združitev obojega.


Pogansko in krščansko
Tridnevno čaščenje dneva mrtvih, dias de todos santos, sicer sovpada s katoliškim praznikom dneva vseh svetih in vernih duš (1. november), a je po notranji vsebini in zunanjem obredju drugačen od praznika, kot ga poznamo v katoliških deželah. Izhaja iz poganskega, predkolumbijskega kulturnega in duhovnega izročila tamkajšnega indijanskega življa, ki ga – sicer močna – konkvistadorska zavojevalska katoliška sila ni mogla zadušiti, zato ga je vgradila v svoje obredje. Nastala je nekakšna mešanica obojega, predkolumbijske in katoliške tradicije, ki je pogosta v Mezoameriki (na območju, ki se razprostira od osrednje Mehike do Kostarike in ima veličastno zgodovino, kulturno in duhovno tradicijo, več imperijev različnih indijanskih plemen, a najbolj znani med njimi so Azteki in Maji). V Mehiki je Mati božja iz Guadalupe morda najbolj poznan primer prepleta obeh svetov.
Bazilika Marije iz Guadalupe, ki leži na obrobju glavnega mesta Ciudad de Mexica, je v katoliški in globoko verni Mehiki največje romarsko središče in drugo največje v katoliških deželah sploh, takoj po cerkvi sv. Petra v Vatikanu. Na leto jo obišče 15 milijonov romarjev, večina njih revnih Mehičanov, ki sedijo na plastičnih vrečkah na prostrani ploščadi pred cerkvijo, a med njimi komajda vidite beli obraz. Večina je potomcev različnih indijanskih plemen, katoliciranih in v novo vero spreobrnjenih, ki se pridejo poklonit devici iz več sto kilometrov oddaljenih vasi, mnogi med njimi peš. Marija iz Guadalupe je ikona, ki jo vidite povsod in po vsej deželi. Nobenega prevoznega sredstva ni brez nje: na vzvratnem ogledalu je zanesljivo rožni venec z njeno podobo ali vsaj njen kipec, prilepljen na voznikovo armaturno ploščo. Pogosto boste slišali, da je črna, kar sicer ni, res pa je v nasprotju z bledičnimi podobami Marije na evropskih freskah v obraz močno zagorela. Pravzaprav zelo zagorela.
Po legendi se je leta 1531 na mestu, kjer sedaj stoji bazilika, črnopolta Marija prikazala krščenemu Azteku Juanu Diegu. Odšel je k škofu, a ta zgodbi ni verjel in je želel dokaz. Ob naslednjem obisku Marije jo je Aztek prosil za dokaz in poslala ga je na vrh hriba, da nabere vrtnic, čeprav je bila zima. Aztek je vrtnice našel, jih nabral, odnesel k Mariji, ta jih je v njegovem ogrinjalu (tilmi) razvrstila, ter jih nato odnesel k škofu. Vrtnice sredi zime so bile škofu zadosten dokaz, a še večji čudež je bila podoba Marije, ki se je pojavila na ogrinjalu. Vrtnica je postala simbol Marije iz Guadalupe, pano de rosa, rožni venec iz temno rdečih, dišečih vrtničnih kroglic pa njen razpoznavni znak (v presečišču obeh krakov križa je majhna zastekljena odprtinica, v kateri – če jo pridržite proti svetlobi in pozorno pogledate skoznjo – zagledate podobo guadalupske Matere Božje). Ogrinjalo Azteka, na katerega je vtisnjena podoba Božje Matere kot osrednje dokazilo čudeža, ki se je zgodil, in je v baziliki razstavljeno, bi moralo razpasti v dveh do treh desetletjih, saj je narejeno iz manj obstojnih kaktusovih niti. A danes šteje 476 let in je cenjeno toliko kot torinski prt. Analize oblačila, ki so jih opravili znanstveniki, pa so pokazale še nekaj drugih značilnosti, ki jih je težko pojasniti z racionalnimi, empiričnimi in znanstvenimi pristopi; recimo položaje ozvezdij na pokrivalu ali v njenih očeh sliko tistega, kar so njene oči tisti trenutek gledale, to je Azteka.
Marija se je Azteku Juanu Diegu prikazala štirikrat, prvič 12. decembra, na dan, ki ga katoliški Mehičani obhajajo po celotni deželi. Tudi ta slavja spremljajo plesi in glasba po osrednjih trgih mest in v tradicionalne, regionalne noše oblečeni otroci. Tudi v tem primeru se je katoliška tradicija združila s predkolumbijskimi, mezoameriškimi običaji, ki – podobno kot Marijo iz Guadalupe – slavijo Tonantzin, mater vseh Bogov, ki je bila devica tako kot Marija. In ne samo to. Celo tam, kjer danes stoji bazilika Marije iz Guadalupe, je bilo dolgo pred njo svetišče, pomembno romarsko mesto Aztekov, ki je bilo posvečeno ravno Tonantzin. Obe sta bili devici, obe materi Boga. Seveda pa ima Marija iz Guadalupe še dodaten simbolni pomen, saj se ni prikazala Špancu, temveč Indijancu, ter ga nagovorila v njegovem jeziku. Po tem dogodku je bilo med letoma 1531 in 1538 v pičlih sedmih letih v katoliško vero spreobrnjenih osem milijonov Indijancev. A ti so v novo vero vzeli mnoge svoje stare običaje. Tudi dan mrtvih.



Dan mrtvih, dan življenja
»Dan mrtvih je pri nas slavljenje življenja,« je Zapotek (indijansko pleme v Oaxaci, op. p.) Hektor pojasnjeval med srkanjem mezcala, ki sva si ga delila iz majhnega lončenega kozarca, kot je tam navada, ter zavita v topla oblačila čepela na enem od kamnov ob robu pokopališča. »Je le druga stran našega življenja, ki je zamejeno z rojstvom in smrtjo. Z dnevom mrtvih se za nas začenja novo življenjsko obdobje, nov ciklus, novo leto.«
Indijanci verjamejo, da na dan mrtvih duše obiščejo bližnje, zato so trije dnevi slavja čas, ki ga namenijo svojim rajnkim in druženju z njimi. V vsakem domu naredijo oltar, ga okrasijo s palmovimi listi in cvetjem, nanj položijo hrano, pijačo in predmete, ki jih je imela pokojna duša rada, ter fotografije umrlih. Po prvi noči karnevalskega slavja in precejšnih količinah popitega mezcala (31. oktobra) preživijo drugi dan v počitku ter v pripravah na večer, ko jih obiščejo duše pokojnih otrok (1. november), ko se spet zbere družina, ko spet odidejo na pokopališča, ko spet preživijo noč ob mezcalu in vstopijo v tretji dan, to je 2. november, ter se posvetijo tistim pokojnim, ki so umrli naravno in dokončali svoj življenjski cikel. Tretji dan se preživi z družinami. Mesto je takrat prazno in večina trgovin zaprtih, čeprav je turistov v času karnevala največ in z njimi tudi večje možnosti za zaslužek. Sobe skorajda ni mogoče dobiti, cene pa poskočijo tudi štirikratno, pa ne samo cene hotelskih storitev, temveč tudi cene hrane in vseh dobrin, ki so na tržnicah. A dan mrtvih je v Mehiki resen praznik, nekaj takšnega kot v Evropi božič. Nanj se pripravljajo že tedne prej, prodajajo karnevalske maske, ognjemete, slaščice v obliki lobanj ali okostnjakov, ki so narejene iz čokolade (Oaxaca slovi po slastnem čokoladnem napitku, prodajalci čokolade pa veljajo poleg prodajalcev mezcala za najbogatejše, saj niso ob zaslužek niti v najbolj gospodarsko sušnih časih) ali sladkorja, prodajajo kostume in kruh mrtvih, ki je podobno sladikavega okusa kot vrsta milanske božične slaščice paneton, na njegovi skorji pa so različne podobe. Že teden dni pred fiesto se podnevi in zvečer na ulicah zadržujejo ulični performerji, klovni in klovnese, pantomimiki, glasbene skupine različnih zasedb, od mariachev do godb na pihala, po cestah pa naletite na karnevalske povorke kostumiranih ljudi, ki jih spremljajo domačini v tradicionalnih oblačilih.
Odnos domorodnih Indijancev do smrti je za zahodnjaka morda malce bizaren. Zgodbo o obisku pokojnih duš je še mogoče sprejeti, čeprav je nenavadno, da bi duše, ki ne živijo v zemeljskem času in prostoru, morale priti ravno na grob, kjer je strohnela obleka njihovega zemeljskega telesa, saj lahko pridejo kamorkoli, tudi na prijaznejša mesta. In čeprav je celonočno slavje na mrzlih betonskih kriptah precej nenavadna, a zanimiva etnološka ostalina, je nekako teže razumeti vse te hudiče in peklenska bitja, v katera so našemljeni ljudje, predvsem pa v groteskne pošasti in okostnjake oblečene mladiče, celo dojenčke z vražjimi rožiči na glavah. V angele ali druga nebeška bitja v tistih treh dneh ni bil odet nihče. Kot da so vse duše odšle v globine pekla ali pa kot da je pekel in vsa zla bitja njegovega prostranstva pravzaprav tisto, česar se živi najbolj bojimo, in jih ravno s podobami na kostumih nekako sprejmemo, jih naredimo za nekaj vsakdanjega, česar se ni treba bati, kar nas ne plaši. Kot da nas je strah tistega, česar ne vidimo, tisto pa, kar vidimo, izgubi svojo strašljivo moč.
In najbolj se ta strah razblinja v karnevalskem norenju po mestu, kjer skupine plešejo po ulicah ob zvokih tradicionalne mehiške godbe, oblečene v grozljive kostume, ki ponazarjajo temo onstranstva, vampirje, čarovnice, netopirje, zlovešča bitja, skelete, bizarne kreature Hada ali pekla. Klubi so odprti do jutranjih ur in vse v mestu nori, pleše, pije in se veseli. Česa, ob dnevu mrtvih, bi se lahko vprašali? Očitno življenja.





Indijansko in evropsko
Če boste poskušali razumeti, kaj tam, v Mehiki, pomeni življenje, boste v težavah. Vse se zdi v nasprotju, a prav tako vse harmonično prepleteno. Srečevali boste Indijance, globoko verne katoličane, ki ne govorijo več svojega maternega jezika, niti ne zapoteškega niti ne miksteškega, a sočasno se bodo nemudoma, ponosno, brez dilem in odločno opredelili, da so Zapoteki ali Miksteki. »Babica je govorila zapoteško,« je povedal lastnik ene od mnogih oaxaških agencij Diego, ki govori odlično angleščino, kar je v Mehiki redkost, a resnici na ljubo je treba povedati, da je jezik doštudiral. »Tudi mama je govorila zapoteško, a nas ni učila, ker je bilo še pred nekaj desetletji neprimerno, če si imel indijanske korenine. Teže je bilo dobiti službo, teže preživeti, teže se umestiti v družbo in teže uspeti. Mama nas je izšolala, vse otroke, a nihče med nami ne govori zapoteško. Sedaj pa je prepozno. Jezika bi se sicer lahko naučil, a katerega? Imamo namreč 13 dialektov, ki so si med seboj zelo raznoliki.«
Zapotekov živi v Oaxaci in okoliških vaseh še okoli pol milijona, medtem ko je Mikstekov 900.000 in govorijo devet dialektov. Oboji so ustvarili veličastno kulturo, njen najbolj mogočen izraz pa stoji na gori Albán. Gora Albán, ki danes sodi med Unescovo kulturno dediščino in med svetovno zaščitene spomenike, je bila za slavnim Teotihuacanom zraven Ciudad de Mexica drugo največje obredno središče v Mezoameriki. Imenovali so jo Sahandevui, kar pomeni »vznožje nebes«. Sprva je bila zapoteško in nato miksteško duhovno središče s številnimi piramidami in drugimi obrednimi arhitekturami, religiozni center zapoteškega imperija pa je postala leta 100 pred našim štetjem do 900 našega štetja, ko so oblast nad območjem prevzeli Misteki do prihoda konkvistadorjev. Gora Alban ob mestu Oaxaci stoji sredi okrogle doline, ki je obkrožena z vencem visokogorja, ki sega čez tri tisočake, naravno zaščitena in varovana tisočletja. Več kot 1600 let. Do prihoda Špancev.
Res se je takrat prepletlo katolištvo s poganstvom indijanskega duhovnega izročila, a spojilo se je v unikatno zmes katolištva in poganstva, v simboliki, praznovanjih, običajih. Tak je tudi dan mrtvih, a čeprav ga obeležujejo tudi cerkve in krščanske države drugod po svetu, je v Mehiki drugačen. Malce neobičajen. Nekako nerealen. Celo malce absurden, teatralen in grotesken. Ja, tam res – kot je rekel francoski nadrealist, pesnik André Breton, ko je prišel v Mehiko – »nadrealizem dejansko obstaja v čistem življenju«.