Ker sem nekdaj delala v kulturi in se v prostem ter privatnem času družila pretežno s slovenskimi in mednarodnimi umetniki, so moje predstave o slovenskem podeželju oblikovali vici, stereotipi in cankarjanstvo. Lahko si mislite, kako povsem popačene so bile! Ko sem se s predavanjem o stresu podala po slovenskih knjižnicah, sem se pripravila na najhujše, na ozkoglede, hladne in zaprte ljudi. Nisem mogla bolj brcniti v temo! Izkazalo se je povsem nasprotno.
Od enega dogodka do drugega sem srečevala odprte in tople oči, podporne in zvedave obraze, radodarne, čuteče, ljubeznive in pozorne ljudi. Obiskovalci so presenečali s svojim znanjem, informiranostjo, treznimi pogledi in skepso. Pogosto sem med njimi zagledala utrujene in ovenele obraze. Aha! Oplazil jih je stres! Videlo se je, da jim je težko. Predavanja so spremljali pozorno in zbrano, nato pa nenadoma nekje začeli prikimavati, ker so točno vedeli, o čem govorim, saj so izkusili mučenja mnogoterih psihosomatskih bolezni. In ni večjega zadoščenja in zadovoljstva za predavatelja, kot takrat, ko se oči na upadlem in utrujenem obrazu začnejo svetiti z novim upanjem in obnovljeno močjo.
Presenetilo je tudi to, da so na predavanja prihajali tako moški kot ženske, tako mladi kot starejši. Tudi v teh primerih so stereotipi padli. Moški se obračajo vase in spoznavajo, raziskujejo svoje notranje svetove, ne samo ženske! In pritiskov sodobnega časa niso deležni samo ljudje srednjih let, temveč tudi mladi. Tudi teh je bilo ponekod osupljivo veliko.
Čudila sem se vsakič, ko sem se v poznih nočnih urah vračala domov. Prejela sem toliko vzpodbudnih in prijaznih pogledov ter toplih dobrodošlic, da sem prekipevala od sladkih čustev. Poleg topline gostiteljev, so me domov pospremili šopki cvetja, knjige in druge drobne pozornosti. Nikogar od njih ne želim med seboj primerjati, vendar moram kljub temu izpostaviti častno plaketo, ki sem jo po predavanju na Vrhniki v zahvalo prejela po pošti na dom. Dragocena mi je skoraj kot plaketa ob podelitvi študentske Prešernove nagrade.
Iskrena hvala vsem, za povabilo in za zaupanje
Vtisi iz predavanj, objavljeni na družabnih omrežjih
MARIBOR, 7. 5. 2019
“Ne pričakuj veliko. Mariborčani so zelo zaprti”, so mi prigovarjali celo domačini. No, izkazalo se je povsem nasprotno. Zopet! Večnamenska dvorana Rotovž je prijeten prostor, ki ga je malce načel zob časa. Ko ga bodo obnovili, bo nastala ravno prav velika dvorana za srednje velike dogodke. Gospe v dvorani so bile kljub svojim letom izjemno zanimive in živahne, njihove pripombe in vprašanja po predavanju pa presenetljivo zavzeta. Predavanje je nastalo v sodelovanju knjižnice in univerze za tretje življenjsko obdobje, zato so pred menoj sedele odločne, izobražene, upokojene gospe. Bile so tako vzpodbudne, da sem se počutila, kot bi pred menoj sedelo dva ducata vrhunskih nadomestnih mam. Poznate te občutke? Ko se nenadoma počutite bolj bogati od bogatih? Domov sem poletela od veselja, obdarjena s cvetjem in čokolado.
VRHNIKA, 10. 4. 2019
Deževalo je kot iz škafa. Iz avta sem smuknila najhitreje, kot je bilo mogoče, ter se povzpela po stopnicah. Občutki so vsakič malce nenavadni, ko se človek podaja v novo okolje med neznane ljudi in ne ve, kaj ga čaka. Vstopila sem v prostore in ostrmela. Uau!
Knjižnica se nahaja v impresivno veliki stavbi na 1400 m2 površine v nekdanji tovarni usnja. Še leta 2008 so bili to prostori Industrije usnja Vrhnika (IUV), podjetje z več kot 600 zaposlenimi. Bili so ne samo center slovenske usnjarske industrije, temveč največja evropska usnjarna. Decembra istega leta je šlo podjetje v stečaj in celotno premoženje v prodajo: nepremičnine, tehnološki postopki za obdelavo kož, vsi stroji, izdelki, oprema, recepture in tudi strokovna knjižnica.
Ta izjemen prostor industrijske dediščine so nato prenovili za kulturne namene. Tovrstne transformacije so bile v Evropi v zadnjih desetletjih pogoste in osrednja tema kulturnih politik. V prostorih industrijske dediščine so nastajale umetniške četrti, recimo v Nemčiji rudniški kompleks Zollverein v bližini Essna, kamor so naselili oblikovalski center dežele Severno Porenje – Vestfalija in ugledno restavracijo. V Baltimoru so v propadajoče objekte nekdanjega pristanišča postavili velik akvarij, tehniški in znanstveni muzej ter številne lokale, ki na leto privabijo več milijonov obiskovalcev. Ob reki Temzi je iz nekdanje toplarne nastala slovita londonska galerija sodobne umetnosti Tate Modern, v Pragi pa so palačo trgovskega razstavišča prenovili v Narodno galerijo. Zgledi so številni. Temu (prenovi industrijske dediščine za kulturne namene) se je reklo kreativne industrije.
Seveda so na Vrhniki dimenzije skromnejše, a vendar. Ob prenovi so obdržali nekaj starih elementov in jih vgradili v novo namembnost, recimo krojne pole na začetkih polic ali pa mehanizme pod stropom, ki so služili nekdanji proizvodnji. V knjižnici je precej večnamenskih dvoranic, odprtih in zaprtih, za otroke in odrasle. Prav vsi prostori, v katere sva pokukali z direktorico, so imeli nek program. Zdelo se je, da stavba od raznolikih dejavnosti poka po šivih. In ljudi je dobesedno mrgolelo.
Hvala za kavo, ki me je okrepila pred predavanjem, in za knjigo, ki me je razveselila po njem. Onemela pa sem kasneje, doma… ob pisni zahvali, ki sem jo kot plaketo prejela po pošti. Držim pesti, da boste lahko nadaljevali s tako živahim in obiskanim programom.
Več o kreativnih industrijah:
* Maja Megla: Kultura kot industrija, umetniki kot inženirji, 3. oktober 2014, https://www.delo.si/kultura/razno/kultura-kot-industrija-umetniki-kot-inzenirji.html
* Maja Megla: Kreativna mesta – prostori transformacij, 26. april 2011, https://www.delo.si/kultura/dediscina/kreativna-mesta-prostori-transformacije.html
* Maja Megla: Vročica kreativnih industrij, pogovor s profesorjem Klausom R. Kunzmannom, ki deluje na področju ustvarjalnih in kulturnih industrij že od leta 1988, objavljen v Sobotni prilogi, http://www.secondchanceproject.si/wp-content/uploads/Kunzmann_Sobotna-p_18_6_20111.pdf, Kunzmann_Sobotna-p_18_6_20111
CERKNICA, 3. 4. 2019
Pripravila sem se na zadržane Notranjce in skromne knjižnične pogoje. Pa kaj še! Knjižnica v Cerknici se bohoti na vrhu vzpetinice v starem mestnem jedru v povsem prenovljenem nekdanjem zdravstvenem domu. Lično obnovljeni prostori imajo tudi zelo priročno dvoranico za prireditve. V njej se je na predavanju zbralo presenetljivo veliko ljudi na čudovit aprilski sončen dan. Budno so spremljali predavanje, potem pa … o zadržanosti Notranjcev ni bilo ne duha ne sluha. Iskriva debata po predavanju se kar ni končala. Zopet je segla vse do parkirišča in odhoda. In hvala za nebeško lep šopek cvetja.
SEŽANA, 28. 3. 2019
Bilo je zgodnje sončno popoldne. Le kdo se bo odrekel toplim spomladanskim žarkom in se odpravil v zatemnjene prostore Kosovelovega doma Sežana na predavanje o stresu? Če bom obiskovalce preštela na prste ene roke, bo razumljivo. Če jih bo za prste dveh rok, bo izjemno. No, bilo jih je za veliko, veliko rok. Prišlo je tudi presenetljivo število mladih, ki so budno spremljali predavanje, prikimavali z glavo, sodelovali z nasmehi in čudenjem, iskrivimi ali pa osuplimi očmi. Nekaj teh mladih srnic v dvorani se mi je globoko vtisnilo v srce. Še danes se namuznem, ko se spomnim njihovih obrazov. Ni večje nagrade za predavatelja, kot so pozorne oči v dvorani. Krasni ste bili, dragi Primorci, tudi v debati, ki je sledila in se nadaljevala vse do parkirišča in odhoda. In hvala Kosovelovemu domu za prijazen sprejem, profesionalno organizacijo ter čudovito darilo – pesmi Srečka Kosovela. Obožujem jih. Še vedno!
… “In kakor pes voha denar,
denar mu je bog, denar mu je car,
voha denar in mu sledi,
in sam je suženj svoje strasti.”
P.S. Srečko Kosovel je bil tenkočuten vizionar, ki nam je zapustil izjemne stvaritve in odšel, ko je imel komaj 22 let.
TRBOVLJE, 27. 3. 2019
Na predavanju v Knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah. Iznajdljivo je knjižnica del svojega prostora mikavno preuredila v kotiček za različne dejavnosti, tudi za predavanja. Belina stolov in miz ustvarja vzdušje sproščenosti, svežine, mikavnosti. Lokalna televizija je odšla z obiljem posnetega gradiva, na valovih Radia Aktual Kum pa bodo v ponedeljek 1. aprila ob 10.15 uri predvajali pogovor, ki ga je vešče pripravila novinarka Lucija. Ulovite ga na frekvencah 98,1 MHz ali pa za njim pobrskajte na njihovih spletnih straneh (kum24.si). Hvala knjižnici za čudovite darilce, Beletrinino knjigo.
IDRIJA, 20. 3. 2019
Predavanje v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija z nekaj utrinki, ki sem jih posnela pred dogodkom. Zabavno je bilo na koncu, že v odhajanju. Nasmejana gostiteljica sredi pogovora nenadoma vzklikne, skoči do police s šopkom in mi ga v prešernem smehu izroči: “Povsem sem pozabila nanj, tako sem padla notri v predavanje, pogovor.” Lep kompliment, ni kaj.
POLZELA, 14. 3. 2019
Tole šele človeka vrže na zadnjico!!! Polzela ima 6172 prebivalcev in skoraj sveže obnovljen Grad Komenda (http://gradkomenda.polzela.si/), po katerem bi se vsaki občini cedile sline. V njem je tudi knjižnica z malo dvoranico za prireditve. Na predavanje, ki je nastalo v sodelovanju knjižnice in lokalnega Rdečega križa, so za tako drobceno občino privabili zavidljivo veliko obiskovalcev. Nekateri med njimi so dobro vedeli, o čem govorim, saj so se jim iskrile oči ali pa so povsem odkrito prikimavali z glavo. Izkusili so svoje hude ure. Poznali so njihov okus, vonj in barvo. Meni najljubši del dogodka je vsakič pogovor po predavanju. Tam šele nastane prava interakcija. Tudi v Polzeli debata kar ni zamrla…..Ob slovesu sem prejela še darilno vrečko s številnimi majhnimi pozornostmi… Hvala vsem, ki ste vanjo položili svoje stvaritve…. Hja, ta Slovenija je res čudo božje.
TRŽIČ, 12. 3. 2019
Na predavanju v knjižnici Tržič… Gostoljubno so v vetrovnem in ledeno hladnem dnevu pričakali z vročim ingverjevim čajem in se poslovili z ličnim šopkom cvetja. Ja, širokogrudni Gorenjci (!) iz občine, za katero smo pretekli teden iz medijev izvedeli, da je nabolj varna občina v Sloveniji (https://www.24ur.com/…/katero-je-najbolj-varno-mesto-in-obc…). Po predavanju je bila publika zvedava, komunikativna, odprta in sproščena, kot bi s prijatelji debatirali na pikniku. Upokojeni zdravnici pa hvala za njene bodrilne komentarje…. Naj bo še več občin Tržič – po gostoljubnosti in varnosti.
TREBNJE, 4. 3. 2019
Občina Trebnje šteje 12.662 prebivalcev. Ljubka miniaturca. Njena knjižnica je živahen prostor druženja, dogodkov in bralne kulture. Park pred vhodom poleti spretno uporablja za izvedbo dogodkov na prostem, v hladnejših mesecih pa je zanje namenila del notranjih prostor. Če bi bila sama Trebnjanka, bi se v knjižnici rada zadrževala In – kot sem videla – se tudi tamkajšnji ljudje. V knjižnici je bilo ves čas živahno, pred predavanjem in po njem. Ludje so me presenetili s svojo odprtostjo, iskrenostjo in zvedavostjo. Ljubeznivi ekipi pa hvala za darilčka in gostoljubje. Čaj je slastno teknil.
ŠENTJUR, 26. 2. 2019
Slovenska kulturna infrastruktura je nekaj najbolj izjemnega, kar obstaja na planetu zemlja. Čudežen biser! Resda imamo za dvomilijonski narod povsem nerazumno preveč občin, a na predavanjih po Sloveniji spoznavam tudi njihovo dobro stran, saj imajo občine svoje lastne knjižnice in kulturne domove. Njihov program je resda odvisen od radodarnosti občinskih virov, a vsaj obstajajo in ljudem posredujejo knjige, če ne že drugega. Občina Šentjur šteje 18.470 prebivalcev. Ima svojo lastno knjižnico in poleg nje še obnovljen ter izjemno prijeten kulturni dom (Ipavčev kulturni center Šentjur). Predavanje so pripravili profesionalno in povrh še z izdatno mero ljubeznivosti. Topli ljudje, ni kaj. Hvala vam.
NOVA GORICA, 7. 11. 2018
Včeraj na predavanju v KULTURNEM DOMU NOVA GORICA med novemberskimi dogodki v družbi odličnih umetnikov.
Prav vse poznam, globoko cenim in spremljam, odkar so stopili na odre, v galerije, koncertne dvorane, pred kamere: odličen vizualni umetnik mlajše srednje generacije Ištvan Išt Huzjan s konceptualnimi prostorskimi postavitvami, izbrušeni dolgoletni klavirski tandem Milko Lazar in Bojan Gorišek, ki se mu nikoili ne naveličam prisluhniti, vedno zanimiva Katalena s svojo zvočno igrivostjo v prebiranju slovenske glasbene dediščine ter balzam sproščenosti in smeha Lado Bizovičar v komediji z Janezom Hočevarjem Rifletom.
Hvala za vabilo!
KRANJ, 23. 10. 2018
Potovanja po slovenskih knjižnicah s predavanjem o stresu bi lahko uvrstila v svojevrstno antropologijo domovine. V vsaki regiji je vzdušje malce drugačno. Gorenjski obiskovalci so se izkazali kot izjemno odprti in zvedavi. Brez zadržkov so delili svoje intimne izkušnje ter po predavanju prav nič varčevali s prisrčnimi objemi.
Prihod v prostore knjižnice pa mi je zaprl sapo ne samo zaradi mogočnosti stavbe, temveč tudi obilja knjižnega gradiva (založeni niso samo samo s knjigami, temveč tudi z glasbo). Stavba je oblečena v steklene stene, zato je notranjost obdarjena z obiljem svetlobe, dogajanje v njih pa vidno na ulico. Kranjska knjižnica je ena najsodobnejših v Sloveniji, monumentalna in vrhunsko opremljena. Odprli so jo leta 2011. Na skoraj 5.400 kvadratnih metrov knjižničnih prostorov ima več kot 300.000 enot knjižničnega gradiva.
Nekaj, kar bi privoščila vsaki regiji v Sloveniji. Izjemno.
LAŠKO, 9. 10. 2018
Domov sem se vrnila ganjena nad ljubeznivostjo vseh v kolektivu knjižnice, nad gostoljubnostjo (pred predavanjem so me pozorno pričakali slastni kolački in vroč metin čaj), srčno toplino in odprtostjo, zvezdavostjo publike v dvorani, nad izjemnim obiskom (po ljubljanskih standardih), nad iskrenim in odkritim pogovorom, ki je sledil po predavanju. Še na stopnicah in med vrati smo kramljali ob odhodu, da so resda lahko po trditvah znanstvenikov banane “supergorivo” za možgane, a eni jih obožujemo, drugi jih pa ne marate. Treba je poslušati sebe, smo dobrovoljno menili in se razšli.
Od njih sem odšla s čudovitim šopkom cvetja, ki so mi ga izročili po predavanju, in s promocijsko platneno vrečko, ki mi jo je tik pred odhodom smeje potisnil v roke prijazen direktor knjižnice. Doma sem vsa darila položila na mizo in radovedno pogledala v vrečko. Kakšen iskren smeh me je popadel! V vrečki z napisom “Laška knjižnica” sem zagledala slastne mandarine ter dve sijoči banani, vitamine in “supergorivo” za možgane…
Ti dve banani sta bili mnogo več, kot gesta pozornosti. Meni sta bili kot vrata prehoda v drug svet od tistega, ki sem ga prepogosto izkušala zadnja leta, v svet dobrega, srčnega, spoštljivega in prijaznega.
VRNILI STE MI VERO V ČLOVEKA, dragi Laščani.
P.S. In še dobro opravljajo svoje knjižnično poslanstvo. Na to kaže pomemben detajl: do vseh avtorjev pravično so predavanje pospremilii z letakom, na katerem so predstavili vse knjige o stresu, ki jih imajo v knjižnici. Navdušena!
ŠMARJE PRI JELŠAH, 26. 9. 2018
Knjižnica in kulturni dom Šmarje pri Jelšah je bila med povsem prvimi (!) kulturnimi ustanovami, ki me je povabila medse. Hvaležna sem ji za izkazano zaupanje, saj je “kupovala mačka v žaklju”. Po ogrevalnem predavanju v Vodnikovi domačiji je bilo v Šmarju takorekoč prvo uradno, javno predavanje s povabilom. Imajo prostorsko razvejan kulturni dom z živahnim programom in kopico nadaljnjih načrtov. Želim jim, da se jim čim prej uresničijo, ker bo k njim prihajalo še več ljudi in se v prostorih tudi zadrževalo. Gre za kavarnico, stilno izbrano opremljeno, ki sega v miren, ozelenen park. Njihovi psihološki večeri imajo izjemen odmev. V dvorani se je nabralo toliko ljudi, da mi je zaprlo sapo. Iskrena hvala vsem!
VODNIKOVA DOMAČIJA, LJUBLJANA, 4. 9. 2018
Prvič na odru. Prvič predavateljica. Prvič s prvo knjigo. Prvič vse!
