Dokumenti preteklosti: protestno pismo 24. 12. 2015

Bil je december 2015, teden dni pred božičnimi prazniki, ko sem bila v tretjem mesecu bolniške in sem od novega lastnika prejela odpoved. Dva tedna kasneje je leto končal z milijonom evrov profita. Ni mu gorelo pod nogami in podjetje ni propadalo. V mesecih, ki so sledila, je s palube pometal še nekaj ducatov zaposlenih in še večje število rednih honorarcev ter namesto nas nastavil nove, svoje ljudi.

Javnost je bila ogorčena. Nastalo je protestno pismo (glej spodaj), pod katerega se je v pičlih štirih dneh podpisalo več kot sto umetnikov, kulturnikov in direktorjev pomembnih slovenskih kulturnih institucij.

Nikoli ni bilo priložnosti, da bi se JAVNO ZAHVALILA vsem, ki so pismo podpisali. In seveda tistim, ki so ga pripravili, vrteli telefone in zbirali podpise.

Naj bo tokrat: HVALA.

“Maja, če bi jaz končal kariero s takšnimi zvenečimi imeni v svojo podporo, bi bil zelo zadovoljen,” me je povsem betežno v tistih volčjih, nadrealističnih dneh vzpodbujal eden od mednarodno bolj uspešnih slovenskih umetnikov.

Pismo je bila vrhunsko akrobatska kulturniška protestna akcija. Čeprav brez učinka.

A bo odšla v zgodovino.

NASLOVNA FOTOGRAFIJA: Nekaj dni po odpovedih v kulturni redakciji Dela so v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi 22. december 2015 odprli razstavo z naslovom Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005 – 2015. Del razstave je bil posvečen tudi medijem v teh letih (glej naslovno fotografijo). Konča se z napisom v rdečih črkah: “Ob koncu leta 2015 sta dolgoletni novinarki kulturnega uredništva Dela Jelka Šutej Adamič in Maja Megla prejeli od Dela obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.”

Dirigentka odpovedi Nataša Luša, sedaj  “glavna direktorica Dela”. Med pravdanjem, ki je sledilo, nismo razjasnili, kdo je krivo pričal na sodišču. Sodnika to tudi ni zanimalo. Zakaj gre? Razčiščevali smo namreč, kako smo bili izbrani novinarji, ki so nas odpustili. Novi lastnik (njegova predstavnik Nataša Luša) je bil šele nekaj mesecev v podjetju. Novinarjev ni poznal in tudi ne kakovosti našega dela. Sama sem imela nadpovprečno oceno delovne uspešnosti. Zakaj sem bila med več kot sto novinarji izbrana za odstrel? Kdo me je določil? Takratna direktorica Irma Gubanec je pod prisego pričala, da sem bila izbrana “na podlagi razgovora z odgovorno urednico.”  Novinarji verjamemo, da je to laž. Izrečena pod prisego! Kajti odgovorna urednica Dela je na sodišču  pod prisego pričala, da “v postopku odpovedi ni sodelovala in je bila samo seznanjena z odločitvijo uprave”. Odpuščeni smo bili torej povsem arbitrarno in poljubno.

 

********************

Protestno pismo ob odpovedih, objavljeno v Delu, rubrika Pisma bralcev, str. 5, 24. 12. 2015

Marginalizacija sodobne umetnosti v medijih

Spodaj podpisani delavci v kulturi, umetniki, teoretiki ter predstavniki institucij in nevladnih organizacij opozarjamo, da se ob vse slabših pogojih dela in ustvarjanja hkrati stopnjuje medijska marginalizacija kulture, še zlasti sodobne umetnosti.

Simptom te situacije, ki interese kapitala postavlja pred kakršnekoli vsebine, je odpustitev dveh novinark kulturne redakcije Dela, Maje Megla in Jelke Šutej Adamič, ki že desetletja vztrajno in angažirano pišeta o umetnosti, kulturnih dogodkih, kulturni politiki, pogojih dela in socialnem statusu umetnikov. Ko tako ugledni novinarki, ki ju odlikujejo ne samo dolgoletne izkušnje in poznavanje kulturne problematike, ampak tudi angažiranost in podpora vsemu, kar je povezano z boljšimi pogoji dela v kulturnem prostoru, tako rekoč čez noč dobita odpoved, se resno sprašujemo, s kom si lastniki naše osrednje medijske hiše predstavljajo, da bodo oblikovali vsebino časopisa. Brez novinarjev z izkušnjami in znanjem ter brez etične odgovornosti do polja, ki ga novinarji pokrivajo, so naši časopisi obsojeni na propad. Vse manj denarja za kulturo, vse bolj prekarni pogoji za ustvarjanje in vse manj kvalitetna medijska podpora kulturi vodijo v družbo brez družbenosti. V življenje, kjer štejejo zgolj ekonomski kazalci, ki ne ubijajo le aktualne kreativnosti, ampak tudi vsakršno oblikovanje vizij o boljši družbi. Brez vizije in imaginacije pa smo družba brez prihodnosti.

Maja Megla in Jelka Šutej Adamič pišeta predvsem o sodobni umetnosti, o vizualnih umetnostih, sodobnem plesu in gledališču, ki še posebej potrebujejo medijsko vidnost in razlage, da lažje prodrejo do širšega občinstva. Kulturna politika naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih. Na osnovi takih kriterijev pridobivamo tudi sredstva za svoje delo. Od kulturne redakcije Dela pričakujemo kvalitetno poročanje o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini. Zdaj ko so začela leteti najuglednejša novinarska peresa, ki so tej časopisni hiši prispevala kvaliteto in ugled, lahko pričakujemo samo še postopno ugasnitev prostora za kulturo. Ko bodo kulturne strani Dela polnili le še komercialni oglasi, ne bo več poti nazaj, zato apeliramo na lastnike Dela, naj se TAKOJ ZDAJ zavedo pravega raison d’être časopisa! In ta je, da služi družbi, da artikulira njen skupni interes, njeno ustvarjalno moč za prihodnost. V teh dramatičnih časih, ko je na preizkušnji Evropa in ves svet, morajo mediji poleg kritičnega ogledala družbi držati tudi projekcijsko platno za njeno prihodnost. Za sodobno umetnost vedno rečemo, da je korak pred obstoječimi družbenimi odnosi, da nam tako rekoč govori, kaj je naslednja faza družbenega razvoja. Kakršnakoli že je ta projekcija, ji je vredno prisluhniti – tudi s pomočjo medijev, ki poročajo o vizijah umetnosti in tako prihodnost hkrati tudi sooblikujejo. Če pa si zatiskamo oči, ušesa in usta, lahko postanemo le še kot tiste tri opice iz pregovora, ki ničesar ne vidijo, ničesar ne slišijo in ničesar ne rečejo.

 

Aljoša  Abrahamsberg

Mara Ambrožič         

Asociacija      

Zdenka Badovinac, Moderna galerija, Ljubljana

Jože Barši      

Barbara Borčić          

Tamara Bračič Vidmar, Center za slovensko književnost

Marko Bratuš, Gledališče Glej

Živa Brecelj, Plesni teater Ljubljana

Marko Brumen          

Mateja Bučar 

Vesna Bukovec         

Mare Bulc      

Vasja Cenčič  

Miha Colner   

Mitja Čander 

Barbara Čeferin         

Petra Čeferin 

Maja Čepin Čander   

Eda Čufer      

Vuk Ćosić      

Mladen Dolar

Dušan  Dovč,  Zavoda SCCA-Ljubljana

Mirjam Drnovšek, Prešernovo gledališče Kranj

Vadim Fiškin 

Petja Grafenauer       

Alenka Gregorič, Mestna galerija Ljubljana/MGML

Marjan Gumilar

Petra Hazabent, Društvo Nagib

Andreja Hribernik, Koroška galerija likovnih umetnosti

IRWIN          

Bojan Jablanovec      

Janez Janša    

Janez Janša    

Mojca Jan Zoran,  Slovenski gledališki inštitut

Urška Jež, Mesto žensk

Jedrt Jež Furlan         

Ana Jovanović           

Urška Jurman 

Sergej Kapus 

Simon Kardum, CUK Kino Šiška

Žiga Kariž      

Ksenija Kaučič          

Damjan Kocjančič     

Breda Kolar Sluga, Umetnostna galerija Maribor

Andreja Kopač          

Nevenka Koprivšek, BUNKER

Marko Košnik

Iztok Kovač   

Damjan Kozole         

Peter Krečič   

Mojca Kumerdej       

Bojana Kunst 

Marjeta Lavrič           

Sebastjan Leban        

Zmago Lenárdič        

Tevž Logar    

Blaž Lukan

Oto Luthar, Inštitut za kulturne in spominske študije         

Nina Meško   

Tibor Mihelič Syed    

Katerina Mirović,  Forum Ljubljana

Marko Mlačnik          

Peter Mlakar  

Brane Mozetič, Center za slovensko književnost

Saša Nabergoj

Sanja Nešković Peršin           

Ivan Novak    

Marcela Okretič         

Neda Pagon   

Marko Peljhan           

Blaž Peršin, Muzej in galerije mesta Ljubljane

Nataša Petrešin-Bachelez      

Irena Pivka    

Jadranka Plut 

Tadej   Pogačar, Galerija P74

Matjaž Pograjc           

Darko Pokorn

Gregor Pompe

Jana Putrle Srdić       

Teja Reba       

Mateja Rebolj

Mitja Rotovnik

Neda Rusjan Bric, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica     

Sandra Sajovic, Galerija Kapelica

Renata Salecl 

Dubravka  Duba Sambolec   

Zoja Skušek   

Zoran Srdić    

Zora Stančič  

Matej   Stupica           

Nevenka Šivavec       

Maja Šorli      

Nika Špan      

Igor Štromajer

Miha Štrukelj 

Aleš Valič      

Uroš Veber    

Polona Vetrih 

Rok Vevar     

Via Negativa 

Igor Vidmar

Jože Vogrinc  

Matej Andraž Vogrinčič       

Robert Waltl, Mini teater

Zavod EN-KNAP     

Zavod Sploh  

Alojzija Zupan Sosič 

Dunja Zupančič         

Dragan Živadinov     

Slavoj Žižek   

Simona Žvanut          

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji