Pretekli teden bi kapitalizem lahko padel na problemu izgorelosti. No, skoraj. Medicinsko stroko so namreč pravočasno pritisnili ob zid. Izsledke znanosti, uradno statistiko ter izkušnje medicine je preglasil ekonomski interes. Denar se je zavihtel nad zdravje. Poglejmo zakaj.
Preteklo leto (2018) so v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) strnili glave in se lotili posodabljanja klasifikacije bolezni. Znanost napreduje in novi izsledki spreminjajo tudi zdravstvene normative ter medicinske protokole, torej načine zdravljenja in pristope k boleznim. Če je recimo še pred dvajsetimi leti veljalo, da se možganske celice (nevroni) ne obnavljajo, danes sodobna nevroznanost dokazuje, da temu ni tako. Možgane se lahko obnovi! In čedalje več imamo znanja in orodij, kako. S tovrstnimi spremembami v znanosti je potrebno osvežiti tudi medicinsko doktrino. Eden njenih ključnih stebrov je klasifikacija bolezni, to je spisek uradno priznanih bolezni. Nastaja v Svetovni zdravstveni organizaciji.
Lani so zagrizli v ponovno osvežitev spiska. Naredili so osnutek, ki so ga pol leta kasneje, v letošnjem maju, pred dobrim tednom dni, na sestanku v Ženevi na letnem srečanju držav članic še enkrat pretresli, proučili, uskladili in se dogovorili. Kot vidimo, je šlo za dolgotrajen proces, ki se je razpotegnil čez več mesecev. Tudi problemu so se posvetili temeljito. Posvetovali so se “s številnimi strokovnjaki iz vsega sveta”. Iz vsega sveta (!) so torej prejeli “priporočila” strokovnjakov, ne od birokratov v eni od pisarn Svetovne znanstvene organizacije! Ko so zbrali njihova priporočila, so jih temeljito “preučili”. Preučili torej! Preučevanje je proces, ne hipna odločitev. To pomeni, da so tematiko skrbno raziskali. In poleg tega ima Svetovna zdravstvena organizacija dostop do vseh znanstvenih raziskav, izsledkov in medicinskega znanja sveta.
Medicinska stroka je usklajevala lani in se pred dobrim tednom v Ženevi dogovorila: izgorelost je bolezen!
O svoji strokovni odločitvi je obvestila celoten planet preko francoske agencije AFP. V ponedeljek, 27. maja 2019, so sporočili, da so “izgorelost uvrstili v mednarodno klasifikacijo bolezni” ter da so “osnutek posodobljene klasifikacije oblikovali lani po preučitvi priporočil zdravstvenih strokovnjakov z vsega sveta.” Prijazno so še dodali, da bo na ta način “olajšano prepoznavanje te bolezni, ki je povezana s stresom na delovnem mestu.” Olajšano za stroko in tudi za nas zemljane, kajti končno se bo izdelalo uradne medicinske protokole, kako se k tej bolezni pristopa in zdravi! Gre namreč za normative, ki veljajo za alopatsko, šolsko, zahodno medicino po vsem svetu. In veljajo povsod, kjer se zahodna medicina prakticira.
Končno sprememba, smo vriskali nekateri!!!
A trajalo ni niti en sam dan!!!
Strokovno odločitev Svetovne zdravstvene organizacije je pokopal zadnji del stavka v sporočilu javnostim, o povezanosti izgorelosti s stresom na delovnem mestu.
Izgorelost je tista bolezen, zaradi katere se človek sesede kot zgarano kljuse in ne odpočije več. Ni zmožen osnovnih dnevnih obremenitev. Regeneracija lahko traja več mesecev. WHO je izgorelost že v prejšnji klasifikaciji bolezni obravnavala kot “sindrom, ki se pojavi kot rezultat kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni primerno obravnavan.” Kot sindrom torej. Opredeljevala ga je kot “utrujenost in občutek pomanjkanja energije, povečan mentalni odpor do dela ali negativizem in cinizem do dela in pomanjkanje profesionalne učinkovitosti.” In to, kar je veljalo nekdaj, se je ohranilo tudi v bodoče.
Že takoj naslednji dan, v torek, 28. 6. 2019, nas je WHO obvestila, da se je zmotila. Kot so zapisali, so “pomotoma” sporočili, da je izgorelost bolezen. Pomotoma? Saj so to odločitev usklajevali lani, imeli na svojih mizah še nadaljnega pol leta, za tem strnili glave v Ženevi, sprejeli odločitve in jih sporočili javnostim. Za tem pa, v pičlih nekaj urah, ups, zmotili smo se? In kam so nenadoma izginila “priporočila zdravstvenih strokovnjakov iz celega sveta“, ki so jih omenjali dan poprej, na podlagi katerih so izgorelost uvrstili med bolezni? Saj so se pri prvotni odločitvi uprli na stroko, na zdravstvene strokovnjake, na mnenja in priporočila iz vsega sveta? Kam so izpuhtela? Spremembe so pripravljali leto dni na podlagi strokovnih ocen in nato svojo odločitev spremenili od danes na jutri! Zakaj?
“Zato ker …” je postal razviden iz njihovega drugega obvestila, kjer so navedli, da “izgorelost še naprej obravnavajo kot pojav pri delu“. In dalje: “Izgorelost je povezana predvsem s službenim področjem.” To pomeni, da se ljudje skurijo, zgarajo, izčrpajo in izmolzejo na delu zaradi preobremenjenosti. Simptomi tega stanja so mdr. kronična, bolezenska utrujenost. Vem, ker me je položila dvakrat. Prvič sem spala tri tedne, drugič štiri tedne, tretjič ni bilo več opozoril in me je zrušilo za dobri dve leti.
Če bi bila izgorelost, ki je posledica preobremenitev na delu, uvrščena med bolezni, bi to lahko povzročilo usoden pretres na trgu delovne sile, v družbi in gospodarstvu. Če nas je delodajalec preobremenil in zgaral do večmesečne bolezni, ga bomo seveda tožili in iztožili odškodnino za bolečine in psihično trpljenje. Izkoriščanje delavca je prvič dobilo tovrstno neposredno dokazilo z boleznijo v medicini! Pravniki, specialisti za odškodninske tožbe, bi planili na sodišča. In ko bi prišlo do prvega presedana in bi se iztožila masovna odškodnina, bi se usul plaz. Lakomne lastnike podjetij, ki cuzajo ljudi, bi spravili na kolena. Del sindikalnega boja bi se preselil v sodne dvorane. In ščitila bi ga medicinska stroka!
Izgorelost je bila med bolezni uvrščena iz medicinskih razlogov, a nato v nekaj urah, zaradi ekonomskih razlogov, iz spiska umaknjena.
Kakšne bodo posledice te odločitve, ki ohranja staro stanje, kjer je izgorelost le sindrom in ne bolezen? Ključna bo gotovo ta, da izgoreli ne bo mogel dobiti daljšega bolniškega staleža drugače, kot na način, da se njegovo stanje beleži kot kronično, bolezensko depresijo. V mesecu dni je namreč skoraj nemogoče sanirati globoko izgorelost. Ker izgorelost ne velja za bolezen, temveč sindrom, zanjo ne bomo izdelali protokolov zdravljenja in metod, kako se z njo učinkovito spoprijeti in kako k njej pristopiti. Izgoreli ne bo prejel ustrezne nege, recimo počitka in regeneracije v zdravilišču (toplicah), temveč antidepresive. Namesto da bi se regeneriral, se bo drogiral.
Z odločitvijo je WHO povozila sebe samo in smisel svojega obstoja, izničila stroko in poteptala statistiko. Izsledki kažejo na alarmantno stanje povsod po svetu. Celo WHO govori o epidemiji! Poglejmo samo Slovenijo. Ena novejših raziskav je nastala leta 2014 na Družbeno-medicinskem inštitutu pri ZRC SAZU o stresu in izgorelosti na delovnem mestu. Vanjo so uvrstili tudi že izvedene kredibilne raziskave. Poglejmo le tri ugotovitve teh raziskav.
- 70 do 80 % vseh obiskov pri zdravniku je povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu v delovnem okolju.
- Leta 2005 je bila v vseh 27 državah Evropske unije narejena analiza o stresu na delovnem mestu; najvišje ravni je beležila Grčija, takoj za njo se je uvrstila Slovenija.
- Za Slovenijo navajajo, da več kot 50 % zaposlenih kaže simptome zgodnje faze izgorelosti (burnout), vsak deseti zaposleni pa doživi skrajno fazo.
In kaj velja za svet? Izgorelost nekateri zdravniki obravnavajo kot predfazo depresije. To sicer ni splošno sprejeto mnenje zdravniške stroke! Je pristop nekaterih zdravnikov, ki se je oblikoval v njihovi dolgoletni praksi v soočanju s temi boleznimi. In kaj kažejo svetovni trendi za depresijo?
- Po podatkih WHO: se je depresija na svetu med letu 2005 in 2015, v pičlih desetih letih, povečala za 18 odstotkov.
- Po podatkih WHO: gre za epidemijo, ki bo do leta 2020 postala drugo največje zdravstveno breme.
Če lahko uporabim čudovito prispodobo Slavoja Žižka, da smo kot družba v temnem tunelu, na koncu katerega se svetlika. A to ni izhod iz njega, temveč luči vlaka, ki drvi proti nam.
To, o čemur govorimo sedaj, o epidemiji izgorelosti (in depresije), pa je eden od vagonov na tem drvečem vlaku.
