Socialno podjetništvo in Nobelov nagrajenec za mir Mohamed Junus: »Ni razloga, da bi bil kdorkoli reven in nezaposlen.«

Junus in prazne ekonomske teorije

V Ameriki izšolani ekonomist iz Bangladeša se je rodil leta 1940 v pristaniškem mestu Chittagong v vzhodni Bengaliji, ki je bila takrat še del britanske Indije. Po njeni osamosvojitvi leta 1947 se je ozemlje, ki je nekdaj pripadalo angleški kroni, razdelilo na pakistanski in indijski del. Bengalija je postala del novonastalega muslimanskega Pakistana, tako imenovani Vzhodni Pakistan, po devetmesečni državljanski vojni pa je leta 1971 razglasila neodvisnost in se preobrazila v Bangladeš (Pakistan ga je priznal leta 1974). Pretežno muslimanska država ima od leta 1991 sicer parlamentarno demokracijo, vendar je še vedno ena najrevnejših držav na svetu z eno najbolj gostih poseljenosti prebivalstva in razpredeno korupcijo, ki je tudi eden ključnih problemov v gospodarstvu. Ob njenem nastanku na začetku sedemdesetih je Henry Kissinger, ki je bil tedaj svetovalec za nacionalno varnost pri predsedniku Nixonu, položaj v Bangladešu označil za »brezupnega«. Revščina, prenaseljenost, korupcija in naravne katastrofe, kot so poplave in cunamiji, že od začetka dušijo državo.

Ko se je država rojevala, se je Junus šolal v Ameriki ob pomoči Fulbrightove štipendije, ki jo je leta 1965 prejel po končanem študiju na domači univerzi v glavnem mestu Daki, in z njeno pomočjo na univerzi Vanderbilt v ameriškem Nashvillu doktoriral leta 1969. V rodnem Bangladešu se je takrat že kuhalo nezadovoljstvo, Junus pa je sprejel mesto asistenta na ameriški Middle Tennessee State University v mestu Murfreesboro. Po devetmesečnem oboroženem spopadu leta 1971 se je državljanska vojna končala z odcepitvijo Bangladeša in ustanovitvijo samostojne države, zato se je Junus leta 1972 vrnil domov v Chittagong, postal predstojnik oddelka za ekonomijo na tamkajšnji univerzi ter predaval, kar se je naučil o svobodnih trgih, gospodarski rasti in podobnih mantrah kapitalizma. Toda v letih 1974 in 1975, ko je po Bangladešu pustošila silovita lakota zaradi strahovitih poplav in je zaradi brezbrižnosti umiralo na sto tisoče ljudi, ga je pretreslo, ustavilo in zasukalo. »Vedno težje se mi je zdelo predavati o finih ekonomskih teorijah in predstavljati domnevno popolno delovanje prostih trgov v predavalnici, medtem ko je smrt kosila po deželi. Ob soočenju s tako hudo lakoto in revščino sem nenadoma občutil praznost teh teorij«, je zapisal v knjigi Novemu kapitalizmu naproti, ki je prvič izšla leta 2008 pri pariški založbi JC Lattès.

Posoditi tistim, ki nimajo

Premik se je zgodil leta 1976, ko je naletel na izkoriščane ženske v revni vasi Jobra blizu mesta Chittagong in univerze, na kateri je poučeval. Ena med njimi, Sufija Begum (tri desetletja kasneje je prišla z njim v Oslo na podelitev Nobelove nagrade za mir), je živela z možem in majhnimi otroki v razpadajoči kolibi iz blata, prekriti z luknjasto slamnato streho. Njen mož je s priložnostnim delom zaslužil nekaj centov dnevno. Seveda, kadar je imel delo. Ona je, da bi družini zagotovila hrano, delala cele dneve. Sedela je na blatnih tleh v domači kolibi in spretno izdelovala stole iz bambusa. Toda njeno trdo delo ni zadoščalo, da bi nahranila družino. Zakaj? Kot mnogi iz vasi si je morala pri domačem posojevalcu izposoditi denar za nakup bambusa, ki ga je potrebovala za izdelavo stolov. Ta ji je denar posodil pod pogojem, da je vse izdelke njemu prodala po ceni, ki jo je določil sam. Iz tega oderuškega in izsiljenega dogovora ji ni ostalo več kot dva centa dnevno. Ko jo je Junus srečal, se je odločil, da bo naredil seznam vseh žensk v vasi, ki so prisiljene v takšno suženjstvo. Na spisku je pristalo 42 žrtev. Iz svojega žepa jim je posodil 27 dolarjev, vsaki manj kot enega. Kmalu se je iz popolne revščine finančnega apartheida uspešno izvleklo 42 družin.

Profesor Junus je dognal, da je bistveno bolje, če denar posoja ženskam kot moškim, saj se ženske, ko gospodarijo, vedejo bistveno bolj odgovorno od moških.

Uspeh ga je opogumil, da je šel še korak dlje in poskušal prepričati banke, da bi posojale denar revnim. Ker od bank ni bilo odziva, se je za poroka ponudil sam. »Ta pravila so me presunila, ker so bila pristranska in so zavirala produktivnost. V resnici so pomenila, da so bančniki posojali denar le tistim, ki so ga že imeli,« je zapisal. In kaj se je zgodilo? Revni so mu denar vedno vrnili pravočasno! Primer je pokazal, da je treba ustvariti institucijo, ki bi posojala tistim, ki nimajo ničesar. Tradicionalne banke nikoli ne dajejo tistim, ki nimajo, medtem ko je Junusa primer žensk z bambusom prepričal, da revni povrnejo izposojena sredstva in so zato lahko mikrokrediti uspešen poslovni model. Ker mu pri bankah ni uspelo premakniti ustaljenega načina njihovega dela, se je odločil, da bo ustanovil novo banko, ki bo namenjena zgolj revnim: banko, ki bo dajala posojila, ne da bi zahtevala garancijo ali preverjala kreditno sposobnost posojilojemalca, in ki v svojem poslovanju ne bo uporabljala pravnih instrumentov. Leta 1983 je bila »banka revnih«, banka Grameen (Grameen v bengalskem jeziku pomeni ‘banka vasi’), ustanovljena v okviru posebnega temu namenjenega zakona.

Čarobna formula banke Grameen

Danes daje posojila več kot sedmim milijonom revnih ljudi, od tega predvsem ženskam – kar 97 odstotkov vseh posojil gre izključno njim v 78.000 vasi v Bangladešu. V banki Grameen navajajo, da je stopnja povračila 98,6-odstotna. Finančno je neodvisna institucija in se od leta 1995 ne zateka k podarjenim sredstvom. Še pomembneje je, da je 64 odstotkov tistih, ki so pri njej jemali posojila najmanj pet let, preseglo prag revščine. In kateri so njihovi kriteriji za preseganje tega praga? Med drugim ti, da ima družina tri obroke hrane dnevno, sanitarije, pitno vodo in streho iz valovite pločevine nad glavo, skozi katero ob nalivih ne pronica dež.

Od odprtja do leta 2007 je banka Grameen dodelila posojila v znesku 6,3 milijarde dolarjev 7,4 milijona prosilcem, leta 2008 že 7,6 milijarde. Ima več kot 2100 podružnic in sorodne projekte v več kot štiridesetih državah sveta, ne samo nerazvitega, temveč tudi v Ameriki in Nemčiji. Kaj je njena čarobna formula?

»Revščine ne ustvarjajo revni, temveč sistem. Čeprav so zdravi in voljni delati, nimajo zaposlitve. Vsako človeško bitje ima brezmejni potencial kreativnosti.«

Banka Grameen daje mikrokredite, izposoja torej manjše zneske, po nekajkrat nižjih obrestnih merah od tistih, ki so dosegljive v tradicionalnih bankah. Denar posoja skoraj izključno ženskam, ki so tudi večinske solastnice banke. Te so iz revnih družbenih slojev, večinoma nepismene, posojilo pa dobijo brez kakršnegakoli dokazila o prihodkih in brez slehernega pravnega dokumenta oziroma podpisanih pogodb, ki bi jih zavezovale. Dogovor je ustni in kljub temu, da mikrokrediti niso zavarovani, je delež vračil 98,6-odstotni.

Sočasno te ženske v banki varčujejo, njihovi prihranki pa banki zagotavljajo vir za nadaljnje mikrokreditiranje. Iz teh presežkov so naredili še programe štipendij za nadarjene otroke varčevalk in solastnic Grameena, iz njih vlagajo tudi v nova socialna podjetja, ki v Bangladešu ustvarjajo nova delovna mesta. »Banka Grameen daje revnim mala posojila po razumni ceni, ne da bi zahtevala garancijo. Poleg tega je v lasti revnih: 94 odstotkov njenih delnic je v lasti posojilojemalcev. Banka Grameen je torej zaradi sestave svojih delničarjev socialno podjetje. Če je lahko banka Grameen v lasti revnih žensk iz Bangladeša, lahko katerakoli pomembna družba pripada revnim,« piše Junus v knjigi. Kot vidite, so njeni gradbeni temelji zasnovani na precej drugačni statiki bančne arhitekture. Stebri so naslednji: podpora ženskam, večinsko lastništvo v rokah žensk uporabnic banke, solidarnost, zaupanje, ustni dogovori, pomoč, reševanje problemov v družbi, podpora izobraževanju.

Odklanjanje do prodora v Ameriko

»Naučil sem se, kako delujejo tradicionalne banke. Nato sem vse naredil natančno nasprotno,« je pripovedoval ekonomistom na predavanju v Mariboru leta 2012, ki ga je obiskal skupaj s še trema nobelovima nagrajencema za mir  in nabito polno predavalnico spravil v glasen smeh. »Banke posojajo denar ljudem, ki imajo denar. Jaz posojam denar tistim, ki ga nimajo. Tradicionalne banke posedujejo bogati lastniki. Grameen je v večinski lasti revnih žensk. Tradicionalne banke zahtevajo dokumente, ki izkazujejo, da imate denar. Mi jih ne zahtevamo, ker posojamo denar ljudem, ki nimajo nič. V banki nimamo odvetnikov, smo edina banka na svetu brez njih. Delujemo po sistemu zaupanja. Tudi na terenu smo vsak teden, med ljudmi, v tradicionalni banki pa morate vi priti k njim. Tradicionalne banke so ustvarjene na temelju, da več, ko imaš, več zmoreš imeti. Moj temelj je, da manj, ko imaš, bolj atraktiven si zame. Najbolj pa, če nimaš nič … Ko je banka Grameen uspešno rasla, so me tradicionalni bankirji spraševali, ali sploh lahko spim zaradi vseh ustnih dogovorov in nepravnega kritja. ‘Čudovito spim,’ sem jim odgovoril. ‘Vi pa živite v strahu in zaskrbljenosti kljub gomili pravnikov in podpisanih pogodb,’« je pojasnjeval na predavanju v Mariboru.

Tudi do tradicionalnih bank je bil odkrito oster. »Banke propadajo. Zakaj jih sploh rešujemo? So eden od povzročiteljev krize!« Zato o zadolženosti držav raje ne bomo spregovorili. Že samo ob številki ene od sosed, Italije, z dva tisoč milijardami evrov dolga se nam lahko naježijo lasje. Tu je še Nemčija z enako številko, Francija s številko 1700, Španija s 735 milijardami, Grčija z 280 ali recimo Američani z lanskimi 14.290 milijardami dolarjev dolga. Denar ne postaja samo popolnoma abstrakten, temveč že virtualen.

»Banke propadajo. Zakaj jih sploh rešujemo? So eden od povzročiteljev krize!«

»Ko sem ljudi prepričeval, da je bankirstvo mogoče narediti tudi drugače, je bil upor velik,« je pripovedoval na predavanju. »Ljudje vedno najdejo številne razloge, zakaj nečesa ni mogoče narediti. Ko sem projekt izvedel v Bangladešu, so govorili, da je to mogoče samo tam in nikjer drugje. Proti takšnim argumentom se ne da razpravljati. Potem je projekt navdihnil profesorja iz Malezije, ki je pri nas v Bangladešu nekaj tednov proučeval sistem banke Grameen, odšel domov in ga po trdem delu uspešno razvil. Takrat so nasprotniki ugotavljali, da ima to opraviti z muslimanskim svetom. Tudi proti temu argumentu se ne da razpravljati. Ko se je projekt razširil na Filipine, so dejali, da ima to nekaj opraviti s kulturo Azije. Vedno so našli nekaj.«

Potem je leta 1987 projekt prodrl v Ameriko, ko se je nad njim navdušil takratni guverner ameriške zvezne države Arkansas in Junusa povabil k sebi. Naredili so fundacijo, guvernerjeva žena pa je postala njena predsednica. To je sta bila Bill in Hillary Clinton. Zatem so očitki popustili. Projekt se je razširil v Chicago, Dakoto, Oklahomo, Nebrasko, San Francisco, Detroit, Severno Karolino in druge ameriške zvezne države, tudi v New York. »Če ljudi prepričujete verbalno, ne boste prišli nikamor. Samo narediti morate. Realnost mora zmagati. Takšna pot je mnogo lažja. Ljudje lažje nekaj sprejmejo, ko to zaživi v realnosti.«

In katere novosti, ki jih je uvedla banka Grameen, so bile tako zastrašujoče nemogoče? Mikrokrediti, izključno poslovanje z revnimi, podpora ženskam, banke in podjetja v lasti revnih, solidarnost in moč socialnega omrežja, zaupanje in ustni dogovori, reševanje problemov v družbi in podpora izobraževanju. Poglejmo jih po vrsti.

Devet Junusovih stebrov spopadanja z revščino

Prva so mikrokrediti. »Mikrokredit je oblika pomoči revnim pri razvoju gospodarske dejavnosti v obliki posojil manjše vrednosti, ki pogosto ne presegajo od trideset do štirideset ameriških dolarjev, ne da bi banka zanje zahtevala garancijo. Posojilo gre za razvoj uspešne dejavnosti – manjše kmetije, obrtniške delavnice –, s katero se lahko družina iztrga iz revščine. Mikrokredit se je uveljavil v številnih državah, zlasti v državah v razvoju, po zaslugi več tisoč ustanov, ki so jih brez pridobitnih ciljev ustanovile organizacije, kot so državne agencije ali celo podjetniki. Doslej je bilo že sto milijonov revnih po svetu deležnih mikrokreditiranja,« piše Junus v svoji knjigi. Dogovor je ustni in prav tako dinamika vračila. Obrestna mera za posojilo je dovolj nizka, da jo zmorejo odplačevati, in dovolj visoka, da banka z njo zmore poslovati.

Druga ključna naravnanost je podpora potencialu, ki ga imajo revni: »Revščine ne ustvarjajo revni, temveč sistem. Čeprav so zdravi in voljni delati, nimajo zaposlitve. Vsako človeško bitje ima brezmejni potencial kreativnosti,« je pojasnil na predavanju. V eni svojih najpogosteje citiranih izjav, ki jo je vtkal že v govor ob prejemu Nobelove nagrade za mir v Oslu, je še bolj slikovit: »Revne ljudi vidim kot bonsaje. Ko seme največjega drevesa posejemo v samo petnajst centimetrov globok lonček, dobimo popolno kopijo tega drevesa – vendar je visoka le nekaj centimetrov. S semeni ni nič narobe: problem je v tleh, v katera so posajena.« Prav zato banka Grameen daje mikrokredite izključno revnim, ženskam, nepismenim in nezaposlenim.

Mikrokredit je oblika pomoči revnim pri razvoju gospodarske dejavnosti v obliki posojil manjše vrednosti, ne da bi banka zanje zahtevala garancijo. Posojilo gre za razvoj uspešne dejavnosti – manjše kmetije, obrtniške delavnice –, s katero se lahko družina iztrga iz revščine.

Ženske so bile vseskozi deležne osrednje pozornosti banke. To – bi lahko rekli – je njena tretja značilnost. Razlog, ki ga navaja Junus, je jasen, praktičen in izkustven. »V resničnem svetu je pomembno misliti na moške in otroke ne kot na delovne enote, marveč kot na človeška bitja z različnimi zmožnostmi in sposobnostmi. Z opazovanjem obnašanja ljudi, ki jim posojamo denar, smo v banki Grameen hitro razumeli, da je denar bolje posojati ženskam kot moškim, če želimo, da ima od tega korist cela družina. Ko moški zaslužijo denar, so nagnjeni k temu, da ga porabijo zase. Ko pa denar zaslužijo ženske, si prizadevajo izboljšati razmere za vse člane družine, še posebno za otroke. Posojanje denarja ženskam prinaša družbene in ekonomske koristi vsej družini in navsezadnje vsej skupnosti.« Njegovi razlogi so domači tudi pri nas. Le zakaj so vse tajnice podjetij ženske? Ker so urejene, zanesljive, marljive in stebri kolektiva.

Toda Junus je šel še korak dlje. Njegove revne ženske so postale večinske lastnice banke, kar je četrta značilnost tega socialno naravnanega modela. Bančno poslovanje seveda vodijo profesionalci, one, ki so lastnice, pa skrbijo, da vsaka izpolni svoje obveze, ker je to pogoj za stabilnost banke in s tem za varnost njihovega življenja in prihodnost njihovih otrok. Ekonomska neodvisnost žensk je povzročila tudi sekundarni efekt – njihovo osamosvajanje in vpliv v skupnosti.

Naslednja, peta značilnost delovanja banke je v nasprotju s temelji trdega kapitalizma, ki slonijo na konkurenci in tekmovalnosti. To je solidarnost in moč socialnega omrežja. Tisti, ki vzame posojilo pri banki Grameen, mora pripadati skupini petih prijateljev, med katerimi ne sme biti sorodstvenih vezi. Kadar želi eden od petih vzeti posojilo, mora imeti za to soglasje ostalih štirih. Čeprav je vsak odgovoren za svoje posojilo, skupina deluje kot nekakšna družbena mreža, ki mu daje spodbudo, psihološko podporo in pomoč pri prenašanju bremena dolga. Četudi se od skupine ne zahteva, da bi dajala kakršnakoli poroštva za jemanje kredita kogarkoli iz skupine in je povračilo v celoti breme tistega, ki si je denar izposodil, v praksi skupina samodejno poskrbi, da vsak odgovorno povrne dolg. Če ga ne, to skupina stori zanj. Zakaj? Ker je politika banke Grameen, da ne odobri nobenega kredita skupini, katere član ni izpolnil dogovorov. Od deset do dvanajst skupin se vsak teden sestane v krajevnem centru, v preprosti koči. Takšnih centrov je po Bangladešu 130.000. Med temi rednimi tedenskimi srečanji krajevni bančni uslužbenci zbirajo vračila posojil in se pogovarjajo o novih vlogah za posojila. Nicholas A. Christakis in James H. Flower v knjigi Connected: The Surprising Power of Our Social Networks and How They Shape Our Lives pojasnjujeta, da so ravno v Junusovem sistemu socialna omrežja postala steber sistema. Pokazala so se kot ključna dragocenost, enakovredna bogatemu premoženju: »Tradicionalne banke po svetu so spregledale zavarovalno kritje, ki ga imajo tudi tisti z najmanj premoženja: prijatelje in družino. Socialna omrežja so povsod in, kot se je izkazalo, so lahko uporabljena kot uspešna garancija za posojilo.«

Takšno solidarnostno zasnovano podporno socialno omrežje varuje šesta značilnost delovanja banke Grameen, to je spoštovanje šestnajstih pravil delovanja, h katerim se morajo zavezati vsi, ki pristopijo k banki kot posojilojemalci. Med njimi je recimo to, da bodo vedno priskočili na pomoč drugemu. Ali pa pravilo, ki se nanaša na otroke: da bodo poskrbeli, da bodo obiskovali šolo. Za po večini nepismene posojilojemalce je to velik dosežek, vsesplošno izobraževanje celega rodu bangladeškega podeželja pa izjemen zgodovinski obrat.

Podpora izobraževanju je sedma značilnost njihovega delovanja. »Banka Grameen se je najprej posvetila materam, nato njihovim otrokom … Če želimo zmanjšati revščino ali jo odpraviti, se moramo osredotočiti na prihodnje rodove,« meni Junus. Ko so šli ti otroci v gimnazijo, so v banki poskrbeli za štipendije za najboljše učence. Vsako leto dodelijo več kot trideset tisoč štipendij. Številni otroci nadaljujejo študij in postanejo zdravniki, inženirji, profesorji. Zanje so pripravili študentska posojila. Ta posojila je uporabilo 18.000 študentov in vsako leto jih uporabi osem tisoč več. Obrestna mera je nič za študente in do pet odstotkov po pridobitvi diplome.

Kasneje so uvedli še druge posebne programe, kar je osma značilnost banke, to je reševanje problemov v družbi (iz tega nastajajo nova podjetja, ta pa ustvarjajo nova delovna mesta). Recimo revnim so pomagali do dostojnega bivališča, do valovite pločevine za streho namesto vodoprepustne slame (stanovanjska posojila so omogočila gradnjo in popravilo 650.000 hiš). Naredili so program posojil za berače (za znesek 15 dolarjev ni obresti), v katerega je že vključenih sto tisoč članov in več kot deset tisoč jih je nehalo beračiti. Sočasno banka člane spodbuja, da vlagajo v svoje prihranke. Če svojo obveznost izpolnjujejo deset let, prejmejo dvojni znesek.

In deveta značilnost: razvili so vrsto dejavnosti – nekatere so pridobitne in druge ne –, ki so na različne načine izboljšale ekonomske možnosti revnih, od zdravstvenih storitev do uvedbe telefona in dostopa so svetovnega spleta v tisoče osamljenih vasi. Rezultati so vidni: v Bangladešu se je doslej že okoli 80 odstotkov družin zateklo k mikrokreditiranju. Iz revščine se je dvignilo petdeset milijonov ljudi, kar pomeni, da se otroci šolajo, da imajo družine lahko tri obroke hrane dnevno, sanitarije, vodoodporno streho, čisto in pitno vodo in so zmožne na mesec plačevati štiri dolarje za posojilo. Banka je po podatkih iz leta 2007 imela 24.703 zaposlene in 2468 podružnic, ki so pokrivale 80.257 vasi.

Revščina in kriza po svetu

»Razporeditev svetovnih prihodkov veliko pove o stanju na planetu: 94 odstotkov prihodkov pripada 40 odstotkom prebivalstva, medtem ko mora ostalih 60 odstotkov živeti zgolj od šestih odstotkov svetovnih prihodkov,« navaja Junus med drugim tudi v govoru ob prejemu Nobelove nagrade za mir. »Polovica človeštva živi z dvema dolarjema na dan ali manj; skoraj milijarda ljudi živi z manj kot enim dolarjem na dan.« Na tem grozljivem zemljevidu neenakosti so sive lise tudi znotraj slike o blaginji posameznih držav. V ZDA, na primer, ki veljajo za najbogatejšo državo na svetu, je okoli 47 milijonov ljudi, kar pomeni šestino prebivalstva, brez zdravstvenega zavarovanja in ima težave z dostopom do osnovne zdravstvene oskrbe. Po podatkih svetovnega ekonomskega foruma iz Davosa se v prihodnjih desetih letih pričakuje 1,2 milijarde brezposelnih, za katere je na voljo zgolj okoli tristo milijonov zaposlitvenih mest. Zakaj vse to?

»Razporeditev svetovnih prihodkov veliko pove o stanju na planetu: 94 odstotkov prihodkov pripada 40 odstotkom prebivalstva, medtem ko mora ostalih 60 odstotkov živeti zgolj od šestih odstotkov svetovnih prihodkov,« navaja Junus v govoru ob prejemu Nobelove nagrade za mir. »Polovica človeštva živi z dvema dolarjema na dan ali manj; skoraj milijarda ljudi živi z manj kot enim dolarjem na dan.«

»Razlaga je enostavna,« pravi Junus v svoji knjigi. »Prosti trgi v sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Prav nasprotno, njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakost … Negativen učinek obstoječe oblike kapitalizma lahko vidimo vsakodnevno. Gre za podjetja, ki poslujejo v svetovnih razsežnostih in gradijo tovarne v najrevnejših državah zaradi poceni delovne sile, vključno z otroki, da bi še povečala svoj dobiček. Podjetja, ki onesnažujejo zrak, vodo in tla, da bi privarčevala pri nakupu opreme in uvajanju okoljevarstvenih postopkov. Tisti, ki s pomočjo trženja in lažnih oglaševalnih akcij pospešujejo prodajo škodljivih in nepotrebnih izdelkov.«

Vse krize na svetu, od ekološke do materialne in energijske ter družbene, so po njegovem mnenju manifestacija ene same, iste krize, za katero iščemo kratkoročne, ne dolgoročnih rešitev, zato se bo kriza nadaljevala. Opozarja, da smo se na sedanji sistem tako navadili, da se sploh ne sprašujemo več, ali je takšen, kot je, dober. Temelj ekonomije, ki smo jo zgradili, je denar in peljemo jo tako, da je cilj profit in posel nekaj, kar ustvarja denar. »Tega sploh ne postavljamo pod vprašaj. Toda zakaj bi bil obstoj človeškega bitja tako okrnjen, da bi bil njegov edini cilj denar,« se sprašuje. »Vsi občutimo, da sistem, ki smo ga zgradili v zadnjih stoletjih, ne deluje in ni dober za nas. Malo ga popravimo tukaj in malo tam, a to ni dovolj. Je spisek problemov, ki jih majhni popravki ne morejo rešiti. Milijarde ljudi je nezaposlenih ali revnih, mladi, inovativni in delovni posamezniki pa ne dobijo priložnosti za delo. Počasi bomo morali ugotoviti, da sistem ne gre v pravo smer.«

Ob podelitvi Nobelove nagrade za mir je poudaril, da je »revščina odsotnost vseh človekovih pravic. Strahovi, sovražnost in jeza, ki jih povzroča spregledana revščina, ogrožajo mir v vsaki družbi.« Meni, da je »revščina morda najresnejša grožnja, ki preti svetovnemu miru. Bolj nevarna je od terorizma, verskega fundamentalizma, medetičnih sporov, politične tekmovalnosti ali kateregakoli navadno navedenega razloga za nasilje ali vojno. Revščina vodi v brezup, ki posameznike pripelje do brezupnih dejanj.« Mir je namreč tesno povezan z blaginjo in ekonomsko stabilnostjo dežel. Ravno zato je on kot inovator novih socialnih ekonomskih modelov, ki odpravljajo revščino, prejel Nobelovo nagrado ne za ekonomijo, temveč za mir. »Rev­ščina izvira iz dejstva, da revni ne morejo obdržati plodov svojih naporov. Razlog je jasen: nimajo nadzora nad svojim kapitalom. Revni delajo v korist nekoga drugega, ki nadzira kapital,« je  jasen. Je odgovor več sočutja, pomoči in dobrodelnosti v družbi?

Dobrodelnost

Dobro je biti dober, to izkustveno vemo. Ko smo do soljudi plemeniti, sočutni in podporni, nas preplavlja sladkost sreče, kot jo poznajo zaljubljeni v družbi drug drugega. Lepo je dati kovanec človeku v nesreči ali v stiski. Vendar, ali je to tudi zares dobro? Dobrodelnost ima veliko strašljivih odvodov, od kriminala, odvisnosti, pasivnosti in celo podpore lenobi.

Tudi Junus je do dobrodelnosti odločno zadržan. Zanj to ni pot iz revščine. Pripomore le k temu, da se revščina nadaljuje in ohranja, ker ustvarja odvisnost in šibi individualno moč posameznika, da bi prevzel iniciativo in prebil začarani krog revščine. »Socialna pomoč revnim bi morala biti začasna rešitev. Pomembneje jim je pomagati, da se lahko rešijo težav. Ta solidarnost je ključna,« je opozoril in kot primer navedel Glasgow, kjer je ponekod že četrta generacija nezaposlenih, ker jim vlada daje pomoč. »To je kot živalski vrt, v katerem so ljudje, ki jih hranijo. To ni človeka vredno življenje. Živeti mora tako, da lahko uporablja svoje talente in znanja. Nihče ne bi smel živeti od vladne pomoči, temveč bi moral imeti pogoje, da dela, kar zna in zmore.« Meni celo, da se ljudem, ki se jim daje denar, vzame pogum in spodbudo, da bi naredili nekaj sami, ker je pomoč, ki prihaja, zanje stabilna, zato sproža strah, da bi jo opustili in stopili na svoje. »Na splošno sem proti darilom in miloščini,« pravi. »Posameznikom odvzamejo občutek za lastno pobudo in odgovornost. Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot k samostojnosti in samozaupanju.«

Prvo poslanstvo razvojnih politik bi zato moralo biti spodbujanje ustvarjalnosti, ki obstaja v vsakem od nas. »Program, ki se ukvarja zgolj s fizičnimi potrebami revnega človeka ali se zadovolji s tem, da slednjemu zagotovi zaposlitev, si ne zasluži imena razvojni program,« meni v knjigi. »Revnim je treba omogočiti, da sprostijo ustvarjalno energijo. Zato banka Grameen revnim ne ponuja niti darov niti denarja, temveč obrestna posojila, ki jih morajo poplačati z lastnim delom.«

»Sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za lastno pobudo in odgovornost. Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot k samostojnosti in samozaupanju.«

Zadržan je tudi do dobrodelnih organizacij, ki so jih mnogi ustanovili zaradi razočaranosti nad vladami kot nepridobitne nevladne, dobrodelne in človekoljubne ustanove. »Dobrodelnost, ki je zakoreninjena v zanimanju človeških bitij za soljudi, ne zadošča. Je gospodarska oblika transferja od vrha navzdol: če se to gibanje ustavi, se ustavi tudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo.« Podoben problem vidi v multilateralnih institucijah, ki jih podpirajo in financirajo vlade, vodi pa Svetovna banka. Njihova naloga je odprava revščine s spodbujanjem gospodarskega razvoja v državah in predelih, ki zaostajajo za blaginjo. »Multilateralne institucije so tako kot vlade birokratske, konservativne, počasne in jih pogosto zanima lasten obstoj. Te institucije se v odpravi revščine osredotočajo le na gospodarsko rast. To pomeni, da dokler v neki državi ali na nekem območju bruto domači proizvod (BDP) raste, ima Svetovna banka vtis, da izpolnjuje svojo nalogo. Ta rast je lahko grozovito počasna, morda nima pozitivnega učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih. (…) V takem pristopu so revni obravnavani kot predmet. Spregledan je izjemen potencial, ki se skriva v njih, zlasti v revnih ženskah in otrocih iz revnih družin. Revni so lahko podjetniki in ustvarjajo nova delovna mesta.« Temu se danes pravi socialno podjetništvo.

Socialno podjetništvo

Socialno podjetništvo in zahteva po družbeno odgovornih podjetjih sta v središču naporov mnogih po svetu, da bi spremenili obstoječe delovanje, tako zgolj profitno naravnanost sistema kot blaženje njegovih posledic samo z dobrodelnostjo.

Junus je na primer med procesom razcveta banke Grameen naletel na priložnost ustvariti podjetja, ki bi bila revnim lahko v pomoč. Do danes so razvili 25 organizacij, ki sestavljajo družino podjetij Grameen. Grameen Phone nudi storitve mobilne telefonije po vsem Bangladešu. Grameen Telecom in Grameen Communications nameščata interne kioske na podeželju in tako utirata pot do svetovnega spleta. Več kot trideset centrov Grameen Energy promovira sončno energijo in bio goriva. Prek podjetja Grameen Kalyan so ustanovili zdravstvene centre, ki upravljajo trideset klinik, v katerih imajo družine, članice Grameena, zavarovalno kritje za dva dolarja letno na družino, družine nečlanice plačajo 2,5 dolarja dnevno, za berače pa je oskrba brezplačna. Leta 1989 so ustanovili tudi Grameen Trust za promoviranje mikrokreditov po svetu. Grameen Shakti je po vsej državi namestil sto tisoč sistemov sončnih kolektorjev za gospodinjstva in jih vsak mesec proda dodatnih 3500. Petdesetvatna enota je sestavljena iz sončnega kolektorja, ki je nameščen na strehi, in transformatorja, ki omogoča proizvodnjo zadostne količine električne energije za napajanje štirih žarnic štiri ure vsak večer, kar je dovolj, da otroci naredijo domačo nalogo, starši pa poslušajo radijska ali televizijska poročila.

V knjigi Socialno podjetništvo za svet brez revščine Junus socialno podjetje definira kot podjetje, ki »ne deli dividend«. Svoje izdelke prodaja po nizkih cenah, ki mu omogočajo samo financiranje. Lastniki lahko svoj vložek v podjetje v določenem času dobijo nazaj, ne izplača pa se jim profita v obliki dividend. Namesto tega ustvarjeni dobički ostanejo v podjetju za financiranje njegove rasti, ustvarjanje novih izdelkov ali storitev ter še več blagostanja v družbi. Socialna podjetja so tudi družbeno odgovorna podjetja, ki si prizadevajo za dobro planeta in ljudi, tako dolgo, kot je mogoče, ne da bi se odrekla dobičku, delajo na razvoju ekoloških oblik proizvodnje in postopkov, zaposlenim nudijo priložnosti za izobraževanje in zdravstvene storitve ter podpirajo pobude za izboljšanje transparentnosti politične ureditve na področju gospodarstva. Medtem ko je cilj tradicionalnih podjetij maksimalizacija dobička, socialna podjetja ne ustvarjajo zasebnih dobičkov, temveč se ukvarjajo z reševanjem družbenih problemov.

Socialno podjetje je zasnovano in deluje kot klasično podjetje: ima izdelke, storitve, kupce, trge, odhodke in prihodke. Bolj kot za kopičenje čim večjega finančnega dobička za zadostitev vlagateljev se trudi za doseganje družbenokoristnega cilja. Ne ustvarja izgub, a tudi dividend ne deli. Namesto da bi se dobički, ki jih ustvari socialno podjetje, izplačevali vlagateljem, se vlagajo nazaj v podjetje. In če želite biti dobrodelni, bi z vlaganjem v socialna podjetja naredili več dobrega. Vaš vloženi denar bi se vam čez določen čas povrnil in bi ga zopet lahko vložili v isto ali drugo socialno podjetje. Tako isti znesek prinese več družbene koristi.

Socialno podjetje je zasnovano in deluje kot klasično podjetje: ima izdelke, storitve, kupce, trge, odhodke in prihodke. Bolj kot za kopičenje čim večjega finančnega dobička za zadostitev vlagateljev se trudi za doseganje družbenokoristnega cilja. Ne ustvarja izgub, a tudi dividend ne deli.

»Ko naletim na problem, ga začnem reševati. Rešitev ustvari posle in ti prinesejo nova delovna mesta. Moj prvotni cilj nikoli ni denar, temveč rešitev problema.« Kot primer tovrstnega reševanja problema, iz katerega je nastalo socialno podjetje in z njim nova delovna mesta, je navedel pomanjkanje električne energije po vaseh v Bangladešu, zaradi česar so se namenili distribuirati solarno energijo v revne vasi brez elektrike, kar je 85 odstotkov populacije. »Ni bilo lahko prepričati ljudi, da kupijo solarne celice, naš cilj je bil samo pokriti stroške,« je pojasnil. »Sprva smo ekstremno težko prodali pet sistemov na mesec. Danes jih tisoč na dan. V Bangladešu jih je že milijon. To je posel, ki rešuje problem ljudi. Ni usmerjen v profit in denar. Tako lahko zgradite socialno podjetništvo okoli vsakega problema … V tradicionalnem poslovanju greste v posel, da bi ustvarili profit. Posel vas lahko sploh ne zanima in delovna mesta so njegov stranski proizvod. V socialnem podjetništvu je cilj rešitev nekega problema, kar ustvari nova delovna mesta, toda pogoj je, da se pokrijejo vsi stroški.« Resda je pritisk na podjetja, naj spremenijo svoj pristop do zaposlovanja, okolja, kakovosti izdelkov, cenovne politike in poštene trgovine, čedalje večji. Vendar Junus ni osamljen primer. Po svetu je še mnogo sorodnih iniciativ.

Iniciative po svetu

Ena takih je v času krize v štiridesetih letih nastala v španski Baskiji, v provinci Gipuzkoa na meji s Francijo, v majhnem mestecu Arresate ali Mondragón, ki je takrat štelo sedem tisoč duš (danes ima 25.000 prebivalcev) in trpelo hudo lakoto ter nezaposlenost kot posledici španske državljanske vojne. Tja je leta 1941 prišel mlad katoliški duhovnik José María Arizmendiarrieta, najprej leta 1943 ustanovil politehnično šolo, ki je bila odprta za vsakogar, in – tako kot Junus s šestnajstimi pravili – domačine učil o nujnosti solidarnosti in sodelovanja ter pomembnosti (tehničnega) znanja. Leta 1955 je izbral pet mladih iz politehnične šole in ustanovil malo kooperativo Talleres Ulgor (kooperativa je model podjetja, ki je v lasti zaposlenih) za izdelavo parafinskih grelcev, ki je danes znana kot Fagor Electrodomésticos. Ukvarja se s proizvodnjo bele tehnike in je po številu zaposlenih trikrat večja od Gorenja. Leta 1962 so ustanovili svojo banko Cajo Liberal, da bi lahko z njeno pomočjo financirali svoj nadaljnji razvoj (tudi pri Junusu je bila banka ključna). Leta 1969 je nastal Eroski, ki je v Španiji prerasel v eno največjih prodajnih verig trgovin, hipermarketov in supermarketov na več kot tisoč lokacijah. V začetku devetdesetih let so ustanovili krovno kooperativo Mondragon, v katero so združili vsa svoja podjetja in institucije iz različnih področij delovanja (finance, industrija, trgovina na drobno in znanje). Danes ima 236 podjetij, zaposluje okrog 84.000 ljudi in je sedma največja španska družba po prihodku od prodaje. Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo je 1 : 3, solastniki podjetja pa so vsi delavci. Ustvari petnajst milijard evrov letnega prometa, kar je polovica bruto družbenega proizvoda naše države.

Zanimivo je, da ima Mondragon (tako kot banka Grameen) šestnajst pravil in deset temeljnih principov kooperative: odprtost za vsakogar, demokratična organiziranost, delovna suverenost, participacija pri vodenju, medsebojno sodelovanje, socialna preobrazba, univerze, izobraževanje, razumevanje kapitala zgolj kot instrumenta dela in solidarnost pri plačah (plačno razmerje 1 : 3). Njihovi delavci so soudeleženi pri vodenju podjetja, kar močno spominja na samoupravljanje v socialistični Jugoslaviji, le da je bilo lastništvo v Kardeljevem modelu družbeno, v primeru Mondragona pa zasebno, tako da je drugačna tudi odgovornost in osebna angažiranost posameznika.

Mondragon ni osamljen primer v Evropi. Italija ima gigantsko kooperativno Coop, ki ima v lasti največjo verigo supermarketov v Italiji, njeni začetki pa segajo daleč nazaj do leta 1854, ko je nastala njena prva zadružna trgovina v Torinu.

Po svetu so močno razširjene tudi zadruge, katerih korenine segajo do 18. stoletja. Za pionirja velja Galec Robert Owen (1771–1858), ki je imel predilnice bombaža v Angliji in na Škotskem. Bil je zgrožen nad izkoriščanjem delavcev, ki so jim namesto gotovine plačevali z boni. Te so lahko unovčili le v trgovinah, ki so bile v lasti predilnic. Owen je zato v lastnih predilnicah odprl trgovine, ki so prodajale kakovostne izdelke komaj kaj dražje od nakupne cene. Zadružno gibanje se je kasneje razvilo v poskus drugačnega delovanja podjetij, v katerih so delavci tudi lastniki, ki sodelujejo pri njihovem vodenju. Po statistiki Mednarodne zadružne zveze zadruge različnih vrst (kreditne, kmetijske, obrtne, stanovanjske, potrošniške, delavske, izobraževalne, zdravstvene in druge) v svetu povezujejo osemsto milijonov članov ter zagotavljajo sto milijonov delovnih mest, kar je 20 odstotkov več kot vsa multinacionalna podjetja skupaj. Slovenski zakon o zadrugah opredeljuje zadrugo kot organizacijo vnaprej nedoločenega števila članov, ki ima namen pospeševati gospodarske koristi svojih članov ter temelji na prostovoljnem pristopu, svobodnem izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov.

Po svetu so tudi druge iniciative. Bill Dayton je leta 1980 ustanovil organizacijo Ashoka za podporo socialnega podjetništva, ki se osredotoča na zdravje, izobrazbo in kmetijstvo. Promociji socialnega podjetništva sta namenjeni tudi Skoll Foundation, ki jo je ustanovil Jeff Skoll (nekdanji predsednik eBaya), in Schwab Foundation (ustanovitelj svetovnega gospodarskega foruma v Davosu). Vsi so si za nalogo zadali prepoznati, podpirati in spodbujati socialne podjetnike.

Tudi v Sloveniji imamo veliko pobud, uspešnih praks in podpornih ustanov.

Nekaj virov o socialnem podjetništvu v Sloveniji: