Depresija postaja planetarna epidemija z zaskrbljujočimi razsežnostmi. Po ocenah WHO z depresijo danes živi več kot 300 milijonov ljudi. Po njihovih podatkih se je med letoma 2005 in 2015 povečala za več kot 18 odstotkov!!! Leta 2020 bo po oceni te največje zdravstvene ustanove depresija postala drugo največje zdravstveno breme v svetovnem merilu. O epidemiji depresije, njenih znakih, zmotnih predstavah, predsodkih, statistiki in omejenem znanju uradne medicine, ki pri izboru zdravil ugiba in jih preizkuša, saj diagnostičnih protokolov nima.
******************************
Četrti del serije o stresu, ki letošnje leto izhaja na straneh dvomesečnika Sensa, revije za srečnejše življenje s prispevki o zdravju, lepoti, duhovnosti, psihologiji, velnesu (angl. wellness).
Objavljeno: revija Sensa, številka avgust/september 2019
******************************
Stres (4) Depresija, temačna gospa, oblečena v predsodke in nerazumevanja
Depresija postaja planetarna epidemija z zaskrbljujočimi razsežnostmi. Ne verjamete? Poglejmo podatke Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ti kažejo, da je depresija glavni vzrok bolezni in nezmožnosti za delo v svetovnem merilu. Po ocenah WHO z depresijo danes živi več kot 300 milijonov ljudi. Po njihovih podatkih se je med letoma 2005 in 2015 povečala za več kot 18 odstotkov!!! A to še ni vse! Leta 2020 bo po oceni te največje zdravstvene ustanove depresija postala drugo največje zdravstveno breme v svetovnem merilu. Kaže, da smo kot družba povsem iztirili.
O depresiji se nam zdi, da vemo vse, vendar pravzaprav vemo nič ali zelo malo. Uradna medicina ugiba, katera zdravila bi morebiti pomagala, in tudi povsem natanko ne ve, kako bolezen nastane: lahko je dedna (genetska predispozicija), avtoimunska ali posledica pretresov. Ljudje jo nalepijo na vsakogar, ki otožno gleda: veliko je predsodkov in nerazumevanja.
Z besedo depresija se pogosto ljudsko označuje psihološko stanje potrtosti, pobitosti in črnogledosti, pomanjkanja volje, energije, entuziazma. Sočasno se uporablja kot opisen pojem za stanje, ki ga je povzročila pomembna izguba (partnerja, službe, premoženja, zakona, smrt bližnjega), s katero je posledično povezano globoko žalovanje. Gre za razumljiv odziv posameznika na izgubo nečesa, kar je predstavljalo steber njegovega življenja.
Isto besedo uporabljamo tudi za klinično stanje, kot ime za bolezen, ki jo povzročijo kemična neravnovesja v možganih. Ta vplivajo ne samo na fizično telo, temveč tudi na psihično počutje. Proizvedejo lahko tako temna čustva in črnoglede misli, kot tudi nespečnost in fantomske fizične bolečine.
Razlikovati moramo torej dve uporabi besede. Lahko sem depresiven (npr. ob izgubi), vendar nimam depresije. Nekdo drug pa ima lahko klinično depresijo, torej bolezen, vendar ni depresiven. Kot bomo videli malce kasneje, se lahko depresija kot bolezen odraža v povsem telesnih simptomih kot so bolezenska utrujenost, neznosne fizične bolečine, ki se selijo po telesu, srčne aritmije oz. palpitacije.
Slednjo obliko depresije, ki se je kazala predvsem na telesu, sem izkusila tudi sama.
MNOGOTERI OBRAZI ZLOVEŠČE DAME
Bilo je peklensko in zdelo se je, da traja v večnost. Najhujše so bile bolečine v jakosti zloma, ki so se selile po rokah in udarile najpogosteje po prstih. S polno močjo so rohnele dva tedna, za nekaj dni izginile, omogočile malce predaha, nato pa se vrnile brez razloga in povoda, se hinavsko splazile na drugo roko in se izživljale na drugem prstu. Zanimivo, da so bolečine izbrale roke, glede na to, da se z njimi preživljam. Moje delo je pisanje, orodje pa računalnik. Tapkanje po tipkovnici je osrednje opravilo tega procesa. Zanj rabim prste. To je pomenilo, da sem bila v svoji osnovni dejavnosti blokirana, onemogočena, paralizirana. Je bil to slučaj? Menda ne, so mi pojasnili nekateri strokovnjaki. Fantomske bolečine naj bi pogosto udarile na ude ali organe, ki so za posameznikovo delovanje najpomembnejši: učitelju ali zdravniku recimo na grlo in glasilke, igralcu, športniku ali plesalcu v noge, ipd.
»Depresija je najbolj rušilna bolezen, kar jih lahko izkusite. Je resnična biološka bolezen, enako kot diabetes.« Nevroendokrinolog Robert Sapolsky, profesor na Univerzi Stanford
Predstavljate si, kako bi bili razpoloženi ob zlomu? In sedaj si zamislite, da ga imate devet mesecev. Toliko časa sem izkušala te pojave v polni intenziteti. Nato so se redčili. To je tudi ena od značilnosti depresije. Simptomi se redčijo, kar pomeni, da se večajo predahi med njimi, torej dnevi, ko nas ne mučijo. Sočasno se krajša čas, ko nas pestijo, ob tem pa se manjša tudi jakost simptoma. Tistih prvih devet mesecev so me bolečine zmlele. Če bi jemala protibolečinska zdravila, bi postala odvisnica. Nakopala bi si še hujšo nadlogo, kot je bila prvotna bolezen. Treba je bilo zdržati.
Bolečine je spremljala smrtna, bolezenska utrujenost. Bila so obdobja, ko sem spala glavnino dneva in noči. Obisk otvoritve razstave, kar je bilo nekdaj radostno in zabavno vsakodnevno družabno opravilo, je predstavljal tolikšen napor, da sem po njem dva dni spala. To me je spravljalo v dodatno stisko, nemoč, paralizo, izolacijo. Opustošilo se mi je družabno življenje, z njim vred pa sem naletela na popolno nerazumevanje okolice. Zato naj poudarim: ne gre za to, da se človeku ne ljubi, da nima interesa, da je len, brez zanimanja za življenje in svet. Nasprotno! V meni je še vedno tlel nekdanji notranji žar, se utrinjale ideje, želje, načrti, a me je vsak dan znova pobilo, ker nič od tega nisem zmogla, četudi sem si še tako močno želela.
NE GRE ZA VOLJO
Pri depresiji ne gre za pomanjkanje volje!!! Tudi z močno voljo ne moreš prav ničesar spremeniti in pospešiti. Upirala in borila sem se kot zmaj, a ni prav nič pomagalo. Zdravniki so me spodbujali celo v nasprotno smer: naj izprežem, sprejmem, spustim urejanje iz rok, lenarim. Verjemite, težko je to sprejeti, novega sebe, zdelanega in betežnega, namesto nekdanjega moči polnega družabnega veseljaka. Bolj kot bolečine me je spravljalo v obup dejstvo, da sem formalno živa, a sploh ne živim več. Nisem bila ne tu in ne tam, v onostranstvu.
Samota in osamljenost so se sešteli v mesece in leta. Sem in tja me je poskušal kdo zvabiti med ljudi, ker je mislil, da sem mrakobna, nesrečna in melanholična. In naj ponovim, ne gre za to! Fizično nisem zmogla aktivnosti, kot jih ne ljudje ob hudi virozi in visoki vročini, le da je moja huda viroza trajala polnih devet mesecev ob zlomljenih prstih. Za tem se je naslednje leto in pol redčila. Slavila sem vsak dan, ko me ni obiskala.
Sem in tja se mi je zdelo, da so se mi skisali možgani. In kako neskončno je odleglo, ko sem začela preučevati nevroznanost in naletela na nevroendokrinologa Roberta Sapolskega, profesorja na ugledni in cenjeni univerzi Stanford, poznavalca stresa in depresije, ki pravi: »Depresija je najbolj rušilna bolezen, kar jih lahko izkusite. Je resnična biološka bolezen, enako kot diabetes.«
Zato naj ponovim: depresija ni bolezen tistih, ki so leni, melanholični in črnogledi! Depresija je povsem fiziološka, telesna bolezen. Poleg tega je peklenska.
Najpogosteje boste zasledili, da je vzrok za depresijo porušeno kemično ravnotežje v možganih. Uradna medicina vanje posega z antidepresivi. Ti delujejo na nevrotransmiterje, majhne molekule, ki prenašajo informacije med možganskimi celicami (nevroni). Ko zdravnik določa zdravilo, pri izboru ugiba in preizkuša.
GOST, KI SE VRAČA
Depresija se tudi vrača. Pri meni se je vrnila s povsem novim obrazom in drugimi simptomi. Začela sem se zbujati po nekaj urah spanja, popolnoma premočena, v grozi in v živčnih trzajih (tremorjih), ki so stresali ude, roke in noge, kot pri elektrošokih. Bilo je precej srhljivo! Misli sem usmerila k nečemu lepemu, se zatekla k pomirjujočemu jogijskemu dihanju, se prebudila ravno toliko, da je groza v budnem stanju popustila, a ne preveč, da sem, če je bilo le mogoče, ponovno zaspala. Mnogokrat ni bilo. Po mesecu dni sem bila že povsem izrčpana in neprespana, verjetno pa tudi pretresena. Potrebno je bilo intervenirali z zdravili, da sem se vsaj malce spočila in naspala.
“Prepričanje, da zaradi depresije zbolijo le šibki ljudje, je napačno. Ponavadi zaradi depresije zbolijo ljudje, ki so živeli v izjemno stresnih okoljih in bili zelo prizadevni pri delu.« Slovenska strokovnjaka za depresijo prof. dr. Rok Tavčar in prof dr. Mojca Z. Dernovšek
Zakaj se je bolezen vrnila? Ker sem živela na fronti. Obkrožalo me je opustošenje po jedrski eksploziji. Med boleznijo sem izgubila službo, razpadla je socialna mreža, povsem se je razmajala družina, negotovo je bilo preživetje. Sesulo se je vse, kar se je lahko. Kje začeti? Kje najti moč, ko si povsem sam? Kako naj se v bolezni postavim na noge? Bila sem v začaranem krogu razpada. Pešale so mi moči. In prihajalo je do novih pretresov. Potresni sunki se kar niso umirili.
Se spomnite prvega dela naše stresne nadaljevanke, v katerem smo se posvetili zunanjim stresorjem (smrt v družini, izguba službe, razpad družine, partnerstva, težave z otroki, izživljanje na delovnem mestu, ipd.) in drugega dela, v katerem smo osvetlili notranje (negativna samopodoba, negativna prepričanja, misli, čustva, travme otroštva, ipd.)? Vsak posamičen stresor nas lahko zamaje, vendar nas ne pobije. Zruši nas amalgam več silnic, ki nam jih v nekem obdobju nameša življenje. Ko jih je preveč sočasno, jih ne zmoremo reševati, čustveno presnoviti in razplesti.
Tudi v mojem življenju je bilo preprosto vsega preveč. Lomi življenja so zlomili telo. Ta zlom se je kazal v simptomih, ki jih medicina uvršča v psihosomatiko. Ker je naša zahodna medicina razkosana na posamične oddelke in stroke, ima zanje različne razlage in raznolike diagnoze: npr. da gre za bolezensko utrujenost in izčrpanost (burnout), fibromialgijo, depresijo, bolečinski sindrom, anksioznost (tesnobni napadi). Tudi v svojih pogledih na bolezen je neenotna. Nekateri (psihiatri) vse te pojave uvrščajo pod skupni plašč depresije in jih zdravijo z antidepresivi. Revmatolog vam bo morebiti razbral fibromialgijo in svetoval antidepresive. Nevrolog bo lahko ugotovil, da je do bolezni prišlo zaradi pretresa, za kar ni zdravil, možgani se bodo sami naravnali, potrebovali pa bodo dve do tri leta.
Poglejmo torej to družino psihosomatskih bolezni, fibromialgijo, izgorelost in depresijo, ki jih del medicine razumeva kot samostojne bolezni, del medicine pa kot depresijo z več obrazi.
PSIHOSOMATSKA TROŽIVKA
Fibromialgijo navajajo kot bolezensko stanje, za katero so značilne kronične bolečine v mišicah, pripadajočih mišičnih ovojnicah in kitah, spremlja pa jih kronična utrujenost. Ali drugače: je kroničen sindrom mišično-skeletne bolečine. Čeprav bolečine nastajajo predvsem v mišicah, ne izvirajo iz sklepnega ali mišičnega vnetja, temveč – kot kažejo novejše raziskave – iz centralnega živčnega sistema. Svetovna zdravstvena organizacija jo je med bolezni uradno uvrstila šele v začetku 90. let. Vzroki zanjo naj bi bili hormonski (pri ženskah pred in po menopavzi) ali pa kemične spremembe v možganih (zmanjšana raven serotonina).
Ekstremna utrujenost je značilna tudi za drugo obliko naše psihosomatske troživke, za izgorelost (burnout). Gre za bolezensko stanje fizične in psihične izčrpanosti, ki je posledica kroničnega stresa. Nadledvični žlezi sta v njem hiperaktivni. Zaradi preobremenitev se izčrpata, kar pripelje v pomanjkanje energije in izgorelost. Ker smo kot cunje, posegamo po kavi in poživilih. To dodatno obremeni nadledvični žlezi in zvišuje raven kortizola, kar nas še bolj izčrpa, zato še izdatneje povečamo količino poživil. Vedno več posegamo po poživilih in vedno bolj nas spremlja utrujenost. Zapletemo se v začarani krog. Pademo v smrtno utrujenost, iz katere se ne poberemo več.
Kraljica nad obema je depresija. Vsebuje tudi vse značilnosti prvih dveh (bolečine, utrujenost) in jih popestri še z dodatnimi simptomi (brezvoljnost, obup, žalost). Depresija naj bi bila posledica motenega delovanja nekaterih kemičnih prenašalcev (nevrotransmiterjev), zlasti pomirjujočega serotonina (zaradi njega smo zadovoljni) ter poživljajočih dopamina in noradrenalina (dajeta nam energijo). Bolezen pogosto spremlja nespečnost, ker se zaradi pomanjkanja serotonina ne izloča melatonin, ki uravnava notranjo biološko uro, izmenjevanje budnosti in spanja (t. i. cirkadiani ritem). Depresijo kot bolezen pa ne spremlja samo spremenjeno vedênje, temveč cel kup fizičnih tegob. Lahko se povsem in pretežno odrazi zgolj na telesu, zato jo je mogoče zlahka prezreti.
Strokovnjaki simptome depresije delijo v štiri skupine. Lahko prevladujejo:
- telesni simptomi (bolečine, utrujenost, mravljinci, nemoč),
- depresivna čustva (žalost, otrplost, napetost, tesnoba),
- depresivne misli (nevrednost, brezizhodnost, slabo samovrednotenje),
- depresivno vedênje (jok, umikanje v samoto, opuščanje aktivnosti, slaba skrb zase, nespečnost).
TRNOVA POT TIPANJA V TEMI
Čeprav delujejo našteti simptomi depresije precej neoprijemljivo (npr. žalost), imajo izrazito fizične vzroke. Slike možganov dokazujejo, da se v depresiji v zgodijo konkretne fiziološke spremembe. Te spremembe so razvidne iz posnetkov, ki nastanejo s tomografijo (PET, kratica za positron emission tomography). Z njimi lahko primerjamo delovanje možganov med depresijo in v normalni aktivnosti. Možgani z depresijo so kot mesta ob redukciji ali izpadu električnega toka, zdravi pa živahni in sijoči kot luči velemesta.
V depresiji naj bi se možganom pomagalo z antidepresivi. A že tu trčimo na ovire v medicini. Nevrotransmiterjev je več kot sto. In še vedno odkrivajo nove. Kako določiti pravega? Poleg tega za diagnostiko nimamo aparatov ali testov. Zdravniki ne vedo, kateri se je zrušil, zato naj ponovim: vzroke za bolezen razbirajo iz obnašanja pacienta ter preizkušajo, kateri antidepresiv bo deloval, zvišujejo doze in mešajo koktejle več zdravil. Iskanje ustreznega zdravila in ustreznih odmerkov lahko traja mesece.
V depresiji naj bi se možganom pomagalo z antidepresivi. A že tu trčimo na ovire v medicini. Nevrotransmiterjev je več kot sto. In še vedno odkrivajo nove. Kako določiti pravega? Poleg tega za diagnostiko nimamo aparatov ali testov.
Ko se lotite zdravljenja in regeneracije, se soočite še z eno trpko preizkušnjo, z dolgim, večletnih okrevanjem, ki od vas terja ogromno potrpljenja in podpore. In zapomnite si, kar trdijo vsi strokovnjaki za depresijo, tudi domači, kot sta prof. dr. Rok Tavčar in prof dr. Mojca Z. Dernovšek. V brošuri o depresiji pravita: »Prepričanje, da zaradi depresije zbolijo le šibki ljudje, je napačno. Ponavadi zaradi depresije zbolijo ljudje, ki so živeli v izjemno stresnih okoljih in bili zelo prizadevni pri delu.«
Štrene v naši zgodbi pa meša še borelija. Bakterija je oddaljena sestrična sifilisa. Obe bolezni, borelioza in sifilis, izbruhneta lahko za tem, ko po okužbi bakteriji deset let spita v telesu. Tako kot pri sifilisu, ki nezdravljen pripelje v norost, nezdravljena borelioza povzroča popolnoma enake simptome, kot jih kronična depresija. Odkrili so jo v osemdesetih letih v mestu Lyme v Ameriki (od tod tudi njeno drugo ima lymska bolezen), kjer so naredili diagnostične teste, ki jih je prevzela tudi Evropa. Zanje strokovnjaki opozarjajo, da so le polovično zanesljivi. Po uradnih podatkih ugledne ameriške Univerze Johns Hopkins je »zanesljivost testov med 50 in 60 odstotki.« To je seveda odločno premalo. Tudi rdeči kolobarji, ki naj bi nastali po ugrizu okuženega klopa, se lahko sploh ne pokažejo. In kot kažejo raziskave, bakterijo prenašajo tudi pršice, bolhe in drugi insekti. Zato bodite pozorni na dogajanje v telesu. Borelioza je namreč v Sloveniji endemična, kar pomeni, da je značilna za naše področje.
KAKO VEN IZ PEKLA?
Kako si pomagati? Obstaja niz tehnik in dejavnosti, s katerimi podprete zdravje možganov. Pomagajo dihalne tehnike, joga, či gong, sprehodi, vrtnarjenje, dinamična nordijska hoja. Skrbite ze dnevni življenski ritem, počitek in aktivnosti. Poskrbite za ustrezno sprostitev, za radost in družabno življenje, za podporni krog prijateljev.
In če je še nedavno veljalo, da možganov ni mogoče obnoviti, sodobna nevroznanost dokazuje, da temu ni tako. Imamo kar nekaj maneverskega prostora. Možganom lahko pomagamo kar na tri načine:
- pri obnovi možganskih celic ali nevronov (s tem področjem se ukvarja veja nevroznanosti imenovana nevrogeneza),
- pri delovanju nevrotransmiterjev (npr. dopamina, serotonina), živčnih prenašalcev, ki prenašajo signale med možganskimi celicami ali nevroni ,
- pri tvorbi novega omrežja nevronov (s tem področjem se ukvarja veja nevroznanosti imenovana nevroplastičnost).
Ogledali si jih bomo v naslednji številki. A da vas ne raznese od radovednosti, naj izdam samo eno od znanstveno dokazanih najbolj učinkovitih orodij za zdravje možganov?
Meditacija!
