Praznični stres: pogovor s terapevtko Jano Rijavec

December je čas praznikov, obdarovanja, radosti, družinskih srečanj, izkazovanja ljubezni in topline. Sočasno je to najbolj peklenski čas za osamljene, revne, zapuščene. Kaj jim svetujejo terapevti, kako naj prebrodijo praznike, ko se bodo še močneje čutili izločeni, neljubljeni, neželeni, nevredni?

********************************************

Revija: dvomesečnik Sensa, december 2019 / januar 2020

Več: https://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/december-naj-ne-bo-cas-zahtev-da-moramo-biti-posebno-srecni/

*********************************************

Se tudi vam zdijo terapevti kot zaupniki, ki jim dovolimo videti izza naših mask? Vedo, kaj skrivamo. Imajo vpogled v zakulisje naših privatnih in poslovnih življenj. Če kje, bi najverjetneje pri njih dobila verodostojne odgovore, kaj je v slovenski družbi psihološko in vedênjsko najbolj nezdravega. In stisk je veliko, posebno v času veselega decembra, ki je za osamljene najhujše obdobje v letu. Kaj bi jim svetovali strokovnjaki, kako naj se naravnajo, razvedrijo in si pomagajo?

Jana Rijavec je izkušena terapevtka. Ko se odprejo vrata njene ordinacije, najprej pozdravijo živali, oba psa in maček, en ljubezniv, drugi igriv in tretji plašen, karakterno in vedenjsko raznoliki, kot smo si raznovrstni med seboj tudi ljudje. Prostrana in svetla soba je kot prostor počitka, umiritve in druženja. Pogled na vrt, na cvetje in drevesa, pomirja. Na mizi fosil za okras in lična kitajska bela skodelica vročega ingverjevega čaja. Zame. Sprejeta in dobrodošla od mineralov, rastlin, živali in človeka. Je to del njenega terapevtskega pristopa? Če je, deluje. Občutek sprejetosti sprosti, odpre in poveže. Začneva.

Jana Rijavec je psihologinja, psihoterapevtka integrativne in gestalt terapije, imetnica slovenske in evropske diplome iz psihoterapije z dolgoletnimi izkušnjami na področju individualne in skupinske psihoterapije. Sodeluje pri izobraževanju študentov, vodi seminarje in intenzivne delavnice za kliente in psihoterapevte.

 

VPRAŠANJE: December je čas praznikov, obdarovanja, radosti, družinskih srečanj, izkazovanja ljubezni in topline. Sočasno je to najbolj peklenski čas za osamljene. Kaj jim svetujete, kako naj prebrodijo praznike, ko se bodo še močneje čutili izločeni, neljubljeni, neželeni, nevredni?

Decembrski čas ni stresen samo za tiste, ki so osamljeni. To naj bi bil čas samorefleksije, notranjega miru in premisleka, kje smo in kam želimo. Iz njih je nastalo nekaj povsem nasprotnega od tega, za kar so namenjeni. Norišnica se začne že novembra. Moramo pospraviti domove, kupiti zanimiva darila, sodelovati na čim več elitnih dogodkih in kakšnega pripraviti še sami. Prazniki morajo biti nekaj posebnega. Moramo biti še posebno srečni in si organizirati izjemne počitnice. Na ramena si naložimo tolikšno breme prisile, da ga komaj nosimo. Tako tistim, ki imajo družine, kot tem, ki je nimajo, bi svetovala, naj sprostijo pritisk nase, saj so to dnevi kot vsi ostali. Naj ne bo to čas zahtev, da moramo biti še posebej srečni, ker lahko še povečajo občutke osamljenosti, praznine.

Za tiste, ki nimajo družin ali partnerja, so prazniki lahko zelo boleči. Če to enačijo s tem, da jih nihče ne mara, da niso vredni ljubezni, bodo zelo trpeli. Za tiste, ki se počutijo osamljeni in težko prenašajo dneve samote, naj praznike v naprej organizirajo, da ne ostanejo sami doma. Lahko je to potovanje, izlet, obisk ali pa dogovor s prijatelji, da se med prazniki pokličejo in družijo. Ne pozabimo na osamljene. Pomagamo jim lahko z drobnimi dejanji  pozornosti.

Za korenitejše spremembe pa je potrebno pogledati v stisko globje. Osamljenost namreč ne nastaja, ker nisem v stiku z drugimi, temveč zato, ker nisem v stiku s seboj. Res je, da bo nekdo, ki sicer ni v stiku s seboj, praznike lažje preživel, če ima močno socialno mrežo. Za tiste pa, ki bodo ostali sami s svojo osamljenostjo, bodo lahko zelo boleči.

 

VPRAŠANJE: Kaj pa ti drugi, ki niso osamljeni in imajo družinsko omrežje, vendar je zelo toksično, konfliktno, lahko celo nasilno? Kako naj premostijo čas?

Osamljenost v paru zna biti hujša kot je tista, ko smo sami. Četudi smo v strupenem, slabem, toksičnem odnosu, smo v očeh drugih ljudi z nekom. Vidijo nas v skupnosti, v družini, v paru, zato nas ne bodo povabili medse. Osamljenost ostane skrita.

Tistim med nami, ki živijo v slabih, destruktivnih odnosih, bi povedala, da ni treba, da je tako, in bi jih rada opogumila, da si upajo zakorakati v spremembe in najti izhod. Pomagajo lahko dobri prijatelji ali pa psihoterapevti.

Razumevanje svojih čustev, misli, dejanj ter sprejemanje sebe in ljubeča podporna skrb zase je predpogoj za dobro psihično počutje. Osamljenost nastane, ko si ne dovolimo čutiti, ko nismo v dobrem stiku s seboj. Ko ne prepoznavamo ali celo zanikamo naša resnična čustva, potrebe in cilje, to pripelje do odtujenosti od sebe. Zaradi tega se znajdemo v slabih odnosih, v slabem kolektivu ali pa zbolimo in se razvijejo psihosomatske težave, ko nimamo moči in volje, da poskrbimo zase.

Osamljenost ne moremo omejiti na ljudi, ki so sami. Ljudje so samski, a niso osamljeni. Učinkovita pomoč pri osamljenih ljudeh, ki imajo šibko socialno mrežo, je ta, da se angažirajo kot prostovoljci.

VPRAŠANJE: Rekla ste, da naj bi bil decembrski, praznični čas obdobje introspekcije. Ljudje radi s 1. januarjem s sabo sklenemo zaveze: da bomo prenehali kaditi, da bomo shujšali, da bomo aktivni, se lotili športa. Sami sebi obljubimo korenite spremembe. Zakaj ravno prvega januarja? Zakaj takrat zbiramo moči za spremembe?

Tudi v šoli smo vsakega 1. septembra začenjali leto s takšnimi zavezami, kako se bomo bolj redno učili, bili marljivi. Vsak začetek novega nas spomni, da bi lahko kaj spremenili in delovali drugače. Dobro je, da samega sebe vsake toliko časa malce prevetrimo, pretresemo, očistimo. Žal pa za tovrstno introspekcijo ravno v decembru zmanjka časa. Norimo, kot bi se morali ravno v tem mesecu srečati z vsemi prijatelji, ki jih imamo. Koliko resnično ostane časa za nas, da vidimo, kje smo v naši življenjski situaciji, kaj potrebujemo, kaj moramo spremeniti in kje delovati drugače?

 

VPRAŠANJE: Na področju psihoterapije delujete že desetletja. Katere so najpogostejše težave, zaradi katerih poiščejo ljudje pri vas pomoč? Morda pridejo k vam zaradi ene težave, potem pa se izkaže, da je vzrok nekje povsem drugje?

Treba je ločiti med vzroki in simptomi. Simptomi so posledice vzrokov. So neprijetni, kot na primer fobija, anksioznost (tesnobna), depresija, močna psihosomatika, vrtoglavica, idr. Če zanje ni fizičnega, organskega vzroka, je potrebno poiskati odgovor drugje:  kaj nam simptom govori in posledica česa je.

Največkrat so povod za psihoterapijo močni simptomi, ki se odražajo na telesu. Lahko je to bolezen, psihosomatika, nepojasnjene bolečine, glavoboli, nespečnost, različne odvisnosti, občutek nesmisla. Izguba smisla je simptom praznine, ko smo povsem izgubili stik s sabo. Velikokrat je povod za psihoterapijo kriza odnosov v zakonu, z otroci, sorodniki, sodelavci.

Zaradi simptomov s pomočjo psihoterapije pridemo do vzrokov. Ti pokažejo stare čustvene in miselne vzorce, ki so v ozadju naših simptomov. Ko jih spoznamo, jih lahko spremenimo.

Klient ortoped je komentiral nek svoj delavnik v ordinaciji, da ni bilo prav nobenega pacienta zanj, temveč bi bili vsi primerni zame. Ravno ortopedija je namreč področje, kjer se skozi leta akumulirana čustva in napetosti odrazijo v telesu.

Eden od mojih učiteljev dr. Petzold govori o multipli odtujenosti, to je od sebe, od narave, od drugega. Te odtujenosti se akumulirajo, ker smo socialna bitja. Tisti, ki niso doživeli temeljne varnosti v otroštvu in občutka vrednosti, ki nimajo izkušnje, da so kot bitja vredni in pomembni tudi brez dosežkov (moram biti tak in tak, da bom vreden ljubezni), ti ranjeni otroci se morajo kot odrasli to naučiti skozi druge ljubeče odrasle osebe. Ko se bodo naučili ljubeče delati s seboj, bo manjša možnost, da se znajdejo v slabih odnosih, v službi, kjer je mobing, da zapadejo deloholizmu. Naučiti se morajo, kako ostati v stiku s seboj. Da je pomembno to, kar je dobro za njih. Za njih, ne za bližnje, za družbo!

 

VPRAŠANJE: Vsaka sredina, naj bo to šola, družina, poslovno okolje, narod, država, ima svoje značilnosti, vrednote, nepisana pravila. Izobraževala in izpopolnjevala ste se v tujini, prav tako pa imate delavnice v Avstriji, na Hrvaškem. Kako bi ocenila duševno zdravje Slovencev? Kaj je posebej značilno za slovensko družbo? So kakšni negativni vzorci pri nas prisotni bolj, kot v drugih sredinah?

Eden od mojih učiteljev, ki je delal v Bosni, na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji in Italiji, je kot negativen slovenski vzorec izpostavil odtujenost in zahtevnost slovenskih mater. Mame so velikokrat prezahtevne do sebe in posledično tudi do otrok. V slovenskem prostoru se kaže tudi močna težnja po perfekcionizmu in storilnostna naravnanost. Nedavno sem v restavraciji opazovala dinamiko družine ob kosilu. Vzdušje med njimi je bilo napeto. Slišalo se je: pazi, kako boš to in to … ne tega in tega … pazi, kako ješ! … Otroci, ki odraščajo v napetosti, strahu in občutku, da niso dovolj dobri, bodo težko razvili zdrav, pozitiven odnos do sebe. Za njih ne bo dovolj dobro nič, kar bodo dosegli ali naredili. Zaradi tega lahko nastanejo številne motnje, kot je anksioznost, strah pred šolo, strah, da bi delati korake, strah pred kritiko, pred neuspehom, psihosomatske težave. Vse te napetosti in prevelike zahteve, ki jih otrok  ponotranji, ga lahko hromijo, blokirajo, zavirajo, dušijo. Tega je na žalost v slovenskem prostoru res preveč.

Zadnja leta se veliko govori o preobremenjenosti šolskih in predšolskih otrok. Verjetno se vsi strinjamo, da so za oblikovanje zdrave osebnosti nujni občutek sprejetosti, ljubezni ter vzpodbude, ki so prilagojeni otrokovemu razvoju. Če od otrok pričakujemo, da so uspešni in popolni, jih bomo hromili. Če od njih zahtevamo dobre rezultate, najvišje ocene, popolne izdelke, bomo povzročili strah pred šolo, nespečnosti, tesnobe ipd.

Naj ponazorim na konkretnem primeru. Klientka ima 6 let staro deklico, ki je začela razvijati odpor do šole. Pred leti, ko se je razpravljalo o tem, da bodo starost za vstop v šolo znižali, so psihologi zelo opozarjali, da otrok pri 6 letih še ni sposoben psihično ločiti, kaj je kritika, da nekaj ni dobro napisal, kaj pa kritika njega kot osebe. Nekateri tega ločevanja niso zmožni celo življenje, dokler ga ne predelajo. Kritiko doživijo kot razvrednotenje sebe kot osebe, zato je kritika tako boleča. Odgovor snovalcev novega šolskega sistema je bil, da se program nekdanjega prvega razreda ne bo prenesel na te predšolske otroke. A se je. Sedaj je vse odvisno od učiteljice. Če je topla in uči s pohvalami, se bodo otroci radi učili. Če pa je hladna in zahtevna, bodo nastale težave. Pri otroku, ki sem ga omenila, se je zgodilo ravno slednje. Deklica je imela prezahtevno učiteljico, pri kateri je morala popravljati naloge do popolnosti, zato je do šole razvila odpor. Nič ni naredila dovolj dobro. Ta učiteljica je na roditeljskem sestanku sebe celo pohvalila, ker je prepričana, da otroke uči natančnosti. Žal ne ve, da tega sploh ne počne, temveč razvija anksioznost in stiske. Za otroke je bolj kot popolnost pomembno, da so varni in sprejeti, da se radi učijo, kajti potem se bodo učili celo življenje.

Naša družba je prežeta s tovrstnimi pritiski, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Sploh se ne zavedamo, kaj povzročamo otrokom s svojo zahtevnostjo. Nedavno sem gledala otroške pevske zbore. Italijanski otroci so ob petju plesali in se smejali. Naši so stali togo in trdo. Kaj vzgajamo pri otrocih? Kakšen notranji program razvijamo, kakšne čustvene in miselne vzorce?

Na vseh nivojih bi potrebovali mnogo več topline in humanosti: od delodajalcev do delavcev, od učiteljev do učencev in še posebej do otročičkov, ki za svoj razvoj potrebujejo varnost in sprejemajoče okolje z jasnimi, ljubečimi mejami.

 

VPRAŠANJE: Kaj moramo spremeniti v naših odnosih?

Izpostavila bi srčnost, odprtost, sprejemanje tako otrok kot tudi odraslih. Želela bi si veliko več pozitivne naravnanosti in sprejemanja nepopolnosti ter vzpodbujanja sebe in drugih. S tem bi izstopili iz začaranega kroga prevelikega nezadovoljstva, zahtevnosti do sebe, nenehnega kritiziranja. Čeprav življenje ni popolno, je lahko lepo. Pri nas je celo pohvala pogojna. To si dobro naredil, ampak…

 

VPRAŠANJE: … in z ampak zanikamo prejšnjo misel, torej nisi dobro naredil, ker nisi upošteval še tega in tega.

Se strinjam. Dodajva na spisek napake: ne bi se smeli bati delati napak, saj so napake sestavni del življenja in se iz njih učimo. Naj ponazorim na primeru. Klientka je dobila službo na nekem ministrstvu. Bila je novinka in ni uspela slediti celotni vsebini sestanka, na katerega so pripotovali tudi gostje iz Bruslja. Za pomoč in pojasnila je poprosila svoje kolege, a se je izkazalo, da nihče ni razumel izvajanj. Vsi so se pretvarjali, da sledijo pogovoru, čeprav niso. Čeprav so to bili sposobni in uspešni ljudje, se nihče ni hotel izpostaviti, da bi vprašal, kar ne razume. Po sestanku so morali pripraviti sklepe, a so jih seveda povzeli napačno. S temi napačnimi sklepi so odšli na sestanek v Bruselj. Ko se je izkazalo, da so vse napačno razumeli, so pričakovali, da jih bodo zasuli s plazom kritik. Saj poznate tiste domače stavke: mar si sedel/a na ušesih? Niso jih zasuli s kritiko. Preprosto so jim razložili, kaj morajo popraviti in kako.

Kaj nam govori zgodba? Če si ne upamo delati korakov, ker si ne dovolimo naredili napake, če se ne upamo izpostaviti, da se ne bi osramotili, če si ne upamo vprašati, česar ne vemo, da ne bi naredili slabega vtisa, in če si za nameček tudi svojega mnenja ne upamo povedati, se povsem, v celoti ohromimo.

Nek psiholog je med predavanjem našteval poklice: pedagogi, psihologi, otorinolaringologi, rampologi, geologi … Nihče ni vprašal, kaj je rampolog. Udeležencem je pokazal, kako si ne upamo vprašati. Morali naj bi vse vedeti.

Nihče ne ve vsega. V slovenskem prostoru redko doživimo, da predavatelj reče, ne vem. Na mednarodnih kongresih je to povsem normalno. Predavatelji s kompetentnostjo stojijo za svojo nekompetentnostjo. So odlični profesorji, a ne morejo vedeti vsega. Pri nas smo vseskozi v krču. Morali bi vse vedeti. Ne rabimo biti nadpovprečni. Lahko smo povsem povprečni. Tudi takšni smo enako vredni ljubezni.

 

VPRAŠANJE: Kaj je v Sloveniji najbolj nezdravega? Kako bi vi ocenila duševno zdravje Slovencev?

Če primerjam kliente pred leti in sedaj, mi je hudo, koliko več je psihičnih težav pri otrocih in mladostnikih v primerjavi z otroci starejših generacijah. To poslabšanje duševnega zdravja je značilno za vse generacije, ne samo za otroke.

Raziskava o izgorelosti v Sloveniji je pokazala, da jo je izkusilo petdeset odstotkov zaposlenih. Nekdaj nismo govorili o fibromialgiji. K meni je tu in tam prišel kakšen otrok s fobijo, a zelo redko. Prav tako redke so bile anksiozne motnje. Zasledila sem podatek, da 4 % srednješolcev v Sloveniji jemlje kokain. Povečujejo se zlorabe substanc od alkohola do mamil ter različne odvisnosti. Vse to je posledica preobremenjenosti, »izgubljenosti« naše mladine, ki na ta način rešuje stiske, notranje napetosti. Izgubljajo se v površnih, pogosto promiskuitetnih odnosih, ki jih ne polnijo. Ostajajo prazni, osamljeni. Alkohol, mamila in navidezna zabava, ki je posledica odtujenosti, vodi v dodatno odtujenost, praznino. Veliko je površnih odnosov in hedonizma, vendar so prazni, zato se ti mladostniki počutijo zelo osamljeni.

 

VPRAŠANJE: A zakaj tolikšna vsesplošna odtujenost. Kje so razlogi?

Temu se je čudil tudi tibetanski budistični voditelj dalajlama v knjigi Etika za novo tisočletje. Čeprav je bil vzgajan kot voditelj, so ga učili skromnosti. Njegovo ljudstvo je revno. Bil je prepričan, da so ljudje bolj srečni tam, kjer je blaginja. Ko je prišel na zahod, je spoznal, da se moti. Presenečen je bil nad tem spoznanjem. Na zahodu so bili ljudje kljub blaginji bolj nesrečni. Na to kaže že naraščanje uživanja antidepresivov.

 

VPRAŠANJE: Nam lahko pojasnite, kaj razumete kot »stik s sabo«, kaj pa »odtujenost od sebe«.

Ker smo socialna bitja, je v naših življenjih zelo pomembno razumeti tako sebe kot tudi drugega ter dinamiko medsebojnih odnosov.

Otrok v interakciji z okoljem doživlja izkušnje, iz katerih razvija svoj notranji svet in gradi svoje znanje o svetu. Govorimo o čustvenem, moralnem in socialnem razvoju. Otrok gradi notranje strukture, t. i. »notranje možganske mape«, ki opredeljujejo in oblikujejo njegovo videnje, čutenje in delovanje. Če smo v dobrem stiku s sabo, vemo kdo smo, kaj so naše vrednote (in ne vrednote okolja) in kaj je za nas pomembno. Zato lahko sprejemamo odločitve, ki so v skladu z našimi notranjimi željami in potrebami. Laično bi lahko rekla, da ne lažemo sami sebi ali ne slepimo samih sebe.

Enoletni otrok zelo dobro ve, kaj hoče. Ne razume zakaj, a čustva izrazi jasno in glasno. Čustvenega jezika se učimo enako, kot katerekoli druge stvari. Problem nastane, če mama ni v stiku s svojimi čustvi, če ne razume, kaj se ji notranje dogaja, če ne vidi sebe. Naj ponazorim: mati kuha, otrok nekaj govori in ona ga v hitenju odpravi in utiša z ja, ja, ja … Takrat ni niti v stiku s sabo niti v stiku z otrokom. Drug primer: otrok reče, da mu je vroče, a mati oceni po svoji pameti, da mu ni. Kako bi se vi počutili, če bi vam to naredili kot odraslemu? Pri povsem temeljnih, fizičnih občutkih otroku ne verjamemo in ga ne slišimo. Naše mnenje šteje in mi naj bi vedeli, kako mu je. Če je tako že na elementarnem fizičnem nivoju,  ki je najbolj enostaven, kako je šele na čustvenem? Še en primer: otrok je žalosten, ker se mu je uničila najljubša igrača. Odpravi se ga z opazko, kaj se cmeriš, saj imaš polno sobo igrač.  In še eden: otrok nečesa ne bi jedel in se mu reče, kaj si izmišljuješ, ko v Afriki stradajo.  Še hujši je ta primer: otrok pove, da ga je strah šole, a se ga zavrne, kaj te bo strah, raje se več uči.

Kaj smo naredili? Otroka smo pomedli! Raje nam ne bo več ničesar povedal. Emocionalnega jezika se učimo, kot vsega ostalega: kako se počutim ta trenutek. Kako je meni s tabo? In kako je tebi z mano? Kaj ti sporočam? Kaj ti meni sporočaš? Kaj čutim? Kako mi je s tem?

 

VPRAŠANJE: Po ocenah nevroznanstvenikov potrebujemo 10.000 ur, da se naši možgani do svojega desetega leta seznanijo s pravili in igro socialne mreže, se naučijo pomena in smisla sobivanja z drugimi ljudmi in v skupinah. Sodobni otroci živijo v virtualnih svetovih in odnosih. Kakšne  posledice to lahko prinese?

Ker živijo v virtualnih odnosih in ne v realnem svetu in v resničnih odnosih, imajo pomanjkljivo interakcijo z resničnim okoljem in resničnimi odnosi, zato ne morejo razviti ustreznih socialnih  in čustvenih veščin.  V svojem čustvenem in socialnem razvoju so prikrajšani. To otežuje razvoj ustreznih, odgovarjajočih odnosov z drugimi, razvoj empatije in sposobnosti, ki so potrebne za dobre odnose.

Ko predele možganov uporabljamo, se tam vzpostavljajo nevronske povezave. Kar ne uporabljamo, ne deluje in se ne razvija. V razvoju gremo seveda skozi različne stopnje zahtevnosti. Ne morem vas učiti deljenja, če ne znate poštevanke. In ne morem vas učiti poštevanke, če ne poznate števil. Torej vas moram najprej naučiti števila.

Princip učenja je v tem, da dobimo izkušnjo. Izkušnje nastanejo v naši interakciji z zunanjim svetom in to na vseh področjih. Z izkušnjami razvijamo tako našo čustveno inteligenco kot tudi socialno in etično. Če teh izkušenj ne dobimo, možgani ne morejo graditi novih nevronskih povezav.

 

VPRAŠANJE: Ko se odrasli zave, da ima težave, s katerimi se želi soočiti, ne ve, kam in na koga naj se obrne. Ljudje pogosto ne ločijo med psihologijo, psihiatrijo in psihoterapijo. Lahko najprej osvetliva naravo, specifiko in poslanstvo teh treh strok?

Mej med temi področji ni in se prekrivajo. Na grobo bi lahko rekla, da se psihiatrija ukvarjajo s proučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj in bolezni. Temelji na medicinskem modelu in zdravi z medikamenti.

Psihoterapija zdravi s pogovorom. Je strokovna pomoč pri razumevanju, prepoznavanju in spreminjanju miselnih, čustvenih in posledično tudi vedênjskih vzorcev, ki so vzrok stiske in/ali bolezni. V varnem terapevtskem odnosu psihoterapevt klientu pomaga razrešiti notranje konflikte. Govorimo tudi o ponovnem starševstvu (reparenting), kar klientu omogoča zgraditi bolj ustrezno samopodobo, odnos do sebe, se ojačati za spoprijemanje z vsakodnevnim stresov in problemi. Od teh notranjih struktur je odvisna naša stabilnost, naše doživljanje in vedênje.

Sama sem začela kot psihologinja, za tem dokončala petletni študij psihoterapije ter se posvetila psihoterapiji otrok. Ko pa sem ugotovila, da so simptomi otrok velikokrat pravzaprav simptomi staršev, sem se posvetila še psihoterapiji za odrasle.

Psihologija mi je dala veliko znanj o razvoju čustvenih motivacijskih in spoznavnih procesov, duševnih pojavov, vedênja, študij psihoterapije pa dodatna znanja in poglobljeno razumevanje človekove notranje dinamike.  Gre za usposobljenost, kako pristopiti k človeku v stiski in mu jo pomagati razrešiti. Simptomi so večinoma le posledica slabega odnosa do sebe, drugih in psihično obremenilnega okolja.

Naj konkretneje ponazorim: psihoterapija se osredotoča na to, kaj bo v nas sprožil nek zunanji dogodek in kako se bomo počutili, saj je naš odziv odvisen od naših »možganskih map« oz. od nevronskih povezav. Od teh je odvisno, katera čustva se bodo aktivirala. Moj pogled na svet je odvisen od mojih preteklih izkušenj. Če je moja izkušnja, da moram biti izjemna, da bom dobila pohvalo, drugače bom razvrednotena, ničvredna ali prezrta, se bo ves ta čustveni mehanizem sprožil ob najmanjši kritiki. Počutila se bom nesposobno, nevredno in se bom z vsemi močmi branila situacij, v katerih bi lahko kdorkoli ugotovil, da nečesa ne vem.

Psihoterapija spreminja to, kako razumem svet, kako ga interpretiram in kako se posledično počutim.

 

VPRAŠANJE Na terapevtskem trgu v Sloveniji je v ponudbi marsikaj. Cene terapij so astronomske. Marsikateri »terapevti« se brez izkušenj lotevajo tudi zahtevnih primerov. Nestrokovni prijemi lahko uničijo človeka. Pri nas to področje zakonsko sploh ni urejeno. Poklic psihoterapevt uradno ne obstaja, pogoji za njegovo izvajanje niso določeni, zahteve za edukacijo niso predpisane, nadzora nad izvajalci ni, prostor za šarlatane je odprt. Zakaj je tako?

Psihoterapija je zelo močna. Kot lahko zdravi, lahko tudi uniči. Tudi operirali se ne bi pri nekomu, ki nima ustreznega znanja in izkušenj.

Oblikovana je bila skupina za normiranje področja psihoterapije v Sloveniji, kar je podlaga za sprejetje zakona. Člani skupine so predstavniki treh združenj na področju psihoterapije: Združenja psihoterapevtov Slovenije (ZPS), Slovenske krovne zveze psihoterapevtov (SKZP) ter Slovenskega združenja za psihoterapijo in psihosocialno svetovanje.

Izdelani so standardi poklicne psihoterapevtske dejavnosti in izobraževanja iz psihoterapije in kolikor vem, sta Slovenska krovna zveza psihoterapevtov in Slovensko združenje za psihoterapijo in psihosocialno svetovanje enotna glede standardov, Združenje psihoterapevtov Slovenije pa ima pomisleke.

Strinjam se, da je nujno področje psihoterapije pravno urediti. Psihoterapevti, ki so šli skozi dolgoletno izobraževanje v skladu z zahtevami Evropskega združenja psihoterapevtov in so imetniki slovenske oz. evropske diplome, so podpisniki etičnega kodeksa in odgovorni društvom. Samooklicani »terapevti« niso odgovorni nikomur. Vsi, ki rabijo pomoč, naj se najprej pozanimajo, ali je oseba, ki nudi psihoterapevtsko pomoč, dejansko psihoterapevt z licenco.

Morali bi imeti jasne zakone in določila, kakšno znanje in izkušnje so potrebni za naziv psihoterapevta. Ni pomembno samo teoretično znanje, temveč tudi lastne izkušnje. In te se najprej pridobijo z delom na sebi.

Psihoterapevti imamo lahko različno predizobrazbo. Lahko pridemo iz vrst  nevrologov, psihologov, psihiatrov ali strokovnjakov iz humanističnih smeri. Vsa ta znanja pri delu pomagajo, a vsem nam je skupno, da moramo osvojiti nova, s katerimi lahko opravljamo psihoterapijo.

Šarlatan lahko škodi klientu že s tem, da nič ne naredi, ker mu ne pomaga in mu vzame čas. Lahko pa ga povsem napačno usmeri in preoblikuje ter povzroči veliko škodo. Nič nimam proti duhovnosti, a je njej veliko zlorab.

 

VPRAŠANJE: Zlorabe so tudi pri psihoterapevtih in zdravnikih. Do njih pride povsod tam, kjer nekoga postavimo na mesto avtoritete. Predamo mu moč nad seboj. Prepustimo in zaupamo mu, da posega v naše jedro in usmerja naše bitje. Nekateri to izkoristijo ali pa pristopajo nestrokovno in malomarno.. Lahko malce osvetliva, kaj vse so zlorabe.

Naj ponazorim na primerih. Prijateljica je šla k nevrologu, ki ji je predlagal, da gre na refleksoterapijo stopala k njegovi prijateljici. Če bi bil na njenem mestu neizobražen, prestrašen človek, bi ga ubogal in odšel k njegovi prijateljici v samoplačniško ambulanto ter plačeval refleksoterapijo stopal. S kakšno utemeljitvijo je predpisal takšno terapijo?

Drug primer: bila sem na zvočni terapiji, ki je čudovita, a pod pogojem, da terapevt ne brska po tebi in ne gre v intenzivne zvočne prijeme. Če je v skupini nekdo, ki je bil močno travmatiziran, lahko ob intenzivnosti zvoka in frekvenc pade v psihozo. Če imate travmo, ki je nastala ob močnem udarcu, poku, ob vojni, eksploziji, bombardiranju, lahko padete v regresijo. Če ta, ki izvaja gong terapijo, ni izurjen psihoterapevt, ne bo vedel, kaj storiti v takšnem primeru, kar je nevarno.

Delala sem z ljudmi, ki so vodili različne delavnice  telesnega sproščanja, osebne rasti…. in niso bili psihoterapevti. Te šola, karkoli to so, morajo naučiti terapevte, kako po vsaki terapiji stabilizirati ljudi. Tendenca travmatiziranih je namreč ta, da zdrknejo nazaj v travmo. Lahko se to zgodi tudi pri dihalnih tehnikah.

 

VPRAŠANJE: Tudi sama bi na njih opozorila. Indijske dihalne pranajame izvajajo na delavnicah, kot bi osvajali Triglav. V ekstremno pretiranih količinah. Poznam primer dekleta, ki ji je sprožilo resne napade tesnobe. Jogijski učitelji so mi svetovali devet pranajam na dan. Na teh delavnicah jih delajo 1000!

Pred leti sem delala s klientom, ki sem mu prepovedala izvajanje tehnik, ki jih je takrat gojil, ker je bil na robu psihoze in je izgubljal stik z realnostjo. Ne morem prevzeti odgovornosti, če dela nekaj, kar je zanj nevarno.

Ljudje iščejo pomoč in ne samo, da ne najdejo strokovnjaka, temveč pridejo v skupino, ki dela nekaj, kar zanje ni dobro.

Če se na nas psihoterapevte obrne oseba v globoki krizi, bomo naredili »krizno intervencijo« in osebo stabilizirali. Ko bo dovolj močna, ji bomo dozirali uvide. Istočasno jo bomo stabilizirali in odpirali. Kompetenten terapevt ve, koliko ta oseba zmore, ker je vsak med nami drugačen. Ni pravila, koliko lahko z nekom osvetlimo in odpremo, da se ne zruši. Tudi za problem, ki je navzven povsem enak, lahko potrebujeta dve osebi dva povsem drugačna prijema.

 

VPRAŠANJE:  Osvetliva še psihiatrijo. Veliko novejših študij dokazuje, da psihoterapija pomaga enako kot antidepresivi. Metaanaliza iz Cambridga leta 2016 celo ugotavlja, da je psihoterapija učinkovitejša od farmakoterapije. Pri nas ima medicina za vse primere, blažje in težje, na voljo isto: antidepresive. Na leto predpišejo samo v Sloveniji antidepresivov v vrednosti 12 milijona evrov. Če raziskave ugotavljajo, da je psihoterapija enako učinkovita kot farmakoterapija, zakaj nimamo možnosti izbire? Kaj menite o tem pretiranem farmakoterapevtskem pristopu?

Gre za temeljno vprašanje, ali sploh želimo živeti v zdravi družbi. Ko rečem mi, ne mislim na vsakega posameznika, temveč govorim o tistih, ki so odgovorni za blaginjo ljudi. Kaj je največja vrednota v naši družbi, s katero je Slovenija vpeta v širše družbene mehanizme sveta? Ta vrednota ni človek, temveč kapital.

Mar kot družba skrbimo, da se vsi v njej dobro počutimo? Je to na prvem mestu? Ni! Na prvem mestu je profit, moč, kariera, oblast, korporacije. Nisem pesimistična, ker zaupam v razvoj. Korak za korakom gremo proti vse večji ozaveščenosti. Ko bomo dosegli kritično maso, ko je bo dovolj, se bo miselnost spremenila.

 

VPRAŠANJE Temu delu prebujanja in ozaveščanja bi sopostavila še temačnejši del. Poraba zdravil s vplivom na možgane narašča. Z zdravili prepojeni možgani imajo drugačno zaznavo sveta in odzivanje nanj. Nemški novinar Norman Ohler je po petih letih raziskav zbral neverjetne dokumente o drogah v času nacizma in napisal knjigo »Popolna omama: Droge v tretjem rajhu«. Zdi se, da so bili vsakodnevno zadeti vsi, od Hitlerja do vojakov. A avtor tudi dodaja: »ZDA so v tem smislu z več vidikov današnji četrti rajh«. Postajamo družba drogiranih.

Ja, z zombiji je mogoče zlahka manipulirati. A raje se usmerimo v tisto, kar je v naši moči in lahko stori vsakdo od nas. To je spreminjanje naših mikro svetov. Te spremembe so v naši moči. Več kot jih bo, večja bo kritična masa. Kam bomo šli, ne vemo. Včasih je potrebna kriza, da pride do preskoka v zavesti. Moja odgovornost je, da delam korake v lastnem samorazvoju. Pomagam drugim. In drugi pomagajo dalje.

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji