Stres (6): So naša čustva tudi vir stresa? In še kako!

Velikega dela njih se niti ne zavedamo, z njimi ne znamo ravnati, skrijemo jih za maske ali nevede hranimo v eksplozivne, rušilne male pošasti. Mnogi so čustva odrezali, da ne bi čutili, kajti tisto, kar so nakopičili skozi življenje, je preveč boleče. Čustva pa so izvrstni instrumenti, ki nas napotijo do virov, ki so jih sprožili, do naših misli in prepričanj, negativnih notranjih samogovorov in destruktivnih notranjih glasov (kritik). Do naših temnih, senčnih strani. Do naših bolečinskih jeder. Če ne pridemo do njih, če jih ne spoznamo in ozavestimo, jih ne moremo pozdraviti.

*************************************

Zadnji del serije o stresu, ki letošnje leto izhaja na straneh dvomesečnika Sensa, revije za srečnejše življenje s prispevki o zdravju, lepoti, duhovnosti, psihologiji, velnesu (angl. wellness).

Objavljeno: revija Sensa, številka december 2019 / januar 2020

Več: https://www.sensa.si

**************************************

Tihe, skrite sence v nas

Čustva so lahko vir ujete energije bolečin, razočaranj, strahov, zavrnjenosti, zlorab, nasilja, izločenosti, neželenosti, neljubljenosti, izživljanja. V nas se kopičijo od otroštva. Mnoga smo potlačili. So kot nevidne tempirane bombe, samosvoje entitete, ki sem in tja prevzamejo kapitansko mesto na barki.

Tista čustva, ki so negativna, že vse življenje hranimo z isto negativno hrano, zato se razraščajo, kot bi bila nakvašena. V otroštvu doživeto čustvo, da bližnjim ni mar zate, da si zavrnjen, neželen in neljubljen, se bo skozi življenje hranilo s tisočimi drobnimi primeri sorodnih situacij in dokazovalo, da to drži. Čustvena stiska se bo večala in rasla. V otroštvu doživeta groza, da si zapuščen, lahko odraslemu poglobi vsak odhod bližnjega. Nekatere od otroštva pestijo občutki, da niso nič vredni. V vsem, kar bodo počeli, se bodo neprestano dokazovati. Izčrpali se bodo lahko do bolezni.

A obstaja tudi svetla plat. Čustva v življenju so kot začimbe v hrani, barve na platnu ali najboljši prijatelj, ki nam kaže smer in nas opozarja, na katerih koordinatah življenja smo, so za nas zdrave ali bolne, nas podpirajo ali nam škodijo. O lastnih čustvih smo katastrofalno slabo izobraženi, grozljivo slabo jih negujemo, o čustveni higieni ne vemo veliko, in ker čustva niso le vir veselja, temveč tudi nemira in trpljenja, jih pogosto potlačimo. Postanemo čustveni invalidi, ki sami sebi ne znamo pojasniti viharjev, ki besnijo v nas. Gotovo je v vaši bližini kdo, ki je neprestano nezadovoljen in jezen. A zakaj?

Jeza nam lahko sporoča marsikaj. Zarohni takrat, ko drugi prečkajo naše meje, nam hočejo škodovati, nas poskušajo zlorabiti ali opetnajstiti, nas ne upoštevajo, ne slišijo, ne vidijo, ne razumejo … Marsikaj lahko sporoči bodeče čustvo jeze, ki zarobanti v nas, in če mu prisluhnemo, če jezo upoštevamo, če nam uspe razbrati, kaj sporoča in zakaj, lahko odreagiramo. Ne obnemimo in se zatajimo. Ukrepamo.

Lahko pa te neprijetne sile odrežemo. Nehale nas bodo motiti, a njihova razdiralna sila se bo v nas seštevala in nenadzorovano udarjala na plano kot para iz lonca. Ko kuhamo vodo, se ne moremo izogniti temu, da bo enkrat zavrela. Tudi v medčloveških odnosih se sproža prav vsa paleta čustev. Če se z njimi nismo dodobra seznanili, nas premetavajo kot viharji barke.

Budizem in krščanstvo

Tibetanski budizem ima moteča čustva natančno razdelana v svojem temeljnem besedilu Lamrim (nastalo je na podlagi učenj velikega indijskega budističnega mojstra Atiše v 11. stoletju). Če se prav spominjam iz učenj dalajlame pred dvajsetimi leti, je zabeleženih nekje okoli 250 motečih čustev (afflicted emotions), ki jih v sebi raztopimo tako, da aktiviramo pozitivna, t. i. antidotes, ponekod prevajana kot protistrupi, drugod kot protiukrepi.

Ne gre za to, da prvotno čustvo potlačimo. Če smo nesrečni ali jezni zaradi neke situacije, je naša dolžnost, da jo spremenimo. Za to imamo na razpolago vse vzvode in arzenale stvarstva. Če pa situacije ne moremo spremeniti, čemu bi se zaradi tega jezili?

Jeza ima pri budistih mnogo obrazov in vsebuje velik spekter čustev, vključno z razdraženostjo, nejevoljo, užaljenostjo, kuhanjem zamere, hudobijo, maščevanjem, besom in tako naprej. Če karkoli od tega druga oseba usmeri v nas in nas hoče prizadeti, pomeni, da je nesrečna. Če bi bila srečna, celovita in izpolnjena, ne bi hotela oziroma ji ne bi bilo treba početi nič od tega. Zakaj bi se zaradi tega jezili in sami sebi naprtili težke občutke? In če nekdo drug rad povzroča škodo drugemu, zakaj bi mu dovolili, da nas potegne v svoj mrakobni vrtinec? Tudi na nebo se ne jezimo, če iz njega dežuje.

O jezi in drugih čustvih ter naših psihičnih programih najdete navdihujočo literaturo tudi v krščanski duhovni tradiciji. Pater Anselm Grün (1945), nemški menih in ekonom v benediktinskem samostanu Münsterschwarzach, se uvršča med bolj priljubljene pisce duhovne literature in je eden najbolj branih sodobnih krščanskih avtorjev. Doslej je napisal okoli 300 knjig, v katerih kot dolgoleten psihoterapevt psihične vozle pojasni jasno in razumljivo, z učinkovitimi nasveti in preprostimi predlogi, kako jih spremeniti.

»Vsak trenutek našega vsakdana naj bi se odločali, ali bomo žrtev ali pa bomo sami oblikovali svoje življenje,« piše v knjigi Kaj sploh hočem. »Lahko se odločimo za tarnanje ali za sprejemanje, za jezo ali za notranjo mirnost, za nesrečo ali srečo.«

Jezus je jasno izrazil svojo jezo pred farizeji, ko je videl, da trgujejo v templju, ki naj bi bil prostor čaščenja. Menjalcem denarja je prevrnil mize, da so kovanci zleteli po tleh. Uprl se je bučno in odločno. Ko so bile teptane temeljne vrednote, je odločno reagiral. Daleč od pasivnega mazohista, ki bi nastavil drugo lice.

Tudi v zahodni psihologiji je jeza dobrodošlo čustvo, saj v nas aktivira dodatne moči, da sprejmemo odločitve in izpeljemo spremembe. Opozori nas, kdaj je nekdo prestopil meje naše človeške integritete in v naš intimni svet vstopil brez pooblastila ali povabila, si vzel pravico, da nas vrednoti, kritizira, čustveno izsiljuje, nam spodmika tla pod nogami (da bi se sam počutil superiornega, vzvišenega, vrednega) in nam skuša omajati našo lastno notranjo moč in samospoštovanje, nam jemlje, kar nam pripada. Jeza je kot samuraj, ki nas opozori, kdaj moramo zaščititi celovitost svojega bitja.

Če z jezo tesno sodelujemo in upoštevamo njena opozorila, kdaj moramo svetu okoli sebe postaviti mejo in kje, se jeza – presenetljivo – zredči in pojavi le kot opozorilna utripajoča rdeča luč. Sploh ji ni treba več zarohneti v svet. Lahko pa je jeza v nas uskladiščena z rušilno močjo zaradi neke davne, močne in globoke ranjenosti: potem je naša dolžnost, da rano oskrbimo in jo pozdravimo.

Sliši se preprosto, vendar ni. Problem je ta, da samega sebe zelo težko zagrabimo in vidimo. Ko analiziramo sami sebe, se lahko ujamemo v past.

Pasti reševanja čustev

Na past rokovanja s samim seboj opozarja sodobna kognitivna psihologija. Ko nas preplavi negativno čustvo, se ga hočemo znebiti. Pri tem uporabimo eno od najmočnejših orodij uma, to je racionalno kritično mišljenje. Vemo, kje smo (povsem vznemirjeni) in v katero drugo stanje bi radi prišli (bili pomirjeni). Um potem analizira vrzel med obema točkama in išče rešitve, kako vrzel premostiti. Pri tem se sprašuje: kaj je narobe z mano, kje sem naredil napako? Takšna vprašanja so neizprosna, destruktivna.

Um, ki išče rešitev, se osredotoči na vrzel, na pot iz enega stanja v drugo. Vrzel zaznava kot problem, ki ga je treba rešiti. Tak pristop pa je katastrofalen, ko gre za naša čustva.

»Raziskave dokazujejo nasprotno: tuhtanje v resnici zmanjša našo sposobnost za reševanje problemov in je popolnoma neuspešno pri spopadanju s čustvenimi težavami,«  pravi psiholog in profesor z Univerze v Oxfordu Mark Williams, ki je eden od utemeljiteljev  na čuječnosti utemeljene kognitivne (psiho)terapije.

»Znanstveno je dokazano, da je v redu, če nehamo obravnavati žalosti in druge težavne stvari kot probleme, ki jih je treba rešiti, kajti z našimi običajnimi načini reševanja pogosto vse skupaj še poslabšamo,« pravi Williams v knjigi Čuječnost. To ponazori na utrujenosti. Zaradi želje, da bi se je znebili, si prizadevamo ugotoviti razloge zanjo, obenem pa skušamo predvideti še posledice, do katerih lahko pride, če razlogov ne bomo našli. Zaradi razumljive impulzivne potrebe po tem, da bi utrujenost pojasnili ali pregnali, postanemo še bolj utrujeni. »Vendar pa napetost, nesreča ali izčrpanost niso ‘problemi’, ki bi jih bilo mogoče rešiti. So čustva. So odsev duševnega in telesnega stanja. Kot take jih ni mogoče rešiti, ampak samo čutiti. Ko jih začutite – se pravi, ko priznate njihov obstoj – in opustite potrebo, da bi jih pojasnili ali se jih znebili, bodo veliko verjetneje izginile po naravni poti,« pojasnjuje Williams.

Um, ki se spopada s čustvi, skuša slednja kot vešč alkimist pretvoriti iz neprijetnih v prijetna, iz negativnih v pozitivna, iz tistih, ki nas zasužnjijo, v tista, ki nas osvobajajo, iz tistih, ki nas žalostijo, v tista, ki nas radostijo. To počne na dva načina, pravi Williams, z operativnim modusom in eksistencialnim modusom.

Operativni modus nastopi takrat, ko poskušamo problem rešiti z racionalno kritičnim mišljenjem. Začnemo brskati, si zastavljati vprašanja, iskati odgovore. Poskušamo se prebiti do rešitve. Zelo hitro se lahko ujamemo v svoje lastne misli. Pretirano začnemo premišljevati, tuhtati, premlevati. Razpoloženje se nam poslabša. Telo postane napeto, ustnice se namrščijo, zajame nas malodušje. Lahko se oglasijo takšne ali drugačne bolečine. »Dokazi so nedvoumni: tuhtanje je težava, ne rešitev,« opozarja Williams.

Nasprotje je eksistencialni modus. Ta nam omogoča, da se odmaknemo od naravne težnje uma po pretiranemu tuhtanju, pretiranem analiziranju in moraliziranju. Svet začnemo doživljati neposredno, zato lahko vsako stisko, ki jo doživljamo, vidimo s popolnoma novega zornega kota. Iz njega se poraja »pozorno zavedanje« (psihološka in duhovna literatura ga imenujeta tudi osredotočena pozornost, čuječnost, angl. mindfulness), ko smo kot opazovalci (sebe, drugih, sveta) polno prisotni, osredotočeni na dogajanje s celoto sebe, tukaj in zdaj (ne v stiski preteklosti ali sanjarijah prihodnosti), a brez vrednostnih sodb. Dogajanje (v sebi, medčloveških odnosih, svetu) opazujemo, motrimo takšno, kot je, in ne skozi očala tistega, kar bi želeli videti.

»Nepričakovane spremembe zornega kota imajo dramatičen učinek – ne samo na tisto, kar vidite, ampak tudi na tisto, kar mislite in čutite, in na vaš odnos do sveta. V hipu lahko radikalno spremenijo vaš celoten pogled na življenje,« zatrjuje Williams.

A medtem, ko imamo z vsemi temi metodami reflektorje usmerjene na življenjski oder, na vse, česar smo zavestni, se lahko v zakulisju naše osebe dogaja drama.

Senca

Problem je v tem, da naših negativnih sil in negativnih čustev najpogosteje ne želimo ali ne zmoremo videti. V vsakomur od nas je druga polovica, drugi del našega bitja, ki ga je švicarski psiholog in psihiater Carl Jung, imenoval senca, duhovni učitelj Eckhart Tolle pa govori o »bolečem telesu«. Katere so torej sile, ki jih želimo tako silovito potlačiti in zanikati?

Ta skriti del večini od nas povzroča težave, saj gre za vsoto najšibkejših, najbolj pomanjkljivih, slabih ali celo odvratnih delov nas samih. Senca je vse tisto, kar si ne želimo biti, vendar se bojimo, da smo. S to negotovostjo se srečujemo v javnosti, na družabnih dogodkih, v stiku z avtoritetami. Svojo senco vidimo kot vir ponižanja in sramote, ki ju skušamo skriti, pogosto za perfekcionizmom.

V jungovski psihologiji pomeni senca nezavedni aspekt osebnosti. Je naša »temna stran«. Nastaja in oblikuje se v otroštvu, ki je obdobje velike čustvene intenzivnosti, ko se prebujamo in začenjamo počasi zavedati sveta in sebe. Kot pravi Jung, mora »otrok loviti ravnotežje med notranjimi, še nerazumljenimi vzgibi, ki pritiskajo nanj, in zahtevami zunanjega sveta.«

Senca je torej skrit, potlačen, v večini primerov manjvreden del osebnosti, ki ga poganjajo občutki krivde. Senco skrijemo in zanikamo z obrambnim mehanizmom, ki ga je Freud imenoval projekcija. Gre za način, ko svojo lastno senco nezavedno pripišemo drugim in se s tem izognemo soočenju z njo. Obrambnega mehanizma projekcije pa ne uporabljajo le posamezniki, temveč tudi politične stranke, verske skupine, etnične skupnosti, ko sebi drugačne demonizirajo in dehumanizirajo.

Senca je najbolj uničujoča, zahrbtna in nevarna, ko je zatrta, potlačena. Sestavljajo jo namreč

lastnosti, ki jih skrivamo pred sabo in drugimi, kljub temu pa ostanejo aktivne v nezavednem. V stresnih okoliščinah, ko smo utrujeni ali omamljeni, se lahko ta skriti del nas (senca) sproži in začasno prevzame popolni nadzor nad zavestno voljo. Ravno zato je sence tako pomembno ozavestiti in spoznati. Njene lovke so lahko rušilne.

Bolečinsko jedro

 O teh rušilnih lovkah je spregovoril Eckhart Tolle, eden od najbolj priljubljenih sodobnih duhovnih učiteljev. Kot pravi Tolle, je »čustvena bolečina poglavitni vzrok telesne bolečine in telesnih bolezni. Zamera, sovraštvo, samopomilovanje, občutki krivde, jeza, depresivnost, ljubosumje in tako naprej, celo najmanjše vznemirjenje, so oblika bolečine.«

Bolečino deli na tisto, ki jo ustvarjamo zdaj, v tem trenutku, in na tisto iz preteklosti, ki še vedno živi v našem umu in telesu. Vsaka bolečina, ki jo doživimo, vtisne dodaten pečat tisti, ki jo že imamo v sebi. Ta nova bolečina, ki bo ostala v našem telesu, se bo združila z bolečino, ki je bila v nas že od prej, in skupaj se bosta shranili v našem umu in telesu. Sem sodi tudi vsa bolečina, ki smo jo doživeli v otroštvu. »Ta nakopičena bolečina tvori negativno energijsko polje, ki naseljuje vaše telo in vaš um. To je vaše čustveno bolečinsko jedro,« pravi Tolle v knjigi Živeti v sedanjem trenutku.

Bolečinsko jedro je lahko speče ali dejavno. Nekateri ljudje skoraj ves čas živijo skozi svoje bolečinsko jedro, drugi ga izkusijo le v določenih okoliščinah, na primer v intimnih razmerjih ali v situacijah, povezanih z izgubo ali zavrženostjo, ki so jo doživeli nekoč v preteklosti, ali pa v situacijah, ko jih nekdo čustveno ali telesno prizadene.

Prav vse lahko predrami naše bolečinsko jedro, še zlasti, če se povezuje z bolečinskim jedrom iz naše preteklosti. Ko se bolečinsko jedro prebudi iz spanca, ga lahko požene v delovanje celo najbolj nedolžna pripomba, ki jo morda izreče kdo od naših bližnjih.

Bodite pozorni na vsakršno znamenje žalosti in bridkosti v sebi, saj utegne kazati na to, da se bolečinsko jedro prebuja. To se lahko dogaja v obliki razdraženosti, nepotrpežljivosti, mračnega razpoloženja, želje po tem, da bi koga prizadeli, jeze, besa, potrtosti, potrebe po tem, da bi v svoj odnos s kom vnesli nemir ipd. Vse to so znaki, da se bolečinsko jedro prebuja iz spanca. »Bolečinsko jedro se trudi preživeti. Hrani se z vsako izkušnjo, ki je usklajena z njegovo vrsto energije, torej z vsem, kar poraja nadaljnjo bolečino v takšni ali drugačni obliki: v obliki jeze, razdiralnosti, sovraštva, potrtosti, čustvene drame, nasilja in celo bolezni. Bolečinsko jedro torej, ko dobi moč nad vami, ustvari v vašem življenju razmere, iz katerih črpa nazaj svojo lastno energijo in se z njo hrani.«

Ko si vas bolečinsko jedro podredi, si želi samo še več bolečine,« pojasnjuje Tolle. »Postanete žrtev ali hudodelec. Bolečino namreč hočete prizadejati sebi ali drugim … Vaše mišljenje in vedenje sta usmerjena tako, da ohranjata bolečino – tako v drugih kot v sebi. V trenutku, ko svoje mišljenje uravnate z energijskim poljem bolečinskega jedra, se poistovetite z njim in ga spet začnete hraniti s svojimi mislimi.«

Gotovo ste že izkusili, ko ste v svojih mislih neprestano vrteli film travmatskega dogodka ali boleče izkušnje ter ju vedno znova in znova podoživljali. Dramimo bolečino, jo prebujamo, se poistovetimo z njo in bum … smo že v njej. Ali pa nas preplavi mračno razpoloženje in se pogreznemo v premlevanje o vsem, kar nas boli in teži, ovira, muči. Tudi takrat se naše razmišljanje uskladi in uglasi z bolečinskim jedrom.

Ko se s svojim bolečinskim jedrom poistovetimo, ko ga ne zmoremo opazovati iz distance, smo v njegovih krempljih pečeni. Urok poistovetenja lahko v trenutku razblinimo z vzpostavitvijo distance – konec koncev, saj jeza niste vi, je le neko valovanje skozi vas, zelo neprijetno, primerljivo z malimi elektrošoki, a kljub vsemu, jeza niste vi. Če pa se z njo poistovetite, vas preplavi, opijani, zamegli razum. Izgubite distanco. Skozi vas bruhne delovanje nezavednega.

Zdravilni prijemi

Kaj storiti in kako pošast ukrotiti? Po Tolleju usodno moč bolečinskega jedra raztopimo, če se ne istovetimo z njim. Če ga zgolj opazujemo, vzpostavimo distanco, postanemo pričevalci in opazovalci. Preživetje bolečinskega jedra je odvisno od našega nezavednega istovetenja z njim, pa tudi od našega nezavednega strahu pred tem, da bi se soočili z bolečino v sebi. »Toda če se ne boste soočili z njo, če bolečine ne boste osvetlili z lučko vaše zavesti, jo boste morali vedno znova podoživljati,« pravi Tolle.

Se še spomnite: enak pristop svetuje tudi na čuječnosti utemeljena sodobna kognitivna psihologija (glej Pasti reševanja čustev). Svetuje, da se postavimo zgolj v vlogo opazovalca. Se ne poistovetimo. To dosežete tudi v meditaciji. Takrat psihološki vidiki osebe izparijo. Povsem nepomembni so. Ali bolje: neaktivni! Samo ste. V zavedanju obstajanja.

Zapomnite si predvsem naslednje: vse dokler se z bolečino istovetite, se je ne morete osvoboditi. Bolečina postane vaš sestavni del in vas tako obvladuje.

»Dokler del svojega občutenja jaza enačite s svojo čustveno bolečino, se nezavedno upirate in onemogočate vsak poskus, da bi ozdravili bolečino,« pravi Tolle. Ta proces poteka nezavedno in prekinete ga lahko le tako, da ga ozavestite.

Ne moremo zaključiti z receptom za vašo srečo. Ni bližnjic. Zavihati moramo rokave. Zagrizti v težave. Se korak po korak osvoboditi nevidnih, skritih sil v nas. Ne dovoliti, da nas preplavljajo, vodijo, zasužnjujejo in uničujejo. Lotite se branja, meditacije.  Ne sramujte se poiskati veščega terapevta. Če bi se odločili naučiti novega športa, bi tudi poiskali dobrega trenerja, kajne?

Ko vas stisne v primež, če vas povsem ne potegne v bolečino, v strah, v stisko, zamegli um in razum, če zmorete še trenutek treznosti, zavzamite držo opazovalca. Saj so samo misli, ki preplavljajo in sprožajo čustva. Te niso vi. So samo neko gibanje skozi vas. In naslednji trenutek je lahko to gibanje povsem drugačno.

In če tudi to ne pomaga, ko pridejo najhujše ure, se lotite molitve. Naj bodo besede tako goste in predane, da ne bodo dopustile niti zrna, v katerega bi se zajedla negativna misel in negativno čustvo. Naj njihova sladkost preplavi vsako celico vašega bitja.

Poznate havajsko molitev HO’OPONOPONO?

Žal mi je. Oprosti mi. Hvala ti. Ljubim te.

Ne rabite je usmeriti v nikogar. Energija odpuščanja, hvaležnosti in ljubezni vam bo prepojila vsako celico telesa.

Saj zato smo tukaj. Da se razpremo in zacvetimo v naših najboljših potencialih.

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji