Tako je govoril Dalajlama (reportaža iz Himalaje leta 2000)

»Ničesar ne sprejmite a priori, kar v naprej. Nobenega znanja ne vzemite kot dokončnega in ultimativnega. Preverjajte in razumite vsaka učenja skozi svojo individualno izkušnjo. Brez tega nimajo pomena in teže.« Tibetanski budistični voditelj Dalajlama

************************************

BESEDILO: reportaža iz Himalaje, kjer je avgusta 2000 v dolini Spiti potekal najvišji budistični ritual Kalačakra. Učenja in iniciacije je štirinajst dni vodil Dalajlama.

OBJAVA: Nedelo, september 2000.

FOTO: osebni arhiv. Na naslovnici: samostan Ki gompa, kjer so potekala Dalajlamina učenja na 4100 metrih nadmorske višine. Začetki gradnje samostana segajo v 11. stoletje.

 

Z Društvom za podporo Tibetu na sprejemu z Dalajlamo v samostanu Ki Gompa v dolini Spiti v osrčju Himalaje.

Tako je govoril Dalajlama

»Na Kalačakro greste! K Dalajlami! Si budistka«, me je vprašal moški, ki se mi je ponosno predstavil kot načelnik policije v vasici, kjer smo obtičali na ponovnem preverjanju dokumentov. Indijsko tibetanska meja je bila blizu, sto in manj kilometrov od nas. In z njeno bližino se je večala tudi prisotnost za Indijo perečega problema tibetanskih beguncev, ki bežijo pred že pol stoletja trajajočo agresijo kitajskih oblasti. Od leta 1949, ko je Kitajska okupirala Tibet, jih je čez zasnežene prelaze šest in več tisočakov prebegnilo več kot 130.000.
»Ne«, sem mu odgovorila in srebala čaj, ki mu pravijo čaj enako kot mi, le da vanj dodajo mleko. Bil je že večer in moja zadnjica je bila pošteno pretresena po dvanajstih urah vožnje z džipom iz predgorja Himalaje v njeno osrčje, po ozki makadamski cesti, ki sem in tja izgine, se vzpne čez dva štiritisočmeterska prelaza, jo mestoma ubere kar čez reko in hudournike, se vijuga kot kodri na glavah afriških prijateljev, vmes pa se kiti s humornimi opozorili na tablah kot so: Nesreče so na tej cesti prepovedane; Dragi, želim si te, vendar ne tako hitro; Četudi si na dolžnosti, uživaj v lepoti. Nas je čakalo še nekaj ur vožnje, indijski policaj pa si je v mali kamri vaške gostilnice zadovoljno zvijal moj tobak, večen hvaležen medij za navezovanje stikov, ter se čudil: »In kaj si potem, če nisi budistka, si kristjanka?«
»Ne«, sem negotovo pripomnila in pomislila na katoliško cerkev. Je pri nas sploh mogoče biti kristjan, ne da bi te katoliška cerkev nemudoma uvrstila med tiste svoje procente verujočih, s katerimi maha, ko hoče vpeljati verouk v šole? Ali pa kaj drugega.
»Kaj pa si potem«, je vrtal dalje.

»Nič.«
»Ne moreš biti nič«, je vztrajal. »Kaj si po rojstvu, kaj je tvoj oče?«
»Ateist.«
»Ne more biti ateist«, je prepričano dodal. »V nekaj mora verjeti.«
Ja, vera. Klasifikacije so huda zadeva. Po tolikih vojnah in morijah zaradi njih ni nič čudnega, če se jim želimo izogniti kot hudič križa. Mi smo bili zanj kristjani, ki smo šli k budistom. In to mu ni šlo skupaj. Zakaj? In tako daleč? In kako vam je lahko tukaj všeč?
Dolina Spiti.

Spiti

Velik del njegovega čudenja je bil seveda popolnoma upravičen. Dolina Spiti, kamor smo potovali, leži v osrčju Himalaje na severu Indije, 4000 metrov visoko, kjer je višina že tolikšna, da nas, nižinske ljudi dodobra obdela v obliki glavobolov, nespečnosti in tudi v hujših oblikah vrtoglavice in splošne slabosti. Pravijo ji višinska bolezen in še malo ni nedolžna zadeva. Drugi dan našega prihoda v dolino smo se srečali že s prvim smrtnim primerom, nekaj dni kasneje smo trepetali za življenje avstrijske kolegice, ki so jo z reševalnim vozilom prepozno prepeljali v nižino in se je po nekaj dnevih nezavesti čudežno izmazala, po tednu dni pa so bile bolnice oziroma prostori, ki bi jim lahko tako rekli, že nabito polni, da sta ležala po dva bolnika v postelji, vsak obrnjen v svojo smer, da sta si lahko vonjala podplate. Kogar ni doletela višinska v blažji ali hujši obliki je imel na voljo še dodatni bogati asortiman neprilik. Pokrajina je pretežno gola, kamnita in prekrita s prahom, ki ga veter neprestano vrtinči v nosnice, ušesa in sapnik ter razžira sluznico do krvavega. Avgustovsko sonce neusmiljeno pripeka in čeprav se redkokdo ni zavaroval z dežnikom, je v glavah zakuhavalo. In če k temu dodamo še suh zrak, suh, da si je bolj suhega težko izmisliti, našim telesom res ni bilo blagodejno postreženo. Izogibati so se morali čerem diareje, se odrekati sleherni surovi hrani in pazljivo oceniti prodajalce čajev in drugih toplih pijač, ki so rokovali z neustekleničeno vodo, ali so jo resnično prekuhali ali samo pogreli. Ni bilo vode, v kateri bi se lahko osvežili, le pasje mrzli, deroči hudourniški rokavi umazano sive, kalne vode v široki rečni strugi na dnu doline, kjer je 9500 prebivalcev osem mesecev na leto s snegom odrezanih od sveta. In kljub temu se je tam štirinajst prvih avgustovskih dni zbralo petnajstisoč ljudi. Iz vseh celin in vseh okoliških dolin. Prišli so z avtobusi in džipi. Mnogi na strehah, ker ni šlo drugače. Zgodila se je Kalačakra, najvišji budistični tantrični ritual, kompleksen sistem učenj, plesov, molitev, priprave mandale in iniciacij, ki jih je po legendi Buda predal prvemu kralju Šambale, dežele razsvetljenih ljudi. In vodil jo je njegova svetost Dalajlama.

Samostan Ki Gompa.

Dalajlama

Dalajlamo bi seveda lahko predstavili na mnogo načinov in iz mnogih vidikov, iz verskega, političnega in človeškega. Je tibetanski verski in posvetni voditelj, ki živi v Dharamshali na severu Indije, dva dni vožnje iz naše doline Spiti. Tja je pobegnil leta 1959, deset let po kitajski okupaciji Tibeta, kjer je dobil azil, ustanovil tibetansko vlado v izgnanstvu in se začel boriti sprva za neodvisnost, kasneje pa za avtonomijo svoje domovine, v kateri je uničenih 6000 samostanov in templjev, zaradi eksekucij, mučenj, lakote in taborišč pa je do sedaj umrlo 1,2 milijona Tibetancev. Za svoja mirovna prizadevanja je leta 1989 sicer dobil Nobelovo nagrado za mir, sočasno pa mu zaradi kitajskega pritiska nikoli ni bilo dovoljeno vstopiti v prostore Združenih narodov, celo na septemberski milenijski svetovni vrh miru v New Yorku, na srečanje več kot 1000 duhovnih vodij, ki so razpravljali o poteh, ki bi povečale versko toleranco in zmanjšale starodavne antipatije, ni bil povabljen. Po dostopnih podatkih ima Kitajska na Tibetu 90 jedrskih konic, kar ni mala malca, in za seboj milijardno vojsko. V takšni realnosti moči in žvenketanja z orožjem je prostora za razumne in strpne dogovore tako malo, da niti s konicami prstov na njem ni mogoče stati.

Drugačna je njegova verska realnost. Rodil se je pred 65. leti v kmečki družini, bil pri dveh letih priznan in pri štirih razglašen za 14. reinkarnacijo dalajlame, ki je v budizmu utelešenje ene najpomembnejših bodhisatev ali bitij razsvetljenja. Bodhisatve so na poti k temu, da postanejo Bude, da postanejo prebujeni, tisti, ki jih je razsvetlilo spoznanje resnice, vendar se svobodno odrekajo dokončni nirvani, zato da bi s svojo duhovno popolnostjo lahko pomagali pri osvobajanju vseh živih bitij. Bodhisatvo, ki jo utelešajo dalajlame, imenujejo avalokitešvara, kar pomeni manifestacijo sočutja. Zato se je na odročnem, komajda dostopnem koncu sveta zbralo 15.000 ljudi. Enega najbolj svetih budističnih ritualov je vodil eden izmed najbolj svetih ljudi budizma.

Po naključnem klepetu z mladim budističnim menihom na poti v samostan.

Ljudstvo

»Čaj«, so vpili prodajalci, ki so se s termoskami že ob zori sukali med vojaško postrojenimi šotori v kempu, poseljenem z nekaj tisoč dušami. Samo eden od mnogih je bil, največji, najcenejši, z najmanj udobja. Predvsem Tibetanci so tam živeli. Udobje je bila senca in šotor z dnom, ki je vsaj malo varoval pred prahom. In neudobje je bilo sonce in šotor brez dna. Nič drugega. Po tem so se kempi ločevali.

Uro po zori so se že prve kolone urejenih, umitih družin in posameznikov, otrok in starcev, gologlavih in v rdeče kute zavitih menihov in menihinj, iz vseh strani doline, vsaka po svoji ozki stezi, vzpenjale dvesto metrov visoko proti samostani. Proti Ki gompi. Vmes med njimi so po cesti hrumeli neprestano hupajoči avtomobili in iz streh avtobusov kot grozdi viseli ljudje iz okoliških vasi in prepevali. Ob šestih so na dvoriščnem platoju pred osrednjim templjem že sedeli menihi in menihinje, na stotine njih, v ravnih vrstah, po videzu in statusu enaki, molili, prepevali, brundali. Na robovih dvoriščnega platoja sta se začeli zgoščevati dve dolgi vrsti, ena na severni in druga na južni strani, na dveh skrbno varovanih dohodih, kjer smo bili pregledani, pretipani, tudi izprašani. Ob sedmih se je začelo. Dalajlamina učenja. Včasih dopoldan, v rezkem hladu juter, in mnogokrat popoldan, pod ostrim višinskim soncem. Dolga. Štiri ure. In pet. Z desetminutnim premorom. Dalajlama svojega prestola ves čas ni zapustil. Celo presedel se ni. Niti svoji spodviti nogi ni razkrečil in se pretegnil. Tudi drugi menihi ne. Ti so okoli njega čepeli še dlje. Samo s čajem so vmes postregli. Vsem nekaj tisočim ljudem.

Kako so vsi ti ljudje sledili zahtevnim učenjem budističnega nauka, o dharmi in samsari, o karmi in bodicetti, mi ni jasno. Vendar so tam bili in poslušali. V njih je sem in tja pronicalo znanje, ki so ga ulovili tam, kjer so ga zmogli razumeti in sprejeti.

Na sestopu iz samostana je pomagala mnogo bolj urna (čeprav starejša) Tibetanka.

Dalajlamina učenja

Govoril je o tem, kako so vsa bitja v oceanu samsare, v oceanu trpljenja in v kolesu eksistenc, vnovičnih reinkarnacij… kako so žalostne in boleče emocije vzrok našega trpljenja in bede… kako smo kontrolirani z umom, ta pa z motečimi emocijami in vse, dokler bo tako, ne bomo našli miru in sreče… kako naj z dharmo, Budovim naukom, preobrazimo um, da iz trpljenja preidemo v srečo, v vrhunsko stopnjo miru… kako naj vse, kar delamo, delamo z zavestjo in željo, da si prizadevamo za razsvetljenje vseh ljudi, ker sebičnost ne vodi k sreči… kako ni prostora za sovraštvo tam, kjer je ljubezen… o razvijanju sočutne in ljubeče zavesti… kako destruktivno je sovraštvo, tekmovalnost in ljubosumje… o trpljenju, ki pride vedno, ko mislimo o sreči samo enega… o religiozni veri, ki izhaja iz zaupanja v bližnje, ki so po srcu blizu… o modrosti in sočutju… o ljubeči prijaznosti… o tehnikah in načinih meditacije… o tem, naj razlikujemo med osebo in njenimi negativnimi lastnostmi, naj tega ne enačimo… o tem, da smo si vsi enaki… govoril je pravzaprav o temeljnih človeških vrednotah. In učenj je bilo toliko, da bi jih lahko zbrali v knjigo, dve, tri. Na nas zahodnjake pa so delovale predvsem misli, ki bi jih težko slišali od kakšnega, še najmanj verskega voditelja. »Ostanite povezani z religijo svojega okolja, ker je to vaša kultura in tradicija«, je mnogokrat poudaril. Še zdaleč si nas ni prizadeval pritegniti ali spreobrniti. Še manj nadzirati, kar je tako lastno našim zahodnim institucijam: »Vera v budizmu temelji na znanju in študiju, proces vzgoje vere pa zajema tudi skepso, spraševanje, dvom. To je pravi proces razvoja vere. Ničesar ne sprejmite a priori, kar v naprej. Nobenega znanja ne vzemite kot dokončnega in ultimativnega. Preverjajte in razumite vsaka učenja skozi svojo individualno izkušnjo. Brez tega nimajo pomena in teže.« Vmes je stresal šale, se smejal in nas, ki smo vajeni absolutističnega nastopa zahodnih duhovnih institucij, presenečal s pomirljivimi in odprtimi besedami:»Ne delajte življenja destruktivnega. Ni pomembno, katere vere ste. Vsi smo le človeška bitja. Vsaka religija doprinaša k človekovi plemenitosti in vsaka ima nek segment bolje razvit od druge. Krščanstvo na primer je daleč razvilo principa ljubezni in dobrodelnosti.«

Pred seboj smo imeli živ vzgled. Vedno nasmejanega, šaljivega, ljubečega, toplega, radostnega človeka. »Kako vam uspeva ohranjati to radostno kondicijo«, smo ga vprašali novinarji. »Ker sem vedno točno to, kar sem«, je z globokim basom odgovoril. Takšen, ves gol in razgaljen, je bil tudi takrat, ko so ga zalile solze in je odložil očala, sklonil glavo na mizo pred seboj in se razjokal. Telo se mu je stresalo od ganjenosti, da nam lahko preda Kalačakrina znanja, med nami pa je nastala globoka tišina. Obred iniciacije se je začel.

Vsak dan, štirinajst dni, je več kot deset tisoč ljudi pod žgočim soncem zbrano poslušalo Dalajlamina učenja. Mnogi so prišli ilegalno iz Tibeta.

Kalačakra

Vstopili smo v žarek svetlobe, ki gre iz srca Kalačakre. Seveda ne dobesedno, temveč skozi vizualizacijo, skozi miselno predstavo. Kalačakra je mandala, ki so jo menihi v templju delali štiri dni v tišini, od ranega jutra do trde noči, neprekinjeno, v času dopoldanskih učenj in v času popoldanskih puj, štirih, tudi petih molitvenih ur, ko se je v tempelj skupaj s tridesetimi menihi in dvajsetimi gosti vsak dan zaprl Dalajlama, molil, brundal, prepeval, in se potapljal samo v njemu znane globine zavesti, zunaj pa je na stotine menihov predano spremljalo dogajanje v templju preko zvočnikov. Ljudje so se razpršili na vse strani Spitijevske doline, zgoraj v samostanu pa se je svetost atmosfere še stopnjevala. Celotna pozornost je bila usmerjena v mandalo, simbol univerzuma, porajanja in minevanja, ki jo naredijo iz nadrobnejšega barvastega peska, ki ga skozi kot lijak oblikovane tulce z drgnjenem pazljivo stresajo na v naprej zarisan in s posebnim ritualom posvečen načrt na mizi. Narediti na desetine kot centimeter velikih figuric do milimetra natančno je spretnost, ki zahteva ne samo veliko znanja in zbranosti, temveč tudi potrpežljivosti in predanosti, vrednote, ki so v sami srži budističnega nauka. Mandala je bila simbolno središče dogajanja. Bila je tudi simbolna vsebina dogajanja. In v njej vsa skrivnost, zaradi katere smo se zbrali. Simbolna upodobitev iniciacije v Kalačakro.

Če jo podamo tako, kot jo predstavljajo knjige, da na človeka deluje v treh spiritualnih oblikah: ga očisti, transformira in v njemu zasadi semena, iz katerega lahko duhovno raste proti razsvetljenju, ne povemo kaj dosti. Morda boste nejeverno skomignili z rameni, če vam opišemo, kako se je v visokih spiralah od tal proti nebu dvignil veter in nekaj ur metal v zrak prah in papirje, ko smo po krajšem rituali z mislimi vstopili v središče mandale, v peščeni univerzum tam v templju, ki ga – mimogrede – razen nas gostov in menihov ob Dalajlami do konca ceremonije ni videl nihče; samo predstavljali so si ga lahko. »Vedno se v tem trenutku začne vrtinčiti veter«, je pripomnil Zahodnjak, gospod, ki pripravlja knjigo o Kalačakri. Njegova je bila že sedma. In verjela sem mu. In še manj verjetno se vam bo zdelo, da je iniciacija prišla, čeprav smo jo spremljali vsi, le do tistih ljudi, ki so na predvečer pod svoje ležišče položili vejico, ki so nam jo dali menihi, se zbudili ob zori, in sanjali, da jih je obiskal menih ali pa so vstopili v mandalo. Kako naj opišemo to kodirano simboliko, ki jo v celoti razumejo le redki menihi in je vpeta v šest ur trajajoči ritual z natanko določenimi, vsako minuto spreminjajočimi se molitvami, prepevanji, zvonenji, ponavljanji zaobljub, pokleki, trakci, ki se jih daje na glavo, semeni, ki se jih položi pod njih? Lahko jo kot aktiviranje latentnega potenciala, vseh tistih sil v nas, iz katerih lahko začne rasti nova, prečiščena, čista zavest.

Z Društvom za podporo Tibetu na poti v dolino Spiti, ki je šla čez najvišji himalajski prelaz Rohtang na skoraj štirih tisočakih.

Epilog

»Zakaj v templju ni bilo menihinj«, sem vprašala Lhakdorja, Dalajlaminega asistenta za religijo, ko smo vsi bili že na stotine kilometrov stran od peklenskega prerivanja, paničnega brezglavenja gnetenja proti templju, ki je sledilo tisto popoldne po koncu Kalačakre, ko so se vrata templja odprla za javnost. Tudi obredno uničenje mandale je bilo že za nami, Spitijevska dolina pa zopet tiha in prazna, s kupom smeti prepuščena v oskrbo domačim prebivalcem. »Tako enakovredni in enakopravni so delovali navzven, vsi enako oblečeni, enako obriti, v istih vrstah sedeči, z isto molijo na ustih, v templju pa, na najbolj posvečenem mestu, tam menihinj ni bilo.«
»Vem, kaj te muči«, se je zasmejal.»Dalajlama je zelo pozoren, da je prisotnost ženskega spola v javnih službah enaka moški. Polovico ministrstev tibetanske vlade v izgnanstvu, ki je v Dharamshali, vodijo ženske. Zakaj jih ni bilo potem v templju? Odgovoren je preprost. Ker nobena med njimi ni strokovnjakinja za Kalačakro. Če bi bila, bi sedela med njimi.« Preleteli so me tihi pomisleki, če sistem šolanja menihinjam sploh omogoči, da se posvetijo zahtevnejšim znanjem in se vanje celo posvetijo, ko je vame nenadoma priletelo vprašanje.
»Si postala budistka?«
»Hmm, jah, ne vem, če bi se temu lahko tako reklo, sem v zadregi nejasno motovilila. Budizmu sem močno naklonjena.«
»Pošteno«, me je veseljaško potegnil za nos.
Tako! Stvari so lahko zelo preproste.

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji