Zaradi pandemije se nam je spremenilo vse, kajne? Naše navade in rituali. Soočeni smo z omejitvami, ki jih nismo izbrali in si jih ne želimo. Odvzet nam je življenjski stil, ki smo ga vajeni, in tudi življenjski ritem, ki nam je dajal tempo skozi vsakdan. Počutimo se izkoreninjene, kot bi nas izpulilo iz tal. Zato se moramo ukoreniniti sami in vzpostaviti svoj lasten svet normalnosti.
Bežimo, tecimo …
Sama se izogibam okoliščinam, ki bi me silile v stres. Sprožilec stresnega odziva je strah, ki preplavi telo s stresnimi hormoni (adrenalinom, kortizolom). Ti nam podvojijo moči in če smo v življenjsko nevarni situaciji, nam dodatne moči pomagajo preživeti. Če pa je strah avtomatsko čustveno odzivanje na razmere, ki niso nevarne, temveč jih mi dojemamo kot nevarne, nam lahko zelo škodi. Dolgotrajen strah sproža kronični stres, ki nas prekomerno prepaja s stresnimi hormoni. Ker pa nismo življenjsko ogroženi, jih v telesu ne potrebujemo. Če neke snovi v telesu ne potrebujemo, a smo kljub temu z njo prežeti, nam začne povzročati težave, kajne? Če smo zaradi strahu v stresu in zaradi stresa predolgo povsem preplavljeni s kortizolom, ta sčasoma poruši tako naše fizično kot tudi psihično zdravje. Pristanemo v tesnobi, depresiji, pobitosti, nemiru, glavobolih, napetosti in celo agresiji, porušijo se nam živčni prenašalci med možganskimi celicami (nevrotransmiterji), obremeni nam srce in ožilje ter ošibi imunski sistem. Postanemo ranljivi za vdore bakterij in virusov ali pa za vznik bolezni, ki jih že nosimo v sebi.
Če hočemo sebi v teh pandemičnih dneh najbolj škodovati, potem se je najbolje čim bolj nasititi z vsemi vrstami strahov. A naj ponovim: strah je pomembno opozorilo, če smo življenjsko ogroženi. Zaradi strahu takoj ukrepamo in se zaščitimo. Vse, kar ne dosega resnične življenjske ogroženosti pa so le naše izmišljije, umišljeni strahovi, ki jih negujemo in pestujemo.
Strah hranimo z našimi črnogledimi interpretacijami sveta, s temačnimi vizijami prihodnosti, s teorijami zarote, hipotetičnimi katastrofami in konci sveta.
Na nas je odločitev, v katero smer bomo osredotočili pozornost: v strah ali pa v zaupanje v življenje. Strah hromi, slabi, šibi, plaši, vznemirja. Zaupanje v življenje pa nas pomirja, poživlja in radosti. Ne vemo, koliko življenja nam je odmerjenega in tega odmerka ne bo strah prav nič spremenil, le zagrenil nam bo dneve, zadušil veselje, prisebnost in razsodnost.
Poleg čustva strahu, ki nam ne prinese nič dobrega, nas lahko spodjedajo tudi miselni strupi: negativna prepričanja in škodljiva vedenja.
Stopite na varno razdaljo do tistih, ki trosijo paniko in vas skušajo posrkati v vrtinec izrednih razmer. Ni izrednih razmer! Je le zahtevnejša družbena stvarnost z bolj zapletenimi izzivi. Živimo v večjih omejitvah, kot nekoč, in kaj potem? Sama se ne obremenjujem z restrikcijami in izolacijo. V svoji notranjosti sem svobodna in te svobode ne more nihče vzeti in nič okrniti. In res se ne moremo družiti z vsemi, ki se nam jih srce poželi, imamo pa toliko več časa sami zase, kar je dobro, saj je odnos samega s sabo najpomembnejši odnos v naših življenjih. Tudi v druge države ne moremo odpotovati in na izlete, a roko na srce, mar ni to le izkušanje tistega, kar je nedostopno večini človeštva tudi v zdravih časih brez pandemij. Vse je zaprto, res je, trgovine, lokali, kulturne ustanove, a morda bomo toliko bolj cenili, kar smo imeli. Kajti nič na tem svetu ni samoumevnega. Le smrt, ki čaka vsakega od nas in odhod iz življenja.
Če boste veliko časa preživeli na družabnih omrežjih, namesto sami s sabo, vam bo lahko celo mnogo težje preživljati zahtevne pandemične dneve. Na vse vrste diarej boste naleteli. Pogovori, ocene, sodbe, prepričanja so preplavljeni z miselnimi strupi in negativizmi vseh vrst, s črnogledim, agresivnim, žaljivim, omalovaževalnim, črno-belim pogledom na svet, z žaljivkami, grobostjo, poniževanji. Čez se zlije ta gnojnica čez vas, boste potrebovali izdaten in dolgotrajen tuš, da si boste povrnili nekdanjo vedrino in lahkotnost duha. In četudi se bi uspešno izognili odplakam, lahko v vas priletijo katastrofične interpretacije sveta in razmer, teorije zarot, paranoidne vizije prihodnosti, napovedi kataklizme in propada obstoječe družbe.
Bistvena lastnost transformacije je, da ustvari prostor za novo s tem, da poruši staro. Metulj lahko poleti le, ko se izvije iz svojega trdega bubastega kokona. Voda postane tekoča in pitka, ko se osvobodi ledene zamrznitve in spremeni agregatno stanje.
Bolj kot sejanje panike bi koristilo vprašanje: kaj lahko sam doprinesem za boljšo družbo? Kaj lahko storim ali živim drugače? Kaj naj spremenim? Na civilizacijskem križišču smo. S temi vprašanji se bomo slej ko prej prisiljeni soočiti.
Dobrodošli …
Sama gojim tiste medčloveške stike in aktivnosti, ki mi omogočajo negovanje notranjega miru, sočutja, spoštovanja do vseh bitij, socialne pravičnosti in skrbi za šibkejše. Ne obremenjujem se z restrikcijami in izolacijo. V svojem najglobljem jedru bitja sem svobodna in te svobode ne more nihče vzeti in nič okrniti.
Vsako jutro opravim jogo in meditacijo. Izkušanje globokega miru in neskončne prostranosti me opomni, da sem tukaj le začasno. Zelo kratek življenjski čas. Kako ga bom izkoristila?
Berem, pišem, raziskujem, iščem odgovore, si prizadevam za resnico. Resnica je tista sila, ki mi določa smisel, cilj in pot. Zakaj smo tu? Kam gremo? Kaj je srž človeka, njegovo bistvo, jedro njegove psihične in duhovne narave?
Vmes plešem, četudi sama s sabo: ples je utelešena radost bivanja. Poslušam glasbo: lepota (umetnost) plemeniti, navdihuje, hrani duha in žlahti življenje. Negujem humor: v smehu postanemo lažji in tegobe izgubijo naboj usodnosti. Prijatelji so resda daleč, a sodobne tehnologije omogočajo, da se ne samo slišimo, temveč tudi vidimo.
Dokončujem naslednjo knjigo (četudi lahko ne bo nikoli izšla) in raziskujem nadaljnje poslovne korake (ki jih morda sploh ne bo). Kdo ve, kaj me čaka? Kdo ve, kaj vse nas čaka? Bolj kot je nejasna prihodnost, manj pomembni postanejo naši cilji. In ko ne živimo s cilji, smo resnično v sedanjosti, tukaj in zdaj, zatopljeni v trenutno opravilo, polno prisotni, osredotočeni, celoviti.
Ta izkušnja pa nevidno, a v globine, spreminja naš vrednostni sistem, kajne? Kako je ustvarjati, ko nimamo cilja, ne delamo za priznanje in ne pričakujemo plačila?
Prihodnost? Lahko bo povsem drugačna od vsega, kar smo poznali doslej. Ne vemo, kako se bo med epidemijo družba prerodila. Ni mogoče predvideti, kaj bo čez mesec dni. V tem mesecu, ki je pred nami, je namreč vse odvisno od človeka. Z našim neodgovornim obnašanjem lahko epidemijo razplamtimo. Lahko jo z odkritjem učinkovitega cepiva uspešno zajezimo. Vse to lahko, a vmes na tej poti lahko tudi zrušimo svetovno gospodarsko ravnotežje in sprožimo nerede, kaos in kriminal.
Vse je mogoče. Zato se raje osredotočam na vsak dan posebej. Na svoje življenje in ne na družbeno stvarnost, nad katero nimam vpliva. Pozornost je usmerjena v tisto, kar je v mojih rokah. In v mojih rokah je odločitev, kako sem bom na izzive časa odzivala.
