Medij: Pogovor za časnik Primorske novice, priloga Goriška

Objava: 20. maj 2020

Novinarka: Katja Željan

Preživimo zaradi sodelovanja. Egoizem ubija.

Poznamo vas kot avtorico knjižne uspešnice Stres, kuga sodobnega časa, a predavate tudi o tem, kako se spopasti z depresijo, tesnobo, fibromialgijo, bolečinskim sindromom in izgorelostjo. Kako so vse te bolezenske oblike povezane s stresom?

To je kompleksno vprašanje, kateremu je posvečena celotna knjiga. Biologija in medicina se ukvarjata s tem, kako nastaja stres in kakšne so njegove posledice, psihologija pa proučuje, zakaj si ga povzročamo. Če je stres temeljni človekov obrambni mehanizem, ki mu je v pradavnini omogočal preživetje v soočanju z življenjsko nevarnimi situacijami, zakaj v njem danes živimo prav vsak dan in ne samo v redkih, izjemnih razmerah? Ko živimo v stresu, se telo odziva kot v pradavnini. Zanj so to izredne razmere, življenjska ogroženost! V stresnem odzivu se namreč sproži zapletena kemijska reakcija, ki v telo sprosti adrenalin, ta pa nam podvoji moči, da zmoremo napore, ki jih drugače ne bi. A dodatna energija je kot kredit, ki si ga izposodimo na banki. Ima svoje obresti. V telesu se ob stresu poleg adrenalina sprošča tudi kortizol. Če je ta v telesu neprestano in dolgo časa, ima to številne hude posledice za naše zdravje: spremeni odzivanje imunskega sistema, reproduktivni sistem in procese rasti. Kortizol uničuje nevrotransmiterje, živčne prenašalce med možganskimi celicami (nevroni), kar škodi možganom. Če upade nivo nevrotransmiterjev, to pripelje do psihosomatskih bolezni, predvsem do depresije. To pa je bolezen, ki vsebuje tudi simptome drugih stanj:  izgorelosti, fibromialgije, bolečinskega sindroma.

A zakaj smo v stresu, ko sploh nismo življenjsko ogroženi: na cesti, ko vozimo avto, v službi pred pogovorom z nadrejenim, ob javnih nastopih, ob prizadevanju za kakovostno delo idr. Slednjemu se posveča psihologija, našim škodljivim vedenjskim vzorcem, ki stres povzročajo: perfekcionizmu, deloholizmu, izogibanju konfliktom in notorični prijaznosti, postavljanju drugih na prvo mesto,  ipd.

Medicina pogosto vse naštete bolezenske oblike uvršča pod skupni plašč depresivnih pojavov in jih zdravi z antidepresivi. O tem, koliko ljudi je v naši državi na antidepresivih, obstajajo naravnost grozljive ocene; je depresijo mogoče zdraviti tudi kako drugače?

Depresija ima več stopenj. Lahko se izrazi v blagi, srednji ali v hudi obliki. Če pride do depresije zaradi fiziološke okvare, so potrebna zdravila. Do glavnine depresije pa pride zaradi globokih ran, nemoči, izgub, travm in drugih stisk. Treba je najti vir, ga oskrbeti, naravnati človeka v zdravo smer. Za to pa je potrebna strokovna roka izkušenega terapevta. Če imamo granulom, se ne bomo pozdravili z zdravili, temveč s posegom v naš zob. Morda ga bo treba celo izpuliti.

V Ameriki in v Veliki Britaniji rezultati številnih raziskav kažejo, da je psihoterapija enako ali celo bolj učinkovita od farmakoterapije (jemanja antidepresivov), npr. nedavna metaanaliza iz Cambridga. Sočasno obstaja tudi obilje raziskav, ki ugotavljajo, da je meditacija enako učinkovita kot antidepresivi. Priporoča jo Nacionalni inštitut za zdravje in klinično odličnost kot metodo, ki je dokazljivo enako učinkovita kot antidepresivi.

Dobrodejna so tudi zelišča (šentjanževka), a ne jemljite jih z antidepresivi, ker njihove interakcije lahko povzročijo še hujše počutje, kot je bilo pred jemanjem zdravil. Nujno je redno gibanje, (nordijska) hoja, sprehodi, joga in druge blage oblike. Ko vas zagrabijo te bolezni bodite nežni do svojega telesa in ne nagnite se v skrajnosti: ne zanemarite se v lenobo in ne počnite ničesar, kar bi vas izčrpavalo in obremenjevalo.

Slabo stran stresa, ki vodi v uničujoče bolezni, ste preučevali skozi prizmo znanstveno podprtih izsledkov in najnovejših študij, ki v svetu obstajajo na to temo. Kaj so bile vaše glavne ugotovitve? Vas je katera od teh ugotovitev tudi presenetila?

Znanstvenike sem brala in poslušala z odprtimi usti. Kakšne zgodbe! Naj povem eno. V Afriki je na tropu opic stres vrsto let raziskoval odličen nevroendokrinolog iz Univerze Stanford  Robert Sapolsky. Ta trop opic so izbrali, ker je podoben človeškemu: v njem vlada hierarhija, močnejši pa se sem in tja izživljajo nad šibkejšimi. Nato se je trop zastrupil in kazalo je, da bo šlo vse njihovo delo v nič. Sapolsky je bil povsem obupan. Potem pa so ugotovili, da so umirale samo alfa opice, tiste, ki so bile dominantne, neprijetne in nasilne. V tropu so ostale ‘normalne’ opice, sodelujoče, prijazne in medsebojno spoštljive. Novi odnosi so v tropu tudi ostali. Ugotovitev znanstvenikov je bila sledeča: ker dominantne opice niso znale sodelovati, ker v sebi niso imele prijaznosti do drugih, so v času krize poginile. In tiste, ki so ostale, niso razvile starih škodljivih vzorcev. Mar ni to opogumljajoče! Preživimo zaradi sodelovanja. Egoizem ubija.

Kot pravite, se je v vseh primerih za trajnejšo ozdravitev treba ozreti vase. Kaj torej lahko storimo sami? Kako pomagati, regenerirati, prenoviti svoje telesne, psihične in duhovne ravni?

Ni bližnjic. Za telesno zdravje še znamo poskrbeti, za vse ostalo pa smo bosi in nevedni.

Spoznati moramo svoje nezdrave vzorce obnašanja, pogubna prepričanja in škodljive obrambne načine.

Soočiti se moramo s svojo’senco’, vsemi negativnimi, temnejšimi in škodljivimi deli svoje osebnosti: s tekmovalnostjo, ljubosumnostjo, slabo samopodobo, šibkim samozaupanjem, s samokaznovanjem ipd. Če bomo gledali vstran, bodo te sivine usmerjale naša življenja, nam metala polena pod noge in preprečevale, da bi stopili v novo, v boljše. Zaustavijo nas še predno storimo korak. Sočasno je treba pozdraviti svoje čustvene rane in psihične travme. Z mavcem na nogi ne bomo prav poskočni v življenju, kajne? Ključne pa so tudi naše duhovne ravni, kajti tukaj v življenju smo le začasno. Zelo kratek čas! Čemu se bomo posvetili: kaj so naše vrednote in k čemu stremimo?

Kakšna pa je vaša osebna izkušnja? Kako ste se sami spopadli s stresom in česa vas je ta izkušnja naučila?

Stres mi je pokazal na vse, kar mi škodi in me ne podpira. Je odličen smerokaz.

Kakšen bi bil vaš nasvet, kako si v takšnih primerih pomagati in življenjske tegobe obrniti v pozitiven pogled na življenje?

Življenjske težave vidim kot nekaj, kar potrebujemo za svoje učenje. Pripeljejo do novih spoznanj, zaradi katerih se premaknemo naprej, v novo življenjsko fazo ali obliko, bolj uglašeno z našimi trenutnimi potrebami. Če tega ne storimo, nas lahko privede v trpljenje. Ko postane trpljenje neznosno, bomo storili vse, da se ga osvobodimo. Takrat bomo sposobni preseči celo samega sebe. In za to gre! Da vsak od nas razvije svoje najboljše potenciale.

mde