Na klopi pred letališko stavbo v Zagrebu sem na blagem soncu zadnjega februarskega dne čakala na prevoz v Ljubljano. Globoko sem vdihovala bujne vonjave prsti, zelenic in drevja. Po dvomesečni opojni vročini tropskega podnebja je prijala umirjena svežina evropskega zraka. Vrnila sem se z novo knjigo, ki sem jo napisala v dvomesečni osami. Potrebovala je še nekaj moje pozornosti, malce brušenja in tesanja, a zdelo se je, da bo zlahka stopila v svet v maju. No, ni prišlo do tega.

*************************

Medij: revija  Zarja Jana št. 21

Objava: 26. 5. 2020

Povezava: 24_25_Zarja_Jana_21-Vsi enaki vsi enakopravni

Spletna stran: https://revijazarja.si/clanek/zgodbe/5ecc3927323f8/vsi-enaki-vsi-enakopravni

*************************

Vsi enaki, vsi enakopravni?

Ni tako. Ko nas je spodnesla epidemija z ohromitvijo javnega življenja in zastojem gospodarstva, sprva ni bila načrtovana pomoč za vse zaposlene enako. Samozaposleni smo si jo morali izboriti. Diskriminacija kulture pri dodeljevanju pomoči pa se nadaljuje.

Na klopi pred letališko stavbo v Zagrebu sem na blagem soncu zadnjega februarskega dne čakala na prevoz v Ljubljano. Globoko sem vdihovala bujne vonjave prsti, zelenic in drevja. Po dvomesečni opojni vročini tropskega podnebja je prijala umirjena svežina evropskega zraka. Vrnila sem se z novo knjigo, ki sem jo napisala v dvomesečni osami. Potrebovala je še nekaj moje pozornosti, malce brušenja in tesanja, a zdelo se je, da bo zlahka stopila v svet v maju. No, ni prišlo do tega.

V dneh povratka iz Azije so novice o virusu, epidemiji in mrtvih polagoma že polnile prve strani medijev. Vendar preplaha še ni bilo. Le zaskrbljenost. Na mednarodnih letališčih so nekateri že nosili maske na obrazih in v Dohi v Qatarju so naključno izbranim merili telesno temperaturo. Tudi v moje čelo so usmerili merilno napravo. Takrat še nisem vedela, v kakšne težave bi me spravila že rahlo povišana temperatura, četudi bi bila zaradi vnetja, angine ali gripe. Šele prihod v Evropo je pokazal, da drvimo proti neznani in težki preizkušnji. Na meji med Slovenijo in Hrvaško so v sedem kilometrski koloni čakali tovornjaki, ker niso mogli prečkati meje, voznik kombija pa je na poti domov komaj zajemal sapo v prestrašenem pripovedovanju srhljivih zgodb iz Italije.

Čutilo se je, da se v domačo deželo plazi nervoza, strah in negotovost. Kljub temu sem nadaljevala s tesanjem knjige. Čakal me je pester spomladanski program, že dogovorjena predavanja v kulturnih domovih, pisanje kolumn, izid knjige. Kmalu je koronski cunami odplaknil vse vire preživetja. Zapreti smo morali kulturne domove in knjigarne, odpovedati predavanja in delavnice, mediji so izgubili oglaševalce, zato so odslavljali zunanje sodelavce, prodaja knjig pa je med karanteno padla za 90 odstotkov.

Kot samozaposlena v kulturi, ki se moram preživeti sama, sočasno pa poravnati vse dajatve in mesečne obveznosti za socialna zavarovanja, sem ostala brez vseh prihodkov. Knjigo sem odložila na stran. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za preživetje.

Ranljiva skupina

V koronskem kaosu, ki je sledil, se je vlada sicer nemudoma lotila priprav na prvi sveženj ukrepov za pomoč prizadetim zaradi epidemije, vendar je v njem povsem pozabila na nas, na 106.000 samozaposlenih (po takratnih zadnjih razpoložljivih podatkih Statističnega urada RS iz decembra 2019). Ta cifra je v marcu predstavljala 10,8 odstotkov delovno aktivnih prebivalcev (980.000).

Poigrala sem se s številkami, kako pomembni smo samozaposleni za državno blagajno. Če plačujemo za socialna zavarovanja zgolj zakonsko določen minimum (400 evrov mesečno), to znese na mesec najmanj 42, 4, milijonov in na leto najmanj 508 milijonov evrov. Ob tem samozaposleni plačujemo tudi davke. Gre za desetino vseh delovno aktivnih, ki v državno blagajno prispevajo zajetna sredstva in nič od njih ne uteče v davčne oaze.

Samozaposleni smo ranljiva skupina. Sami si moramo zagotoviti delo in zaslužiti za preživetje. Vsak mesec moramo plačati obvezne prispevke za socialna zavarovanja, četudi smo bolni ali brez dela. Če zbolimo, je izpad dohodka naš problem. Ne moremo uveljavljati bolniške (razen samozaposleni v kulturi, če imamo zdravstvene težave več kot mesec dni), ne prejmemo regresa in nimamo plačanega dopusta.

Med nami so novinarji, frizerji, taksisti, turistični delavci, glasbeniki, plesalci, igralci, videasti, inštruktorji, pa maserji in  pedikerji, ki skrbijo in pomagajo starostnikom, prevozniki, čebelarji, rokodelci z domačo in umetnostjo obrtjo, šivilje, učiteljice dodatnega pouka, športni vaditelji, gostinci… Ko je izbruhnila epidemija, smo se povezali na družbenih omrežjih.

Pisale so mi matere, ki so samozaposlene zato, da se preživljajo s prevajanjem na domu in lahko na ta način sočasno skrbijo za svojega otroka s posebnimi potrebami. »Ne pozabite na nas«, so me nagovarjale. »Povejte javnosti, da obstajamo.« Izpolnjujem dano obljubo! Potem so prišla sporočila rokodelcev: »Tudi nam, nekaj 100 rokodelcem z domačo in umetnostno obrtjo v Sloveniji, ki smo znova in znova spregledani, ni enostavno v teh časih. Zaprli so galerije, trgovine s spominki, Turistična društva, turistov ni, pa seveda, zaprli smo tudi svoje domače ateljeje, kjer ustvarjamo in tudi prodajamo.«

Delo je obstalo tudi v turizmu. »Sem samostojna podjetnica in delam kot turistični vodnik. Zaradi izbruha virusa imam odpovedana vsa vodenja za naslednjih nekaj mesecev, ravno tako ne vem, kako bo z vodenji v naslednjih nekaj mesecih,« je pisala ena od njih.

V kulturi je nastal mrk in zazevala tišina zaprtih dvoran. »Sem glasbenica. Ni več prireditev, hotelskih glasbenih animacij, ničesar. Zavedam se, da tudi po vsem tem ne bom imela dela, ne takoj. In glede na to, da sem mati samohranilka, bi bila presrečna, če bi mi omogočili pomoč.«

Socialna bomba

Ob izbruhu epidemije so bili tisoči in tisoči samozaposlenih ob vse prihodke, le da zanje država v prvem protikoronskem zakonu ni predvidela nikakršne pomoči. V tistih prvih osnutkih interventnega zakona so bile za podjetja načrtovane vrste olajšav in subvencij, za samozaposlene pa zgolj odlog plačila prispevkov za socialno varnost. Odlog plačila pa ni nikakršna pomoč, temveč kreditiranje, torej zadolževanje. Večini od 106.000 posameznikom odlog obveznosti ne bi prav nič pomagal, saj bi jih izpad dohodka še dodatno obremenil, zadolžil in nazadnje uničil. Pripeljal bi do socialnega zloma.

V družbi sta tako v marcu nastali dve skupini delovno aktivnih s povsem istimi dolžnostmi, a drugačnimi pravicami: zaposleni in samozaposleni. S tem je prišlo do kršitve 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki v drugem odstavku govori, da smo pred zakonom vsi enaki. Enakost pred zakonom predvideva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Karantena je takšno dejansko stanje, ki prizadeva vse enako, zato bi morali biti delovno aktivni prebivalci deležni enake pomoči. V tem primeru pa je šlo za izrazito diskriminacijo.

Predstavljajte si 106.000 posameznikov z družinami, 10,8 odstotkov delovno aktivne populacije, ki je nenadoma odrezana od možnosti zaslužka in brez pomoči. Kakšna socialna bomba je to! Bil je marčevski petek, vlada pa je načrtovala obravnavo prvega protikoronskega zakona v sredo, čez pičlih pet dni. Kaj lahko naredi v petih dneh posameznik brez slehernega zaledja? Kaj je sploh mogoče storiti v petih dneh? Ni bilo dovolj časa za raziskovanje sektorja samozaposlenih in pregledovanja zakonskih rešitev, za modrovanja in usklajevanja. Potrebno je bilo reagirati takoj in narediti tolikšen ropot, da se ga bo slišalo. Zahtevati je bilo treba pomoč tudi za nas, za 106.000 posameznikov, za 10,8 odstotkov delovno aktivnih prebivalcev.

V eni uri sem sestavila peticijo z naslovom Apel Vladi Republike Slovenije za pomoč samozaposlenim zaradi posledic epidemije koronavirusa. Če bi jo pisala danes, bi jo oblikovala drugače.  Kljub temu sta bila v njej dva ključna določila: oprostitev plačila obveznih prispevkov za socialna zavarovanja in mesečna pomoč v višini neto minimalne plače. Obe obliki pomoči sta bili kasneje upoštevani v obeh protikoronskih zakonskih svežnjih.

V soboto je šel apel v javnost in se širil na družbenih omrežjih, po elektronski pošti, pametnih telefonih, preko društev, kulturnih organizacij, medijev. Do torka je imela peticija več kot 11.000 podpisov. Poslana je bila v vednost vladi, resornim ministrom, vsem poslanskim skupinam ter varuhu za človekove pravice. Sočasno so nastale tudi druge peticije in javna opozorila različnih strokovnih združenj. Vsa ta prizadevanja so botrovala temu, da se nas je slišalo in smo samozaposleni prejeli pomoč v marcu, aprilu in maju.

Kulture ni!

A kako dalje? Pred nami je junij, poletje. Samozaposleni v kulturi svojega dela ne moremo opravljati, ker izvedba kulturnih prireditev zaradi epidemije ni mogoča ali pa je povsem okrnjena. Omejitve, ki so posledice epidemije, za nekatere dejavnosti še vedno veljajo. Zaradi njih ne moremo delati tistega, kar nam omogoča preživetje. Kako naj se prehranimo v juniju, če ne moremo opravljati svojega dela? In kako naj preživimo do jeseni, saj je poletje v kulturi čas mirovanja?

V tretjem svežnju ukrepov pomoči zaradi posledic epidemije, ki ga je dala vlada v obravnavo te dni, je predvidela pomoč za gospodarstvo, turizem in gostinstvo; kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; socialno varstvo; invalidsko varstvo; štipendiranje, študentsko prehrano; visoko šolstvo in šport; prostovoljstvo; sodišča; Slovence zunaj meja; tuje naložbe (tuje vlagatelje); zdravstvo; vrtce. Predvidela je tudi kazenske določbe. Le kulture ne omenja. Kot da ne obstaja.

Kulture v tretjem svežnju ukrepov preprosto ni!

Kultura je gibalo človeštva in duhovnega zorenja, civilizacijskih standardov in medčloveških normativov. Kulturo ustvarjajo ljudje. Če uničite ljudi, uničite kulturo. Če uničite kulturo, uničite narod. Narodne identitete temeljijo na jeziku, ne na tujih vlagateljih, za katere skrbi tretji protikoronski sveženj. Ko ni jezika, ni več naroda.

Zato vas, vladajoča politična elita, sprašujem, mar sploh veste, kam greste? V katerem jeziku želite, da bodo brali in govorili vaši vnuki?