Pogovor v reviji Zarja / Jana: »Lažje je biti tiho«

Medij: Zarja /Jana

Povezava na stran: https://revijazarja.si/clanek/ljudje/606b60a924efa/lazje-je-biti-tiho

Objava: 6. 4. 2021

Novinarka: Alenka Sivka

Naslovnica revije:

Lažje je biti tiho

Maja je bila odlična novinarka in urednica – na Mladini in Delu – dolgih 25 let. Ko so jo pri petdesetih odpustili, je mislila, da se ji kaj hujšega ni moglo zgoditi, a danes zagotovo čuti drugače. Namesto novinarskih besedil je napisala dve knjigi, prvo o stresu in izgorelosti, ki ju je doživela, drugo, Smem biti to, kar sem, je ustvarila pred kratkim in je pravkar izšla – mi prvi pišemo o njej. Maja je v knjigi opisala spolne zlorabe, ki jih je doživljala v otroštvu, in njihove posledice, ki jih je občutila v odraslem življenju. V knjigi svetuje, kako se spopasti s temi zavržnimi dejanji, ki imajo globoke in daljnosežne psihične ter fizične posledice.

Maja, v otroštvu ste bili zlorabljani več let. Zlorabljal vas je partner vaše babice, torej družinski član. Po njegovi smrti ste o zlorabi povedali babici, pa ni rekla nič. Po babičini smrti ste se zaupali očetu, vendar je tudi on molčal. Po očetovi smrti ste zlorabo razkrili mami, a je le zamahnila z roko, da gotovo ni bilo nič hudega. Vi ste svoje naredili, oni pa ne. Zakaj?

Za spopad z zlorabo potrebujete notranjo moč. Ko se je lotite, v sebi premikate gore. Naporno in boleče je. Moč pa je potrebna tudi zato, ker se takrat, ko spregovorite o spolni zlorabi, najpogosteje srečate še z zavrnitvami v družini. Družine ne zmorejo ali nočejo nuditi opore zaradi lastnega ugodja in udobja, kajti če bi jo, bi se morale spoprijeti s svojim deležem, s »sokrivdo«. Ker vas ne zaščitijo, povzročijo dodatno globoko rano. Molk, ignoranca, tišina, zavrnitev zlorabljene lahko povsem stre. V večini primerov, ki jih poznam, so družine povsem zatajile. Niso zmogle nuditi ljubezni, varnosti in podpore. Zakaj? Ohromijo jih sram, krivda, strah. Skrb, kaj bodo rekli sosedje. Nezmožnost empatije in pomanjkanje pristne, čuteče ljubezni. Tudi ekstremna sebičnost, da se ne zrušijo njihov svet, družina, odnosi, četudi na račun pekla, v katerem živi njihov otrok. Verjamem pa, da je lahko tudi drugače.

V večini primerov, ki jih poznam, so družine povsem zatajile. Niso zmogle nuditi ljubezni, varnosti in podpore. Zakaj? Ohromijo jih sram, krivda, strah. Skrb, kaj bodo rekli sosedje. Nezmožnost empatije in pomanjkanje pristne, čuteče ljubezni. Tudi ekstremna sebičnost, da se ne zrušijo njihov svet, družina, odnosi, četudi na račun pekla, v katerem živi njihov otrok.

Torej poznate tudi druge primere zlorab. Kako globoko zloraba, ko pride na plano, zareže v neko skupnost, omrežje, sorodstvo, družino?

Ko spregovoriš o spolni zlorabi, nastane v družini potres. Nekdo gre lahko tudi v zapor. Pet žensk mi je zaupalo svojo zlorabo. Tri med njimi je kot dekleta zlorabljal lastni oče. Nobena ni o zlorabi odkrito spregovorila z družino. Nobena! Četrto je kot deklico zlorabljal dedek. Ko je odrasla, je družini povedala o zlorabi. Nastal je tolikšen spor, da so prekinili odnose. Zaradi razkritja je ostala brez družine, a vsaj z ljubečim in podpornim možem. Peta je preživljala zlorabo z očimom. Tudi v tej družini so odnosi prekinjeni, rane pa odprte in nezaceljene. Vse ženske čutijo posledice, nekatere tudi telesne, saj so imele zelo boleče spolne odnose in pogosta vnetja. V vseh družinah se s problemom niso spoprijeli. Zanikali so ga, se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Pogosto dajo vedeti, da so jim rane in bolečine drugih nadležne. Njihovi otroci so bili posiljevani, za božjo voljo! In potem se čudimo, zakaj ljudje ne spregovorimo o spolnih zlorabah.

Kaj se je dogajalo vam, če to ni preveč boleče in težko vprašanje?

Če obujam spomin tako, da ga podoživljam, to pomeni, da ga občutim, kot sem ga nekdaj kot otrok, je boleče. Če pa spomin popisujem kot zgodbo, me ne vznemiri. Od svojega četrtega leta sem pogosto med vikendi obiskovala babico, ki sem jo oboževala. Pri njej sem imela svoje igrače, psičko Belino, prijatelje. Poznala sem vse njene sosede, z babico vrtnarila, poslušala opere. Bili sva močno povezani. Živela je s partnerjem, pedofilom. Spolno me je zlorabljal do enajstega leta. Babica se je pogosto iz spalnice umaknila v sosednjo sobo, v zakonski postelji pa sem ostala sama s tem moškim. Nelagodje, gnus in stud so v meni z leti rasli. A kaj naj storim? Intuitivno sem vedela, da me ne bo nihče zaščitil. Otrok preprosto ve. Pozneje, v odraslosti, se je izkazalo, da sem imela prav: ko sem o zlorabi povedala družini, se ni odzvala. Molčala sem do enajstega leta, ko sem ob zadnji zlorabi poklicala sestro, naj takoj pride pome, in je to tudi storila. Vseeno mi je bilo, če umrem, odidem v zapor ali popravni dom, ker sem slaba in packa. Tako se namreč doživlja otrok. Za vse krivi sebe in se počuti umazanega. Ko sem poklicala sestro, mi ni bilo mar za posledice. Pripravljena sem bila umreti za svojo svobodo.

Več v reviji Zarja Jana, št. 146.4. 2021

Napiši komentar

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji