Medij: Metropolitan
Povezava na stran: »Nastal je molk. Reagirali so redki. Spet ta molk! Ta zlovešči urok molka!«
Objava: 5. 5. 2021
Piše N. Z.
****************************
Intervju
Ste danes, desetletja po zlorabi in dolgotrajnem procesu zdravljenja zadanih ran, mnenja, da smo kot družba morda končno postali zreli, da se pričnemo odkrito pogovarjati o travmi?
Ko je izšla moja zadnja knjiga Smem biti to, kar sem, ki izhaja iz spolne zlorabe in njenih posledic, vendar je v večjem delu osredotočena na celitev in ozdravitev, je po izidu nastala zlovešča tišina. Reagirala je le peščica bližnjih prijateljev. Ta peklenski molk je razlog, zakaj zlorabljeni o zlorabah ne spregovorijo. Ker ne želijo biti ponovno ranjeni. Molk pomeni, da jih skupnost, ljudje, bližnji, družina, vedno znova pustijo na cedilu, kot se temu reče, same. Ne ponudijo roke, pomoč in podporo, ko je ta potrebna. Tudi to, da se sočloveka ne zaščiti, ko potrebuje zaščito, je oblika zlorabe! Varnost, ki jo nudi zavetje bližnjih, prijateljev ali družine, je izjemno pomembna za okrevanje. Poleg varnosti je pomembna tudi toplina, sprejetost in pristna, ljubeča bližina. Posledice zlorab je dobro zaceliti skupaj z izkušenim terapevtom. Tega ne morete početi s prijatelji, ker vas imajo radi in nimajo potrebne nevtralnosti, ki je potrebna v terapevtskem procesu, poleg tega pa tudi ne potrebnega strokovnega znanja.
Kakšne napake delamo (običajni, torej s problematiko slabše osveščeni) ljudje, ko smo soočeni z bolečimi pričevanji drugih ljudi (in kaj bi lahko storili, da bi se bolje odzivali)?
Gotovo so ljudje v zadregi, kako se izraziti. Morda jih navdaja sram ali pa občutijo nelagodje, krivdo. To lahko razumem, ne morem pa s tem sočustvovati. Naj najdejo način. Naj se prebudijo iz sebične apatije. Različni smo si tudi v tem, kaj zlorabljeni potrebujemo. Meni je dovolj, če čutim toplino in podporo prijateljev. Ne potrebujem dramatičnih gest in visokoletečih besed. Celo motijo me. Tudi ne želim, da se z mano vživljajo v grozo preteklosti, ker me zanima današnji dan in v njem tisto, kar je plemenito, dobro, zdravo, ljubeče in hranilno. Me pa boli ignoranca in molk. Vedno znova se mi ob molku oglasi davna stara bolečina, ko je družina s tišino reševala svojo nezmožnost, da bi se soočila z zlorabo. Vsak molk omogoča zlorabam, da obstajajo in živijo dalje.
Vaša prva knjiga je raziskovala vprašanje uničujočih učinkov kroničnega stresa na telo in psiho, čemur je sledila izkušnja izgorelosti. Bi lahko rekli, da je ta izkušnja izgorelosti prav tako le še ena izmed mnogih posledic travmatičnih izkušenj, ki ste jim namenili mesto v drugi?
Ameriške raziskave kažejo, da posledice spolnih zlorab izbruhnejo med 35. in 50. letom. V vseh primerih, ki jih poznam, se je to tudi zgodilo. Najpogosteje nas v soočenje prisili telo. Sprožijo se psihosomatske bolezni, katerih jakost se krepi. Zakaj? Ker smo zaradi zlorab razvili številne negativne vedenjske vzorce. Lahko zelo slabo skrbimo za sebe in svoje telesne, čustvene in psihične potrebe. Lahko ‘izgorevamo’ v delu in smo neprestano v pogonu, brez počitka. Nekatere izčrpa naravnanost, da so vedno prijazni, zato prevzemajo na svoje rame tudi naloge in dolžnosti drugih ali pa so koši, v katere posamezniki stresejo svoje čustvene napetosti. Posledic je res ogromno, tudi sabotiranje samega sebe. Nekatere občutki krivde in sramu razjedajo tako globoko, da se neprestano kaznujejo. Razvijemo lahko prefekcionizem in si prizadevamo za popolnost, ki je v realnem svetu ni. Zlorabljeni neprestano dokazujemo, da smo dobri in vredni. Izgorimo, ker telo povsem izčrpamo s stresom. Stresorjev pa je več. Lahko so to toksični medčloveški odnosi ali posledice travm, ki so zapisane v naše telo in psiho. Dokazi za te trditve so povsem fiziološki. Zlorabljeni in travmatizirani otroci imajo kot odrasli močno povečano amigdalo, ki je prva, ki se aktivira v stresnem odzivu. To pomeni, da imajo neprestano vzburjene stresne poti in intenzivneje reagirajo na situacije in odnose. Kroničen stres uničuje naš imunski sistem in samo vprašanje časa je, kdaj in kolikokrat se bodo ti ljudje zrušili v različne bolezni, tudi v izgorelost, fibromialgijo, bolečinski sindrom, depresijo, anksiozna stanja, panične napade in drugo.
Pa je okrevanje po tako hudih zgodnjih izkušnjah mogoče?
Vsak od nas ima v sebi vso potrebno moč za regeneracijo in okrevanje. Le odločiti se mora zanjo in biti potrpežljiv, kajti pot je dolga. Številne spremembe lahko storimo sami in na nas je, da jih za tem negujemo in vzdržujemo. So pa nekatere posledice zlorab, posebej tiste, ki so peklensko boleče, ki jih je dobro opraviti pod varno zaščito in vodstvom strokovno usposobljenega terapevta. A bodite zelo previdni pri izbiri. Naš terapevtski trg je povsem brez nadzora, na njem pa veliko šarlatanov, ki lahko povzročijo več škode, kot koristi.
Vaši načrti in upi za prihodnost?
Brezmejno se veselim novih knjig, ki že čakajo, da jih zapišem.