Revija Sensa: »V iskanju moči, upanja in smisla«

Kje najti v sebi moč in pogum, ko oplazijo najtemačnejše ure, ko doživimo izgube in razočaranja, ko nas melje stiska preživetja? Kako se spopasti z negotovostmi in pritiski, v katere nas je vkleščila epidemija koronavirusa z omejevanjem svobode in osnovnih življenjskih potreb po druženju in gibanju? Kaj storiti v času razpadanja temeljnih družbenih vrednot, ob porastu krivic in zlorab, korupcije in kriminala, v razmahu strahu, agresije, nemoči ? Kje najti moč, upanje in smisel?

Revija Sensa, 12. 1. 2021

 

 

V iskanju moči, upanja in smisla

Morda ste tudi vi utrujeni  od letošnjega leta, od epidemije ter nezdrave, toksične družbene klime. Ko pogledamo dnevne novice v medijih se zdi, kot da nas vrtinec negativnih in škodljivih družbenih odnosov vsrkava vase. Kot v zlovešči spirali nas s svojo demonsko silo uničevalno vleče proti dnu! Se bomo pridružili? Se pustili vsrkati? Bomo zmogli reči ‘ne’, ‘stop’, ‘ne dovolim’. Odločitev je v naših rokah. Mi smo tisti, ki živimo svoja življenja, izbiramo in se odločamo. Bomo postali nemočne žrtve, depresivni in tesnobni ali pa jezni in agresivni kot popadljivi psi? Obstajajo še kakšne druge poti v dobro posameznika in družbe, v dobro vseh. Kam se ozreti po hranilnem in svetlem? Kje so žarki upanja? In v čem je sploh smisel zla, trpljenja in tegob? Pojdimo po pomoč in navdih v preteklost.

Sredi najhujšega zla 20. stoletja so v več tisoč nacističnih koncentracijskih taboriščih, ki jih je Tretji rajh postavil na svojih tleh in v zavzetih deželah, mučili in pobijali milijone, ki so jih ožigosali zaradi njihove etnične pripadnosti, religije, političnih prepričanj. Preganjali in morili so homoseksualce, hendikepirane, bolne, Jude, Rome, Slovane, Jehove priče, vojne zapornike. Ocene o žrtvah so različne, gibljejo se med 11 in 17 milijoni. Iztrebljanje je bilo namensko, za večjo učinkovitost pobijanja pa je režim med leti 1941 in 1942 postavil plinske celice v uničevalnih taboriščih v Chelm (Kulmhof), Belzecu, Sobiboru in Treblinki v zloglasnem Auschwitz-Birkenau in Majdaneku. V njih je človeštvo izkusilo svoje dno. Obnebje Evrope je preplavilo zlo.

PSIHIATER V TABORIŠČU

V taborišču Terezin se je leta 1942 znašel tudi avstrijski psihiater in nevrolog Viktor Frankl. Od tu so ga transportirali v Kaufering III in Türkheim (podružnica Dachaua) ter zloglasni Auschwitz. Ko so ga osvobodili, je po štirih letih življenja v taboriščih tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev.

Taboriščniki so bili ujetniki zla. Iz svojega razčlovečenega zapora  niso mogli pobegniti. Mnogo so bili preplavljeni z nemočjo, tesnobo, pobitostjo, depresivnostjo in suicidalnostjo.

Frankl jim je pomagal po svojih najboljših močeh. S takšnimi stiskami se je kot psihiater ukvarjal že pred vojno.  Ko je diplomiral iz psihiatrije in nevrologije, se je posvetil depresivnim in samomorilnim posameznikom (na dunajski psihiatrični bolnišnici je spremljal okoli 3.000 samomorilnih pacientk,  imel pa je tudi dijaške programe, s katerimi so preprečevali  samomore ob koncu šolskega leta zaradi slabega uspeha). V predvojnem delu s samomorilnimi in depresivnimi je začel razvijati nov terapevtski pristop, t. i. logoterapijo oz. eksistencialno analizo, ki se osredotoča na smisel človekovega bivanja in iskanje tega smisla. A kaj naj počne z logoterapijo v taborišču, kjer prav nič ni imelo nikakršnega smisla, niti trpljenje ljudi niti pobijanja in smrti? Kako naj pomaga terapevtska osredotočenost na smisel življenja v taboriščih, kjer so se spopadali  z najglobjo temo, kar jo lahko izkusi človeško bitje, z bolano brutalnostjo, s katero se je uničevalo življenja kot bi se po njivi pulilo plevel. Razvrednoteno je bilo vse, kar je plemenitega in svetlega: spoštovanje sočloveka, humanost, sočutje, enakost. V rokah izprijencev, sadistov in psihopatov so bili ljudje oropani slehernega dostojanstva. Bili so kot živali v hlevu. Pravzaprav so bili vredni manj kot živali, moteči, neželeni. Ubijalskim strastem in izživljanjem pa ni bilo videti  konca. Vrstila so se iz leta v leto. Vojna se je nadaljevala. Ljudje so v taborišču zapadali v hude depresije in bili samomorilni, apatični, pobiti, brezvoljni, nemočni, v nenehni nevarnosti za svoje življenje in preživetje, izpostavljeni skrajnim naporom, stradanju in boleznim. V čem bi imelo zlo kakršenkoli smisel? V čem bi imelo trpljenje smisel? V čem naj bi imela morija smisel?

Ko je Frankl opazoval brutalnost in degradacijo okoli sebe ter načine, na katere so ljudje reagirali na razčlovečenje, je spoznaval, da so imeli večjo verjetnost za preživetje tisti zaporniki, ki so imeli v življenju nek smisel. Logoterapija s terapevtsko osredotočenostjo na smisel človekovega bivanja se je izkazala kot neprecenljiva. Sojetnike je bodril, jim preganjal mračne samomorilne misli in temne ure depresije. Mnogim je pomagal blažiti trpljenje in vliti novih moči, da so preživeli grozote. Kajti vprašanje, ki jih je vrtalo, je bilo le eno: kako najti smisel v tej grozi? V čem naj bi bilo trpljenje smiselno?

V ISKANJU SMISLA BIVANJA

Frankl pravi, da si ljudje pogosto naivno zastavljamo vprašanja o smislu življenja kot uresničitvi nekega cilja, dosežka, do katerega se je treba dokopati s trudom. Ne! »Nikoli in in nikdar ne gre za to, kaj še lahko pričakujemo od življenja, temveč predvsem za to, kaj življenje pričakuje od nas,«  pravi v knjigi Kljub vsemu reči življenju DA; psiholog v koncentracijskem taborišču (Celjska Mohorjeva družba, 2016). »Prav posameznikova nezamenljivost in nepogrešljivost – ko se tega zave – pa mu nalagata odgovornost za lastno življenje in preživetje, in s tem šele zasije v vsej svoji veličini. Človek, ki se zave svoje odgovornosti do dela, ki je še pred njim, ali do ljubečega človeka, ki ga pričakuje, ne bo nikoli mogel zavreči življenja.«

Dobro, boste morda rekli, a kako naj uresničujem to, ‘kar življenje pričakuje od mene’, kot pravi Frankl. Mnoge pesti vprašanje, zakaj so tu in kakšno je njihovo poslanstvo. Sprašujejo se, kakšna je njihova naloga na tem svetu in kaj naj bi s svojim življenjem dali svetu. Ne vidijo svoje enkratnosti in dragocenosti.

»Ni treba, da bi bilo to poslanstvo vedno nekaj izrednega,« pravi benediktinski menih, psihoterapevt in avtor številnih popularnih knjig Anselm Grün v knjigi Ne zamudi svojega življenja (Ognjišče, Slomškova založba, 2017). »Morda je moje poslanstvo v tem, da kot oče ali mati gradim družino ter podarjam otrokom oporo in varnost, ljubezen in naklonjenost. Za nekoga je poslanstvo v tem, da v svojem okolju razširja zaupanje. Tretji čuti v sebi poslanstvo, da izpelje nek projekt, naj bo npr. delo hospica ali spremljanje bolnih ali dodatna pomoč za otroke iz tujine. Ali pa čuti poslanstvo, da v svojem podjetju ustvarja novo delovno vzdušje in dobro podjetniško kulturo. Nekdo drug vidi svoje poslanstvo v tem, da kot novinar ali pisatelj najde besede, ki opisujejo življenje ljudi, in jim istočasno nudijo orientacijo in smisel. Povsod, kjer smo, lahko prepoznamo nalogo, da razjasnimo ali izboljšamo vzdušje, ki ga razširjamo, ter izžarevamo nekaj dobrega, da se bodo ljudje okoli nas čutili sprejete, opažene in ne nazadnje ljubljene. Kadar povprašamo o svojem poslanstvu, pridemo v stik s svojo močjo, s svojim navdušenjem. Te moči pa nas pripravijo do gibanja, ki nas popelje v življenje.«Ponovno preberite Grünova zadnja dva stavka.

Kadar povprašamo o svojem poslanstvu, pridemo v stik s svojo močjo, s svojim navdušenjem. Te moči pa nas pripravijo do gibanja, ki nas popelje v življenje.

Ko delamo tisto, kar čutimo kot klic, kar nas osrečuje, nam ne zmanjka moči in poguma. Tudi to izkustveno poznamo. Ko počnemo tisto, kar radi delamo, sploh nismo utrujeni, pozabimo na čas, zatopimo se v dejavnost. Zato je tako pomembno razvijati svoje potenciale, poznati svoje darove in slediti lastnemu notranjemu klicu. Vendar! Brez notranje moči ne moremo uresničiti ničesar, po čemer hrepenimo. Naša notranja moč  je naše gorivo. Posvetili se ji bomo, a ostanimo še malce pri osvetljevanju smisla (in nesmisla), kajti ko se soočimo s trpljenjem, nam hitro lahko skopni pogum. Kako najti kakršenkoli smisel v trpljenju?

ZAKAJ TRPLJENJE?

Mnogi med epidemijo zelo trpijo. In četudi nismo obkroženi s tolikšnim zlom, kot so bili ujetniki v taboriščih, se spopadamo z ekstremno neenakostjo in negotovostjo, saj je med epidemijo propadalo na stotine milijonov majhnih podjetih. Ko je nekaj najbogatejših v spanju zaslužilo dodatne milijarde (npr. Elon Musk/Tesla, Jeff Bezos/Amazon, Mark Zuckerberg/Facebook),  je milijarde drugih obubožalo. Okrepila se je revščina in sesul srednji razred. V družbi narašča nasilje in sovražnosti. Družine so preobremenjene, čustvene stiske povzročajo slabšanje duševnega zdravja. Psihoterapevti in psihologi pregorevajo od dela in zasedenosti. V kakšnem sistemu živimo? Kakšen je smisel tolikšne neenakosti, krivic, revščine in obupa?

Tudi sama se dolgo časa nisem mogla pomiriti s trpljenjem in zlorabami, z globokimi občutki bolečine, žalosti, groze, teme. Ob pisanju svoje zadnje knjige Smem biti to, kar sem, v kateri sem se posvetila zlorabam, njihovim posledicam, zdravljenju in prenovi, pa se je nekaj v meni zasukalo. Trpljenje sem nenadoma uzrla drugače, v njegovi pomembni vlogi.

Če ne bi bilo trpljenja, ne bi naredila vsega, kar je v moji moči, da ga presežem. Iz mene je vedno izvabil več, kot bi si izbrala ali zadala sama. Trpljenje ima svoj smisel in poslanstvo. Če ga ne bi bilo, bi dremali v viseči mreži, se pomirjujoče zibali in srebali svoj priljubljeni koktajl. Trpljenje nas prebudi, predrami iz apatije, nemoči, letargije. Pritiska na nas, da se premaknemo dalje. Trpljenje nas zaradi svoje neznosnosti prisili, da storimo vse, kar zmoremo, da se ga osvobodimo.

V tem naporu poiščemo in tudi najdemo nove poti, četudi moramo preseči samega sebe, svoje osebnostne vzorce in omejitve, zakorakati  v neznano. Trpljenje je vzvod notranje, osebnostne rasti. Potisne nas v preizkušnje, v katerih nam uspe premagati na videz nepremagljivo in premostiti nepremostljivo.

Žrtve nasilja zaradi trpljenja storijo korak, četudi jim vliva strah, zberejo moč, ki jo prej niso imele in odidejo. Ko se alkoholiku porušijo družinski in službeni odnosi, ga trpljenje prisili, da zmore narediti korak v novo, se lotiti programov zdravljenja in spremeniti življenje.  Mnogi med epidemijo močno trpijo zaradi izolacije, negotovosti in omejitev, zato je še toliko bolj pomembno, kako se negujemo. Kako skrbite za svoje telesno in psihično zdravje? Kaj vam v težkih časih epidemije daje moč za naprej? Kaj vam prinaša radost, mir in spokojnost? Iz katerih dejavnosti črpate zagon, ki vam vlije novih moči?

V knjigi Heather Morris Tetovator iz Aushwitza (Založba KMŠ, 2018), ki je napisana po ganljivi resnični ljubezenski zgodbi Laleta in Gite Sokolov, ki sta taborišče preživela, Lale govori o tem, kako se je od groze, ki ga je obkrožala, odklopil s tem, da se je zazrl v nebo in oblak, ki se je na nebu razblinjal, v občudovanje cvetlice na trati ali dehteč vonj zemlje po poletni nevihti. Hranila ga je lepota stvarstva. Druge bi poživljala lepota človekove ustvarjalnosti in bi si prepevali pesem. Tretji bi molili ali mantrali in se dotikali globjih duhovnih ravni. Četrti bi se poslužili humorja. Četudi so zunanje okoliščine še tako grozne, lahko zapremo oči in začutimo ljubezen do najdražjih, pristno povezanost in njeno lepoto. Tega nam nihče ne more odvzeti. In to je v taborišču počel tudi Frankl. Kot je zapisal v knjigi, sploh ni bilo važno, da njegove žene ni bilo ob njemu. Hranila ga je ljubezen, ki jo je čutil do nje, njena podoba in spomini na skupne trenutke.

Potrebujemo tovrstni predah od banalne, grobe, lahko celo težke realnosti. To so tisti trenutki navdiha, ko se mentalno ne ukvarjamo s svetom, ga ne rešujemo ali spreminjamo, ga ne vrednotimo. Takšne premore še toliko bolj potrebujemo, ko nas pestijo pritiski in se spoprijemamo  s težavami, naj bo to epidemija, strah preživetja ali soočanje z izgubami. Trpljenja pa se lahko lotimo tudi aktivneje.

ODZIV SAMI IZBEREMO

Tega morda ne boste želeli slišati, a trpljenje ni bolečina, ki jo neprijetne situacije sprožijo povsem mehansko. To ni grom, ki sledi blisku. Trpljenje nastane, ko situacijo občutimo in interpretiramo kot grozno. Če greste med epidemijo v gozd, v njem ni ničesar ogrožujočega, temveč drevesa, veliko svežega zraka, lahka sapica, spokojnost in mir. Ko v tem istem gozdu na sprehodu začnemo premišljevati o vseh tegobah našega časa, nas popade stiska, lahko tudi jeza ali nemoč.

Naša čustva ustvarjajo misli, te pa so posledica naše interpretacije sveta in dogodkov. Situacije so takšne, kot so. Tisto, kar jim daje barvo, vonj in težo je naš odnos do njih. Zato je ključno, kako se na situacije odzivamo in kakšno držo do njih zavzamemo.

»To, kar se s človekom zgodi v njegovi notranjosti, in kar iz človeka na videz ‘naredi’ taborišče, je pravzaprav posledica notranje odločitve,« pravi v knjigi Frankl. »Človek sam odloča, ali se vda v okoliščine ali pa se jim postavi po robu. Ni res, da človek preprosto obstaja, ampak vselej odloča, kakšen bo njegov obstoj, kaj bo sam postal v naslednjem trenutku.«

Tudi indijski mistik in jogi Sadhguru opozarja, da je naše notranje počutje naša izbira. »Rešitev je v tem, da ste to, kar želite biti,« pravi v besedilu How to Deal with Negative Emotions (vir: https://www.innerengineering.com/online/blog/how-to-deal-with-negative-emotions). »Kaj želite biti? Tako preprosto je to. Želite biti veseli? Bodite, kdo vam preprečuje?« Mi sami izbiramo, kako se bomo odzvali, z nemočjo ali jezo, z žalostjo ali mirnostjo.

Med epidemijo se gostijo frustracije vseh vrst zaradi ukrepov, v katerih živimo, in stisk preživetja, ki smo jim izpostavljeni. Na negotovo in konfliktno družbeno klimo nekateri odreagirajo z nemočjo. Drugi z jezo. Nekateri se glasno jezijo in robantijo, drugi tonejo v apatijo. Če se nemoč stopnjuje, vodi v depresijo in tesnobnost. Mnogi se zbujajo ponoči in dan preživijo neprespani in utrujeni. In ko se nespeče noči seštejejo, začne zmanjkovati goriva za dnevne aktivnosti in obremenitve.  Drugim se stopnjuje jeza v agresijo, celo nasilništvo. Druge žalijo in omalovažujejo.  Nič od tega nam ne bo pomagalo. Jeza ne bo razrešila težav, posebno ne tistih, ki nas presegajo. Epidemije ne moremo spremeniti in razkroja vrednot v družbi ne moremo preprečiti. Seveda občutiti jezo ni nič napačnega, saj nas prebudi, zdrami, spodbudi k ukrepanju, k odzivu. To je dobro, če moramo poskrbeti za sebe in svojo varnost, postaviti meje in se zaščititi. V situacijah, ki nas presegajo, kot je epidemija ali toksična družbena situacija, pa jeza ne pomaga. Še dodatno nas vznemirja in frustrira. Tudi nemoč nam ne pomaga, kajti nismo nemočni. Lahko se zazremo v nebo in uživamo v modrini nebesnega svoda, prisluhnemo glasbi, se zatečemo k humorju, odidemo na sprehod, se družimo s prijatelji. Ali pa se upremo. In vedno je prostor za aktivnosti, v katerih si lahko znova naberemo moči. Odločitev je naša. Le mi krmarimo barko našega življenja in notranjega počutja.

Soočite se s tistim, kar vas jezi ali vzbuja občutke nemoči. Kaj lahko storite, da situacijo spremenite? Če menite, da lahko, delujte. Če situacije ne morete spremeniti, jo sprejmite. To ne pomeni, da se s stanjem strinjate. Življenje je takšno, kot je in ni takšno, kot bi mi želeli, da bi bilo. Sprejmimo ga.

Če zbolimo, pač zbolimo. Če izgubimo službo,  jo pač izgubimo. Če nas epidemija prisili k mirovanju, teh zunanjih pogojev ne moremo spremeniti, kot ne moremo ukazati, kdaj naj sije sonce in kdaj pada dež. Stvarstvo je v nenehnem nihanju med dobrim in slabim, temo in lučjo, plemenitim in zlom. Oboje je sestavni del naših bivanjskih danosti, ne samo svetlo, temveč tudi zlo, kriminal, izživljanje, krivice, neenakosti, strah, stike. To pa ne pomeni, da naj bi se z zlom sprijaznili. Še zdaleč ne!  Spremenimo, kar lahko in sprejmimo, kar ne moremo spremeniti. Usmerimo se v tisto, kar nas poživlja in plemeniti, v mir, ljubezen, ravnotežje, spokojnost. Iz teh vsebin črpamo motivacijo, ki nam pomaga naprej.

Iskreno pomislite! Ko izpustimo zahteve in pričakovanja, kaj naj bi življenje nudilo, kaj naj bi imeli in uživali, se sprostijo notranje napetosti, razočaranja in nezadovoljstvo. Vse, kar nas danes preizkuša, nas tudi sili, da najdemo načine odzivanja, ki nas bodo hranili in ne uničevali. Dobro, boste morda zopet pripomnili, kaj pa naj storimo, ko nas preplavijo vsa ta negativna čustva in se v njih utapljamo. Kaj naj storimo takrat?

PREPLAVLJENI S ČUSTVI

Doživljanje ljubečih, prijetnih čustev je stvar našega notranjega izbora in ne zunanjih pogojev. Je stvar kultiviranja uma, lastne vzgoje. Lahko se čustveno odzovemo kompulzivno, samodejno in nezavedno, lahko pa smo svojih reakcij zavestni. Budizem ima več učinkovitih prijemov, s katerimi urimo um v odzivanju na moteča, težka negativna čustva. Poglejmo le dva.

Prvi pristop k umirjanju motečih čustev je, da aktiviramo nasprotno čustvo od tistega neprijetnega, ki nas pretresa. V sebi namreč ne moremo sočasno doživljati dveh nasprotnih čustvenih stanj. Lahko preidemo iz ljubezni v sovraštvo, ne moremo pa sočasno osebi želeti dobrega in zlega. Budizem takšna nasprotna čustva, ki raztopijo negativna, imenuje protistrupi (antidotes). Če se osredotočimo na plemenito čustvo, bo to raztopilo naše trenutno neprijetno, negativno in trpko čustveno stanje. Npr. sovraštvu je učinkovito zoperstaviti dobroto in miroljubnost.

Če vam to ne gre najbolje od rok, imate na voljo drug prijem. Ko smo razdraženi, sovražni in razburjeni ali pa obsedeni z nečim, kar nas teži, je naša pozornost povsem usmerjena na problematično situacijo ali človeka. Situacija nas absorbira vase. Posrka. Ne moremo nehati misliti o težavi. Nenehno se z mislimi vračamo k problemu. Vsakič, ko se naše misli vrnejo k viru napetosti, se napetost krepi. Bolj kot tuhtamo o problemu, večji postaja, zato smo vse bolj jezni in razdraženi. Budisti svetujejo, da se takrat namesto navzven usmerimo navznoter in si ogledamo čustvo, ki nas pretresa. Delovalo bo kot potres ali vihar, vendar je le nek odziv, valovanje v nas, ki se lahko naslednji trenutek spremeni. Pojavi se in nato izzveni. Bolj ko se zavedamo te nestanovitnosti in spremenljivosti čustev, ki pridejo in odidejo, manj moči imajo čustva nad nami. So kot oblaki na nebu. Lahko pa uporabite bolj praktičen pristop. Preprosto zamenjajte aktivnosti in okolje. V novih pogojih in okoliščinah zaposlite um z drugimi dejavnostmi in mu ne omogočite brskanja po neprijetnih temah.

O nadlogi negativnih čustev govori tudi sodobni duhovni učitelj Eckart Tolle v besedilu Uravnoteženje negativnih čustev ( vir: Balancing Negative Emotions, vir: https://www.eckharttolle.com/balancing-negative-emotions/). Negativna čustva opredeli »kot čustva, ki so za telo strupena in rušijo njegovo ravnovesje ter harmonično delovanje. Strah, tesnoba, jeza, trpljenje, žalost, sovraštvo ali intenzivna naklonjenost, ljubosumnost, zavist – vsi zmotijo ​​energetski tok po telesu, vplivajo na srce, imunski sistem, prebavo, proizvodnjo hormonov ipd. Celo uradna medicina, čeprav ve zelo malo o tem, kako ego deluje, začenja prepoznavati povezavo med negativnimi čustvenimi stanji in telesno boleznijo«, pravi Tolle in dodaja: »Čustvo, ki škodi telesu, okuži (zastrupi) tudi ljudi, s katerimi prideš v stik, in posredno, na način verižne reakcije, nešteto drugih, ki jih nikoli nisi srečal. Obstaja splošen izraz za vsa negativna čustva: žalost (potrtost).«

Naslednjič, ko boste hranili apatijo, nemoč, strah, grozo, jezo se spomnite, kako skrajno rušilna in destruktivna so ta čustva, ko vlečejo na dno, v paralizo, v ohromelost, v mrtvilo. Ko ste potopljeni v apatijo in nemoč, se drobec za drobcem uničujete. Spomnite se na to! In takoj prekinite.

Niste nemočni. Vi odločate o svojem počutju. Vi ste tisti, ki svoje življenje osmišlja. Spremenite, kar lahko in sprejmite, česar ne morete spremeniti.  Življenje se živi skozi vas in vi ste ta, ki zanj skrbi. A kaj takrat, ko ne zmoremo? Ko nas posrka v apatijo nesmisla?

NOTRANJA MOČ

Ko ljudje izgubijo občutek, da je življenje smiselno, nastopi bivanjska praznina. Pobito in depresivno stanje se pogosto kaže v zdolgočasenosti, meni Frankl. Pravi: »Frustrirano voljo do smisla včasih zamenja in nadomesti volja do moči, vštevši najpreprostejšo voljo do moči – voljo do denarja. Spet v drugih primerih frustrirano voljo do smisla nadomesti volja do užitka. Zato se bivanjska prikrajšanost pogosto konča s spolno kompenzacijo. V takih primerih lahko opazujemo, da se v bivanjski praznini razbohoti spolna sla.«

Bivanjska praznina je nasprotje bivanjske polnosti, v kateri je življenje osmišljeno s potjo, po kateri hodimo. Pomislite:  življenje, ki se živi skozi nas, je mogočno že samo po sebi. V vsakomur je življenje. V vsakomur je enako živo! Kljub temu pa pogosto lastna življenja sploh ne živimo, temveč po narekih in sugestijah drugih, po njihovih željah in pričakovanjih. Družba in posamezniki bodo vedno imeli do nas neka pričakovanja. Smejo jih imeti. A mi smo svobodni. Ni nam treba izpolniti vseh pričakovanj. Nekatera izpolnimo in druga ne. Ne ravnajmo po pričakovanjih drugih. Osvobodimo se vsega, kar drugi hočejo od nas. Naša naloga ni izpolnjevati pričakovanj drugih ljudi, temveč je pogum, da živimo svoje poslanstvo.

Če želimo to uresničiti in živeti svoje želje in ne izpolnjevati pričakovanja drugih, potrebujemo notranjo moč. Brez nje ne bomo zmogli uresničiti nobene svoje vizije. Podlegli bomo prvemu viharju. Če smo recimo odvisni od razpoloženja drugih, jim dajemo moč nad seboj.

Pri nekaterih so njihovi občutki popolnoma odvisni od tistih, s katerimi živijo. Tudi prav nič dobrega nam ne prinese, če je naš občutek lastne vrednosti odvisen od tega, da smo vedno močni, da izpolnimo svoje ideale. S takšno naravnanostjo se bomo ob prvem porazu zlomili. Nemoč vodi v pasivnost, strahove, bolezni. »Anselm Grün pravi: »Kdor si dovoli, da je šibek, pridobi notranjo moč.«( Razvijanje lastne vrednosti, Slomškova založba, 2015). Jasno pove: »Kdor vidi smisel v svojem življenju, kdor prepozna svoje poslanstvo, bo s polno močjo hodil po svoji poti. Tisti, ki krožijo okoli svojega ugodja, pa so bolj ali manj nemočni.«

A kako biti v stiku s svojo notranjo močjo? Kako jo negovati, hraniti? Meni je v pomoč, ko se odvežem od tega, da naj bo svet takšen, ko bi si želela, četudi v imenu resnice, poštenja in pravičnosti. Krivice me razjezijo. Nepoštenje tudi. Zlorabe sploh! Prilik za jezo je obilje. Kaj mi to koristi? Kaj koristi drugim? Kaj koristi komurkoli? Prav nič ne koristi, nič ne prinaša in nič ne spremeni, kajti  na svetu so tudi resno zabiti ljudje, lopovi, sadisti, kreteni, zlobneži. Ne odobravam, kar počnejo, a sprejemam dejstvo, da so del sveta. Všeč mi je, če sije sonce in je toplo, a sprejemam tudi dež, viharje in priznavam, da obstajajo  tornadi, poplave, cunamiji in potresi. Naravne katastrofe. Lahko se v eni znajdem. In če se, je najpomembnejše,  kako bom poskrbela za svojo varnost in pomagala drugim. Vem, da bodo nekateri  tegobe izkoristili za ropanje in zaslužkarstvo. Se okoristili na račun trpljenja drugega. Vem, da obstajajo. Vem, da živijo. Vem, da so. A moč, ki jo imam, je odločitev, kako bom sama ravnala, kako delovala in kakšne vrednote živela. Tudi vi. Boste negovali in hranili dobro ali zlo?

LJUBEČA SKRB

Zato karkoli se zgodi in karkoli vas pesti, ljubeče poskrbite za sebe in za druge, kot v dani situaciji lahko. Posebno med epidemijo.  Bodite telesno aktivni, nadihajte se svežega zraka, privoščite si sprehode in blago zavetje narave. Napojite se z njo. Ne hranite strahu in jeze. Četudi se jezite, ker se dogajajo krivice, zlorabe in neumnosti, zločini in kriminal, ti ne bodo nič manjši zaradi vaše jeze. Tudi jeza vas ne bo pred njimi zaščitila. Le izčrpala vas bo, vam porušila notranji mir in ravnotežje, vas vrgla iz vašega sidrišča, iz vašega jedra, iz vašega ravnotežja in notranjega miru. Poskrbite za smeh in vedrino, za radost in lepoto, za svojo ustvarjalnost, za tisto, kar hrani vašo dušo, napoji vaše bitje. Odpočijte si od vaših misli in analiz ter interpretacij sveta. Odidite v gozd in med hojo mantrajte, delajte pranajame (dihalne tehnike) in se npr. osredotočite na  ritmično dihanje. Ali pa pojte. Sprostili boste um, ki ne bo imel prostora za svoje mračne misli ali še bolj mračne vizije kataklizme, ki naj bi nas čakala. Morda nas čaka. Morda pa se bo zgodilo nekaj, kar jo bo preprečilo. Ne vemo. Vemo pa, kako se počutimo ta trenutek in kaj potrebujemo storiti za lastno zadovoljstvo.

Poskrbite za druge. Pomagajte vsem, ki so potrebni pomoči. Ljudje naj se počutijo varni. Naj občutijo, da je drugim mar zanje. Dovolj bo že iskrena, prijazna, bodrilna misel. Ljudje potrebujemo zelo malo. Kot kaže harvardska raziskava o sreči, le ljubezen. Jo poznate? Harvardsko raziskavo namreč? Začela se je leta 1938 in je ena najobsežnejših in najdolgotrajnejših raziskav v 20. stoletju, ki se že več kot osemdeset let posveča vprašanju, kaj prinaša srečo in zdravje v naše življenje. In kakšni so njene ugotovitve?

George Vaillant (1934), profesor na Harvardu, ki je raziskavo vodil od leta 1972 do 2004, je zaključil, da o uspehu ljudi  ne odloča težavnost življenja in preizkušenj, temveč način, na katerega se nanje odzivamo, kako jih rešujemo in kakšni so naši psihični obrambni mehanizmi.

Ključno je, kakšno interakcijo imamo s svetom: kako se odzivamo na ljudi, ki na nas kričijo, ki nas izsiljujejo, ki nas s sebičnostjo ranijo, ki so do nas ukazovalni, ki nam grozijo, ki z nami čustveno manipulirajo in izsiljujejo, ki nas ustrahujejo. Naše odzivanje na ljudi je tisto, ki bo odločilo, kako smo se sposobni spoprijeti s težavami in kakšni kapitani smo na odprtem, vetrovnem in razburkanem morju.

Robert J. Waldinger (1951), prav tako profesor na Harvardu, ki je nasledil  Vaillanta pri vodenju raziskave, je prišel do novih ugotovitev. Izkazalo se je, da so ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo, bolj srečni, bolj fizično zdravi in živijo dlje kot ljudje, ki niso tako povezani. Doživljanje samote se je izkazalo za strupeno. Ljudje, ki so od drugih bolj izolirani, kot si želijo, so manj srečni. Njihovo zdravje in delovanje možganov prej upade. Živijo krajše življenje kot ljudje, ki niso osamljeni. Na naše zdravje torej odločilno vpliva, kako smo srečni v odnosih. Genetika je v odnosih manj pomembna. Predniki tudi. Zadovoljstvo z odnosi je tisto, kar šteje. »Skrbeti za svoje telo je pomembno, a skrbeti za svoje odnose je enako pomembna oblika lastne nege. Mislim, da je to za nas razodetje,« pravi Waldinger (vir: Good genes are nice, but joy is better, https://news.harvard.edu/gazette/story/2017/04/over-nearly-80-years-harvard-study-has-been-showing-how-to-live-a-healthy-and-happy-life/).

Kaj prinaša v življenju srečo? Ljubezen, ugotavlja harvardska raziskava o sreči. Živite jo, ne glede na okoliščine, ki ste jim izpostavljeni. Tisti, ki ljubezni nimajo, se hranijo z močjo, nasiljem, zlorabami, izkoriščanjem in bolano slo po nadmoči, s katero uničujejo življenja drugih. A zgodovina nam kaže, da se to nikoli in nikdar ni dobro izšlo. Zlo, je vsakič znova zle tudi pokopalo.

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji