Spletni portal Metropolitan, pogovor: »Knjiga, ki se hoče dokončati, skoči v prvi plan. Nedvoumno.«

Spletni portal Metropolitan

Pogovor ob izidu knjige Pogovori o vizualni umetnosti

Objava: 28. 12. 2021

Povezava: https://www.metropolitan.si/scena/maja-megla-prav-vsak-od-intervjuvancev-mi-je-pustil-neko-sled/

 

»Knjiga, ki se hoče dokončati, skoči v prvi plan. Nedvoumno.«

Nedavno izdani Pogovori o vizualni umetnosti so tretja knjiga avtorice in založnice Maje Megla, dolgoletne novinarke in urednice pri časniku Delo, tednikih Mladina in Mag. Po uspešnici Stres kuga sodobnega časa , ki ji je letos sledila psihološko obarvana knjiga Smem biti to, kar sem, se avtorica tokrat podaja v umetnost, ki se ji je posvetila večino svojega novinarskega časa.

 

V knjigi je izbrala 22 intervjujev z mednarodno priznanimi tujimi umetniki, kuratorji in kritiki, ki so nastali med leti 1990 in 2015 v revijah Mladina, Mag, Emzin, v tedniku Sobotna priloga in na dnevnih straneh Delove kulture. Med njenimi sogovorniki so bili Emilija in Ilja Kabakov, Jan Fabre, Jannis Kounellis, Josef Koudelka, Ricard Deacon, Tony Cragg in drugi. Govorili so o zagatah umetnostnega sveta in konceptih razstavljanja, o nastajanju umetniških del in navdihu zanje, o vlogi umetnosti in (ne)zmožnosti njenega razumevanja.

Izbrani intervjuji so navdihujoče čtivo za umetnike, umetnostne zgodovinarje, vizualne ustvarjalce, fotografe, kustose, profesorje, kritike in ljubitelje umetnosti. Kot pojasnjuje avtorica, je »sodobna umetnost nestrokovni, laični, ljubiteljski javnosti čedalje težje razumljiva. Brez razumevanja pa postane tuja in nedostopna. Likovna teorija in strokovna kritika se povprečnemu gledalcu razstav zaradi narave svojih zapisov (hermetičnega jezika) težje približata. Novinarji in mediji zato opravljamo pomembno vlogo posrednikov, vmesnikov, ki zapleteni svet umetnosti poskušamo ‘prevesti’ v razumljiv in vsakomur dostopen jezik.«

Pogovori, ki ste jih uvrstila v knjigo, gotovo niso vsi, ki ste jih naredila. Zakaj ste izbrala ravno te?

Veliko dragocenih intervjujev je nastalo. Od dalajlame do Slavoja Žižka in Tarasa Kermaunerja, od skladatelja Vinka Globokarja do Laibacha, od tamilske pesnice in aktivistke Salme do inženirja Antona Mavretiča. Slednji je v Nasi sodeloval pri nastanku Voyagerja, prvega izdelka človeških rok, ki je jeseni 2013 prestopil meje našega osončja in vstopil v medzvezdni prostor. Intervjuji segajo od filozofije do umetnosti, od človekovih pravic do znanosti. Zelo raznoliki so si. Ni se mi zdelo ustvarjati brikolaža ter odbrati vsakogar po malo. Želela sem, da bi bila knjiga namenjena enemu samemu področju in navdihujoče gradivo za tiste, ki ga spremljajo, študirajo in soustvarjajo. Ker sem v novinarskem času največ spremljala vizualno umetnost, se je zožitev zgodila sama od sebe.

Domače umetnike ste zaobšli. Mar z razlogom?

Gradiva je bilo nekje preveč in drugje premalo. Z mnogimi slovenskimi vizualnimi umetniki, ki bi si zaslužili priti v takšno knjigo, se nismo srečali na intervjuju. Morda ga je opravil nekdo drug ali pa sem bila sama zasedena z drugimi nalogami, na primer urednikovanjem. Domači ustvarjalci ne morejo biti iz takšne knjige izvzeti zaradi slučajnosti. To preprosto ni prav. Po drugi strani pa imam obilje gradiva o Neue Slowenische Kunst, ki sem jih spremljala od osemdesetih let. Pregledala sem intervjuje, reportaže in besedila o skupini Laibach, ki jih je za debelo knjigo. Enako je z likovno skupino Irwin ali pa z režiserjem Draganom Živadinovim. Zaslužili bi samostojne celote.

Vsak intervju v knjigi ste opremila z osebno, intimno zgodbo o srečanju. Katero med njimi se vas je najbolj dotaknilo?

Težko vprašanje, kajti dotakne se vas prav vse, kar srečate in čemur se posvetite. Nekatera srečanja so bila nenavadna. Recimo z Ulayem. Imel je razstavo svojih zgodnjih del v Galeriji Škuc. Zaradi te razstave je v Slovenijo sploh prišel in kasneje tudi ostal. Govorila sva o njegovih zgodnjih delih, v katerih se je veliko posvečal spolni identiteti, moškemu in ženskemu. A spraševala sem ga tudi o kasnejših performansih, ki sta jih ustvarjala skupaj z Marino Abramović. V njih se nisva mogla izogniti ljubezni. Ljubezen in identiteta pa sta dve močni, usodni človeški temi. V pogovoru za časnik ju lahko le oplazimo. Z Ulayem sva se po pogovoru srečala še nekajkrat. Na enega od teh srečanj mi je prinesel nekaj popisanih listov svojih razmišljanj o brezpogojni in pogojeni ljubezni ter o identiteti, kdo smo in kaj nas dela to, kar smo. Ta del najinega pogovora mi je bolj dragocen od tistega, ki je šel v javnost.

Prav vsak od intervjuvancev mi je pustil neko sled, kajti to naj bi bil sploh smisel pogovorov: izmenjava znanja, izkušenj, modrosti in navdiha.

So bili to kriteriji, po katerih ste odbrala besedila v knjigi, izkušnje, modrost in navdih?

Lahko bi tako rekli. Tudi s področja vizualne umetnosti je nastalo mnogo več pogovorov od teh, ki so v knjigi. In še vedno so mi navdihujoči. Recimo britanski kipar Tony Cragg. Njegovi kipi dosegajo cene v šestmestnih številkah. Govoril mi je, kako je cel dan v ateljeju kiparil in se zvečer odpravil domov zelo zadovoljen s svojim izdelkom. Ko se je naslednje jutro vrnil v atelje in zagledal kip, je videl, da je slab. Zanič. Skrušeno se je sesedel na stol in na tleh opazil odpadek, kos, ki ga je prejšnji dan odbil od celote. Zasvetile so se mu oči, ker je bil prav ta kos primeren začetek nove zgodbe. Iz tega odpadka je nato nastal dober kip. Nauka v tej zgodbi sta dva. V ustvarjalnem procesu se odvijajo tudi obvozi in stranpoti, ki so pomembni koraki na poti, saj izbrusijo idejo. In drugi, morda še pomembnejši nauk: naj vam ne bo žal zavreči, kar ste ustvarjali ves dan. Ne bodite na ustvarjeno čustveno vezani. Če boste ustvarjali s čustveno navezanostjo na vsak ustvarjalni korak, boste naredili slabe izdelke. Če te sproščenosti in poguma nimate, da izločite, kar ni dobro, si pomagajte s časovno distanco. Ustvarjeno delo umaknite na stran in se k njemu vrnite čez čas. Tako ga boste lahko znova uzrli neobremenjeno, nevtralno, ‘objektivno’.

Ravno pri Craggu, ki ga omenjate, pišete, kako šaljiv in dostopen je. Kakšni so ti zvezdniki umetniškega neba?

Različni, nekateri so tudi polni sebe, željni biti v središču, imeti pozornost. Vendar lahko rečem, da so v večini realizirani ljudje skromni in odprti, vedri in humorni. Normalni. Nikomur se ne rabijo več dokazovati. So sproščeno takšni, kot so.

Jih je težko razgovoriti? Kako jih zvabite v pogovor?

Kakovost intervjuja nikoli ni sorazmerna s skrbnostjo predpriprav. Seveda je pomembno, da se na pogovor temeljito pripravite, a tudi, če se, gre po svojih poteh. Nimamo nadzora nad sinergijo, ki nastane med dvema bitjema. Presega nas in to je ravno tisto, kar je v naših odnosih čarobno. Ne vemo, kakšno bo srečanje in ne moremo ga načrtovati. Nekateri ljudje so nam preprosto bližje kot drugi ali pa je sogovornik plašen, zadržan ali zaprt, morda utrujen in nerazpoložen, razdražen zaradi deževnega dneva ali nizkega pritiska. Marsikatere sile delujejo na pogovor. Na nekatere intervjuje sem se zelo zavzeto pripravila, a so bili povprečni, in nato so se zgodili drugi, na katere se nisem imela časa pripraviti, a so izpadli odlično, recimo z nekim iranskim gledališkim režiserjem. Iz kulturne redakcije so me poslali na pogovor. Imela sem le dve uri časa. Ničesar ne vem o iranskem gledališču, obožujem pa iranski film, filmska režiserja Kiarostamija in Makmalbafa. Ko sva si z gledališkim režiserjem segla v roke, sem mu to iskreno priznala, začela pogovor z zgodbo o cenzuri v iranskih filmih in ga povprašala o cenzuri v gledališčih. ‘Kako uprizorite ljubezenski prizor, če se ne smete dotakniti’, me je zanimalo. Nastal je eden od bolj zabavnih, pristnih in prijetnih pogovorov med vsemi, ki sem jih imela. Žal ga ni v knjigi.

Posvetilo v knjigi pravi ‘ustvarjanje je življenje’. Je ta misel umetnika Kazimirja Maleviča vodilo tudi vam?

Ko se zjutraj zbudimo, začnemo ustvarjati svoj dan. Ko se oblečemo, kreiramo svojo zunanjo podobo. Ko prestopimo prag službe, zavzamemo poslovne vloge: smo računovodje, pravniki, novinarji, zdravniki. Primerno tem vlogam se vedemo, govorimo, delujemo in živimo. Ustvarjamo svoje kariere. Zvečer beremo knjige, gledamo filme, poročila, se izobražujemo in ustvarjamo svoje znanje. Tudi odnose ustvarjamo, saj ne nastanejo sami od sebe, kajne? Ustvarjalnost je gibalo človeka. Kdor ni radoveden in ustvarjalen, zapade v apatijo in brezdušje. Ja, ustvarjalnost je življenje. Četudi naše stvaritve niso Mona Lize v Louvru ali Beethovnove 9. simfonije, so pomembne za nas, za našo življenjsko pot, za naše zorenje. Ozrite se okoli se sebe. Ustvarjalni ljudje so radostni, zadovoljni, vedri, polni življenjske energije in moči.

Sledijo kmalu nove knjige?

Ne gre za vraževernost, a še sama ne vem, katera knjiga bo naslednja. Eno knjigo imam narejeno, a potrebuje še temeljito finalno branje. Druga je narejena do polovice. Štiri imam v pripravi, kar pomeni, da jih že sestavljam. Sprva je tudi meni ta erupcija idej delovala kaotično, a nato sem se sprostila. Knjige se zgodijo, ko dozorijo. Knjiga, ki se hoče dokončati, skoči v prvi plan. Nedvoumno. Tudi ustvarjalni proces je nekaj nenavadnega. Zakaj? Ker nima konca. Nima zaključka. Vsaka knjiga se spreminja ves čas, ko jo delate. Dodajate ji nove stavke in jih odvzemate, nove kose pripovedi. Ko delam knjigo, sem s svojo celotno pozornostjo z njo. Dam vse od sebe, kot tiste trenutke vem in zmorem. Ko pride knjiga iz tiskarne prvič v moje roke, jo vznemirjeno odprem, prelistam in pozdravim v svet. A še isti dan v meni začne nastajati že nova.

ODLOMEK IZ UVODA H KNJIGI

»Zamislite si staroste umetnostnega sveta, ki v pogovoru z novinarji že desetletja nenehno govorijo o istih stvareh iz svojega življenja. Kaj naj jih sploh vprašam, da bo drugače, novo? Kako naj jih izzovem, da bi na stare dogodke pogledali sveže, vendar ne odjadrali predaleč v umetnostno teorijo, kjer so širjave za povprečnega bralca časnikov in revij mnogo preveč zapletene? Ja, vedno je bilo treba iskati ravnotežje, misliti tudi na bralca. Bila sem zgolj posrednica, vmesni člen, pismonoša, ki je zgodbe iz sveta umetnosti zapakiral v razumljiv jezik in jih posredoval do naslovnika, navdušenca nad umetnostjo. Poleg bralca pa je ključen intervjuvanec. Kako vzpostaviti pristen stik z njim? Kako ustvariti sproščenost in odprtost, ki sta potrebni za živahno izmenjavo pogledov, občutkov, mnenj? Seveda je šlo za zapeljevanje, vendar še zdaleč ne za erotično, bolj za sproščanje feromonov navdiha, očarljivo povabilo v intelektualno-ustvarjalni prostor.«

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji