Sensa: »O ljubezni«

Mar res vemo, kaj je ljubezen? Pa tudi to, kaj ljubezen ni? Naši ljubezenski horizonti so zaznamovani z zgodbami Romea in Julije, Ane Karenine in grofa Vronskega, Tristana in Izolde. Gre za veličastne ljubezni, ki jih v imenu zaljubljenosti in strasti zaznamuje usodno trpljenje.

Revija Sensa, 12. 1. 2021

 

O ljubezni

Odrasli smo ob pravljicah, v katerih se z ljubeznijo drugega odreši: lahko moški žensko (Trnuljčica, Pepelka) ali pa ženska moškega (Lepotica in zver). Priljubljena angleška pisateljica Jane Austen  je iz ljubezenskih romanov ustvarila blagovno znamko. Razvila je večplastne like in jim v svojih zgodbah namenila srečne razplete. Le kdo ne pozna svobodomiselne Elizabeth Bennet in zadržanega gospoda Darcyja (Prevzetnost in pristranost)? Vsa dela Jane Austen so ekranizirana. Večkrat. Filmska industrija je tem zgodbam s srečnim koncem dodala še strastne in usodne romance (Casablanca, V vrtincu, Angleški pacient, Titanik, Najini mostovi idr.).

Usodne in strastne ljubezni, ki so tako pogosto poveličevane v literaturi in filmih, pa pravzaprav pogosto razplamteva le divjanje hormonov. Feromoni.

V romanu Ime rože Umberta Eca starejši menih, frančiškan z detektivskimi veščinami Sherlocka Holmesa (v filmski verziji ga igra Sean Connery) reče svojemu učencu (v filmu ga upodobi Christian Slater), ki se po seksu z mladim dekletom vanjo zaljubi ter začne govoriti o ljubezni: »Ljudje na razumejo ljubezni. Ljubezen zamenjujejo s pohoto.« Spolno slo in strast pogosto zamenjujemo z ljubeznijo. Želimo, hrepenimo in gorimo za objekt poželenja. Umiramo zanj. In kam nas to vodi? »Poželenje vodi k želji po posedovanju,« pravi nek drug menih, budistični, v korejskem filmu Pomlad, poletje, jesen, zima … in pomlad.

V posedovanju in prilaščanju pa ni ljubezni. Potrebo po posedovanju vodi sebičnost. Ljubezen pa je nesebična, svobodna. Nima lastnika in nima posesti. Ni sužnja nikomur. Kaj je potemtakem resnična ljubezen? Ozrimo se k duhovnemu izročilu indijske, budistične in krščanske tradicije. In ne pozabimo na znanost.

 

Indijske Vede

Indijska duhovna tradicija že od starodavnih Ved pozna pet stopenj ali oblik ljubezni.

  • Kama je hrepenenje naših čutil in fizična privlačnost do drugega. Gre za spolno slo, željo.
  • Šringara je Čustvena povezanost ustvarja bližino. Je raven romantičnosti.
  • Maitri je ljubeča prijaznost. Mahatma Gandhi je dejal, da je preprosto dejanje prijaznosti daleč močnejše od tisočih rok, ki se priklanjajo in molijo. Izraža se do vseh živih bitij, ne samo bližnjih.
  • Bhakti je brezosebna predanost, ki presega osebno in zaobjema celotni univerzum. Je ljubezen do Boga.
  • Prema je brezpogojna ljubezen. Božanska iskra je v vsakem od nas, živi skozi vsakogar in je v vsem.

A kako vse te oblike ljubezni praktično preliti v vsakdan? »Ljubezen ni nekaj, kar ima opraviti z nekom drugim,« pravi indijski jogi in mistik Sadhguru.

»Ljubezen ni nikoli med dvema osebama. Je to, kar se dogaja znotraj vas, in tisto, kar se zgodi znotraj vas, ne bi smelo biti prostor, ki ga lahko nekdo drug zasužnji. Vsak dan se petnajst do dvajset minut posvetite nečemu, kar vam nič ne pomeni, drevesu, kamnu, črvu, žuželki. Čez čas boste opazili, da lahko nanj gledate z enako ljubeznijo kot na svojega moža ali ženo, mater ali otroka. Mogoče vaš črv tega ne bo vedel, a to ni pomembno. (Smeh.) Če lahko na karkoli gledate ljubeče, postane cel svet lep, tako ga izkušate. Spoznate, da ljubezen ni nekaj, kar delate, temveč to, kar ste.«

Za indijskega duhovnega učitelja svamija Vivekanando je ljubezen zakon življenja. Leta 1895 piše v pismu Rakhalu: »Rast je življenje, krčenje je smrt. Vsa ljubezen je širitev, vsa sebičnost je krčenje. Ljubezen je torej edini zakon življenja. Kdor ljubi, živi. Kdor je sebičen, umira. Zato ljubi zaradi ljubezni same, ker je edini zakon življenja, kot dihaš zato, da živiš. To je skrivnost nesebične ljubezni in nesebičnega delovanja.«

Ljubezen je nevidna sila, ki združuje, presega omejitve in preoblikuje negativnosti. Živeti v ljubezni je tudi temeljno vodilo v učenjih indijskega duhovnega učitelja Sri Sathya Sai Babe. Eden njegovih priljubljenih rekov pravi: »Začni dan z ljubeznijo, preživi dan z ljubeznijo, napolni dan z ljubeznijo, končaj dan z ljubeznijo, to je pot k Bogu.« Govoril pa je tudi o ljubezni kot načinu za preseganje samega sebe, svoje sebičnosti, ozkosti in omejitev. V enem od javnih nastopov pravi: »Ljubezen je beseda, ki nakazuje prizadevanje za spoznanje neresničnosti mnogoterega in resničnosti Enega. Ljubezen poistoveti; sovraštvo ločuje. Ljubezen prenese sebe v drugega, da oba mislita, govorita in delujeta kot eno.«

 

Budizem

V budizmu ima ljubezen štiri oblike oziroma lastnosti.

  • Maitra je prijaznost in Ni samo želja, da nekoga osrečujemo, temveč tudi naša zmožnost, da to storimo. Morda imate najboljši namen, da nekoga ljubite, vendar lahko vaš način, s katerim svojo ljubezen živite in izražate, druge onesrečuje, zatira, žalosti, duši.
  • Karuna pomeni sočutje. To je zmožnost, da drugim olajšamo bolečine, in tudi naša želja, da to storimo. Sočutje lahko negujemo in razvijamo skozi nesebičnost, skrb za druge.
  • Mudita je veselje in sreča. Ta element je najpomembnejši in vse štiri povezuje. Če v ljubezni ni veselja ali sreče, potem ljubezen ni resnična. Ljubezen mora biti izpolnjujoča in prinašati veselje in srečo tistim, ki jo čutijo. Ko v njej izkušamo radost, ta kaže, da je ljubezen živa. Ko v ljubezni ni veselja in sreče, pomeni, da ljubezni ni več.
  • Upekša pomeni svobodo (nenavezanost, enakodušnost). Ko je ljubezen resnična, partnerja v njej čutita svobodo. Sta svobodna. Vsakdo bi se moral čutiti svobodnega, da živi, raste in se razvija v skladu s sabo. Upekša omogoča, da smo to, kar smo. Zagotavlja čas in prostor, da se posvetimo sebi. Svoje misli in ideje delimo brez bojazni, da bi nas kdo sodil ali obsojal.

V budizmu je sočutje močna sila, ker plemeniti naš um. Odganja napuh, jezo in sebičnost. Ko smo ljubeči ne moremo biti sočasno tudi jezni.

»Želimo si sreče in bežimo pred trpljenjem«, pravi tibetanski budistični duhovni voditelj dalajlama v knjigi Pot do sreče. »Bolečina, ki se ji želimo izogniti, večji del izvira iz naše umske naravnanosti, in ker so neposredni ali posredni vir umskega trpljenja škodljiva čustva, moramo razmisliti, ali obstajajo sile, ki bi jim bile nasprotne. Če na primer jeza povzroča trpljenje, moramo najti silo, ki bi ji bila nasprotna. V primeru jeze sta to ljubezen in sočutje.«

Vietnamski budistični zen učitelj Thich Nhat Hanh je ljubezni posvetil knjigo z naslovom Kako ljubiti (How to Love, 2015). Zanj je »razumevanje drugega drugo ime za ljubezen«.

 

Krščanstvo

Tudi srž svetopisemske Nove zaveze je namenjeno ljubezni. V Markovem evangeliju Jezus enemu izmed pismoukov na vprašanje, katera je prva od vseh zapovedi, odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved« (Mr 12,28-34).

»Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!« V Pismu Rimljanom je pojasnjeno, da ta zapoved obsega vse druge zapovedi: »Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Rim 13,9).

A kaj pomeni odmera kakor (ljubiti bližnjega kakor samega sebe, torej ne bolj in ne manj, temveč enako kot sebe)?  Vsi smo enako-vredna človeška bitja, torej po vrednosti enaka, in prav vsa bitja si enako zaslužijo ljubezen in sprejetost. V želji, da bi bili dobri, plemeniti in čuteči, torej ‘dobri ljudje’ in zato vredni ljubezni, pa se mnogi v imenu te iste ljubezni za druge razdajajo in žrtvujejo, sebe postavijo v ozadje, na obrobje, na stranski tir. Pustijo se izkoriščati. Izničijo svoje potrebe, hrepenenja in želje. Dopustijo, da drugi z njimi grdo ravnajo. Pogosto izgubijo občutek za lastno dostojanstvo in samospoštovanje. Lahko pa v imenu resnice in Boga širijo svoje videnje sveta z ognjem in mečem, vihtijo orožje, pobijajo in mučijo. V imenu ljubezni do Boga se celo razstrelijo.

Kako naj potemtakem živimo enako-vrednost? Če je drugi vreden enako kot mi in mi enako kot drugi, kako vzdrževati to nevidno mejo med nami, ki zagotavlja, da ima vsakdo prostor, ki ga potrebuje za sebe, svoj razvoj in zorenje?

Mar res obstaja nekaj takšnega, kot je ‘zdrava sebičnost’? Zdi se mi, da je bolj kot pojem zdrava sebičnost, ki ga uporabljajo nekateri psihologi, ustreznejši izraz ‘samospoštovanje’, kajti tisti, ki spoštuje sebe, bo poskrbel za svoje potrebe in ne bo ravnal v svojo škodo, bil predpražnik drugim čevljem ali mučeniška žrtev.

 

Harvardska raziskava

In kaj pravi o ljubezni znanost? Psihologija? Poznate Harvardsko raziskavo? Tudi njene ugotovitve so pripeljale do ljubezni.  Začela se je leta 1938 in je ena najobsežnejših in najdolgotrajnejših raziskav v 20. stoletju, ki se že več kot osemdeset let posveča vprašanju, kaj prinaša srečo in zdravje v naše življenje.

Harvardski raziskavi se je leta 1966 pridružil psihiater George Vaillant (1934), takrat še raziskovalec, a kasneje profesor na Harvardu. Raziskavo je vodil od leta 1972 do 2004. O izsledkih raziskave je napisal tri knjige. Ugotavlja, da so dobri medčloveški odnosi najpomembnejši za zadovoljstvo v življenju. Od njih je odvisen naš uspeh na vseh ravneh. Zaključke raziskave je Vaillant povzel v izjavo: »Sreča je ljubezen. Pika.« Ko so se iz njega norčevali, da je sentimentalen, je svojo prvotno verzijo spremenil v še krajši povzetek. Ta se glasi: »L– J– U– B– E– Z– E– N.«

Štafetno palico raziskave o sreči, ki se je začela leta 1938, je od Vaillanta leta 2004 prevzel psihiater in profesor na Harvardu Robert J. Waldinger. Tudi on ugotavlja, da so za srečo ključni naši odnosi. Pravi: »Dobro življenje je zgrajeno iz dobrih odnosov.«

Na naše zdravje odločilno vpliva, kako smo srečni v odnosih. Genetika je manj pomembna. Predniki tudi. Zadovoljstvo z odnosi je tisto, kar šteje.

Presenetljivo je ugotovil, da  dobri odnosi ne ščitijo samo naših teles, temveč tudi naše možgane. Izkazalo se je, da varen in povezan partnerski odnos deluje zaščitno za osebi, ki sta v tem odnosu, ker resnično čutita, da se v stiski lahko zaneseta druga na drugo. Spomini teh ljudi ostanejo ostri dlje časa. Ljudje v partnerskih odnosih, ki čutijo, da se ne morejo zanesti na drugega, izkusijo zgodnejši upad spomina. Ni potrebno, da so dobri partnerski odnosi ves čas skladni in brez sporov. Nekateri osemdesetletni pari v raziskavi so se lahko pričkali vsak dan, vendar so čutili, da se v krizi lahko popolnoma zanesejo drug na drugega. Prerekanje ni imelo posledic. Ohranili so tudi dober spomin.

 

Trojni »S«

Ljubiti drugega pomeni ljubiti življenje, ki se pretaka skozenj, njegovo bivanjsko bistvo. Ljubezen ne pomeni sprejemati in prenašati kakršnakoli dejanja bližnjih in katerekoli vedênjske lastnosti. Živeti in negovati mora jasne meje, zanje pa potrebujemo notranjo moč in jasnost. To notranjo moč in jasnost dajejo samospoštovanje, samozavest in samozaupanje.

Samozavest izhaja iz samozavedanja, iz zavedanja sebe in svoje prave narave. To je lastnost človeka, ki ve, kdo je in kam je namenjen. Ve, kaj so njegove moči in talenti, kaj so njegovi darovi, kakšne so njegove vrednote in pravice, kaj v življenju ne želi in kaj sme. ‘Sme’ ne zato, ker bi nekdo popisoval njegove grehe, temveč zato, ker zna oceniti, kaj mu koristi in kaj škodi, kaj ga podpira in kaj zavira.

Samospoštovanje  (samovrednotenje) je zgodba, ki smo jo ustvarili o sebi. Gre za našo povsem subjektivno zaznavo, za zadovoljstvo s seboj, za vrednotenje sebe in tudi za zmožnost, v kolikšni meri se sprejemamo takšne, kot smo. Gre torej za vrednostni vidik odnosa do sebe, za pozitivno ali negativno stališče o sebi (sem ali nisem vreden, sem ali nisem sposoben, zmorem ali ne zmorem idr.). Pozitivno stališče ali visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot je, se ceni, je zadovoljen s seboj in se čuti vrednega. Nasprotno nizko samospoštovanje oz. negativno stališče do sebe pomeni, da se posameznik ne ceni, nase ne gleda spoštljivo, svojih lastnosti ne odobrava, mnenje o samem sebi pa ima negativno, odklonilno, zavračajoče.

Za zdravo delovanje celote je ob samozavesti in samospoštovanju (samovrednotenju) potrebna še tretja opora, to je samozaupanje. Če se zavedamo svojih darov (samozavedanje) in vemo, da jih imamo pravico razviti in izraziti (samospoštovanje), potrebujemo še zaupanje, da smo tega sposobni. Gre za zaupanje samemu sebi. Ko zaupamo sebi, smo neodvisni. Razmišljamo svobodno in se ne prilagajamo mnenju avtoritet ali množice. Zaupamo svojim instinktom in racionalni presoji. Zadovoljni smo takšni, kot smo, unikatni, samosvoji, edinstveni, nepopolni. Prizadevamo si za svoje lastne cilje. Svoje težave lahko sami rešujemo in odločitve sami sprejemamo. S sabo smo zadovoljni in uživamo v svoji družbi. Sprejemamo se takšne, kot smo. Smo sami sebi najboljši prijatelj.

 

Začeti pri sebi

Bolj kot smo ljubeči in celoviti v sebi, ker smo zadovoljni  s sabo in s svojim življenjem, več lahko damo drugim. Brez zdravega odnosa do sebe ne morejo imeti zdravega odnosa z drugimi, mar ne? Če ne znamo dajati sebi, se negovati in ljubiti, kako bomo zmogli dajati drugim! Več kot imamo, več lahko damo. Zato začnite pri sebi.Do bližnjih pa,… ne pozabite!

Ljubezen ni nekaj, za kar bi se  trebalo boriti in zanjo prizadevati.  Ljubezen ni nekaj, za kar se borimo. Ali je ali je pa ni.

Kadar se zanjo borimo, izsiljujemo naklonjenost pri nekom, ki je nima, je ne zmore ali pa preprosto ni za nas primeren partner/ka ali prijatelj/ica. Ljubezni ne moremo izsiliti, lahko pa jo živimo. Je udejanjena podpora, skrb, nežnost, toplina, sprejemanje, varnost, iskrenost, odkritost, poštenost, resnica, zaupanje … To ni kemija teles in delovanje feromonov, ki nam sprožajo spolno slo in erotično strast.

Kdor resnično ljubi in je zmožen ljubiti, bo zaradi svoje ljubezni do drugega poskrbel, da se bo ta počutil sprejetega, varnega in ljubljenega. To ni nekaj, za kar se borimo. Je vonj in okus ljubezni. Je izraz ljubezni same. Živite jo.

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji