Zakaj tolikšna nestrpnost in sovraštvo? Zdi se, da zaradi nesprejemanja preprostega dejstva, da so ljudje drugačni od nas. Netolerantni smo do njih,  ker niso takšni, kot mi, ker čutijo, mislijo in delujejo drugače, ker sledijo drugim vrednotam in prepričanjem. Odklanjanje in zavračanje drugih dajeta močan občutek identitete, »jaza«. Počutimo se pomembni in prepričani v svoj prav. Verjamemo, da izključno mi poznamo resnico. S slepo gotovostjo menimo, da je naša resnica edina in prava. Žal je to znak totalitarne zavesti. Tiranskega uma.

Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, 12. 2. 2022

Svet po lastni meri, tudi z nasiljem!

Nedavno je Slovenijo pretresel brutalen femicid Amande Gashi. Pretepena je bila do smrti. Nasilni partnerji so v Sloveniji leta 2019 ubili štiri žene, leta 2020 sedem in lani osem. Pred nasiljem ženske z otroci zbežijo v varne hiše in celo v tujino, zamenjajo kraj bivanja in ne zapuščajo domov brez spremstva, kljub temu pa živijo v strahu in s posledicami zlorab. Redke si upajo javno spregovoriti, četudi anonimno. Večina jih ne zmore nasilneža niti prijaviti. Molče trpijo, ko jih njihovi partnerji pretepajo in se nad njimi izživljajo, skriti za zidovi doma.

Mnoge med nami je življenje obvarovalo krutega družinskega nasilja. Zdi se, kot da v galaksiji nasilniki živijo v nekih drugih svetovih, ki ne prečkajo naših tirnic. Mar res? Nasilje niso le modrice, zlomi in uboji. Nasilje ni samo fizično, temveč tudi spolno in psihično. Na lestvici brutalnosti in surovosti se začne mnogo pred ubojem s posilstvi in drugimi spolnimi prestopki, z udarci in brcami, lasanjem, klofutanjem, pljuvanjem, s čustvenim izsiljevanjem in poniževanjem, z vpitjem in kričanjem, z zaničevanjem, ustrahovanjem, degradirajočim kritiziranjem, zmerjanji in žalitvami, manipulacijami, omalovaževanjem, zasmehovanjem, vzvišenostjo, z izživljanjem med vrstniki (bullyjing) in na delovnih mestih (mobing).

Nasilja je v naši družbi toliko, da ga nemo sprejemamo, toleriramo in dopuščamo. Na družbenih omrežjih se zlivajo gnojnice besa in žaljivk: kreten, idiot, budala, peder, pedofil, kurba, prostitutka. Ne, ne gre za neizobražene primitivce, temveč so med zmerljivci tudi zdravniki, pravniki, umetniki, filozofi, visoko izobraženi z magisteriji in doktorati, politiki in poslanci. Ko izrazite svoje mnenje, se med tisočimi »prijatelji« zagotovo najde nekaj inkvizitorjev, ki jih vaše stališče razburi in se nanj gorko odzovejo. Nekateri z žalitvami, drugi z navidezno spoštljivostjo, ki pa je je prozorno pasivno-agresivna, cinična, vzvišena in omalovaževalna.

Zakaj tolikšna nestrpnost in sovraštvo? Zdi se, da zaradi nesprejemanja preprostega dejstva, da so ljudje drugačni od nas. Netolerantni smo do njih,  ker niso takšni, kot mi, ker čutijo, mislijo in delujejo drugače, ker sledijo drugim vrednotam in prepričanjem. Odklanjanje in zavračanje drugih dajeta močan občutek identitete, »jaza«. Počutimo se pomembni in prepričani v svoj prav. Verjamemo, da izključno mi poznamo resnico. S slepo gotovostjo menimo, da je naša resnica edina in prava. Žal je to znak totalitarne zavesti. Tiranskega uma. Njegova bistvena lastnost je ta, da je izključujoč. Iz družbenega tkiva odstranjuje tisto, kar mu ni po volji. Je sploh kaj bolj nadutega od tega?

Različni smo si in prav je tako. Nepopolni smo in delamo napake. Ranljivi smo in minljivi. Imamo pravico biti tudi neumni in misliti, čutiti, dojemati v skladu s svojo stopnjo zavesti, če le ne kršimo svobode drugega. To naj bi bile odlike tolerantne družbe, ki jo brani ustava. Žal smo daleč od strpnosti. Živimo v nezdravi sredini, v kateri zaradi  nasilnega uveljavljanja lastne volje, vrednot in prepričanj postaja toksično prav vse, ne samo politika. Pohlep narekuje odločitve v zdravstvu, gospodarstvu, zaščiti narave. Izsilimo (na škodo drugih), kar želimo, in vzamemo, kar nam ne pripada. Kajti če lahko oblastniki kradejo, lažejo, zavajajo, žalijo, manipulirajo, zlorabljajo, zakaj naj ne bi to počeli tudi drugi? Odvija se zaskrbljujoča razgradnja vrednot, ki vpliva na posameznika. Zaradi okolja, v katerem živimo, polagoma, del po del, izgubljamo sočutje, pravičnost in poštenost.

Družbena klima vpliva na nas, ker deluje na naše možgane. Nevroznanost ugotavlja, da vse, kar srečamo, in vse, kar izkusimo, dnevno spreminja naše možgane na dobro ali na slabo. Izkustveno smo to doživeli med epidemijo, ko se je zaradi strahu in negotovosti izrazito povečala tesnobnost in depresivnost. Ta zmožnost preoblikovanja možganov se imenuje nevroplastičnost. Vsakič, ko se naučimo kakšnih novih stvari ali spretnosti, te predrugačijo možgane. Tudi sprememba našega vedênja preobrazi možgane. Spreminjanje možganov (kemično, strukturno in funkcionalno) ni omejeno z leti. Odvija se neprestano skozi vse naše življenje in po celotni površini možganov. Odlična novica! Kleč pa je, da nevroplastičnost deluje v obe smeri, v pozitivno in negativno.

Dobro se je zavedati, da  s svojim vedênjem vplivamo na možgane in si krepimo mir ali nemir, moč ali nemoč, strah ali zaupanje, sočutje ali sovraštvo, kajti z izbiro vedênja izberemo tudi njegove posledice. Z nasiljem ne moremo živeti v miru, strpnosti in sočutju. Če želimo slednje, se moramo vzdržati nasilja. Odločitev je naša, tako preprosto je to. Lahko smo psihično in fizično nasilni ali pa komuniciramo asertivno, ko nikomur ne damo prednosti, ne sebi ne drugim, ker je druga oseba enako pomembna, kot mi sami, in njeno mnenje šteje enako, kot naše.

Torej kam? Si bomo prizadevali za politiko združevanja, spoštovanja in dopuščanja razlik ali za politiko izključevanja, zatiranja drugačnih in podjarmljanja družbe v skladu z našo vizijo sveta?  Bomo živeli v spoštovanju eden drugega ali v nasilju do drugega? Nasilje niso samo brutalno pretepane in ubite Amande Gashi. Spomnite se nanje, ko boste naslednjič nekoga zmerjali in žalili z idiotom, kurbo, pedofilom, prostitutko. Kajti tudi to je nasilje. Njegovi prvi koraki.