Dnevnik, kolumna, marec: Kultura kot tretja fronta

Vojne so zlo in trpljenje, kjerkoli so in kakršnikoli so razlogi zanje. A ko se zrušijo medkulturni mostovi in (povsem) nadzorujejo informacije v medijih, dobimo nevedno družbo, ki se jo zlahka manipulira, četudi živi v Evropi. Živimo v nevarnih časih.

Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, 12. 3. 2022

 

Kultura kot tretja fronta

Vojna v Ukrajini ni nekaj novega, le amnezijo imamo, motnje spomina. Pozorno smo se ji posvetili leta 2014 na Dunaju ob podelitvi nagrade Igorja Zabela za dosežke na področju umetnostne zgodovine in teorije, ki jo je prejela Rusinja Ekaterina Degot. Srečanje je pospremila mednarodna konferenca z naslovom Neprekinjeni dialogi, na kateri se je razpravljalo tudi o ukrajinski vojni, o odgovornosti in vlogi ruskih intelektualcev in umetnikov, o smiselnosti bojkotov v kulturi. Ja, o vojni v Ukrajini smo govorili že od februarja 2014 dalje z rusko priključitvijo Krima in oboroženimi spopadi med Ukrajino in samooklicanima republikama Doneck in Lugansk. Takrat se je začelo s prvimi povračilnimi ukrepi in bojkoti ruske kulture. Na udaru je bila Manifesta 10.

Manifesta je največja evropska nomadska razstavna prireditev za sodobno umetnost. Na svetovnem umetnostnem parketu sta vplivnejši le dve: Beneški likovni bienale in kasselska Documenta. Zaradi Putina in vojnih razmer v Ukrajini so deseto izdajo Manifeste v Sankt Peterburgu leta 2014 mnogi nameravali bojkotirati. Prejemnica Zabelove nagrade Ekaterina Degot se je tisto leto angažirano zavzemala zoper bojkot, saj je menila, da bi bilo ravno v represivnih časih »usodno izključiti ruske umetnike iz mednarodne izmenjave«. Še bolj bi se jih izoliralo in potisnilo v nemoč »absolutne nezmožnosti vplivanja na politično življenje na kateri koli ravni«, saj se politične proteste in demonstracije že od leta 2011 zatira z množičnimi pripori in zapiranji, kar ustvarja »obup in letargijo«. »Prebivalci ne vedo, kaj naj sploh naredijo«, je govorila,  »in tudi mi filozofi, pisatelji, teoretiki se srečujemo z zelo konkretnimi problemi, kako ravnati z lastno vestjo. Mar lahko jemljemo denar od države, ki vodi odprto vojno s sosednjo državo, kar pomeni, da je lastna država vojaški agresor? Kako se na to situacijo odzvati in kakšno držo zavzeti? To je za vsakega od nas težko vprašanje.«

Na konferenci Neprekinjeni dialogi se je izpostavilo, da bojkot ruske kulture v ničemer ne koristi pri demokratizaciji ruske družbe. Nasprotno. Še bolj jo ošibi in izolira.

Kultura je steber svobode in kritične misli. Ruski intelektualci in umetniki zato potrebujejo podporo, ne kaznovanje.

Od konference leta 2014 se ni kaj dosti spremenilo, le vojna se je invazivno in brutalno razlila po celotnem ukrajinskem ozemlju,  povzročila nepotrebne žrtve in več kot dva milijona beguncev. Ruse se je začelo kaznovati z bojkoti vseh vrst, z ekonomskimi, medijskimi, športnimi, kulturnimi. Z njimi pa se stopnjuje tudi zaskrbljujoče nerazsodna demonizacija nasprotnika, Rusov kar vsepovprek. Odvija se sodobna verzija mračnega makartizma, ki tokrat ni preplavila le Amerike, temveč tudi Evropo.

Spomnimo se desetletne čistke komunističnih in prosovjetskih elementov v Ameriki v petdesetih letih. Domnevne vohune in izdajalce se je iskalo predvsem med umetniki in kulturnimi ustvarjalci, zlasti filmskimi. Steber pogroma, republikanski senator Joseph McKošaricahy, jih je zasul z nesmiselnimi obtožbami brez dokazov in podvrgel pristranskim in manipulativnim zasliševanjem. Uničil je ugled, kariere in življenja stotinam nedolžnih ljudi. Tako kot on nekdaj je danes goreča britanska ministrica za kulturo Nadine Dorries, sicer strastna zagovornica britanskega premierja Borisa Johnsona. V parlamentu je javno pozvala organizatorje, naj blokirajo rusko sodelovanje in odpovejo nastope na vseh dogodkih v Združenem kraljestvu. »Kultura je tretja fronta v ukrajinski vojni,« je vzhičeno dodala. Žal ni osamljena. Iz dneva v dan se nizajo absurdne odpovedi in prepovedi sodelovanj z ruskimi umetniki. Evropska filmska akademija (EFA) je ruske filme izključila iz programa mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Beneški likovni bienale je ruski delegaciji tudi uradno prepovedal sodelovanje. V Italiji so na milanski univerzi Milano–Bicocca pisatelju Paolu Noriju odpovedali tečaj o Dostojevskem. V nemilosti sta ruski zvezdi klasične glasbe, dirigent Valerij Gergijev in sopranistka Ana Netrebko. S slovitim ruskim Ermitažem je prekinila sodelovanje istoimenska nizozemska ustanova. Zdi se, kot da bi duh ušel iz steklenice. Se bo ukinilo tudi poučevanje ruskega jezika, umaknilo slike ruskih umetnikov, iz knjižnih polic odstranilo Tolstojeva in Puškinova dela in iz koncertnih repetoarjev dela Stravinskega in Rahmaninova? Do kam bomo šli?

Medtem ko se bojkotira rusko kulturo, se na evropskih domačih tleh vzpostavlja nedopusten medijski nadzor. Res je v Rusiji začel veljati zakon, po katerem je za namerno širjenje lažnih informacij o ruski vojski zagrožena 15-letna zaporna kazen in so zato številni mediji začasno ustavili poročanje iz Rusije. A še pred tem je prišlo do ukrepa Evropske unije, ki je ruskima medijema Sputnik in RT prepovedala oddajanje na evropskem ozemlju. Zgodila se je precendenčna blokada in odkrita cenzura Bruslja. Povsem očitno je, da še zdaleč ne gre za borbo proti ruski propagandi, lažem, manipulacijam ali dezinformacijam, temveč izključno za nadzor nad informacijami in interpretacijo vojne.

Vojne so zlo in trpljenje, kjerkoli so in kakršnikoli so razlogi zanje. A ko se zrušijo medkulturni mostovi in (povsem) nadzorujejo informacije v medijih, dobimo nevedno družbo, ki se jo zlahka manipulira, četudi živi v Evropi. Živimo v nevarnih časih.

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji