Dnevnik, kolumna, april: Dan svobode

Nestrpno čakamo ta dan svobode. Bo nastopila? Ne bo. Sedanji razkol se bo nadaljeval. Rak v tkivu bo ostal. Premik v družbi bodo ustvarili le tisti, ki jo bodo dekriminalizirali, očistili korupcije in nepotizma, zagotovili pravno državo, socialno varnost, kakovostno šolstvo in vsem dostopno javno zdravstvo. Izbira je jasna. Svoboda ni nekaj, kar nastopi. Ni zunaj nas. Mi jo ustvarjamo. Vsak med nami. Iz dneva v dan. Z vrednotami, ki jih živimo.

Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, 9. 4. 2022

 

Dan svobode

24. april 2022. Dan svobode? Za koga, če smo zasužnjeni v sovraštvih? Raven javnih razprav je toksična. Zmerjamo se in žalimo. Ena nedavnih cvetk je zapis Aleksandre Pivec, ki je novinarje ozmerjala s »psihičnimi bolniki in izprijenci«, se postavila v vlogo nedolžne žrtve (zaradi zapisov o njenem bivališču) in apelirala, naj se »to puščanje krvi in trpljenje nedolžnih ustavi.« Sočasno se je brez sramu in časti na televizijskih soočenjih zrinila med parlamentarne stranke, četudi to njena ni. In ni edina, ki grmi. Na uradni spletni strani gov.si so cenjen slovenski spletni medij označili za »smetarski«.

Razrašča se tudi povsem nerazsodna rusofobija. V Evropi in v Sloveniji. Odbor za zunanjo politiko je glasoval za ukinitev Ruskega centra znanosti in kulture v Ljubljani, kar pomeni tudi odpoved dela 21 zaposlenim in odvzem diplomatskega statusa vodji centra Nikolaju Gusevu ter njegov izgon iz Slovenije. Glas zoper ukinitev je bil (ironično) en sam, Jelinčičev. Si je glede rusofobije slovenska politika v svoji mlačnosti in (ne)dejanjih enako složna, kot pri izbrisanih, ki so jih dvajset let dopuščale vse vlade, leve in desne? Ali pa primer iz Londona. Minule dni je Nacionalna galerija preimenovala Degasove Ruske plesalke v Ukrajinske plesalke. Francoski umetnik Edgar Degas jih je naredil kot serijo slik leta 1899 (!) in so pod imenom Ruske plesalke v zbirkah različnih svetovnih muzejev in galerij. Ukrajine takrat ni bilo. Komu služi tolikšna mobilizacija sovraštva?

Javna zmerjanja in sovražnosti v Sloveniji kažejo na globoko erozijo družbenih vrednot in pravnega reda. Korupcija in nepotizem sta del vsakdana. Pravice ni in poštenost je škodljiva. Vredna sta le še moč, denar in ‘naši’. Ti dajejo delovna mesta, četudi zanje nimamo izobrazbe, izkušenj in znanja. Drvimo v nasilno, kriminalno in amoralno družbo, ki spominja na zgodbo o razgradnji odnosov pri plemenu Ik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Izpričal jo je britansko-ameriški antropolog Colin Turnbell v knjigi Gorski ljudje (The Mountain People). Ljudstvo Ik je bilo nomadsko pleme lovcev in nabiralcev, ki se je svobodno gibalo in si iskalo hrano. Živeli so v gorovju severovzhodne Ugande na meji s Kenijo in Južnim Sudanom. Po dekolonializaciji in nastanku samostojnih držav  (ter posledično mej) se po svojem ozemlju niso mogli več svobodno gibati. Znašli so se ujeti v gorati goličavi z malo vode in hrane. Življenjskim spremembam se niso znali prilagoditi in so začeli stradati. Drug z drugim so postajali čedalje bolj kruti. Kdor je ujel ali našel karkoli užitnega, tega ni delil niti v družini. Zaradi sebičnosti, povezane s hrano, so ugasnile lastnosti, kot je sodelovanje in pomoč drugim. Za svoje otroke so slabo skrbeli. Pri treh letih so jih potisnili iz kolibe in so se morali znajti sami. Če je deževalo, so jim dovolili, da so sedeli na zunanjih stopnicah. Otroci so imeli malo možnosti za preživetje, zato so se zbirali v rivalske skupine, kakršne so tolpe v mestih. Med njimi je bilo veliko nasilja. Starejši pripadniki plemena, ki niso bili sposobni najti hrane, so stradali. Medtem ko so umirali, so drugi kradli njihovo lastnino in oblačila. Vsi v plemenu so povsem izgubili sočutje in tudi vsako sposobnost čutenja. Šli so do skrajnosti v sebičnosti, da bi preživeli.

Pleme Ik so v pogubo vodili skrajna sebičnost in nezmožnost sodelovanja, rivalstvo v boju za preživetje in posledična sovražnost. Slovenska družba od nje ni daleč. Prepredena je s sovraštvom.

Sovraštvo je močno povezovalno, saj predsodki in nestrpnosti posameznike tesno združijo  v boju zoper navideznega skupnega sovražnika. Razpihovanje sovraštva je najboljše sredstvo za manipulacijo ter učinkovito orodje nadzora v avtoritarnih, avtokratskih režimih.

Zato so v zakonodajah varovala. Naš Kazenski zakonik v 297. členu govori o »javnem spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« in predvideva kazen do dveh let. V praksi so to le mrtve črke na papirju. Celo zanikanje holokavstva v Nemčiji ali genocida v Srebrenici ostaja nekaznovano. In ne pozabimo. Holokavst in Srebrenica se nista zgodila zaradi enega sprevrženega posameznika, karizmatičnega firerja, temveč sta nastala v družbi, kjer je bilo sovraštvo do drugačnih (judov, muslimanov) že razplamteno. Razpihovanje sovraštva in hujskanje zoper drugačne je diabolično. Sovraštvo omrači razum, zato je v njegovem imenu storjenih toliko zločinov. Vodi v klanje. Kot v Ruandi leta 1994, ko so v nekaj mesecih Hutujci z mačetami pobili več kot milijon Tutsijev ter posilili pol milijona žensk, ali v Bosni, kjer so srbski ostrostrelci iz okoliških hribov za zabavo pobijali pešce na ulicah obkoljenega Sarajeva. In za tem? Vsi ti krvniki, posiljevalci in žrtve dalje živijo eden ob drugem. Tudi v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni smo živeli eden ob drugem in tudi po 24. aprilu bo tako.

Nestrpno čakamo ta dan svobode. Bo nastopila? Ne bo. Sedanji razkol se bo nadaljeval. Rak v tkivu bo ostal. Premik v družbi bodo ustvarili le tisti, ki jo bodo dekriminalizirali, očistili korupcije in nepotizma, zagotovili pravno državo, socialno varnost, kakovostno šolstvo in vsem dostopno javno zdravstvo. Izbira je jasna. Svoboda ni nekaj, kar nastopi. Ni zunaj nas. Mi jo ustvarjamo. Vsak med nami. Iz dneva v dan. Z vrednotami, ki jih živimo.

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji