Črno-belo gledanje psihologija opredeljuje kot škodljiv misleni vzorec, s katerim družbo, sebe in okoliščine razumemo in opisujemo z absolutnimi izrazi. O sebi recimo menimo, da imamo vedno prav ali pa se vidimo kot nesposobno zgubo. Gre za kognitivno izkrivljanje, ki nam preprečuje, da bi svet videli takšnega, kakršen v resnici je: zapleten, kompleksen in vedno spreminjajoč. Polarizirano črno-belo razmišljanje popači razumevanje realnosti in mnogoplastnega človeškega sveta. Je zavajajoče in nezdravo tako za posameznika kot tudi za družbo.

Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava  7. 5. 2022

Črno-beli svet

Živimo v razdeljeni družbi. Močna polarizacija se je zgodila ob epidemiji ter odnosu do zdravstvenih protokolov, naslednja ob razumevanju ozadja konflikta v Ukrajini. Delitve nadaljujemo iz preteklosti, iz druge svetovne vojne ali po njej ter se zatečemo še k levim in desnim, našim in vašim. Vse pride prav. A zakaj živimo v črno-belem svetu, če izkustveno vemo, da je tudi siv in v barvah? Ima izobraženost karkoli opraviti z zmožnostjo širine, tolerance in empatije? Žal prav nič. Čustvena inteligenca zajema iz drugega izvira. Je odraz psihične zrelosti in celostnosti. Črno-beli pogled to vsekakor ni.

Psihologija ga opredeljuje kot škodljiv misleni vzorec, s katerim družbo, sebe in okoliščine razumemo in opisujemo z absolutnimi izrazi. O sebi recimo menimo, da imamo vedno prav ali pa se vidimo kot nesposobno zgubo. Gre za kognitivno izkrivljanje, ki nam preprečuje, da bi svet videli takšnega, kakršen v resnici je: zapleten, kompleksen in vedno spreminjajoč. Polarizirano črno-belo razmišljanje popači razumevanje realnosti in mnogoplastnega človeškega sveta. Je zavajajoče in nezdravo tako za posameznika kot tudi za družbo.

Četudi je črno-beli pogled škodljiv, je učinkovito manipulativno sredstvo, priročno orodje za hujskanje ljudi enega zoper drugega, za delitev na naše in vaše. Ko ustvarimo sovražnika, najlažje poenotimo lastne vrste in svoje privržence mobiliziramo v boj, ki služi našim interesom. Ko sovražimo drugega, pozabimo na nepravičnosti, krivice in zlorabe v svoji sredini, med svojimi ljudmi. Ni kaj, črno-beli svet je zelo priročno sredstvo vladanja. Vendar terja davek. Večja kot je (politična) polarizacija na dve nasprotni skrajnosti, težje je doseči dogovore med skupinami z različnimi pogledi o recimo reformah ali dolgoročnih strateških načrtih. Družbeni razvoj zastane in izgublja vitalnost.

Polarnosti in nesoglasja se zdijo naravna podstat politike, saj izvirajo iz konfliktov glede političnih usmeritev in pogledov. Nekateri politologi, npr. Marc Hetherington in Jonathan Weiler, takšnemu razumevanju oporekajo. Avtorja menita, da polarizacijo ne povzroča nestrinjanje glede politike, temveč naša čustva in dojemanje sveta, ki je odvisno od stopnje naše elastičnosti: imamo lahko tog (nespremenljiv) ali fleksibilen (spremenljiv) pogled na svet. Tisti, ki težijo k togemu, fiksnemu, nespremenljivemu koncu spektra, na svet gledajo kot na nevarno mesto, polno groženj. Tisti, ki gravitirajo k fleksibilni, spremenljivi strani, ga vidijo kot varen prostor raziskovanja. Večina nas je nekje vmes in se – glede na življenjske izkušnje, ki vplivajo na našo percepcijo – premikamo v eno ali drugo smer.

Togi ali fleksibilni? Neprestano ogroženi ali varni? Iz teh psiholoških struktur interpretiramo svet in se na lastne interpretacije čustveno odzivamo. Ne pozabimo pa, da so identitete najmočnejši pogon za čustva, saj sprožajo tudi izrazito goreča, celo fanatična in sovražna. Nogometni navijači so dober primer. Verski fanatiki. Populistični politiki.

Odpor, ki ga te skupine čutijo do političnih nasprotnikov oziroma drugače mislečih, je socialnim psihologom znan kot afektivna polarizacija. Gre za izrazito čustven odziv, ki nastane zaradi naše močne identifikacije z določeno stranjo. Našo stran doživljamo kot pravo in nasprotno kot nepravo.

Na družbo zremo skozi prizmo »mi« proti »njim«. Afektivna polarizacija ustvarja strupeno sredino in socialne skupine, ki se med sabo spopadajo. Bi prišlo do večjega razumevanja in sodelovanja, če bi se odprli za poglede druge strani? Morda, a z omejenimi uspehi, saj gre pri takšnih polarizacijah bolj za vprašanja čustev in identitete, kot za reševanje konkretnih problemov.

Tisto, s čimer se identificiramo, nam daje občutek, da smo na pravi strani, karkoli v naših glavah to že je. Človeška bitja pa smo mnogo več od identitet, ki so le naša trenutna oblačila. Skozi življenje jih menjamo, nekateri spremenijo spol, drugi vero, poklic, kulturno okolje, politične stranke, vrednote in prepričanja, življenjske navade. Zakaj bi potem zaradi spremenljivih in iluzornih identitet tako goreče klestili po bližnjih, ki mislijo in čutijo drugače, kot mi? A naj raje nadaljujem z zgodbo. Oče je imel bratranca istih let, s katerim sta bila od otroštva močno povezana. Eden je bil komunist, drugi veren katolik. V eni družini se je cenilo Kučana, v drugi Janšo. Če se je razpravljalo o politiki (trk dveh identitet: komunista in katolika), je nemudoma nastal goreč prepir (identifikacija z identiteto sproži močna čustva). Najlažje bi bilo, če se ne bi videvala, a kaj, ko sta se imela nadvse rada. Zaradi globoke povezanosti sta morala najti pot in preseči idološke razprtije. In tudi sta jo. Naši družini sta se družili in bili vsaj meni najžlahtnejši zgled sožitja.

Družbeno vezivo niso ideološke navlake, temveč spoštovanje, sprejemanje razlik in drugačnosti, toleranca, iskanje skupnega dobrega v dobrobit vseh, zmožnost priznanja travm, ran in bolečin drugega, četudi izvirajo iz medvojnih in povojnih pobojev ali so posledica izbrisa. Toleranca in spoštovanje ne pomeni sprejemati, kar je za nas etično nesprejemljivo. Dolžni smo ustaviti revanšiste, uničevalce in podleže. Toleranca pomeni živeti načelo, da so meje moje svobode meje svobode mojega bližnjega. Pot k temu pa ne pelje skozi črno-beli svet, temveč skozi barvito družbo.