Dnevnik, kolumna, julij: Ognjene groze in njihovi junaki

Res potrebujemo kataklizmo, da se predramimo v sočutju in človečnosti? Kako naj nam narava pove, da jo bomo slišali? Kako naj nas še opozori, da hodimo po uničujoči poti? O obsežnih požarih poročajo iz vseh koncev Evrope, kar kažejo tudi Nasini posnetki. In tam, kjer se Evropa ne duši v požarih, se cmari v rekordnih vročinah, ki na oni svet odnašajo na stotine ljudi. Trdovratno dolgotrajna suša bo oklestila pridelek, zaradi pomanjkanja vode pa so že potrebni varčevalni ukrepi. Narava se odločno in čedalje bolj glasno upira. Kdaj jo bomo slišali? Kajti ognjene groze bodo vse večje in potrebovale bodo čedalje več junakov.

 

Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava  23. 7. 2022

 

Ognjene groze in njihovi junaki

Minule dni smo na Krasu spremljali kataklizmične prizore, v katerih so ognjeni zublji lakomno požirali drevesa, rastlinje, živali, dvorišča in hiše, zapirali ceste in ogrožali naselja. Ko so se umirili na enem področju, so iskre preskočile drugam ter našle nova presušena tla in onemogle drevesne veje, po katerih so ovile svoje smrtonosne ognjene prste. Pomagal jim je veter. V apokaliptičnem pustošenju največjega požara v Sloveniji doslej so izginjali tisoči hektarjev zelenih površin. Trepetali smo z evakuiranimi  Kraševci in v mislih nemočno bodrili junaške gasilce, ki so povsem izčrpani obležali na travnatih zaplatah ob cestah. Neumorne borce, ki so se spopadali z razbesneno ognjeno silo, je podprlo obilje dobrote prebivalcev. Kot da divjanja razbeljene pošasti ne bi gasila le voda, temveč tudi plemenitost, ki jo zmoremo izraziti. Veliko jo je bilo.

A najprej  zahvala gasilcem. Požrtvovalnim herojem. Pogumnim in vztrajnim, predanim pomoči sočloveku in zaščiti skupnega dobrega. Velik del je prostovoljcev.  Na terenu in v pripravljenosti jih je bilo več kot tisoč. Na avtocesti so proti Krasu drveli konvoji gasilskih vozil od vsepovsod, iz gorenjske, celjske, notranjske, savinjske, obalno-kraške in severno-primorske regije, iz mariborske regije in Pomurja. Zazdelo se je, da so gasilska društva edine inštitucije v Sloveniji, ki resnično delujejo, ne samo organizacijsko, temveč tudi v svoji človečnosti. Gasilci delajo požrtvovalno, četudi brez plačila, brez nadomestila za pripravljenost, nadure in nočno delo. Nimajo dodatkov za zdravstveno ogroženost in izpostavljenost  smrtni nevarnosti, četudi je njihovo delo objektivno nevarno. Na Krasu je požar aktiviral mine iz prve svetovne vojne. Eksplodirajo lahko avtomobili ali plinske jeklenke. Podirajo se drevesa. Ob ognju je nevarno. In ob ognju je nezdravo. Ovija se s koprenami strupenega ogljikovega monoksida in z njim zastruplja živelj. Kljub zaščitni obleki so mu gasilci izpostavljeni in nekateri zastrupljeni končajo na bolnišničinih posteljah. Ob ognju pa ni ogroženo le življenje in zdravje, temveč ga je tudi nadčloveško naporno krotiti. Gasilci so bili na kraškem terenu na nogah noč in dan, prostovoljce iz vse Slovenije pa so usmerjali domači gasilci, ki poznajo teren in njegove pasti. Gasilska zveza Slovenije je namreč krovna organizacija prostovoljnih gasilcev in gasilk, ki je bila ustanovljena davnega leta 1949. Združuje več kot 162.000 članov in članic iz 1341 gasilskih društev. Razvila se je iz prvih gasilskih društev, ki so začela nastajati že sredi 19. stoletja in jih je bilo do leta 1914 že 378. Danes so naši gasilci največja humanitarna, prostovoljna in civilnodružbena organizacija v Sloveniji. Njihova učinkovitost pri organizaciji gašenja in pogumno spopadanje z ognjem, trdna vztrajnost in neomajna solidarnost , nas je močno ganila.

Bodrili smo jih, kjer je bilo mogoče. Dars je na avtocestah na portale napisal »Srečno gasilci.« Okoliški prebivalci so jim začeli kuhati jedi, prinašati hrano in pijačo, vodo, energijske ploščice, sladkarije. Mnogi so podprli gasilska društva z nakazilom finančne pomoči. Na družbenih omrežjih so ogroženim Kraševcem nudili prenočišča ter prevoze in namestitev za domače živali od konjev do čebel. Na poziv se je zbralo dvesto prostovoljcev, ki so prinesli žage, motorke in drugo opremo, da so naredili golosek in z njim protipožarno poseko v gozdu, s katero bi preprečili širitev ognja. Tudi sama sem iz potrebe po pomaganju sprožila idejo za vseslovensko akcijo jesenske zasaditve milijona dreves na pogoriščih, seveda po posvetovanju s strokovnjaki in v skladu z njihovimi navodili, kajti v preveliki vnemi po dobremu lahko tudi škodimo. Ko bi vsaj vsak odrasel Slovenec zasadil svoje drevo na Krasu. In vsak otrok, ki bi ga tja pripeljali na šolski izlet. Zanje bi bil to zabaven in poučen del naravovarstvene vzgoje.

Ob svetlih straneh so se ob kraških dogodkih pokazale tudi temne. Mar naj bodo posledice podnebnih sprememb na plečih gasilcev, ki se vzdržujejo z donacijami in opremljajo s prostovoljnimi prispevki, svojo dejavnost pa opravljajo brez plačila, z veliko mero entuziazma in odgovornosti za skupno dobro? Četudi so požari na Krasu že skorajda vsakoleten pojav, Slovenija ni ustrezno protipožarno opremljena. Za gašenje iz zraka imamo na voljo pet helikopterjev ter letalo Pilatus, nimamo pa kanaderja, rumenega amfibijskega letala za gašenje iz zraka, ki namesto 800 litrov zmore odvreči 6000 litrov vode. Izposojamo si ga pri Hrvatih in Italijanih, kupimo pa si policijski vodni top za preganjanje demonstrantov.  Mar ni ironija usode, da je bil sedaj uporabljen za gašenje požara, torej ne zoper ljudi, temveč za ljudi?

Res potrebujemo kataklizmo, da se predramimo v sočutju in človečnosti? Kako naj nam narava pove, da jo bomo slišali? Kako naj nas še opozori, da hodimo po uničujoči poti? O obsežnih požarih poročajo iz vseh koncev Evrope, kar kažejo tudi Nasini posnetki. In tam, kjer se Evropa ne duši v požarih, se cmari v rekordnih vročinah, ki na oni svet odnašajo na stotine ljudi. Trdovratno dolgotrajna suša bo oklestila pridelek, zaradi pomanjkanja vode pa so že potrebni varčevalni ukrepi. Narava se odločno in čedalje bolj glasno upira. Kdaj jo bomo slišali? Kajti ognjene groze bodo vse večje in potrebovale bodo čedalje več junakov.

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji