Dnevnik, kolumna, september: Skrivalnice

Spolno nasilje je še vedno tabu, sočasno pa nedopustno družbeno tolerirano. Čas je, da ga prenehamo opravičevati, zanikati in minimalizirati. Dovolj je igranja skrivalnic.

Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava  17. 9. 2022

 

Skrivalnice

Afera Smodej / Uranjek je naelektrila družbeno tkivo in razdelila ljudi v skladu z njihovimi poslovnimi, političnimi, prijateljskimi, finančnimi, kariernimi ali umetniškimi interesi. A ne bi o tem, ker bi imeli premalo prostora.  Odstrla je tudi precejšnje nezaupanje v sodni sistem in v delovanje policije ter pokazala na nedopustne postopkovne razpoke: okoren sistem obravnavanja spolnih zlorab od prijav na policiji (kljub korektnemu delu kriminalistov) do dolgotrajnih sodnih procesov. In nad vsem tem se je, kot smetana na kolaču, razgalilo vsesplošno osupljivo nepoznavanje spolnih zlorab, mehanizmov nasilja in ujetosti v čustva strahu, sramu in krivde. Ignorantska drža je toliko bolj nenavadna glede na podatke iz raziskave ministrstva za pravosodje leta 2020, po kateri je vsak peti Slovenec doživel spolno zlorabo. To je 400.000 posameznikov. Žensk in moških, deklic in dečkov. Poglejmo nekaj klišejskih zablod, izkrivljenj in neznanja (po navdihu iz komentarjev na družbenih omrežjih).

Kaj se uvršča v spolno nasilje? Otipavanje zadnjic mladih študentk, ki po ljubljanskih lokalih strežejo pijačo, JE spolno nasilje. Tudi neželeno dotikanje in božanje. ‘Naključno’ ali namensko otipavanje prsi. Izsiljeni poljubi. ‘Slučajno’ drsanje moškega uda ob žensko telo. Neželena nakladanja o seksualnih fantazijah. Seksistične, opolzke opazke. Tudi nič od doslej naštetega ne služi seksualni igri ali dvorjenju, temveč moči in nadzoru prvega ter podrejenosti drugega. Dodajmo na spisek še seks brez konsenza (v pijanosti, zadetosti, spanju), nedogovorjeno snemanje (in razpečevanje posnetega), napeljevanje v neželene spolne prakse ter spolni odnos v zameno za službo, napredovanje, uspešnejše študijske rezultate ali kakršnekoli druge pomembne karierne korake. In ne pozabimo na posilstvo in prostitucijo. Če citiram nevladno organizacijo, je »spolno nasilje vsakršno vedenje, ki ga oseba doživlja kot vdor v njeno telesno integriteto, ki omejuje njeno pravico do odločanja o lastnem telesu ter prekorači osebne meje.« Šlatanje žensk, dolgotrajno, sistematično in vztrajno, JE spolno nasilje.

Izkrivljena je posmehljivost  do tistih, ki spregovorijo o spolnem nasilju, četudi se je zgodilo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti. Kaže na izrazito pomanjkanje empatije in osnovnega znanja, ki je z enim samim klikom oddaljeno od nas. Na spletu so dostopna strokovna besedila, ki pojasnjujejo, zakaj je pomembno, da žrtve nasilja spregovorijo. Izobrazimo se lahko o negativnih strategijah preživetja po spolni zlorabi in o škodljivih obrambnih mehanizmih, celo morebitnih različnih odvisnostih in težavah v duševnem zdravju (depresiji, tesnobi, PTSD, paničnih napadih, idr.). Tudi o sramu in krivdi, ki hromita življenje, ter temu, zakaj minejo leta, da smo zmožni o zlorabi spregovoriti. Predvsem pa zvemo marsikaj o paralizirajočemu strahu, da nas bodo bližnji zavrnili, da nam ne bodo verjeli in nas bodo krivili. In glej ga zlomka. Vedno se pri precejšnem deležu ljudi zgodi natanko to. Ne verjamejo, obtožujejo, zasmehujejo. In ko pred nami na predatorskem prestolu stoji vplivnež, politik, umetnik, profesor ali šef, se redki ne zatečejo drugam, kot k molku. V mali slovenski skupnosti so posledice, ki sledijo, če spregovorimo, lahko uničujoče.

Zaskrbljujoča je tudi nevednost o problematiki, kajti poznavanje dinamike nasilja je ključno za razumevanje spolnih zlorab, prav tako pa znanje o strategijah manipulacij in nadzora. Nič velikega, le nekaj osnov. Zopet le klik stran od nas. Tam so odgovori na vprašanja, zakaj se dekleta in ženske vračajo v zlorabljajoča in ponižujoča okolja, zakaj pristajajo na ravnanje z njimi, ki jih razvrednoti in rani, kako obvladljive so soodvisne psihološke strukture, zakaj se zavijejo v molk ali zlorabljevalca celo branijo, kako se razvije stockholmski sindrom. Spolna zloraba je lahko močno povezana s čustveno vezjo, ki jo storilec vzpostavi z žrtvijo (katero zasipa z darili, s prijaznostjo, zaupnostjo, obljubami, drogo, privilegiji, idr.), žrtev pa zlorabo dojema kot odnos, v katerem sodeluje.

Čas je za temeljite spremembe. Da se izobrazimo o spolnemu nasilju. Prenovimo postopke prijav in obravnav spolnih deliktov, zagotovimo anonimnost, izurimo ženske kriminalistke (zaradi nelagodja obravnavanja zlorab z moškim kriminalistom), nudimo takojšnjo specializirano psihološko pomoč in na sodiščih prednostno obravnavanje primerov. Storiti bi morali vse, da se žrtve počutijo varne in zaščitene, ter okrepiti zaupanje v policijo, da se nikoli več ne ponovi primer politika Andreja Magajne, ki je bil leta 2017 pravnomočno oproščen posedovanja mladoletne pornografije za tem, ko se je na policiji izgubilo dokazno gradivo (zaseženi diski). Morda še bolj trdo pa bo treba delati na zaupanju v sodstvo, da ne bo zastaral še kakšen pregon, kot je letos julija zoper nekdanjega duhovnika Antona Kmeta zaradi domnevne spolne zlorabe mladoletne osebe. Ali še huje, da se ne ponovi razsodba Višjega sodišča v Mariboru, da otipavanje prsi in zadnjic mladoletnih otrok ni spolna zloraba, ker ni mogoče dokazati, da je bil motiv teh dejanj spolna potešitev.

Spolno nasilje je še vedno tabu, sočasno pa nedopustno družbeno tolerirano. Čas je, da ga prenehamo opravičevati, zanikati in minimalizirati. Dovolj je igranja skrivalnic.

O avtorici

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji