Sporna ni bila samo zvijača, s katero so zdravniku vročili tožbo in z njo dosegli pravdanje v pristojnosti izraelskega sodišča, temveč predvsem sojenje, ki je sledilo. Izraelsko sodišče je hotelo zaslišati več kot dvajset Dolenčevih prič preko videokonference in izvesti navzkrižno zasliševanje (v skladu z izraelsko zakonodajo) v angleškem jeziku na slovenskih tleh. Temu je odločno nasprotovalo tako tedanje slovensko okrožno sodišče v Ljubljani kot tudi ministrstvo za pravosodje.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 12. 11. 2022
V imenu pravice
Molk. Naj vihar mine in se ga čim prej pozabi. Še en slovenski sodni primer, ki je posegel v življenje posameznika in ga skorajda uničil. In zopet je bilo potrebno Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourghu, da ga je postavilo na ustrezno mesto. Tja, kamor smo redki opozarjali že leta 2013 (ob izbruhu afere), da tudi sodi. Med nepoštena sojenja. Gre za primer svetovno priznanega slovenskega nevrokirurga dr. Vinka Dolenca, dobitnika mnogih priznanj, nazadnje oktobra letos nagrade za »izjemen doprinos k evropski nevrokirurgiji«, ki mu jo je podelilo Evropsko združenje nevrokirurških društev (EANS).
Leta 1992 je v UKC Ljubljana uspešno operiral izraelskega državljana Elijaha Mesika in mu odstranil velik benigni možganski tumor. O tem, da je bila operacija uspešna in strokovno neoporečna, ne dvomi nihče. Ker pa se telo lahko burno odziva ne samo na pritisk, ki ga tumor ustvarja, temveč tudi na odstranitev pritiska, ki ga je bilo vajeno, se je pri izraelskem pacientu nadaljnje zdravljenje zapletlo in je ostal invalid. Tri leta kasneje so dr. Dolenca povabili na operacijo v Izrael, kar je bila pretveza, da so mu vročili tožbo nekdanjega pacienta. S to zvijačo so izsili sojenje v pristojnosti izraelskega sodišča, na katerem so ga po trinajstih letih sodne kalvarije obsodili na plačilo 2,3 milijona evrov odškodnine. Leta 2013 je slovensko sodišče izraelsko sodbo priznalo, višina odškodnine pa je takrat z obrestmi vred narasla že na več kot 6 milijonov evrov (danes na skoraj 10,1 milijona evrov). Zdravniku se je zaseglo premoženje in mu v skladu s pravnomočnim sklepom o izvršbi od takrat vsak mesec z bančnega računa trgalo vsa nakazila ter dve tretjini pokojnine. Potisnilo se ga je v bedno negotovost. Pri 73 letih!
So na slovenskih sodiščih res natančno proučili izraelske sodne spise in ozadje sojenja, kajti zdi se, kot da jih niso? Na Inštitutu za primerjalno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani so že leta 2013 oblikovali neodvisno strokovno mnenje z vrsto pomislekov o izraelskem sojenju in sodbi. Sporna ni bila samo zvijača, s katero so zdravniku vročili tožbo in z njo dosegli pravdanje v pristojnosti izraelskega sodišča, temveč predvsem sojenje, ki je sledilo. Izraelsko sodišče je hotelo zaslišati več kot dvajset Dolenčevih prič preko videokonference in izvesti navzkrižno zasliševanje (v skladu z izraelsko zakonodajo) v angleškem jeziku na slovenskih tleh. Temu je odločno nasprotovalo tako tedanje slovensko okrožno sodišče v Ljubljani kot tudi ministrstvo za pravosodje. Izrael je (kot tudi Slovenija) podpisnik haaške konvencije o pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah in bi moral upoštevati pravila te konvencije, kar pomeni, da bi moralo izraelsko sodišče zaprositi našega, da pridobi dokaze. Na to izraelsko sodišče ni pristalo. Ker ni prišlo do zaslišanja prič, je izraelsko sodišče izločilo vsa dokazna gradiva iz obrambe zdravnika. Ker so bila s tem kršena osnovna načela poštenega sojenja (fair trial), je nevrokirurg izraelskemu odvetniku odpovedal zastopanje. Od takrat z Izraelom ni imel nobenih stikov, o sodbi ni bil obveščen, ni je prejel in se nanjo tudi ni mogel pritožiti. Izraelsko sodišče bi v skladu s haaško konvencijo lahko poskrbelo za vročitev sodbe, saj je bilo ves čas znano, kje dr. Dolenc živi in dela (UKC Ljubljana). Vendar tega ni storilo. Sodbo (v hebrejščini !) je zdravnik videl šele leta 2012, ko so jo slovenska sodišča obravnavala in jo leta 2013 priznala, četudi je po mnenju Inštituta za primerjalno pravo astronomska kazenska denarna odškodnina v nasprotju s slovenskim pravnim redom.
Od takrat se je dr. Dolenc trudil izpodbiti slovensko priznanje izraelske sodbe in se potem, ko je izčrpal vsa pravna sredstva, obrnil še na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). To je oktobra letos ugotovilo več nepravilnosti: da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja (fair trial); da se slovenska sodišča pred priznanjem izraelske sodbe niso ustrezno prepričala o pravičnosti sojenja (!); da mu je bila kršena pravica do predložitve dokazov zaradi nezaslišanja ključnih prič in izločitve njihovih izjav iz sodnega spisa. Sloveniji je naložilo plačilo nepremoženjske odškodnine in povrnitev stroškov, premoženjsko odškodnino pa naj bi obe strani dogovorili v roku šestih mesecev, v nasprotnem primeru jo bo določilo Evropsko sodišče. Od takrat na slovenski strani molčijo. Razsodba Evropskega sodišča je nastala le štiri mesece za tem, ko je senat Vrhovnega sodišča (s podpisom predsednice senata Nine Betetto) zavrnil predlog dr. Dolenca za revizijo postopka. Nasprotno so v Strasbourghu razsodili njemu v prid. Kako so lahko na sodišču v Strasbourghu zlahka razbrali tisto, kar v Ljubljani v ducatu let niso zmogli (ali hoteli)?
In sedaj? Še vedno vztrajate, da je bilo sojenje v Izraelu pošteno? Bo kdo odgovarjal? Se vsaj opravičil? S svojimi razsodbami ste uničili leta življenja vrhunskemu in svetovno priznanemu slovenskemu nevrokirurgu, dolgoletni sodni in medijski pritiski pa so škodovali družini in jo na koncu razdrli. Namesto da se je ukvarjal s stresnimi, napornimi in jalovimi boji, bi lahko mnogim rešil življenja ali pa na predavanjih po svetu s svojim znanjem plemenitil stroko. Gospod ima 82 let. Ne mečkajte. Popravite svojo napako. V imenu pravice.
