Kako naj družba, ki je tekmovalna, postane družba, v kateri je pomembno naše počutje, mir, sreča in zadovoljstvo, če je njeno gibalo primerjanje z drugimi v neprestanem gonu, da bi bili od njih boljši, da bi se dokazali, uspeli in bili vredni. Tekmovanje ne prinese miru. In primerjanje ne osreči. Vedno se bo našel nekdo, ki je lepši, boljši, uspešnejši. S takšno naravnanostjo nikoli ne bomo dospeli na cilj zadovoljstva. Lažno pot ubiramo, kajti vezivo v družbi ni tekmovanje, temveč sodelovanje. Naša družba, ki sloni na tekmovanju, ne more postati družba sodelovanja in spoštovanja. Spremeniti se mora. Korenito.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 10. 12. 2022
Etika za novo tisočletje
Odprem družbena omrežja. Že iz prve objave butne verbalna gnojnica in psovanje. Tudi del drugih objav spremljajo razgreti prepiri in žolčna nestrinjanja v zagrizenem izražanju stališč. Spomnilo me je na osnovnošolsko igro med dvema ognjema. Nisem je marala, ker mi je bila kruta in hinavska. Na čim bolj zvit način si moral z žogo zbiti nasprotnika. Najbolj učinkovito ga je bilo ciljati v noge, ker je bil tam najbolj nespreten in zato ranljiv. Tudi na družbenih omrežjih ciljajo v noge z osebnimi napadi. In niso osamljeni. Zglede imajo vsepovsod. Poplava novih spletnih medijev služi za obračunavanja z nasprotniki, v politiki pa smo zdrknili na nizko raven dialoga. Plitka politična kultura in plitva raven družbenega dialoga so naša stvarnost. Za diskvalifikacijo nasprotnika so dovoljena vsa sredstva. Tako je, to vemo, a zakaj je tako? Zakaj sploh potreba, da bi morali drugi sprejeti naša stališča in živeti kot mi? Zakaj jim vsiliti svoj pogled in vrednote? Z vsemi sredstvi seveda. Kakšen dobitek prinesejo bikoborbe izražanja stališč in uveljavljanja svojega prav? Koliko daleč smo pripravljeni podžigati medsebojne spopade in sovražnosti?
Gorečo potrebo po izražanju stališč je gotovo pripisati človeški drami občutenja ‘jaza’. Intenzivnejši smo v njej, močneje doživljamo iluzorni ‘jaz’, skupek informacij, vrednot, prepričanj, mnenj in različnih, skozi življenje spreminjajočih se identitet. Občutenje ‘to sem jaz’ daje trdnost in sidrišče. Seveda le v pozabi, da smo tukaj začasno. Še nekaj izmenjav letnih časov in bomo odšli. Vsi. Le stari prej kot mladi. Bomo preživeli ta čas v spopadih, na okopih in v sovražnosti eden do drugega? Če drugega izničimo, ne bomo imeli zase nič več prostora. Zakaj potem izsiliti svoj prav na račun drugega? To nasilje se ne odraža samo v nizki ravni politične kulture, v napadih, žalitvah, podtikanjih, zasmehovanjih, temveč v pritlehnostih vseh vrst. Kaže se v nizki ravni komunikacije vsepovsod. Družbena omrežja so le najbolj vidna greznica gneva in odplak, simptom časa. Kako naj bo potem politična kultura kaj drugačna, kot nizka, če je nizka komunikacija vsepovsod v družbi? Agresivna je (verbalno napadanje drugačnih, bullying med vrstniki, mobing v podjetjih in institucijah, idr.), tudi pasivno agresivna (socialne izključitve, ghosting, ipd.), skoraj sledu pa ni o asertivnosti, o jasnem in neobtožujočem izražanju svojih čustev, potreb in mnenj.
Zakaj agresivna izključujočnost? Od kod nepriznavanje drugemu pravice do njegovega lastnega mnenja, stališča, vrednot in pogledov (če z njimi ne ogroža človeka in skupnosti)? Psihologija govori o kognitivni distorziji (Aaron Beck, David Burns). To so naučeni miselni vzorci, s katerimi situacije vrednotimo v skladu s prepričanji in pravili, ki smo jih izoblikovali med odraščanjem. Med pogostimi so recimo črno-belo videnje sveta, posploševanje, prehitro sklepanje, katastrofiziranje, obtoževanje, čustveno sklepanje in imeti vedno prav. Slednje je potreba po nenehnem dokazovanju, da so naša mnenja in dejanja pravilna. Tudi pomembnejša od občutkov drugih ljudi, četudi so to naši najbližji. A kaj podžiga takšno vedenje, ne samo potrebo po izražanju stališč, temveč tudi po uveljavitvi teh stališč in izničenju tistih, ki mislijo drugače? Kaj je gorivo?
Zdi se, da predvsem tekmovalnost. Smo družba, ki temelji na tekmovalnosti (in primerjanju). Zato ne čudi, da je jeza najbolj naraščajoče čustvo sodobne družbe. Gallup, Inc., ameriško analitično in svetovalno podjetje s sedežem v Washingtonu, od leta 2006 raziskuje javno mnenje po svetu in letno opravi več kot 5 milijonov intervjujev. Njihove raziskave so usmerjene v spremljanje jeze, stresa, žalosti, fizične bolečine in skrbi, splošnega ‘dobrega počutja’ oziroma ‘sreče’. V raziskavah ugotavljajo, da čustvo jeze narašča iz leta v leto. Vsako leto doseže nov svetovni vrh. Septembra letos so pri Gallupu zapisali: »Nezadovoljstvo po vsem svetu narašča že desetletje, a so to skoraj vsi svetovni voditelji spregledali. Zakaj? Ker so bili osredotočeni na merila, kot sta BDP in brezposelnost. Skoraj nihče od njih ni bil pozoren na to, kako se ljudje počutijo.«
Seveda politični voditelji niso osredotočeni na dobro počutje ljudi, saj se pozornost vrti okoli kapitala, konkurence in tekmovalnosti. Kako naj družba, ki je tekmovalna, postane družba, v kateri je pomembno naše počutje, mir, sreča in zadovoljstvo, če je njeno gibalo primerjanje z drugimi v neprestanem gonu, da bi bili od njih boljši, da bi se dokazali, uspeli in bili vredni. Tekmovanje ne prinese miru. In primerjanje ne osreči. Vedno se bo našel nekdo, ki je lepši, boljši, uspešnejši. S takšno naravnanostjo nikoli ne bomo dospeli na cilj zadovoljstva. Lažno pot ubiramo, kajti vezivo v družbi ni tekmovanje, temveč sodelovanje. Naša družba, ki sloni na tekmovanju, ne more postati družba sodelovanja in spoštovanja. Spremeniti se mora. Korenito.
Ozrite se v šole. V kakšnih vrednotah raste mladina? V sodelovanju? Ne. Še vedno se igrajo med dvema ognjema. Zamenjajte jim igre. Naj raje plešejo. Dvobojevati se znamo. Naučiti se moramo novih vrednot , ne samo sodelovanja in spoštovanja, temveč tudi dopolnjevanja z usmerjenostjo k tistemu, kar nas povezuje in ne v to, kar nas razdružuje. Zgraditi moramo novo etiko za novo tisočletje.
