Veliko pozornosti je namenjene političnim bojem, časti(hlepju) ter nagradam in zelo malo žrtvam, zavzemanju za učinkovitejši sistem psihološke pomoči, bolj prijazne kriminalistične preiskave ter ustreznejšo zaščito žrtev med sodnimi procesi. Naši in vaši! V obrambi svojih, ne glede na njihova dejanja.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 4. 2. 2023
Pa tako prijazen je bil
Dobro, da sem sedela na stolu, drugače bi padla na rit. Osupla, začudena, pretresena. Kako je to mogoče? Kot slabe, moraste sanje! Zrla sem v podpisnike peticije v podporo dobremu imenu slikarja Romana Uranjeka, ki je konec lanskega avgusta storil samomor ob izbruhu afere Fotopub. Takrat so ga skupaj z mladim Dušanom Smodejem v anonimnih izpovedih dekleta bremenila spolnega nasilja in spolnih zlorab na žurih v Uranjekovem meščanskem stanovanju v centru Ljubljane in v galerijskih prostorih ljubljanskega Fotopuba. Kljub temu, da se je razgalilo nekaj nepredstavljivo temačnega, se je pričevanja anonimnih deklet kritiziralo in obsojalo, kot bi šlo za skupino zdraharic, ki uničujejo resda malce hedonističen, vendar svetovljansko urejen ljubljanski umetniški svet. Politična desnica je afero nemudoma zlorabila za napade na Levico in obsojanje (kar vsepovprek) umetnikov in sodobne umetnosti. Desni mediji so kipeli od zgodb, začinjenih s konstrukti in insinuacijami. Levi mediji pa … medli in mlačni, kot bi čakali, da vihar mine, brez poglobljene novinarske raziskave, a s hvalospevnimi nekrologi in z opozorili na domnevo nedolžnosti obeh storilcev. Resda ju varuje 27. člen ustave (‘kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo’), kar pa ne pomeni, da o (domnevnem) kaznivem ravnanju ne smemo govoriti, zbirati pričevanja in jih deliti z javnostjo. Z imeni vred.
Žrtvam Fotopubovih obskurnih žurov je namreč Uranjekov samomor onemogočil kakršnokoli razjasnitev spornih dogodkov ter s tem katarzo. Mrtvemu ni mogoče soditi, zato bo ostalo neraziskano vse, v kar je živeči bil ali ni bil vpleten. In ker ga ni mogoče preganjati, so prijave na policiji brezpredmetne. Iz teh razlogov tudi tožilstvo kriminalistom ni odobrilo preiskave Uranjekovega stanovanja (četudi vemo, da so obstajali obremenilni posnetki na računalniku in mobitelu). Ostal je Smodej in pričevanja deklet, vendar so še ta jeseni klonila, le kdo v slovenski norišnici ne bi, in štiri umaknila prijavo. Štiri! Na nekatera so pritiskali, drugim svetovali, da je tako zanje bolje. Verjetno res, glede na toksično slovensko družbo, njene medsebojno sovražne lobije, njihova patološka izkrivljanja dejstev, visoko stopnjo korupcije ter brezsramno pristranost. Najnovejši primer: Uranjekovi podporniki poskušajo oprati ime osebi, ki je uživala v izpričani nadvladi in sadizmu!? Podpisujejo peticijo, da so ga zasebno in profesionalno videli le kot »prijaznega, skromnega, nesebičnega, spoštljivega, ljubeznivega in poštenega človeka.« Z opisom takorekoč svetnika. Peticijo je pred mesecem dni sprožil Uranjekov oboževalec Andrea Murnik, kot sami pravi v ‘dogovoru z ljudmi, ki so Uranjeku blizu’, in v zasebnih sporočilih na družbenem omrežju novačil k podpisovanju. V imenu česa? Rehabilitacije? Relativizacije spolnega nasilja? Zaščite kapitala, vloženega v slike?
Ja, bil je prijazen, saj je prijaznost učinkovita vaba v osvajanju in zavajanju. Spolni nasilneži se v njej izmojstrijo. In ni bil le osvajalec ženskih src, kot so ga predstavljali jeseni ob izbruhu afere in preusmerjali krivdo za spolno nasilje na mladega Smodeja. ‘Mali je vsega kriv, kajti Roman ni bil takšen’. ‘Ne on, on teh svinarij zagotovo ni počel’. ‘On ni posiljeval’. Za božjo voljo! Spolno nasilje in spolne zlorabe niso samo posilstva, kot jih gledamo v ameriških kriminalkah. So tudi sadomazo spolne prakse z omamljenimi dekleti, ki nanje niso pristale. Igrice nadvlad, ki so nad mlajšimi, ranjenimi, izgubljenimi in šibkimi dekleti na žurih ob izobilju drog in v omami povsem ušle iz rok. Tako pravijo dekleta. Tega niste vedeli? Nič o tem slišali? No, od jeseni to veste, vendar kljub temu podpisujete peticijo za zaščito dobrega imena enega od vpletenih v afero, ki še ni niti prispela na sodišče. Quo vadis, Slovenija? Ker Uranjeka ni več, njegove vloge pri spolnih zlorabah ni mogoče raziskati in mu soditi, Smodej pa uživa: javljajo, da so ga jeseni srečali na letališču v Benetkah, nato v Londonu in te dni na ljubljanski tržnici. Ko bo brezskrbni mladenič prispel do sojenja na sodišču, se bo lahko opremil z najboljšimi advokati, ki bodo očrnili dekleta in ga izvlekli iz godlje. Ali pa bo kdo zamudil kakšen rok (afera farmacevtka) ali izgubil dokazno gradivo (afera Andrej Magajne).
Dva spolno zlorabljajoča vizualna umetnika smo dobili lansko jesen, levega in desnega, Uranjeka in patra Rupnika. Ko omenimo Uranjeka, se iz desne usujejo napadi na Levico in Niko Kovač. Če spregovorimo o patru Rupniku, se iz leve oglasijo odločne zahteve po odvzemu Prešernove nagrade in jasni pozivi, naj jo vrne sam. Pravzaprav pa noben od njiju ni bil pravnomočno obsojen in tudi Uranjek je kot član skupine Novi kolektivizem prejel nagrado Prešernovega sklada. Se jo bo posthumno vzelo tudi njemu? Smo zmožni oba obravnavati z enakimi vatli?
Veliko pozornosti je namenjene političnim bojem, časti(hlepju) ter nagradam in zelo malo žrtvam, zavzemanju za učinkovitejši sistem psihološke pomoči, bolj prijazne kriminalistične preiskave ter ustreznejšo zaščito žrtev med sodnimi procesi. Naši in vaši! V obrambi svojih, ne glede na njihova dejanja. Bolna družba smo postali, nezmožna samorefleksije, krivična in zaslepljena s pristranostjo, gnevom, sovraštvom. A s prijaznimi obrazi.
