Agresivni šovinistični verbalni izpadi so daleč od vrednot sodobne družbe, od spoštovanja drugačnih, miru, nenasilja in enakosti. Enakosti, ne istosti! Enakosti, ki je tudi temeljna vrednota Evropske unije in zagotavlja, da ima vsak enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na različne osebne okoliščine, vključno s spolom.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 4. 3. 2023
To mi delite, miške male!
Odkar je nemška feministka in socialistka Klara Zetkin na prelomu stoletij začela boj za enakopravnost žensk, so se zgodile korenite spremembe, 8. marec pa je od leta 1917 postal mednarodni praznik žena. Ženske v Sloveniji (kot delu nekdanje Jugoslavije) so leta 1945 dobile volilno pravico, leta 1974 v Ustavo SFRJ zapisano svobodo pri odločanju o rojstvu otrok in tri leta kasneje še pravico do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zdravstvenih razlogov. Vstopile so v prve zametke novega, enakopravnega sveta. Žensk in svojih pokilicnih ‘tovarišic’ politiki takrat niso javno žalili. Mediji jih niso obdelovali s seksističnimi in poniževalnimi opazkami. Danes se moramo za že pridobljene pravice ponovno boriti in še bolj zoper vulgarni primitivizem v javnem prostoru, nestrpnosti in mizoginijo. Agresivni šovinistični verbalni izpadi so daleč od vrednot sodobne družbe, od spoštovanja drugačnih, miru, nenasilja in enakosti. Enakosti, ne istosti! Enakosti, ki je tudi temeljna vrednota Evropske unije in zagotavlja, da ima vsak enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na različne osebne okoliščine, vključno s spolom. Enakost ne govori o istosti ali podobnosti med moškimi in ženskami. Ne zanika razlik med spoloma, temveč jih sprejema.
Gibanje, ki si prizadeva za enakost spolov in ga podpirajo tako moški kot tudi ženske, je feminizem. Zavzema se za enakost, kot je zapisana v ustavah in zakonih, četudi se jo malo iztisne naprej v življenje skozi priprta vrata družbenih stereotipov in patriarhalnih ostalin. Lani smo sicer dosegli rekordne deleže žensk v politiki – 29 županj (13,7 odstotkov županskih mest), 35 poslank (38,8 odstotkov poslanskih mest), predsednico državnega zbora, sedem ministric in prvo predsednico države – a tudi porast surove javne komunikacije, prežete s seksizmom in mačizmom. Spomnimo se le spotikanja ob rdeče čeveljce in opazk o mednožjih. In četudi največje brezno mizoginije predstavljajo družbena omrežja, šovinistični izpadi ne prihajajo le od anonimnih posameznikov, temveč tudi od javnih osebnosti, vplivnežev, poslancev in politikov, novinarjev. Žal so mediji eden hujših problemov pri normalizaciji seksizma in šovinizma tako zaradi izbire sogovornikov kot tudi s komentarji in opazkami (npr. novinarka na javni televiziji sogovornika prosi, naj ‘povedano poenostavi za ženske’ ; na javni televiziji seksistični in šovinistični komentarji ob športnih prenosih; na spletnem portalu Siol zapis o seksi ritkah slovenskih atletinj, ipd.).
Na področju ekonomske enakosti je še slabše. Na trgu delovne sile je bila stopnja delovne aktivnosti žensk v Sloveniji v starosti od 30 do 54 let leta 2019 najvišja v EU, v starosti od 55 do 64 let pa med nižjimi (UMAR, 2019). Kako je to mogoče? Zakaj jih je v poznih srednjih letih toliko ob službo? Se jih izkoristi, zavrže in zamenja za bolj svežo in cenejšo delovno silo? Kaj to govori o naši družbi? Tudi enako plačilo za enako delo je še vedno zgolj slogan, saj Slovenija krši pravice do enakega plačila in enakih možnosti na delovnem mestu, kot je leta 2020 ugotavljal Odbor Sveta Evrope za socialne pravice, saj so na istem delovnem mestu še vedno moški bolje plačani od žensk. A to še ni vse. Tako v Sloveniji kot v vseh članicah EU je povprečna plača žensk nižja kot povprečna plača moških. Ta plačna vrzel (razlika v povprečnih bruto plačah med spoloma) se je v Sloveniji v obdobju med leti 2010 in 2019 med vsemi članicami EU najbolj povečala (UMAR, 2019)! Tudi brezposelnih je v Sloveniji več žensk kot moških, ta razlika v stopnji brezposelnosti glede na spol pa je že od leta 2012 večja od povprečju v EU. Zaradi vsega navedenega ne čudi podatek, da je bil leta 2019 v Sloveniji večji delež žensk, ki živi pod pragom revščine, kot moških (pod pragom tveganja revščine je vsak osmi prebivalec). Ogrožene so zlasti tiste v enočlanskih gospodinjstvih (kar 41,1 odstotkov jih je pod pragom revščine !). Suma sumarum se je glede spolne enakosti Slovenija lani uvrstila pod povprečje članic EU (Evropski inštitut za enakost spolov).
In kako je s karierami in priznanji? Pogrnemo že pri Prešernovih nagradah. Od leta 1992 jo je prejelo devet umetnic, kar je 14,5 odstotka vseh nagrajencev (Svetlana Makarovič jo je zavrnila). Ženske imajo pičlo tretjino intervjujev oz. nastopov v medijih (Kliping Slovenija), četudi so ženske v Sloveniji, kakor tudi v večini drugih EU držav, bolje izobražene kakor moški. Več jih diplomira (71 odstokov) , vendar jih je na akademskih položajih manj (le četrtina rednih in 34 odstotkov izrednih profesoric), med članicami Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa jih je bilo od njene ustanovitve do danes zgolj 4 odstotke.
Torej,’miške male’ (sarkazem na seksizem nekdanjega predsednika), vodilna mesta še vedno zasedajo večinoma moški in v feminiziranih poklicih so plače v povprečju nižje kot v tradicionalno tipičnih moških poklicih. Tej družbeni in ekonomski neenakosti , normalizaciji seksizma in ohranjanju patriarhalne nadvlade dodajmo še nedopustno toleranco do spolnega nadlegovanja in zaskrbljujoč porast fizičnega nasilja, ki se je lansko leto končalo z dvanajstimi femicidi. Zato je 8. marec, dan žena, danes enako aktualen, kot je bil pred sto leti. Kajti za enakost gre, za temeljno vrednoto sodobne družbe.
