Družba in človek se mora znati (naučiti) spoprijemati s svojimi demoni, stereotipi, nelagodji in strahovi, prav tako pa razumeti kontekst časa, družbe, kulture in socialnega miljeja. Ne kaos časa, temveč kontekst časa. Ne razvrednotenje, temveč vrednote. In del njih, v brezčasju človeške zgodovine, bi moralo biti tudi prizadevanje za mir.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 1. 4. 2023
Ne kaos, temveč kontekst časa
Norosti v sodobni družbi je vsak dan toliko, da jih ni mogoče več sproti popisovati. V vsesplošnem razvrednotenju vrednot smo izgubili kompas in z njim smer. Kot bi se med pandemijo v človeških možganih ustvarile razdiralne nevronske povezave odtujenosti in nerazsodnosti. Le nekaj zadnjih primerov.
Ukrajina. Vojna, civilne žrtve, uničene družine, peklensko trpljenje. Si z vsemi sredstvi prizadevamo za razrešitev konflikta in mir? Ne, temveč za oboroževanje, za krepitev in podaljševanje nasilja. Zahod se mora pripraviti (je minule dni pojasnil šef Nata Jens Stoltenberg), da bo Ukrajino še dolgo oboroževal. EU naj bi povečala sredstva za vojaške proračune, proizvodnjo streliva pa enakomerno porazdelila po vsej EU. Bomo municijo posledično izdelovali tudi v Sloveniji? Orožarji si manejo roke. Vojne so odlična poslovna priložnost. Sejanje smrti prinaša astronomske dobičke tudi posrednikom, prisklednikom, lobistom, malim in velikim kriminalcem. Žal vojne ne ščitijo ljudi, temveč interese. Tako sedaj v Ukrajini, kot pred časom v Iraku. Ko so Američani v sodelovanju z britanskimi silami in »koalicijo voljnih držav« marca 2003 v imenu miru napadli Irak zaradi domnevne proizvodnje jedrskega orožja (ki je seveda ni bilo), so povsem destabilizirali regijo, za sabo pustili razdejanje, zagonili vsaj 2200 milijard dolarjev (ocena Univerze Brown) in pobili najmanj 300.000 civilistov. Zakaj? Zaradi nafte, ne miru! Nihče od odgovornih za neupravičeno agresijo ni pristal na mednarodnem sodišču za vojne zločince. Pred in po invaziji so evropska in ameriška mesta preplavili protivojni demonstranti. V rokah enega od njih se je na ulicah newyorškega Manhattana znašel napis: »Fighting for peace is like fucking for the virginity.« Če omilimo namensko uporabo surove vulgarne besede »fucking«, bi se prevod glasil, da je »borba za mir, kot seksanje za nedolžnost«. Nesmiselna torej. Contradictio in terminis. S seksom ne moremo doseči nedolžnosti. S seksom nedolžnost vzamemo. Enako je z oboroževanjem: z agresijo ne moremo vzpostavljati miru.
Zadrega je z besedo na »f«, kajne, četudi je ne bi uporabili za provokativno opolzki učinek. Je v medijih tolerirana? Najverjetneje ne. So pa v najbolj gledanih televizijskih terminih družinam z otroci brez zadržkov predvajani resničnostni šovi, na katerih se udeleženci mečkajo pod rjuhami ali na njih, pornografija na spletu je le za klik oddaljena od otrok, na družbenih omrežjih pa pedofili in spolni iztirjenci vrebajo za otroki in ranjeno mladino. V primerjavi s temi nevarnostmi in posledicami se zdi prava šala cenzuriranje kiparskih mojstrovin zaradi golote in čiščenje literarnih klasik zaradi potencialno žaljivega jezika. Sloviti Michelangelov David je ravnateljico na ameriški šoli stal službe. To se ni zgodilo v zarukani provinci, temveč v Tallahassu, glavnem mestu bogate zvezne države Floride. Zakaj? Zaradi pritožbe nekaj staršev, da je pri pouku o renesančni umetnosti kazala pornografijo. Ena največjih mojstrovin zahodne umetnosti je po 520 letih postala sporna, ker nekaj staršev ne ločuje med goloto in pornografijo. Verjetno se doma tuširajo s prevezami čez oči. Šolski odbor jih je podprl ter učiteljico z ultimatom, da bo odpuščena, prisilil k častnemu odstopu.
Čisti se tudi literaturo. Založništvo si je umislilo »občutljivostne bralce«, ki zaznamujejo spotikljive dele literarnih klasik, te pa nato predelajo in spremenijo. Februarja letos je založba (Puffin Books/Penguin Random House) posegla v otroško literaturo pokojnega Roalda Dahla, v klasiko, ki je prevedena v 68 jezikov in prodana v več kot 300 milijonih izvodov. Eden od junakov po novem ni več »neznansko debel«, temveč zgolj »zajeten«, umaknili so tudi besedo »črn«. Po Dahlu se je založniška metla (Ian Fleming Publications Ltd) lotila Flemingovih vohunskih trilerjev, ki jih bodo ponatisnili aprila ob sedemdesetletnici izdaje prvega James Bonda. Odstranili so rasistični jezik, ostale pa so slabšalne pripombe o Azijcih, omenjanje »sladkega pridiha posilstva« in označevanje homoseksualnosti kot »trdovratne invalidnosti«. Glavni junak se še naprej bohotni v skrajno seksistični drži, le besede »črnuh« več ne uporabi. Nazadnje je bila na udaru Agata Christie in njena Hercule Poirot ter Miss Marple. Založba HarperCollins je v novi digitalni izdaji prevetrila besednjak in recimo »domorodec« menjala z »domačin«, opis služabnika kot »črnega« in »režečega se« pa nadomestila zgolj s »kimajočim«. Kdo bo naslednji v nesmiselnem besednem lepotičenju. Kam je izginilo razumevanje konteksta in časa? Bomo umaknili tudi Tolstojevo Ano Karenino zaradi nezdravega soodvisnostnega odnosa glavnih protagonistov, ki je lahko za občutljivega bralca psihološko obremenjujoč, ali pa nezadovoljno, depresivno in nerealno Stendhalovo Gospo Bovary? Morebiti bi za nameček korigirali še Sveto pismo, saj nakazuje nezdravo čustveno razmerje med materjo Marijo in sinom Jezusom, v katerem se mati disfunkcionalno posveča odraslemu sinu bolj, kot lastnemu možu.
Družba in človek se mora znati (naučiti) spoprijemati s svojimi demoni, stereotipi, nelagodji in strahovi, prav tako pa razumeti kontekst časa, družbe, kulture in socialnega miljeja. Ne kaos časa, temveč kontekst časa. Ne razvrednotenje, temveč vrednote. In del njih, v brezčasju človeške zgodovine, bi moralo biti tudi prizadevanje za mir.
