Delavske pravice niso nekaj, kar pritiče le proizvodnim obratom in industrijskim halam. Dela s tudi v medijih, v kulturi, v umetnosti. Kleč je le ta, da se v industrijski halah obrača finančni kapital, v kulturi pa duhovni kapital. V industriji lahko spremenimo proizvodnjo, razprodamo podjetja in ustvarimo nova, ne moremo pa zamenjati kulture in jezika. Sta gradnika nacionalne identitete. Brez njiju ni slovenstva. Ne tvorijo ga blagovne znamke in mednarodne korporacije, to valjda vemo. Mačehovsko izrinjanje avtentične, avtohtone kulturne produkcije je za tako majhen narod, kot smo Slovenci, lahko pogubno. A kako naj z delom v kulturi obstanemo tisti samozaposleni, ki se ukvarjamo z besedo in od nje živimo na trgu v dvomilijonski Sloveniji, velikosti dunajskega okraja ali newyorške četrti, če na njem ne moremo preživeti? Odgovor za milijon!
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 29. 4. 2023
Vprašanje za milijon
Te dni bodo na vzpetinah in gričih na predvečer prvega maja tradicionalno zagoreli kresovi in obeležili mednarodni praznik dela, ki so ga razglasili leta 1890 na zasedanju organizacije socialističnih in delavskih strank Druga internacionala (1889–1916). Prvi maj je postal simbol boja za pravice delavstva, za dostojno plačilo in socialno varnost, za zdrave delovne pogoje ter osemurni delovnik. Je glas zoper izkoriščanje, socialno negotovost in životarjenje v revščini. Četudi deluje kot arhaična muzejska ostalina prejšnjega stoletja, ponekod še vedno ovenčan z nageljni v gumbnicah, jutranjimi povorkami godb na pihala in strumnimi mlaji, ostaja prepotreben opomnik zoper družbene krivice.
Smo navidezno pravična in urejena družba, a se zalomi že pri načelu enakega plačila za enako delo (zaposlene ženske v Evropski uniji so po podatkih Eurostata leta 2020 na istem delovnem mestu na uro v povprečju še vedno zaslužile 13 odstotkov manj kot moški). Spolni diskriminaciji pri delu dodajmo starostno. Doživela sem jo sama. Pri 55 letih so me zavrnili na razpisu za delovno mesto za stike z javnostmi v javnem (ne privatnem!) kulturnem zavodu, ki ga financira mesto in država, s pojasnilom, da sem prestara, saj direktor želi nekoga, ki ima največ 25 let (tridesetletno spremljanje in pisanje o kulturi ne pomeni nič). Po podatkih Eurobarometra iz leta 2019 starostno diskriminacijo občuti 40 odstotkov Evropejcev. Za Slovenijo to kažejo podatki Zavoda RS za zaposlovanje iz letošnjega marca, saj je od 50.327 registriranih brezposelnih oseb kar 39,3 odstotkov starejših od 50 let. Slučaj? Ne! Niso zaželeni: starejši so manj vodljivi (upogljivi) ter že obolevajo. Mlade se diskriminira drugače: v prisilnih prekarnih razmerjih na minimalnih honorarjih brez redne zaposlitve. Hvaležni naj bi bili, da sploh lahko delajo, pridobijo delovne izkušnje in reference.
Tudi v kulturi je beda. Večji del samozaposlenih, piscev, novinarjev, fotoreporterjev, umetnikov, kritikov živi pod pragom minimalne plače. Honorarji so mizerni, intelektualno, novinarsko in ustvarjalno delo pa tako podplačano, da tudi z marljivostjo ni mogoče doseči dostojnega zaslužka. Kot bi delali pro bono, za dobro naroda. Za čast in slavo. Samozaposleni v kulturi si moramo zaslužek iskati drugje. Eden vidnejših vizualnih umetnikov srednje generacije, sicer vešč plezalec, je popravljal strehe. Nekdo drug dela v turizmu. Tretji prevaja. Četrti poučuje. Mnoge podpirajo možje in žene ali pa jim pomagajo starši, prijatelji. Brez pomoči Ministrstva za kulturo (s plačevanjem prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) v kulturi preprosto ni mogoče preživeti. Še najmanj s pisanjem. Tudi nimamo kje to početi. V osrednjih medijih se prostor za kulturo neusmiljeno krči. Na televiziji je izrinjen v obskurne ure. Kje so časi, ko so v osemdesetih in v začetku devetdesetih let kulturne novice zaključile osrednji televizijski dnevnik! Sedaj imamo v najbolj gledanih terminih (prime time) holcarijo in zabavljaštvo. V tiskanih medijih recenzij skoraj ni, tiste pa, ki so, so plačane za eno solidno večerjo v ljubljanski restavraciji. Z neodvisnim spremljanjem kulture se v medijih sproščeno ukvarjajo le še upokojenci in drugje zaposleni, tisti torej, ki že imajo plačo ali pokojnino.
Ne krivim medijev. Osrednji se dušijo v konkurenci novih spletnih platform, ki so naplavile urednike in novinarje brez izkušenj, brez negovanja novinarskih standardov in spoštovanja avtorskih pravic. Novinarskih prispevkov ne ustvarjajo, temveč svoje strani polnijo s predelovanjem zgodb, intervjujev in člankov iz osrednjih medijev. Kanibalizirajo jih. Parazitirajo, kot da so avtorski prispevki, intervjuji in oddaje surovina iz wikipedije v prosti uporabi. Najpogosteje vira ne navajajo. Delajo za klike, ne za vsebino. Zanima jih le odzivnost, zato brez pomislekov poneumljajo in zavajajo. Etika in družbena odgovornost sta se razblinili v prazen ništrc. Pisanje in knjige? Še večje siromaštvo. Sistem pomoči pri izdajanju knjig je takšen, da podporo prejme le peščica večjih založnikov. Vsi manjši in samozaložniki do subvencij ne morejo. Preživeti morajo na trgu, ob tem pa se njihove knjige v knjižnicah brezplačno izposojajo. Če avtor v preteklem letu preseže 800 izposoj, za uporabnino svojih knjig prejme par sto evrov knjižničnega nadomestila. To je par centov od tržne vrednosti knjig. Nedostojen drobiž. Če bi bile knjige prodane, ne brezplačno izposojane, bi dostojno živel.
Delavske pravice niso nekaj, kar pritiče le proizvodnim obratom in industrijskim halam. Dela s tudi v medijih, v kulturi, v umetnosti. Kleč je le ta, da se v industrijski halah obrača finančni kapital, v kulturi pa duhovni kapital. V industriji lahko spremenimo proizvodnjo, razprodamo podjetja in ustvarimo nova, ne moremo pa zamenjati kulture in jezika. Sta gradnika nacionalne identitete. Brez njiju ni slovenstva. Ne tvorijo ga blagovne znamke in mednarodne korporacije, to valjda vemo. Mačehovsko izrinjanje avtentične, avtohtone kulturne produkcije je za tako majhen narod, kot smo Slovenci, lahko pogubno. A kako naj z delom v kulturi obstanemo tisti samozaposleni, ki se ukvarjamo z besedo in od nje živimo na trgu v dvomilijonski Sloveniji, velikosti dunajskega okraja ali newyorške četrti, če na njem ne moremo preživeti? Odgovor za milijon!
