Res poznamo vsa dejstva, ko interpretiramo dogodek ali vrednotimo človeka? Kaj, če jih ne? Sploh vemo, kolikokrat zgrešimo ‘celovito sliko’? Na svet gledamo skozi očala lastnih predsodkov, vrednot in informacij, s katerimi razpolagamo. Nas resnično zanima resnica ali smo povsem zadovoljni s prikrojenimi zgodbami na družbenih omrežjih, pogosto preplavljenimi z lažnimi informacijami in nepreverjenimi, površnimi, črno-belimi interpretacijami dogodkov in situacij? Ali še huje, z mediji, ki jim je malo mar za ‘celovito sliko’, saj so zgolj propagandna trobila v rokah populistov in manipulantov.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 24. 6. 2023
O celovitih slikah
Parada ponosa (kot nasprotje sramu, s katerim se spopadajo drugačni od večine) še vedno vznemirja zaradi letošnjega porasta nasilja, saj se je zažigalo mavrične zastave, zmerjalo in napadalo udeležence, jih obmetavalo z jajci. Na družbenih omrežjih se pojavljajo kolaži ekscentričnih fotografij. Na eni je predsednica države Nataša Pirc Musar v družbi udeleženca parade in na drugi nasmejana deklica v roza oblekici z mavrično zastavico v rokah, ki zvedavo ogleduje sadomazohistično opravo na razgaljenih kosmatih telesih dveh klečečih moških z nagobčniki na obrazu. V komentarjih so se zvrstila jedka zgražanja in ogorčene obsodbe (tudi predsednice). Izvor fotografije z deklico sem preverila na Googlovem iskalniku. Pojavila se je na nekem poljskem blogu 30. avgusta. 2022 in v številnih objavah na Twitterju. Ni nastala pretekli teden, ni od tukaj in tisti, ki jo je uporabil za upodobitev vzdušja na ljubljanski Paradi ponosa minulo soboto je zavestno prikrojil resnico, manipuliral in zavajal, hujskal in podžigal nestrpnost.
Kolikokrat nas je v življenju zavedlo tisto, kar smo videli, a ne poznali širšega ozadja? Zgodilo se mi je nedavno. Bilo je zgodnje jutro, nekje ob pol osmih, ko je na cesti ob hiši glasno zahupalo. Bil je poštar, ki vedno bučno opozori na svoj prihod, ko želi izročiti pošiljko s podpisom prejema. »Kaj pa vi tako zgodaj,« sem ga vprašala presenečeno, ko sem prevzemala pošto. »Mudi se mi, mudi se mi,« je vznemirjeno odvrnil in se sunkovito odpeljal. Med pošto sem našla pismo za nekoga drugega. Začela sem se jeziti na poštarja, njegovo naglico, zgodnjo uro obiska, napačno dostavljeno pismo ter dodatno skrb, ki me je zato doletela. Na lokalni pošti sem uslužbenki izročila, kar je bilo namenjeno drugemu, ter zagodrnjala o čudnem vedenju sicer ljubeznivega poštarja. Pojasnila mi je, da jih je v njihovi enoti nenadoma toliko zbolelo, da mora en poštar opraviti delo dveh in so zato povsem preobremenjeni. Naredila sem krivično in napačno oceno, ki sem jo stkala iz navidezno trdnih in očitnih dejstev, vendar nisem poznala celotne zgodbe. In to delamo neprestano in na vseh življenjskih področjih. Informacije interpretiramo, naredimo sklep in nanj (čustveno) reagiramo. Naša interpretacija situacije postane naša resnica in o njej niti ne podvomimo. Nato pa se (lahko povsem nepričakovano) pokažejo nova dejstva, ki spremenijo prvotno interpretacijo in z njo tudi našo resnico.
Tistega dne se je jeza na poštarja razblinila v jedkem spoznanju, koliko krivic lahko storimo drug drugemu, ker sklepamo iz okrnjenih, četudi navidezno jasnih dejstev. Koliko nesporazumov zato nastane! Mar res poznamo vsa ozadja in zakulisja? Celoto? V odlični reklami iz leta 1986 je cenjeni britanski časnik Guardian svoje profesionalno vodilo, to je prizadevanje za ‘celovito sliko’, ponazoril v ikoničnem televizijskem oglasu. Poimenovali so ga Points of view (stališča, pogledi). V oglasu skinhead na vso moč teče po ulici. Skinheadi so bili v osemdesetih letih, posebno v Britaniji, pogosto precej nasilni obritoglavci, ki so simpatizirali s skrajno desnico. Vtis je bil, da pred nečim beži. Je kaj slabega naredil, ukradel? V naslednjem, malce širšem kadru ga vidimo, da teče proti urejenemu poslovnežu z aktovko, ki se mu je na obrazu zarisal strah. Morda mu namerava izpuliti aktovko ali ga celo udariti? Skinheada ocenjujemo skozi stereotipna očala lastnih predsodkov. A šele takrat, kot vidimo ‘celovito sliko’, pravijo v reklami, lahko razumemo, kaj se v resnici dogaja. Širši kader pokaže skinheada in poslovneža, kako hodita po ulici ob prenavljajoči se hiši, ob kateri se je sesul zaščitni oder, zato se je iz višine proti poslovnežu usul težak gradbeni material. Obritoglavec je to opazil, se zaletel proti poslovnežu, ga odrinil in rešil.
Je resnica, kot smo jo oblikovali o nekem družbenem pojavu zares resnična ali zgolj plod tega, kar ta trenutek vemo in vidimo, kajti če bi videli širše in vedeli več, bi postala resnica povsem drugačna (kot s fotografijami iz parade ali v Guardianovi reklami)? Res poznamo vsa dejstva, ko interpretiramo dogodek ali vrednotimo človeka? Kaj, če jih ne? Sploh vemo, kolikokrat zgrešimo ‘celovito sliko’? Na svet gledamo skozi očala lastnih predsodkov, vrednot in informacij, s katerimi razpolagamo. Nas resnično zanima resnica ali smo povsem zadovoljni s prikrojenimi zgodbami na družbenih omrežjih, pogosto preplavljenimi z lažnimi informacijami in nepreverjenimi, površnimi, črno-belimi interpretacijami dogodkov in situacij? Ali še huje, z mediji, ki jim je malo mar za ‘celovito sliko’, na katero se sklicuje Guardian, saj so zgolj propagandna trobila v rokah populistov in manipulantov.
Koliko lastnih sodb, vrednot, prepričanj smo skozi življenje spremenili? In koliko jih še bomo! Že jutri lahko pride do novih iznajdb in spoznanj, ki bodo spodnesla ta, v katera trdno verjamemo danes. Jih bomo zmožni sprejeti? Imamo svobodo duha, kot jo neguje metoda velikega filozofa Tomaža Akvinskega; ko je postavil stališče oziroma tezo, je vedno k njej dodal razmislek, kaj vse govori proti njej. Si zmoremo prizadevati za tako široko perspektivo v zavedanju, da morebiti ne poznamo vseh dejstev in zato ne vidimo ‘celovite slike’? Kot pri lažnih fotografijah z ljubljanske Parade ponosa. Skeptična preverba je najboljše zdravilo zoper manipulante vseh vrst.
