Čas kriz je priložnost, da izkusimo najlepše plati življenja, to je socialno povezanost in ljubezen, iz katerih se porajata solidarnost in nesebičnost. Ni večje sile od plemenitosti. Tudi v najmračnejših urah prinaša žlahtnost srčnosti.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 19. 8. 2023
Val dobrote
Poletne katastrofalne poplave v Sloveniji so zaobšle le 30 od 212 občin, prinesle opustošenje, vendar tudi solidarnost in dobrotljivost, kakršne ne pomnimo. V enem samem dnevu se je poplavljenim ponudilo sto začasnih prebivališč. V tednu dni se je na aplikaciji Poplave 2023 prijavilo 32765 prostovoljcev. Iz dneva v dan prihajajo na pomoč novi, ki obujejo škornje, zagrabijo samokolnice in lopate. Dobrotniki za prostovoljce in poplavljene kuhajo, prinašajo hrano in vodo, bale sena za živali, nudijo raznovrstno materialno in strokovno pomoč ter s svojo podporo vlivajo upanje. V številnih dobrodelnih akcijah so se zbrala milijonska sredstva. Na terenu so učinkovite humanitarne organizacije, vešči gorski reševalci, junaška policija, požrtvovalni gasilci iz vse Slovenije, marljivi vojaki ter edinstvena Civilna zaščita. Poskrbeli so tudi za živali in s helikopterjem rešili nemškega ovčarja Bolta ter iz nevarno razsutega objekta teden dni ukleščenega telička Gomzija. Prepirljiva Slovenija se je prelevila v dobrotljivo. Nas to preseneča? Ne. Izsledki kažejo, da katastrofe potegnejo iz ljudi dobro, ne slabo.
Leta 2008 je nastala raziskava več avtorjev o odzivanju ljudi v naravnih katastrofah (Disaster Mythology and Fact: Hurricane Katrina and Social Attachment). Ni res – tako v študiji – da nesreče izvabijo iz ljudi najslabše. Četudi obstajajo osamljeni primeri antisocialnega vedênja, se večina ljudi odzove pozitivno in velikodušno. Ko je v ameriškem New Orleansu avgusta 2005 rušil in poplavljal katastrofalen orkan Katrina ter povzročil 1800 smrtnih žrtev ter več kot 200.000 razseljenih oseb, so številni prebivalci sosednjega mesta Baton Rouge ponudili zatočišče v svojih domovih, v hotele so namestili razseljene družine, skoraj vsako večje zavetišče pa je vzpostavilo kliniko z lokalnimi zdravniki in medicinskimi sestrami.
Podobno sodelujoč in altruističen je bil tudi odziv posameznikov in skupnosti, ko je decembra 2004 zaradi rušilnega potresa v Indijskem oceanu v Aziji udaril cunami. Turistična letovišča in ribiške vasi so uničili valovi, ki so ponekod dosegli višino devetih metrov. Njihova sila je drobila vse, kar ji je prišlo na pot, ljudi, živali, naravo, naselja in odnesla več kot 225.000 življenj v Indoneziji in Indiji, na Tajskem, Šri Lanki in Maldivih. Umrli so tako domačini kot tudi številni turisti. Za pomoč uničenim regijam je mednarodna skupnost zbrala 13,5 milijarde dolarjev, od tega so 40 odstotkov donirali posamezniki, skladi, fundacije in podjetja. Še dandanes velja za najvišji zasebno financirani odziv na krizo v svetu (vir Oxfam).
Kriza sproži solidarnost in dobroto. Vendar zakaj kriza? Katero stikalo aktivira povezanost in plemenitost? V raziskavi na univerzi v nemškem Freiburgu leta 2012 ugotavljajo, da akutni stres (enkratna stresna situacija, ne dolgotrajna in kronična!) spodbudi večje sodelovanje in prijateljsko vedênje. Eden od razlogov je človekova potreba po socialni povezanosti. Smo družabna bitja in zaščitniški drug do drugega. V vojni, ki je eden največjih stresorjev, se zato lahko zgodijo globoka prijateljstva in neverjetna dejanja junaštva ter žrtvovanja. Najverjetneje je bolj pozitiven odziv posameznika in z njim družbe, ki se zgodi v času krize, vsaj delno prispeval k preživetju naše vrste. Tudi številne druge raziskave kažejo, da je socialna povezanost temeljna človeška potreba, ki se odraža tako na psihološkem kot tudi na fizičnem zdravju, vključno z močnejšim imunskim sistemom, hitrejšim okrevanjem po bolezni in celo dolgim življenjem. Socialna povezanost nam je pomembna, zato se angažirano odzovemo, ko so njeni členi ranjeni.
Akutni stres, kot so naravne katastrofe ali tragični dogodki, povezuje. Skupna bolečina ljudi zbliža. Raziskava 2017 na norveški univerzi v Trondheimu je pokazala, da v krizi izločimo več oksitocina. Gre za hormon, ki sicer spodbuja maternične krče in sproži porod, vendar tudi pomembno vpliva na človekovo vedênje in socialne interakcije. Zaradi oksitocina, ki je dobil vzdevek »hormon ljubezni«, se počutimo dobro, povezano in v skrbeh za druge. Tudi v raziskavi na univerzi v Amsterdamu leta 2010 so ugotovili, da krepi povezanost v družbi in motivira, da smo zaščitniški in podporni do drugih članov skupnosti. Ali pa v raziskavi na avstralski univerzi Novi južni Wales leta 2014, v kateri ugotavljajo, da je oksitocin »družbeno vezivo«, zaradi katerega želimo najboljše za skupnost in si v to smer tudi prizadevamo.
Naj bo zaradi akutnega stresa ali preplavljenosti z oksitocinom, pomembneje je, da nas je uničujoča naravna ujma spomnila na človečnost, navdihnila prijaznost in namero, da podpiramo drug drugega. Čas kriz je priložnost, da izkusimo najlepše plati življenja, to je socialno povezanost in ljubezen, iz katerih se porajata solidarnost in nesebičnost. Ni večje sile od plemenitosti. Tudi v najmračnejših urah prinaša žlahtnost srčnosti. Le zaradi nje se lahko zgodi gasilec Sandi, ki je reševal otroke iz vrtca v Mengšu, medtem ko je sam v poplavi izgubil imetje. Ali pa podjetnik Ambrož, ki je v Prevaljah čez noč postavil nov most. Sprašujemo se le, zakaj moramo doživljati hude krize, da bi zaživeli v sodelujoči medsebojni povezanosti? In sanjamo, kakšna bi lahko postala družba, če bi v sožitju delovali tudi v normalnih razmerah? Ja, sanje. Naj val dobrote traja čim dlje.
