Onaplus, Delo, pogovor: O poti iz izgorelosti

“Ko se je telo okrepilo, sem se posvetila vzrokom za izgorelost, psihološkim strukturam. Zakaj se mi je to zgodilo, kaj me je pripeljalo v takšno godljo, kakšni so moji vedenjski vzorci, kakšne so vrednote in prioritete, kako se odzivam, kako vidim sebe, kako so me zaznamovale travme? Če se ne posvetimo svojim psihološkim strukturam, bomo še naprej delovali na isti način, kot prej, zaradi česar se bomo slej kot prej ponovno sesuli.”

INTERVJU ZA ONAPLUS, DELO

OBJAVA 5. 10. 2023

POVEZAVA: https://onaplus.delo.si/intervju/maja-megla-o-izgorelosti-zaradi-antidepresivov-sem-bila-samomorilna-prezemali-so-me-obcutki-groze-in-pekla/

*****

Maja Megla o izgorelosti: Takrat me je streslo, da moram ukrepati, saj je šlo za življenje ali smrt

Maja Megla je pred leti doživela izgorelost, ki so jo spremljali huda izčrpanost, aritmija in bolečine. Zaupala nam je, kako je naposled premagala bolezen.

Maja Megla je bila več kot 20 let zaposlena kot novinarka in urednica kulturnih vsebin pri različnih medijih, nato pa je doživela hudo obliko izgorelosti, istočasno pa je bila odpuščena s tedanjega delovnega mesta. Danes hodi po samostojni poti, napisala pa je tudi knjigi Stres, kuga sodobnega časa in Smem biti to, kar sem. Z boleznijo, ki jo je povsem onemogočila pri delovanju, se je borila nekaj let, pri čemer je pomoč iskala pri več strokovnjakih, veliko znanja pa je pridobila tudi s preučevanjem znanstvenih raziskav. Ko je naposled le priplavala na površje, se je znanje, ki ga je pridobila skozi svojo izkušnjo in raziskovanje, odločila deliti tudi javno.

Ob koncu najinega pogovora je dejala: »Vem, kako je bilo, ko sem bila tam. Vsem, ki prestajajo izgorelost ali kakšno drugo psihosomatsko motnjo bi rada povedala, da je mogoče priti iz težav, je pa potrebno biti vztrajen in potrpežljiv ter se posvetiti telesnim in psihološkim vzrokom svojih tegob.«

Pred leti ste doživeli hudo obliko izgorelosti. Kako se je vse skupaj začelo in koliko časa je trajalo?

Doživela sem več izgorelosti v času, ko se o njej še ni pisalo. Ko me je izgorelost prvič udarila, so bili simptomi nadvse čudaški, zato o njih (razen z družino) nisem govorila. Bila sem tako utrujena, da se nikakor nisem mogla spočiti, četudi sem spala po osemnajst ur na dan. Po treh tednih so se mi vrnile moči, odšla sem na delo in živela dalje kot prej. Ker nisem vedela, da gre za izgorelost, se tudi nisem zavedala glasnega opozorila,  da moram v svojem življenju nekaj radikalno spremeniti.

Čez dve leti sem doživela drugo izgorelost. Pojavili so se isti simptomi, vendar je tokrat trajalo dlje (en mesec), da si je telo opomoglo. Zopet sem zaživela dalje, kot nekdaj. Čez leto, dve me je zadelo tretjič. Takrat si dolgo nisem več opomogla.

Kako ste doživljali izgorelost, ko se je ta že tretjič pojavila?

Izčrpanost je iz mene dobesedno izsesala življenje. Nisem mogla več normalno živeti, delati, se družiti. Imela sem voljo, radovednost, želje, a mi telo ni služilo. Ko sem bila med bolniško odpuščena s takratnega delovnega mesta, je pretres dodatno porušil že tako krhko telo, kajti kako naj iščem novo službo, če nisem zmožna delati, normalno preživeti dneva do večera, poskrbeti za sebe?  Neznosni utrujenosti so se takrat dodale močne srčne aritmije in bolečinski sindrom. Prsti na rokah so me boleli, kot bi bili zlomljeni, bolečina pa se je selila iz ene roke na drugo leto dni, morda celo več. Zakaj so me boleli ravno prsti, glede na to, da živim od pisanja? Zakaj sem bila prisiljena obstati v tistem, kar sem počela dotlej? Zakaj me je ohromilo v delovanju? Veliko zakajev se mi je porajalo. Ko sem se nedavno pogovarjala z mezzosopranistko Manco Izmajlovo o njeni izgorelosti, je povedala, da je njej odpovedalo grlo. Ni mogla peti. Kot bi naju stvarstvo prisililo, da sva obmirovali  in na novo pretresli svoje življenje, vrednote, prioritete.

Kakšno diagnozo vam je postavil zdravnik, ko ste se mu povedali, da vas brez razloga bolijo prsti?

Ko sem se pogovarjala s psihiatrom, kolegom, ki  mu zaupam, je menil, da imam depresijo, ki se močneje odraža na telesu. Revmatologinja mi je diagnosticirala fibromialgijo. Nevrolog pa mi je pojasnil, da sem doživela pretres, zaradi česar je možgane vrglo iz homeostaze. Potolažil me je, naj nič ne skrbim, ker se bodo sami naravnali  nazaj v ravnotežje, a potrebna bodo leta, najmanj eno, a lahko tudi tri.

Vsak strokovnjak, h kateremu so me poslali, mi je postavil drugačno diagnozo. Tega ne govorim zato, da bi jih kritizirala. Številni zdravniki so strokovni in se trudijo pomagati, vendar ima medicina svoje meje, kaj ve in česa ne. O možganih še vedno vemo premalo in tudi o procesih, ki se v njih odvijajo. Odkrivajo nove nevrotransmiterje, prenašalce sporočil med možganskimi celicami. Ne obstajata samo dopamin in serotonin, ki sta najbolj znana. Več kot sto jih je. In morda so imeli vsi zdravniki prav. Morda sem imela tako depresijo, ki je bila močneje izražena na telesu, kot tudi fibromialgijo in zaradi pretresa iz homeostaze iztirjene možgane. Pa še kakšen posttravmatski stresni sindrom za povrh.

Predstavljam si, da ste bili pred to izkušnjo suvereni pri svojem delu in ste živeli neko ‘običajno’ življenje. Potem je prišla izgorelost, s čimer ste bili naenkrat blokirani pri vsakodnevnih dejavnostih. Kako ste se soočili s tem stanjem nemoči? Kakšne misli so vam takrat rojile po glavi?

Res sem se počutila nemočno. Bila sem v stanju nekakšnega životarjenja, iz katerega se nisem znala izkopati  in tudi medicina ni imela jasnih nasvetov, kako naj to storim. Bila sem v hudi stiski. Imela sem napade, ko sem v neznosnih bolečinah paralizirano obležala na tleh, iz mene pa so šle povsem nenadzorovane vse telesne tekočine. Ležala sem uro, dve. Takrat sem nekako »skočila iz telesa«, kot da nisem več v njem. Bolečin nisem več občutila, le mir in blaženost. »Aha, tako nekako torej zgleda prehod v smrt,« sem ugotavljala. »Saj ni nič neprijetnega.« Ko sem se vrnila v telo, so me ponovno zajele močne bolečine. Po vsakem takšnem napadu sem se komaj zmogla dvigniti nazaj na noge, se stuširati in privleči do postelje. Precej srhljivo je bilo.

Omenili ste, da ste se, ko vam je bilo zaradi vašega stanja najhuje, obrnili na uradno medicino, ki vam je kot edino rešitev vaših težav ponudila antidepresive. Kakšna je bila vaša izkušnja z njimi?

Do antidepresivov sem imela in še vedno imam skrajne zadržke. Preveč zlahka se jih predpisuje ob najmanjšem žalostnem razpoloženju ali stresu. Žal ne odpravijo vzrokov težav, temveč zgolj omilijo problem. In imajo nevarne stranske učinke. Preizkusila sem skoraj vse, ki so na tržišču. Pri vsakem antidepresivu sem imela neprijetne reakcije. Pri enem sem doživljala kratke stike v zavestni prisotnosti. Vozila sem po avtocesti, ko sem za sekundo ali dve ali tri izginila. Ni me bilo pri 120 kilometrih na uro. Skrajno nevarno, zato sem takoj prenehala z jemanjem. Potem je bil antidepresiv, ki mi je sprva pomagal, čez čas pa sem postala skrajno samomorilna. Zavozila sem življenje in pripeljala na dno nekakšnega pekla. Tako sem občutila.

Ni šlo le za samomorilne misli, kot je precej hladno navedeno v navodilih med stranskimi učinki jemanja antidepresivov, temveč za vseobsegajoče in vseprežemajoče občutenje groze, teme, pekla. Iz dneva v dan sem se borila, da sem ostala tukaj, pri življenju. Občutij nisem delila z bližnjimi, saj jih nisem hotela plašiti. Tako sem bila za povrh v godlji povsem sama. To stanje, ki se je vleklo približno dva meseca, je bilo po eni strani nekaj najbolj strašljivega, kar sem doživela, a po drugi strani nekaj najbolj globokega, nekakšna preobražajoča mistična izkušnja. Nekega jutra, ko sem pila kavo, me je prešinila odrešujoča misel: »Maja, to nisi ti.« Misel se je vrtela v meni kot v ritmu, znova in znova in znova. »Maja, to nisi ti. Ti nisi ta groza in pekel in temina. To nisi ti!« Streslo me je, da moram nemudoma ukrepati, saj gre dobesedno za življenje ali smrt. Nemudoma sem poklicala svetovno znanega nevrokirurga, ki sem ga srečala pred mnogimi leti. Vseeno mi je bilo, kaj bo sledilo, saj je največ, kar lahko stori, da me zavrne. Takoj se je sočutno odzval in že čez slabo uro sva že sedela v kavarni, kjer mi je potrpežljivo pojasnil delovanje možganov in nato svetoval, naj takoj preneham z jemanjem antidepresivov, ker mi zastrupljajo možgane. Nisem bila povsem pomirjena, zato sem poprosila za mnenje še magistro farmacije, ki je bila vrsto let zaposlena v enem od slovenskih farmacevtskih podjetij. Preučila je sestavo zdravila in mi prav tako svetovala, naj takoj preneham z jemanjem. Znašla sem se pred težko odločitvijo. Komu zaupati? Protokolom uradne medicine ali dvema vrhunskima strokovnjakoma? Odločitev je bila skok v neznano, kjer me morebiti res čaka rešitev, lahko pa tudi usodni prepad. Odločila sem se, da preneham z »zdravili«. Čez teden dni se mi je telo povsem umirilo. Čez deset dni sem se zopet smejala. Svoje okrevanje sem nadaljevala z odličnimi indijskimi ajurvedskimi zdravili, ki nimajo stranskih učinkov. Veliko pa sem postorila tudi sama.

Začela sem raziskovati izgorelost, stres, možgane, nevroznanost, travme in o tem napisala svojo prvo knjigo Stres, kuga sodobnega časa. Viri so mi bile cenjene ameriške in britanske univerze in raziskovalne ustanove, kot so klinika Mayo, Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT), Johns Hopkins Medicine, univerza Stanford, Harvard, Berkley in številni vrhunski znanstveniki, kot je nevroendokrinolog in odlični poznavalec stresa ter profesor na univerzi Stanford Robert Sapolsky.

Zdravila vam torej, vsaj ko ste jih začeli jemati drugič, niso bila v pomoč na poti iz izgorelosti. Na katere druge načine ste si še skušali pomagati in kaj se je v vašem primeru izkazalo za najboljšo rešitev?

Ko pride do izgorelosti, je potrebna temeljita psihofizična prenova. Najprej je treba razstrupiti telo, preveriti morebitno boreliozo ali prisotnost parazitov, bakterij, gliv. Zajedavci so lahko razlog za fibromialgijo, depresijo in sindrom kronične utrujenosti. Naslednji korak je črevesje. Sodobne raziskave kažejo na izrazito povezanost  možganov in črevesja, saj živčne celice v črevesju delujejo enako kot možgani. Kot so zapisali na spletnih straneh harvardske univerze, »lahko prizadeto črevesje pošlje signale v možgane, tako kot lahko tudi vznemirjeni možgani pošljejo signal v črevesje, zato so lahko težav z želodcem ali črevesjem vzrok ali rezultat tesnobe, stresa ali depresije.« To pomeni, da lahko tisti, ki imajo sindrom razdražljivega črevesja ali druge črevesne bolezni, postanejo depresivni, in ljudem, ki imajo depresijo, se njihovo stanje lahko odraža na črevesju. Ne moremo zdraviti možganov, če sočasno ne preverimo, kako zdravo je naše črevesje. Vemo, da porušeno ravnotežje nevrotransmiterjev (to so živčni prenašalci v možganih) serotonina in dopamina povzroča depresijo. Izsledki raziskav pa kažejo, da glavnina serotonina (po nekaterih navedbah 80, po drugih 90 odstotkov) in polovica dopamina nastajata ravno v črevesju!

Kako ste se lotili razstrupljanja telesa?

Najprej sem se lotila zastarane borelioze. Nato sem obnovila črevesno steno ter leto in pol (kot so priporočila ameriških univerz) jemala probiotike in prebiotike. Izbrati morate ustrezne, z zadostno količino sevov v dovolj visoki koncentraciji. Z njimi sem obnovila črevesno floro. Posegla sem po naravnih preparatih za dvigovanje imunskega sistema, se posvetila mirni fizični aktivnosti, nadaljevala z jogo in rednimi meditacijami.

Ko se je telo okrepilo, sem se posvetila vzrokom za izgorelost, psihološkim strukturam. Zakaj se mi je to zgodilo, kaj me je pripeljalo v takšno godljo, kakšni so moji vedenjski vzorci, kakšne so vrednote in prioritete, kako se odzivam, kako vidim sebe, kako so me zaznamovale travme? Če se ne posvetimo svojim psihološkim strukturam, bomo še naprej delovali na isti način, kot prej, zaradi česar se bomo slej kot prej ponovno sesuli. Začela sem kopati vase z odlično psihoterapevtko, ki na tem področju deluje že več kot 30 let. Je vrhunsko strokovna, široko razgledana, zgledno zanesljiva ter hkrati  čuteča. Ob njej sem izkusila varnost in sprejetost, kot ju nisem poznala. Z njo sva začeli delati na vzrokih in vedenjskih vzorcih. Eden od vzrokov je bila tudi dolgoletna spolna zloraba v otroštvu. Čeprav sem mislila, da sem z njo opravila, se je osvobodila, še zdaleč ni bilo tako. Srhljivo je bilo videti, kako močno me je zaznamovala. Temačno se je vtisnila v vse odnose, v odnos do sebe in do drugih.

Hude travme lahko človek potisne v podzavest, ker je soočanje z njimi preveč boleče, vendar lahko kasneje v življenju v takšni ali kakšni drugi obliki privrejo na plano…

Nisem bila nekdo, ki o spolni zlorabi ne bi spregovoril. Nisem jo potiskala. Že v poznih najstniških letih sem se spopadla s hudim občutkom krivde, sramu, gnusa, s katerim se vsak spolno zlorabljeni. Povsem naravno sem si razjasnila, da – četudi je moje telo reagiralo z ugodjem – kot otrok pri spolni zlorabi nisem sodelovala. To ni bilo sodelovanje! S to razbremenitvijo sem resda strla najtrši oreh vsakega spolno zlorabljenega, gnus in sram, da je bil vpleten, sodelujoč, četudi z zaprtimi očmi in izven telesa. Zdelo se mi je, da sem s problemom opravila. Kako daleč od resnice! Rane, ki jih nosimo v sebi, se lahko odražajo v drobnih stvareh, ki pa pomembno vplivajo na kakovost našega življenja. V času zlorab sem bila otrok in se nisem znala ter tudi nisem zmogla zaščititi. Se bom uspela zaščititi sedaj kot odrasla? Svet sem gledala skozi očala številnih nevarnosti in bila na preži, da jih ne zgrešim ter se pravočasno zaščitim. Kaj to pomeni? Stanje precejšnje ogroženosti, kajne?

Tisti travmatizirani odrasli, ki so bili v otroštvu žrtve spolnih, čustvenih in fizičnih zlorab, imajo močno povečano amigdalo. To je parna struktura v možganih, ki sproži stresni odziv. Ona preceni, če je situacija nevarna ali ne. Če je amigdala povečana, nevarnost zaznamo tudi v situacijah, ki morda sploh niso nevarne. Burno se lahko odzovemo že na malenkosti in se postavimo v obrambno držo. Iz nje neustrezno reagiramo in si po nepotrebnem ustvarjamo težave. Po drugi strani smo spolno zlorabljeni preživeli grozo zlorabe tako, da smo razvili stresni odziv zamrznitve. Nismo reagirali z bojem ali begom, temveč smo otrpnili. Skočili iz telesa. Disociirali, kot se temu strokovno reče. Kot odrasli nato pogosto v situacijah, ko bi morali reagirati in se zaščititi, otrpnemo, zmrznemo. Ne odidemo iz toksičnih okolij in škodljivih odnosov, prenašamo trpinčenja. Vidite sedaj ta paradoks, ta škodljivi notranji vrtinec nasprotij? Po eni strani na neprestani preži, da se zaščitimo, in po drugi strani otrpli v strupenih odnosih! Seveda to človeka nalomi in zlomi.

V svoji prvi knjigi Stres, kuga sodobnega časa ste se lotili znanstvenega preučevanja stresa. Kako dolgotrajen stres vpliva na človeka glede na vaše ugotovitve? V današnjih časih so mu namreč številni vsakodnevno izpostavljeni.

Stres je mehanizem, ki je človeku pomagal preživeti. V stresu se sproži kemična reakcija, ki telo preplavi z adrenalinom in kortizolom. Adrenalin okrepi moči, kortizol pa sproži mehanizme varčevanja z energijo. Ko se je človek v preteklosti na primer srečal z medvedom, mu je stresni odziv pomagal, da se je učinkovito spopadel z njim ali zbežal.

S stresom ni nič narobe, saj nam lahko v ekstremnih ali življenjsko nevarnih situacijah zelo koristi. Problem je ta, da kot družba iz dneva v dan živimo tako, kot da gre za življenje in smrt. Dobro bi se bilo ustaviti in vprašati, kakšne so naše vrednote, kaj nam je v življenju pomembno. Če bomo iz dneva v dan živeli z zavistno in tekmovalno mislijo, da moramo biti uspešnejši od sodelavca, soseda, sošolca, bomo sami sebi povzročali neprestani stres. Pomembno je torej, da začnemo spreminjati svojo miselno naravnanost. Moja je ta, da svoje delo odgovorno in spoštljivo opravim najbolje, kot ga v danih razmerah lahko. Brez primerjanja z drugimi. Brez tekmovalnosti.

Kako je izkušnja izgorelosti vplivala na vas? Kako sta se zaradi nje spremenila vaš pogled na življenje in življenjski slog?

(daljši razmislek) Zaradi te izkušnje globoko občudujem izjemne zmožnosti revitalizacije telesa. Telo ima neverjeten potencial obnove, če se posvetimo razreševanju težav tako na telesni kot tudi na psihološki ravni. Možgani imajo zaradi svoje plastičnosti osupljivo zmožnost, da vzpostavijo nove nevronske povezave.

Da človek prebrodi izgorelost, potrebuje veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Sledečo misel bi toplo položila v srca vseh, ki ste se znašli v težavah: potrpežljivo vztrajajte.  Ko smo v stiski izgorelosti, ne vidimo luči na koncu tunela. Tema je. Minevajo meseci, ko je še vedno tema. Kljub temu vedite, da pride dan, ko se pokaže na koncu tunela luč. In čez čas iz tega tunela tudi pridete.

A naj na vaše vprašanje najprej odgovorim v vzhodnjaški terminologiji. Še vedno me spremlja stavek: »Maja, to nisi ti«. Zaradi celotne izkušnje sem zelo spremenila pogled nase in na soljudi. Spremenile so se vrednote in prioritete. Večino stvari danes doživljam drugače, kot sem jih včasih. Kot bi se ponovno rodila in zaživela v drugo obliko bitja, na da bi mi bilo potrebno umreti in se ponovno reinkarnirati. V enem življenju sem zaživela dve življenji.

Če pa se izrazim na zahodnjaški način, bi rekla, da je zaradi vsega, kar sem doživela, prišlo do sprememb, ki so mi obogatile življenje, mi prinesle močne izkušnje in globoka spoznanja. Seveda pa nekdanji del mene ni kar izginil, saj me je sooblikovala celota življenja. Vse skupaj se je le povezalo v neko bolj ustvarjalno, čutečo in modrejšo celoto.

O avtorici

Sem diplomirana literarna komparativistka, ki je petindvajset let novinarila in urednikovala (Delo, Mladina, Mag). Po močni izgorelosti sem v lastni založbi Reset.Restart izdala tri knjige. Prvencu in uspešnici Stres, kuga sodobnega časa sta sledili knjigi Smem biti to, kar sem ter Pogovori o vizualni umetnosti. Sem kolumnistka v Dnevnikovem sobotnem Objektivu, voditeljica pogovorov v podkastu, predavam o stresu in izvajam protistresne vikend retreate (umike).

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji