Beda izsesa življenje. Požge samospoštovanje. Ohromi. Celo zapor je manjša ječa, kot ujetost v začaran krog revščine in družbenega dna, v obup, ki nima izhodnih vrat. Kot bi bili potopljeni na dno, iz katerega se ni mogoče odgnati na površje, kajti to dno je živo blato, ki golta vase. Je kaj hujšega v življenju kot brezizhodnost, sivina brez barv, v kateri se je živost življenja že končala? Kaj bomo storili za te ljudi na ulicah? Gledali proč, kot da jih ni?
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 11. 11. 2023
Več kot le frizura
V glamuroznem Parizu, mestu mode in »joi de vivre«, na pločnikih naletite na obširne železne rešetke, skozi katere iz globočin podzemlja na ulice vdira piš toplega zraka. Na teh grobih in neudobnih rešetkah, ki so prezračevalniki pariškega metroja, drugega najbolj prometnega železniškega podzemnega omrežja v Evropi (za moskovskim), pogosto poležavajo brezdomci, grejejo svoje prezeble kosti, sušijo mokra oblačila in vlažne spalne vreče. Na sprehodu skozi center bleščavega Pariza jih pogosto srečate, bedne in zanemarjene nesrečnike, obkrožene z razkošjem, dragimi butiki, petičnimi restavracijami in založenimi trgovinami. Na enem od najbogatejših kontinentov in v eni najbolj razvitih držav sveta se morajo prezebli ljudje iz družbenega dna na ulici greti na rešetkah, skozi katere piha sicer topel, a močno nesnažen zrak?! So pa tam brezdomci tudi ob mestnih vpadnicah in obvoznicah, kjer šotore stlačijo med večpasovno cestišče in betonsko varovalno ograjo. Očitno so tu, kljub onesnaženju z izpušnimi plini, najbolj varni. In srečate jih celo na nabrežjih Seine. Šotorijo pod mostovi, vsem na očeh. Pomislim na ljubljanska nabrežja in parke, kjer brezdomci v nakupovalnih vozičkih prenašajo s sabo vse, kar imajo. Tudi pri nas, v »najlepšem mestu na svetu«, se v mestnem središču zatečejo v zavetje mostov. Je to res vse, kar zmoremo?
V Sloveniji je prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo pri 827 evrih dohodka na mesec. Z manj, torej globoko v revščini, živi 251.000 posameznikov. To je 12,1 odstotkov prebivalstva. Revščina v Sloveniji pa se povečuje, nazadnje za 8000 posameznikov. In koliko jih je še tik nad pragom revščine? In koliko povsem na dnu? V programih za brezdomce je registriranih kakšnih 3300 uporabnikov. Koliko je vseh na ulicah, ne vemo. Negotovost preživetja je zanje skrajno stresna. Ko jim pomagajo do strehe nad glavo in v njih popusti dolgotrajna prenapetost (kot ugotavljajo strokovnjaki) pogosto resno zbolijo in umrejo. Mar te ljudi sploh vidimo? Opazujte ulice. Pešci se pogosto zaletavajo eden v drugega, ker med hojo zrejo v mobilnike, skrčeni v svet svojih potreb in interesov. Kot bi ne bilo drugih. Kot bi drugi ne šteli. Ali pa gre morda za umik od norosti, o kateri beremo vsak dan, recimo danes o direktorju UKC, ki je v osmih mesecih pridelal 30-milijonsko izgubo, prejel službeni avto za 50.000 evrov, in ker mu barva ni bila všeč, so razpis ponovili. Kako naj v takšni ogabi sploh nastane vezivo, ki bi pletlo zdravo skupnost z upoštevanjem drugega in v skrbi tudi za tiste, ki so zabredli, se zlomili ali izgubili tla pod nogami. Kajti revščina je peklenska. Družbeno dno še bolj. Vzame dostojanstvo.
Zato, zaradi dostojanstva, se frizerji kot so Jason Schneidman, Sascha Breuer in Joshua Coombes, prostovoljno podajajo med brezdomce v najbolj bedne četrti Los Angelesa in Londona, jim ostrižejo razmršene lase in jih oblikujejo v lične modne pričeske. Niso kdorkoli. Dva med njimi sta vrhunska stilista. Jason Schneidman striže zvezdnike, kot so Bruno Mars, Rob Lowe, Hugh Jackman. Med hollywoodsko smetano je prodrl, ko je že krepko zakorakal proti štiridesetemu letu. Pred tem je bil brezdomec na ulici. Šel je skozi pekel odvisnosti in bil na dnu. Ve, kako je biti tam. Ko odide na ulico, poišče takšne, ki so pripravljeni na spremembo in si želijo pomoči. Z njimi se pogovarja, jim prisluhne in jih medtem striže. Mnogim je pomagal in jim rešil življenje. Med strankami Sache Breuerja, mlajšega prostovoljnega frizerja brezdomcev, so Anne Hathaway, Hilary Swank, Kate Beckinsale, Naomi Campbell, Keira Knightley. Ustanovil je dobrodelno organizacijo The Klind Cut s profesionalnimi frizerji, ki strižejo brezdomce po ameriških ulicah, v zavetiščih in rejniških centrih. Ali pa mladi Anglež Joshua Coombes, ki striže brezdomce po ulicah Londona. Vsi ti mojstri vešče preobrazijo razkuštrane glave. Razmršene goščave las preoblikujejo v urejene linije, ki omehčajo razbrazdane obraze. Brezdomim zažarijo oči. Na licih se jim zarišejo prešerni nasmehi. Zaradi modnih pričesk? Ne, še zdaleč ne. Kaj jih briga moda! Ti frizerji jim vrnejo dostojanstvo. In le iz dostojanstva je mogoč povratek v življenje.
Beda izsesa življenje. Požge samospoštovanje. Ohromi. Celo zapor je manjša ječa, kot ujetost v začaran krog revščine in družbenega dna, v obup, ki nima izhodnih vrat. Kot bi bili potopljeni na dno, iz katerega se ni mogoče odgnati na površje, kajti to dno je živo blato, ki golta vase. Je kaj hujšega v življenju kot brezizhodnost, sivina brez barv, v kateri se je živost življenja že končala? Kaj bomo storili za te ljudi na ulicah? Gledali proč, kot da jih ni? In kaj s četrt milijona tistih, ki živijo pod pragom revščine? Dokler je naš čut za drugega tako okrnjen, kot je, smo zmožni ustvarjati le razdeljen svet, razdeljen na nas in njih. Na elito in dno. Naše in vaše. Razdeljen svet pa slej kot prej postane agresiven, močno nasilen svet. Kajti razdeljen svet ni naraven. Je krivičen, pristranski, nepošten, zlorabljajoč. Nekatere pahne v pomanjkanje, druge pa nagrajuje z dragim avtomobilom kljub škodljivo slabo opravljenemu delu. Ti frizerji na ulicah z brezdomci pa ustvarjajo drugačen svet. Z gesto človečnosti naredijo več kot le frizure. Izkažejo spoštovanje. Vrnejo dostojanstvo. Kajti v naravi ni naših in vaših, elite in dna. Je samo narava.
