Sem na drugem kontinentu in v povsem drugačni kulturi, od naše. Kot bi se preselila iz digitalnega v analogni svet, od visokih tehnologij k manualnosti, iz (navidezne) urejenosti v kaos, ki pa ima svoj red, smisel in ravnotežje. V tem svetu se vse upočasni in poenostavi. Kje sem? V Indiji. Četudi je drugače, kot doma, je človeška nrav podobna.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 9. 12. 2023
Biti ali imeti
Sem na drugem kontinentu in v povsem drugačni kulturi, od naše. Kot bi se preselila iz digitalnega v analogni svet, od visokih tehnologij k manualnosti, iz (navidezne) urejenosti v kaos, ki pa ima svoj red, smisel in ravnotežje. V tem svetu se vse upočasni in poenostavi. Kje sem? V Indiji. Četudi je drugače, kot doma, je človeška nrav podobna. Ljudje so, kot pri nas, prijazni in grdogledi, topli in grobi, sebični in radodarni, prijetni in odbojni. Le zrak je bolj prepojen z bujnimi vonjavami kadil, dišav in začimb ter tudi z razpadajočim smetjem in zatohlo umazanijo. Čutila so zasičena z zvoki, vonji in okusi, s sončno bleščavostjo, slikovito barvitostjo, z zvoki rikš, mopedov, avtov in tovornjakov, z laježi psov in kikirikanjem petelinov, s prepevajočimi uličnimi prodajalci, z molitvami iz številnih templjev in šol.
Ko prispem semkaj, za nas različno družbo in kulturo, odložim veliko vlog, ki jih igram doma. Tukaj niso potrebne, nimajo svojega mesta in tudi ne pomena. Vseeno je, če sem bila ali sem novinarka. Tudi nič ne pomeni, da pišem in izdajam knjige. Ljudi v skromnih barakah okoli mojega doma ne potešijo časopisi in učenosti. Potrebujejo hrano in vodo, ki jo vsako jutro po vasi razvaža hrupna cisterna, ter stranišča, ki so zanje nedosegljivo razkošje. Četudi imamo v stavbi poleg njih ne samo stranišča, temveč tudi toplo vodo, sosedi na ulici ne kažejo zavisti, ker živimo v (zanje) luksuznih razmerah, s hladilnikom v kuhinji in po sobah z ventilatorji, ki preganjajo ogreti zrak. Vsakič, ko se srečamo na ulici, ljubeznivo pozdravijo s prešernim nasmehom in svetlimi očmi: Good morning, Ma. Dobro jutri, Mati. Tudi o sodobni umetnosti, ki mi je ljuba, nič ne vedo. Umetnost, kot jo poznamo v Evropi, v tem svetu ne obstaja. Glasba, petje, ples in dramske uprizoritve veličastnih, herojskih zgodb iz vedskega izročila so del njihovega vsakdana v šolah in na programih v templju. Enkrat samkrat sem jim poskušala pojasniti, kaj delajo naši sodobni umetniki. Sumničavo in osuplo so me gledali (če sem pri zdravi pameti). Od takrat raje o našem svetu govorim samo tisto, kar jih zanima. V njihovem sem zgolj gostja, Evropejka, kar je dobro, ker nisem potisnjena v okosteneli patriarhalni družbeni red, v katerem so ženske ponekod močno brezpravne. Sem samostojna in finančno neodvisna, kar mi omogoča domači svet. Tako (in zato) pristanem v medprostoru, ko nisem v nobenem od obeh svetov. In če potujem sama, je ta medprostor še intenzivnejši.
Ti medprostori so mi eden bolj dragocenih delov potovanj. V njih lahko odvržem svoje vloge in preobilje oblačil tistega, kar doživljam kot svojo identiteto, kot sebe, kot svoj »jaz«. Kajti kaj ta »jaz« sploh je? Saj se skozi življenje spreminja prav vse, naše želje, okusi, prioritete, odnosi, hobiji, doživljanja, prepričanja, védenja, zavedanja. Celo telesa se bliskovito spreminjajo. Vsako minuto 96 milijonov celic odmre in se na novo ustvari! Glede na včeraj je več milijard celic v mojem telesu danes že drugih. In tudi v vašem. Več milijard! In četudi so kakšne celice v možganih in v očesnih lečah z mano ves čas mojega obstoja, se v povprečju celice v telesu zamenjajo vsakih sedem do deset let: maščobne celice živijo osem let, jetrne šestnajst mesecev, celice v zgornjem sloju naše kože približno 30 dni. In mi gledamo na telesa kot na nekaj stalnega in stabilnega? Pogledamo se v ogledalo in si rečemo: »to sem jaz«. V resnici pa je večina celic, ki tvorijo ta »jaz« (telo), povsem drugačnih od tega istega »jaz« izpred nekaj let. Tudi moje črevesje je četrto po vrsti in po štiridesetih letih življenja novi prav vsi gradniki srca. Telo ni nekaj statičnega in stalnega, čeprav ga takšnega vidimo. Stalne tudi niso naše navade, vrednote in cilji. Kaj potem je stalno? Sploh obstaja kaj takšnega? Kdo sploh smo?
Eden od indijskih duhovnih učiteljev je govoril, da smo pravzaprav tri osebe: smo tisto, kar mi mislimo, da smo, tisto, kar drugi mislijo, da smo, in tisto, kar resnično smo. Lahko pa malce drugače zapišemo z besedami popularnega socialnega psihologa in filozofa Ericha Fromma, ki v svoji knjigi »Umetnost življenja« (izšla je posthumno leta 1989) pri izbiri cilja loči dve temeljni življenjski usmeritvi: k imeti ali k biti. Prevlada ene ali druge usmeritve določa vrednote posameznika ali družbe, način razmišljanja, čustvovanja, delovanja. Ena in druga imata različne življenjske stile, navade. Za prvo, za »imeti«, je značilno samoljubje in sebičnost. Za drugo, za »biti«, je značilna težnja po ustvarjalnosti, nesebičnosti, dobroti, sočutju, vzajemnosti in ljubezni.
Ko na dolgih potovanjih predahnemo od svojih številnih vlog in identitet, se svet razširi in v njem ni več pomembno, kaj smo in kdo smo. Takrat preprosto zgolj smo to, kar smo, odprti v globoke notranje prostranosti Frommovega »biti«. Seveda pa se po to svobodo ne potrebujemo odpraviti na dolg potep. Tudi predpraznični zimski čas je tradicionalno obdobje umika, tišine in ponotranjenja, kontemplacije, askeze, razpiranja k »biti«, četudi ga je potrošništvo sprevrglo in naredilo hrupnega ter zapravljivega, opijajočega in prenajedajočega. To pa je le razlog več, zakaj je odgovor na vprašanje o smeri življenja k »biti ali imeti« naše odločilno križišče. Želim vam, da svojo smer blagodejno občutite v zimski tišini prihajajočega solsticija. Srečno.
