Sreča je večno vroča tema. Waldingerjevo predavanje o tem, kaj ustvari dobro življenje, ima na spletu doslej že 46 milijonov ogledov. Le kdo ne bi želel izvedeti čudežne formule? A četudi bi jo, smo jo zmožni udejanjiti? Kajti odgovor je pravzaprav preprost: »Odnosi, odnosi, odnosi«. Kakovostni seveda. Jih znamo graditi? In še pomembneje: jih sploh hočemo imeti?
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 6. 1. 2024
Sreča in odnosi, odnosi, odnosi
Srečno novo leto. Sreča. Najpogosteje izrečena beseda minulih dni. A kaj sreča sploh je? Če pogledamo v slovarje, ti srečo definirajo kot stanje velikega duševnega ugodja (SSKJ), dobrega počutja, zadovoljstva in veselja (Merriam-Webster). Ko po svetu izvajajo ankete, kaj je ljudem najpomembnejše, je sreča vedno na vrhu seznama. Biti srečen se zdi najbolj želen cilj naših življenj. V psihologiji je zato že stoletje ena od skrbno proučevanih tem. Kaj so pogoji za srečo in kaj ovire? Kako jo doseči in kako obdržati? Kaj so njene skrivne formule?
Leta 1938 se je na Harvardu začela ena najobsežnejših raziskav doslej, ki se že več kot osemdeset let posveča vprašanju, kaj v naša življenja prinaša srečo in zdravje. Imenovali so jo Grantova raziskava (Grant Study). Za proučevanje sreče so izbrali 268 študentov. (Takrat študentk na Harvardu še ni bilo; prva ženska se je vpisala na medicinsko fakulteto šele leta 1945!). Izbrane mladeniče so pozorno proučili: njihovo otroštvo, bolezni, družinske odnose. Nato so jih vsako leto obiskali in zabeležili, kako jim gre. Med izbranimi 268 kandidati sta bila tudi prihodnji predsednik John F. Kennedy in dolgoletni urednik Washington Posta Ben Bradlee. Večina fantov je doštudirala po drugi svetovni vojni in bila med vojno rekrutirana (80 odstotkov). Do leta 1948 je dvajset fantov (ne glede na to, ali so sodelovali v vojni ali ne) razvilo resne psihične težave. Do petdesetega leta je imela tretjina moških hujše ali lažje težave z mentalnim zdravjem. Štirje so postali senatorji, precej jih je vodilo podjetja in obogatelo, kar nekaj jih je naredilo samomor ali pa se zapilo do smrti. Postali so tovarniški delavci, odvetniki, zidarji, zdravniki in eden predsednik Združenih držav Amerike. Nekateri so se povzpeli na socialni lestvi z dna vse do samega vrha. Drugi so to pot opravili v nasprotni smeri. Tisti, ki so veliko obetali, so lahko klavrno končali. In obratno. Povsem neizraziti na fakulteti so se kasneje razvili v uspešneže. To izvorno raziskavo s skupino 268 moških so kmalu razširili na njihove potomce, ki jih je bilo okoli 1300. V raziskavi so beležili, kako zgodnje življenjske izkušnje v otroštvu vplivajo kasneje v odraslosti na zdravje in staranje. Tudi v tej razširjeni skupini 1300 potomcev so nekateri postali uspešni poslovneži, zdravniki, pravniki, drugi pa so končali v shizofreniji in v alkoholu. In kako je s tistimi, ki prihajajo iz najtežjih socialnih razmer? V sedemdesetih letih so Grantovi raziskavi (v ožji in razširjeni obliki) dodali še dvojčka, t. i. Glueckovo raziskavo (Glueck Study). Zanjo so izbrali 456 posameznikov, ki so med letoma 1940 in 1945 odraščali v najrevnejših predelih Bostona, v najbolj težavnih in zapostavljenih okoljih. Ta skupina 456 fantov je živela v najemnih stanovanjih, mnogi brez tekoče tople in hladne vode. Spremljali so njihove karierne vzpone in padce, družinsko in zasebno življenje. Najmanj vsaki dve leti so jih pregledali, izprašali o psihičnem in fizičnem zdravju, zadovoljstvu v karieri in družini, izkušnjah z upokojitvijo. Kaj so ugotovili?
George Vaillant, profesor na Harvardu, ki je harvardsko raziskavo o sreči vodil od leta 1972 do 2004, je o izsledkih napisal več knjig. Ugotavljal je, da razlike med opazovanimi v raziskavi niso nastale zaradi težavnosti življenja in zahtevnosti preizkušenj. Odločilen je bil način, na katerega so se nanje odzivali, kako so jih reševali in kakšni so bili posameznikovi psihični obrambni mehanizmi. Kajti niso vse oblike obramb zdrave! Ko nas nekdo razjezi, ga lahko ignoriramo (pasivna agresija), povsem odrežemo svoje neprijetno čustvo (disociacija) ali pa reagiramo s humorjem. Ključno je, kako se spoprimemo s težavami, saj bo naše odzivanje odločilo, kakšno kakovost odnosov bomo imeli. »Odnosi, odnosi, odnosi,« je opozarjal Vaillant, »ti so ključ do zdravega staranja.« Kakovostni, ljubeči, spoštljivi, podporni odnosi. Takšni, v katerih smo varni in sprejeti. In ko je ob priliki povzel zaključek raziskave o sreči v stavek »sreča je ljubezen,« so se iz njega norčevali, da je sentimentalen. Svojo prvotno verzijo je nato spremenil v še krajši povzetek: »l– j– u– b– e– z– e– n.«
Vaillantove ugotovitve kažejo, da so kakovostni medčloveški odnosi najpomembnejši za zadovoljstvo v življenju. Od njih je odvisen naš uspeh na vseh ravneh. In ko je štafetno palico raziskave o sreči od Vaillanta leta 2004 prevzel psihiater in profesor na Harvardu Robert J. Waldinger ter vnesel nekaj novosti (raziskavo je razširil na ženske in otroke proučevanih moških) so bili tudi njegovi zaključki podobni. Ugotavljal je, da nas le »dobri odnosi ohranjajo srečne in zdrave.« Dobro življenje je zgrajeno iz dobrih odnosov in tudi na naše zdravje odločilno vpliva, kako smo srečni v odnosih. Osamljenost ubija. In ni pomembno število naših odnosov, temveč njihova kakovost. Lahko smo osamljeni tudi v množici ali v zakonu. Zato je skrb za kakovostne odnose enako pomembna kot skrb za zdravo telo.
Sreča je večno vroča tema. Waldingerjevo predavanje o tem, kaj ustvari dobro življenje, ima na spletu doslej že 46 milijonov ogledov. Le kdo ne bi želel izvedeti čudežne formule? A četudi bi jo, smo jo zmožni udejanjiti? Kajti odgovor je pravzaprav preprost: »Odnosi, odnosi, odnosi«. Kakovostni seveda. Jih znamo graditi? In še pomembneje: jih sploh hočemo imeti?
