Zadevo bi bilo moč urediti brez pompa, recimo s finančno kompenzacijo oškodovanim. Nekako se mi je vedno zdela gesta velikodušne plemenitosti, da se nekomu, ki ga je polomil, omogoči časten izhod.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 31. 3. 2024
O plagiatih, originalnosti in brkih
Imamo novo plagiatno afero? Založba Litera, ki je lani izdala roman Gabriele Babnik Ouattara z naslovom Za angele, da jim ne bo dolgčas, se je pred dnevi javno opravičila Mladinski knjigi za nezakonito objavo odlomkov iz biografije Samo en ples avtorice Maline Schmidt Snoj. Iz te knjige, ki jo je natisnila Mladinska knjiga, naj bi Gabriela Babnik Ouattara»dobesedno prepisala« kar oseminšestdeset odstavkov, zato se je Litera kot izdajateljica njenega romana javno posula s pepelom, ker »omenjenega plagiranja ni pravočasno zaznala«. Knjigo bo zato umaknila iz prodaje. Je kaj hujšega za pisca? Na družbenih omrežjih se je usul gnev do kradljivke. Seveda dušebrižniki niso prebrali obeh del, nimamo njune primerjalne analize in tudi ne mnenja stroke (literarne vede). Mar gre res za plagiat in nedovoljeno predelavo? Odgovor, ki ga ponuja pravo, je morda malce drugačen od tistega, ki ga umetnost. A začnimo pri pravu.
Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ščiti avtorja in njegovo delo, kakor tudi založnika, ki ima pravico do izdaje dela. V vsaki knjigi je na sprednjih straneh navedeno, da je brez predhodnega dovoljenja založnika prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba dotičnega avtorskega dela. Tako je navedeno v Gabrielini knjigi. In podobno besedilo je natisnjeno tudi v Malinini knjigi. Če bi želela Gabriela Babnik Ouattara uporabiti in predelati delo Samo en ples, bi morala dobiti dovoljenje založnika. Tega dovoljenja nima in je to napaka. Ne moremo pa govoriti o plagiatu. Pisateljica je biografijo, iz katere je črpala, navedla na koncu knjige med »besedili, s pomočjo katerih je nastala ta knjiga«. Ni je zamolčala. Ne gre za namerno, prikrito prisvojitev dela nekoga drugega, kot se je zgodilo v kolumni nekdanje redovnice Vide Žabot v reviji Jana in televizijske voditeljice Mojce Mavec v reviji Ona. Tudi pri režiserju in dramatiku Borisu Kobalu je šlo nedvomno za plagiat, saj je prevedel komedijo nekoga drugega in se pod njo podpisal kot avtor. Gabriela Babnik Ouattara izvorne predloge ni zatajila, temveč jo je navedla kot vir. Da bi »dobesedno prepisovala«, kot so ji očitali, ni videti, vsaj tako kaže primerjava odlomkov iz obeh besedil, ki je dostopna na družbenih omrežjih. Bolj se nakazuje (nedovoljena) predelava, uporaba biografije kot snovi za nastanek krajše zgodbe, ki je ena od petih zgodb v njeni inkriminirani knjigi. Predelava pa ni plagiat. Zgodba v knjigi je resda izšla brez dovoljenja za predelovanje, kar je v pravnem smislu sporno, ni pa v literarnem, umetnostnem, kajti pisatelji zajemajo snov za pisanje od vsepovsod, tudi iz biografij. Zadevo bi bilo moč urediti brez pompa, recimo s finančno kompenzacijo oškodovanim. Nekako se mi je vedno zdela gesta velikodušne plemenitosti, da se nekomu, ki ga je polomil, omogoči časten izhod.
Vendar ni bilo častnega dogovora. Nasprotno. Nastala je javna galama o nedopustnem poseganju v avtorsko delo, o nemoralnosti takšnega početja. Morala? »Morala je v umetnosti nesmisel, v praksi pa nemoralnost« (Laibach, 1983). Gre za absurdno držo, saj se je umetnost navdihovala in napajala iz že ustvarjenega od Rimljanov dalje (črpali so od Grkov). Le kaj bi o Duchampovi Mona Lizi z brki, seriji reprodukcij z naslovom L.H.O.O.Q. , ki so nastajale od leta 1919 dalje, rekel Leonardo da Vinci? Nedopustno kršijo mojo avtorsko pravico? Kazijo Giocondo, najbolj slavno sliko na svetu, simbol muzejske kulture? Je zato Duchamp nemoralen? Ni. Cenjen je. Njegova brkata Mona Liza je bila pred leti na dražbi Sotheby’sa prodana za 750.000 dolarjev. Umetnost 20. stoletja je rada problematizirala originalnost. Zanjo so značilne intervencije v obstoječe predmete ali umetniška dela (ready-made), predelave (remake) in apropriacije (prilastitve). Ustvarjalno gradivo (med drugimi viri seveda) ji je postala umetnost sama. Spomnimo se del vrhunskega argentinskega pisatelja Jorgesa Luisa Borgesa, ki je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja na podlagi biografij, ki jih je bral, sestavljal zgodbe, v katerih je zgodovinska dejstva poljubno spreminjal, dodajal ali odvzemal (prvič so izšle leta 1941). S svojim pristopom je močno vplival na enega vidnejših srbskih pisateljev Danila Kiša, le da so njega v medijih raztrgavali zaradi Grobnice za Borisa Davidovića (izšla leta 1976). Očitali so mu, da je imitator, ki prevzema celotne odlomke priznanih piscev in dela lažne bisere, podtika lažne podatke in zlorablja avtentičnost, prepisuje iz drugih del in si nedopustno prisvaja tujo duhovno svojino, oblikuje že oblikovano. Na očitke je Kiš odgovoril s knjigo Čas anatomije (1978), v kateri piše o uporabi paraliterarnega in dokumentarnega gradiva v literarne namene. Kasneje je v mednarodnem prostoru prejel številna priznanja.
Pod sedanjim zakonom o avtorski pravici in z njegovim rigoroznim izvajanjem bi bil dragocen del umetnosti 20. stoletja amputiran, ustvarjalnost pa frigidna. Kje so meje ustvarjalne svobode pri uporabi biografij v literarne namene? Kaj meni stroka? Zdijo se skoraj nesmiselna vprašanja v času, ko je originalnost in avtorstvo posrkala umetna inteligenca, ki prosto krade od vsakogar in od vsepovsod, postaja avtor in si prilašča ustvarjalnost. Gabrielin prekršek bi bil pravno rešljiv z malo dobre volje. V umetnosti pa kot prekršek niti obstaja ne.
