Digitalni svet ni sam po sebi niti dober in niti slab. Je le orodje. Kot kramp, s katerim lahko obdelujemo zemljo ali pa razčesnemo nekomu lobanjo. Od nas je odvisno, kako ga uporabimo in v kakšne namene. Tudi digitalni svet ima to dvojnost. Nudi marsikaj dobrega, dostop do informacij in znanja, povezanost s svetom in z ljudmi. Vse to pa je lahko tudi vir slabega, saj kroži obilje dezinformacij, umišljenega znanja, vdorov v bančne račune, lažnih identitet in okoriščanja z njimi. Kaj bomo počeli v in z digitalnim svetom je odvisno od nas.
Revija Obrazi, objava april 2024
Vse se začne in konča pri nas
Situacije, ki nam povsem naravno povzročajo stres, so tiste, v katerih smo življenjsko ogroženi. Zaradi stresa smo preživeli, kajti v stresnem odzivu se v telesu sprosti kemija, ki nam podvoji moči, da se lahko z nevarnostjo spopademo. Lahko nas napadejo živali. Psi so sicer povsem ljubezniva bitja, a prav nič, če proti nam stegnejo razbesnele čekane. Oblije nas groza, znoj in drhtavica, vendar tudi moč in pogum, da se z beštijo spopademo celo z lastnimi rokami. Ali pa pobegnemo, kar nas nesejo noge. Nekatere situacije so resda objektivno nevarne. Težava pa je v tem, da živi sodobni človek v stresu prav vsak dan in v situacijah, v katerih ni življenjsko ogrožen, recimo na odru ali pred šolsko tablo. Oder ni napadalen pes. Tudi šolska tabla ne ali poslovni sestanek. Sami po sebi nas ne ogrožajo, temveč je naše doživljanje na odru, v razredu ali na sestanku tisto, kar nam pospeši kri po žilah in privabi pot na obraz. Bolj kot z življenjsko ogroženostjo ima opraviti z našo samopodobo, željo po uspehu, priznanju ali sprejetosti. Kako močno bomo stresno reagirali je zato odvisno povsem od nas in od našega odziva na situacijo. Tudi z digitalnim svetom je podobno. Nikakršnega stresa ni v njem. Stres si ustvarjamo sami s tem, kako se odzivamo na izzive sodobne tehnologije. Uporabljamo digitalno tehnologijo le takrat, ko jo potrebujemo, ali nas je zasvojila in smo brez nje v škripcih? Bi bili nemirni, če bi za dan ali dva odložili telefon, družbena omrežja in brskanje po spletu? Če bi bili, smo v težavi. Nesvobodni. Odvisni. Vsaka odvisnost pa je nezdrava in povzroča neravnotežje v psihičnem zdravju. Zastruplja počasi in po kapljicah.
Kot mnoge druge stvari na našem planetu tudi digitalni svet ni sam po sebi niti dober in niti slab. Je le orodje. Kot kramp, s katerim lahko obdelujemo zemljo ali pa razčesnemo nekomu lobanjo. Od nas je odvisno, kako ga uporabimo in v kakšne namene. Tudi digitalni svet ima to dvojnost. Nudi marsikaj dobrega, dostop do informacij in znanja, povezanost s svetom in z ljudmi. Vse to pa je lahko tudi vir slabega, saj kroži obilje dezinformacij, umišljenega znanja, vdorov v bančne račune, lažnih identitet in okoriščanja z njimi. Kaj bomo počeli v in z digitalnim svetom je odvisno od nas. Mi smo tisti, ki odločimo, komu zaupamo, v kaj verjamemo, s kom se povezujemo. Bomo izbirali modro, pazljivo, preudarno? Preverjali informacije z zdravo skepso znanstvenika? Bomo v osamljenosti in iskanju stikov recimo dopustili, da nas uporabijo in zlorabijo? In na spletu je veliko zlorab.
Prostrani prostor digitalnega, na katerem je z enim samim klikom dostopno vse, karkoli si zaželimo videti ali slišati, nam zleze pod kožo in priklene našo pozornost. Je orodje, ki ga lahko uporabljamo, a je tudi droga, ki nas zasvaja. Resnici na ljubo ima človek na razpolago tudi obilje drugih stimulansov, ne samo pametne telefone in spletna omrežja. Lahko je to hrana, nakupovanje, alkohol, igre na srečo, kockanje, adrenalinski športi. Človek sprošča napetosti v sebi z marsičem in prav tako se z marsičem pomirja. Tudi s tablico čokolade ali pa z večurnim klikanjem in brkljanjem po spletu. Nič ni narobe, če brkljamo. Ni pa v našo dobrobit, če dolge ure brkljamo po spletu in pametnih telefonih le zato, da ne zaznavamo napetosti v sebi, svojih neprijetnih čustev, svojega nemira, skrbi. Kajti če ne čutimo, kaj se dogaja v naši lastni notranjosti, smo kot lonci s pokrovom, v katerem močno vre. Če je tesno zaprt, ga lahko raznese. Če imamo dele sebe zaprte s pokrovom in potlačene, smo okrnjeni, zadušeni, neceloviti. Neceloviti pa ne moremo biti celostni in psihično zdravi. Zato tolikšen porast depresij, anksioznosti in vseh drugih tegob v psihičnem zdravju sodobnega časa. Še enkrat, nič ni narobe z monitorji, pametnimi telefoni, spletom in brkljanjem po njem, le enako mero pozornosti je potrebno usmeriti tudi v svoj notranji svet, v svoje notranje monitorje in brkljanje po njih. Si prisluhniti, se slišati, ukrepati, kajti naša pozornost do iluzornega spletnega sveta je mnogo večja, kot je naša pozornost do nas samih in do lastnega notranjega sveta.
In če obrnem v dobro. Menim, da je eden od večjih izzivov sodobnega digitalnega sveta ta, da nas sili v odločitve oz. izbire, kakšne vrednote želimo živeti in kakšne so naše prioritete. Mar odgovorno skrbimo zase? Potem bomo namenili svoj čas tudi za druženje s prijatelji in fizične aktivnosti v naravi. Bomo verjeli vsemu, kar na spletu beremo in vidimo ali bomo svet opazovali tudi z nekaj distance, ker stvari morda niso takšne, kakršne se zdijo na videz?
Več, kot ima človek svobode, večjo disciplino od njega terja, jasno postavljanje mej ne samo drugim, temveč predvsem sebi. Svoboda in prostranost digitalnega sveta se zdita brezmejni. Zato je vsakomur od nas še toliko večji izziv, kam bo sebi postavil meje, s kakšno (samo)disciplino jih bo negoval, kako bo digitalni svet sicer uporabljal, a sočasno odgovorno skrbel za svoje psihično in fizično zdravje ter kakovostne, pristne in hranilne odnose z bližnjimi. Vse se začne in konča pri nas. Vedno. Pri vsaki stvari. Naša je odgovornost, kako se bomo odzivali na svet, ki se nam ga ponuja.
